Zasedba El Kachon, ki jo sestavlja kar šest članov, se je po prejšnjem sodelovanju z založbo tokrat izdaje plošče lotila v samozaložbi, med drugim pa so se poleg digitalne izdaje odločili za vinil.

Pravijo, da so romantiki in je zanje, čeprav se morda zdi kot izguba denarja, glasba, zapisana na tovrsten način, estetsko najlepša in najboljša.

Pandemija novega koronavirusa bo po njihovem mnenju močno spremenila tudi slovensko glasbeno sceno. Strah jih je predvsem tega, da bo scena postala še bolj trivialna in bo, vsaj na začetku, manj prostora za projekte, ki ne sledijo mainstreamu.

Na vprašanje, če ljudje lahko dobijo pravo koncertno izkušnjo, če stojijo vsaj dva metra narazen, pa odgovarjajo jasno: Raje nič kot takšni koncerti. "S takšnimi pravili se izgubi ves smisel glasbe in rokenrola, enako velja tudi za druga področja našega življenja. Ljudje smo socialna bitja, brez pristnih stikov smo nihče in nič. Z vsem dolžnim spoštovanjem do ohranjanja zdravja, a velik, če ne največji delež tega, je tudi duševno zdravje. Mislimo, da bodo mnoga od teh pravil v praksi preprosto in spontano 'padla'. Morala bodo pasti, drugače bomo postali in ostali popolnoma razčlovečeni."

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Zasedba je v času karantene izdala že četrti studijski album, ki so ga naslovili Mi Nismo. Foto: Arhiv izvajalca
Zasedba je v času karantene izdala že četrti studijski album, ki so ga naslovili Mi Nismo. Foto: Arhiv izvajalca

Kdo niso El Kachon leta 2020 in predvsem kdo so?
El Kachon 2020 so zagotovo starejši od tistih iz leta 2011. Vprašanje, če zaradi tega kaj pametnejši, vsekakor pa prevetreni, očiščeni marsikaterega balasta. V slabih desetih letih se v zasebnem življenju in življenju benda zgodi marsikaj, kar zahteva veliko miselnih akrobacij, potrpljenja, prilagajanj ... Ostajamo zasidrani v šestčlanski zasedbi, Tina na vokalih, Krt in Tomi na kitarah, PimpS na tolkalih, Sondža bas in Žiga na bobnih.

V pesmi Mi nismo med drugim pojete o tem, da ste "na meji razuma". Vas je kdaj na to mejo potisnilo tudi karantensko izdajanje albuma?
Veliko je stvari, ki te lahko potisnejo na mejo razuma, včasih pa tudi čez. Izdaja albuma je že v "normalnih" časih velik zalogaj; ustvarjalen vsekakor, pa tudi stresen. Karantena nam je po eni strani dala na voljo več časa, po drugi strani pa te lahko zelo hitro potisne čez mejo, če se prepustiš vsem "dezinformacijam" v povezavi z dogajanjem. V skupini nas je šest, tako da smo si lahko poleg vseh nestrinjanj tudi v pomoč, ko komu vrže ven varovalko.

Če prav razumem, ste večino uspeli končati že pred ukrepi, vseeno pa je nekaj zadnjih rešitev sovpadalo tudi z ukrepi. Kaj vas je pri tem najbolj skrbelo?
Ni, da bi tekla voda v grlo, saj nismo bili vezani na noben časovni rok. Z ukrepi je sovpadala predvsem izdelava vinila. Odločili smo se za avstrijsko podjetje, ob zaprtih mejah in ostalih negotovostih pa si lahko predstavljate, kakšni so bili občutki. Elektronska pošta je pregorevala, zagotovila, da vse poteka po načrtih, pa smo vseeno dobili. Je pa tako, bližje, kot si cilju, bolj si na trnih. Ko je 90 kilogramov vinila končno prišlo na naš naslov, nam je kar odleglo.

Kar nekaj glasbenikov je zaradi razmer in predvsem zaradi tega, da albumov ni mogoče konkretno predstaviti na koncertih, izide preložilo. Zakaj ste se vi odločili, da boste album kljub ukrepom predstavili zdaj?
Ko se otrok rodi, dobi po ritki, da čim prej zajoka in od sebe da glas. To je znak, da je zdrav. Ko je čas, da shodi, se preprosto mora postaviti na noge, ni kaj čakati. Izdaja albuma v tem času je res skregana z logiko, ki spremlja tak dogodek, saj ga je po pravilih treba pospremiti s promocijskim dogajanjem, pa seveda premiero in predstavitveno turnejo, česar v teh dneh pač ni. Zavestno smo si rekli, naj gre v javnost, mogoče bo pa ravno ta trenutek, ko je vse zastalo, pravi. Odzivi medijev, objave recenzij, pa tudi povratne informacije na družbenih omrežjih nam samo potrjujejo, da je bila odločitev več kot pravilna.

Zakaj vinil? Številni bi rekli, da je to za glasbenika v letu 2020 izguba denarja.
Realna slika je takšna, da je izguba denarja že ukvarjanje z glasbo samo. Če bi gledali skozi te oči, potem bi nekdo od nas danes lovil ribe, nekdo mogoče vrtnaril ali pa balinal, namesto igral instrument. Častne izjeme in določene glasbene zvrsti v Sloveniji verjetno še lahko preživijo, za vse ostale je pa borba. Brez pristnega veselja nas na sceni že zdavnaj ne bi bilo več, ravno tako ne bi v rokah držali omenjenega vinila. Smo pač romantiki, zato tudi LP v taki obliki. Večkrat smo že poudarili, da je glasba, zapisana na takšen način, preprosto estetsko najlepša in najboljša.

