Že dolgo je jasno, da se nahajamo v zlatem teniškem obdobju, v katerem trojka Roger Federer, Rafael Nadal in Novak Đoković ruši nepregledne rekorde. Eden teh, ki posredno dokazujejo njihov primat, je tudi število medsebojnih dvobojev. Na vrhu najpogostejših obračunov so vse tri njihove možne kombinacije.

Đoković ima torej boljše medsebojno razmerje proti vsem največjim tekmecem in sodobnikom, rahlo prednost ima tudi proti Nadalu. Nekaj popolnoma drugega pa velja za pariški kompleks, za igrišče Philippa Chatrierja, kjer je razmerje popolnoma enostransko (pred letošnjim obračunom je bilo 7:1 za Nadala).

Pozno pomlad, ki se sramežljivo spogleduje s poletjem, nemalokrat spremljajo sonce in višje temperature, ki so idealna okoliščina za Nadalovo igro z brutalnimi spini, ki žogico pošiljajo nenormalno visoko in tekmeca potiskajo globoko za osnovno črto. Marsikdo je pomislil, da je imel Srb največjo priložnost za drugo pariško krono lani, ko je bil turnir zaradi pandemije organiziran šele oktobra. A niti to ni zmotilo Nadala, ki se je v enem najbolj enostranskih medsebojnih obračunov z Đokovićem skorajda poigral.

Samozavestni Nole je petkov obračun začel odlično, v prvi igri je lomil in lomil tekmeca, takoj si je priigral dve priložnosti za brejk, a po skoraj devetih minutah servisa vendarle ni zlomil − 1:0. Peklensko dolga igra je dala prvi namig, da igralca pripravljata nekaj posebnega.

Menjava strani. Prva Đokovićeva igra. Hitro je povedel s 40:15, a Nadal je nanizal tri winnerje, prvi brejk − na semaforju je bilo 2:0. Sledila je najdominantnejša Nadalova igra na lastni servis v večeru, dva winnerja in as − 3:0. Igralca prvič pri počitku, stara rutina, zgovorni pogledi, številna vprašanja. Bo Nadal spet pobegnil, kot se je zgodilo lani? Nov brejk, nov as − 5:0.

Nadal se je počutil kot v lastni dnevni sobi. Obnašal se je že tako. Žogice je pošiljal, kamor si je zamislil, forehandi so pristajali tik ob črti, nemalokrat se je sicer znašel v izgubljenem položaju, a je z zadnjimi močmi žogico poslal visoko na Đokovićevo stran. Srb ni bil samozavesten, nekajkrat je žogico s smešem poslal v avt, spet drugič jo je skorajda prestrašeno poslal proti sredini igrišča, tri udarce pozneje pa je sodnik točko pripisal Nadalu. Rafa se je med točkami zelo pogosto sprehajal do svojega stola, kjer je vzel brisačo, jo odnesel proti pobiralcem žog. Vse v počasnem, premišljenem načrtu, kot da bi zlagal neko svojo igro, v kateri je sestavljal vzorce, ki so bili jasni le njemu. Izid je to že potrdil.

Tihi Đoković se je spet usedel. Videti je bil premagan. Še vedno ni osvojil igre, prvi niz je bil jasno izgubljen. A zmeda in nemoč sta bili le navidezni. Tako kot nemalokrat v preteklosti je moral sestaviti nov načrt, novo matrico, novo prilagoditev. Sam je zagotovo verjel v preobrat, dvomim pa, da je kdo verjel, da bo od tistega trenutka naprej dobil skoraj dvakrat več iger (22:12) ter Nadalu odvzel polovico servisov (8 od 16)!

Kaj se je zgodilo? Kaj je botrovalo preobratu? Poglejmo številke!

Opombe:
- Razmerje je razlika med winnerji in neizsiljenimi napakami.
- Prvi servis: povprečna hitrost prvega servisa.
- Točke: v oklepaju je število udarcev, ki so bili odigrani v posamezni točki. Razmerje je navedeno iz perspektive Novaka Đokovića. V prvem nizu je torej Đoković dobil 12 točk, ki so trajale največ štiri udarce, Nadal pa 20.

Dvoboj je bil v prvih treh nizih izrazito izenačen, ob koncu pa je odločil presenetljiv dejavnik − utrujenost! Nadalov servis je bil v zadnjem nizu najpočasnejši v dvoboju. V primerjavi s prvim nizom je povprečna hitrost padla za 12 km/h, pri Đokoviću je celo malenkostno zrasla. Hkrati je Špancu tudi padel odstotek zadetih prvih servisov, povsem pa je strmoglavil odstotek točk na prvi servis (osvojil je manj kot tretjino točk). Prvi igralec sveta je večino točk osvojil z manj kot štirimi udarci. Peščeni kralj je moral poklekniti.

Ravno ta dokaj enostranski konec je malce zameglil epske presežnike, ki sta ju igralca nizala v prvih treh nizih. Glede na kakovost tega dela dvoboja pa lahko mirne duše zapišem, da je bila to vrhunska predstava, ki je prinesla toliko mini preobratov, mini bitk, čustvenih pretresov in fantastičnih udarcev, da bi bil greh, če oblasti ne bi dovolile izjeme in podaljšale policijsko uro ter s tem dovolile, da so si gledalci na tribunah lahko dvoboj ogledali do konca.

Đokovića je po naporni poslastici čakal še finale proti Stefanosu Cicipasu, ki je bil fizično izjemno naporen. Srb se je hitro znašel v zaostanku dveh nizov, a je ohranil mirnost in svoj zmagovalni značaj. Pri preobratu je bil neverjetno suveren, saj Grku v zadnjih treh nizih ni ponudil niti ene priložnosti za brejk, sam pa je bil na robu moči, saj se skorajda ni veselil nobene pomembne točke, kar običajno počne, ko je svež in poln elana.

Sorodna novica Nepopustljivi Đoković po izjemnem preobratu do 19. grand slama

Dve epski predstavi sta jasen kazalnik, kaj dela razliko med večno trojko in menjajočimi se generacijami, ki stremijo k vrhu. Dvoboj na tri nize je nekaj čisto drugega kot na dva. Zdržati tako konstantno ne le en dvoboj, ne le dva tedna, ampak poldrugo desetletje, je sposobnost le največje trojke na svetu.

Đoković zdaj pri števcu osvojenih turnirjev za grand slam za večnima tekmecema zaostaja le še za eno lovoriko. Spodnja infografika kaže, kako se jima je čez čas bližal in ju v letošnjem Parizu skorajda ujel (kliknite na spodnjo puščico za aktivacijo).

Morda ju prehiti že letos ...