Prejšnjo ploščo ste še izdali pod okriljem založbe, medtem ko je zadnja plošča ponovno izšla v samozaložbi. Zakaj?
Kot že omenjeno, se vsi v tem poslu borimo za svoj košček kruha, z založbami ni nič drugače. Klasičnega glasbenega založništva, kot smo ga poznali nekaj deset let nazaj, tako ali tako ni več. Fizične prodaje glasbe tudi skoraj ne poznamo več, prihodkov ni, zato je verjetno tudi interes založb manjši, razen v primerih, kjer gre za siguren posel, tako da se okrog iskanja založniške hiše niti nismo preveč trudili. Mogoče to posledično pri določenih medijih pomeni manjšo kredibilnost benda, a nam je takšna odločitev prinesla popolno sproščenost pri ustvarjanju, kar tudi nekaj šteje, pravzaprav kar veliko.

Foto: Arhiv izvajalca
Foto: Arhiv izvajalca

Katere so največje pasti oziroma težave, s katerimi se sooča glasbenik pri izdajanju albuma v samozaložbi?
Lahko bi rekli, da je verjetno več pasti, če izdaš pri kakšni založbi (smeh). Ena redkih stvari, ki bi jih mogoče lahko izpostavili, je, da ko vse delaš sam, nimaš časovnih rokov, kar ni slabo, se pa stvari hitro zavlečejo, če zmanjka samodiscipline. Pa seveda finance, ampak k sreči smo sadove minulega dela lepo sproti vlagali v ta projekt.

Blues rock v Sloveniji ni ravno pogosta žanrska izbira mladih bendov. Katera je vaša različica tega žanra? Kako ste našli svoje mesto v njem?
No, o tem, koliko mlad bend smo, bi se v resnici dalo pogovarjati. Glasba, ki jo igramo, je preprosto srčen in iskren skupek vsega, kar nam je všeč.

Bi rekli, da vaša zasedba izstopa predvsem po svoji izbiri žanra, oziroma kaj je tisto, s čimer bi se želeli usidrati na slovenski glasbeni sceni?
Skozi celoten obstoj benda smo se soočali z raznimi poskusi predalčkanja naše glasbe. Zanimiva in zabavna tema naših debat na pijači po vajah! Če si nas bodo zapomnili po samosvojosti in svojeglavosti, bomo kar zadovoljni. Dejansko ne delamo po ustaljenih normah, spet mogoče na račun slabše prepoznavnosti in priljubljenosti, če hočete. Ampak to smo mi. Veliko pozornosti gre tudi besedilom, včasih še več kot glasbenemu delu pesmi. Nočemo podajati puhlic in klasičnih ljubezenskih enovrstičnic.

Na najnovejši plošči zaznavamo tudi vplive drugih žanrov, med drugim reggaeja. Od kje ideja za ta zanimiv preplet?
Reggae je lepa glasbena zvrst, z veliko uporništva, krasnimi ritmi in kot taka v bistvu pisana na našo kožo.

Na plošči malenkost preseneti pesem Ivan. Zakaj ste se odločili za tovrsten poklon Ivanu Volariču – Feu?
Nekaj zaradi osebnega poznanstva, predvsem pa dejansko kot poklon nerazumljenemu in zapostavljenemu vsestranskemu umetniku. Njegova provokativna lucidnost je v današnjih časih nepredstavljiva vrlina. Je pa bil to precejšen zalogaj, saj v nobenem pogledu nismo hoteli, da pesem izpade kot ponašanje s tujim perjem oz. besedami. Veliko časa smo ji posvetili in na koncu smo zadovoljni z rezultatom. Resnično mislimo in upamo, da bi bila všeč tudi Feu. Po vsej verjetnosti bi jo sicer skritiziral do konca, ampak to bi v njegovem žargonu pomenilo odobravanje.

Nekje sem zasledila, da se k bluesu obračate, ko ste žalostni, ko ste jezni, pa napišete protestno pesem. Kaj vas je razjezilo, da je sledilo ustvarjanje pesmi Osvobojena?
Predvsem splošna neangažiranost, življenje v udobnih mehurčkih. Pa razne krivice, laži in neresnice, kratenje pravic in svobode. Pogrešamo uporniški duh, razmišljanje s svojo glavo, aktivno delovanje v dobro vseh nas. No, saj stvari se v tem trenutku mogoče obračajo na boljše, vsaj kar se tiče neke splošne socialne, naravovarstvene in še kakšne zavesti.

Zakaj ste se po glasbenih začetkih v angleščini obrnili k ustvarjanju v maternem jeziku?
Nekako smo v angleškem jeziku povedali, kar smo želeli. Materinščina je predstavljala naslednji izziv, nasloviti in povedati čim večjemu številu poslušalcev to, kar mislimo. Zaradi slovenščine bolj goli in izpostavljeni, a še zmeraj El Kachon v svoji najbolj primarni izdaji.

Foto: Arhiv izvajalca
Foto: Arhiv izvajalca

Novomeška glasbena scena je v zadnjih letih na sceno "izstrelila" kar nekaj glasbenikov, ki so se tam tudi uspeli usidrati. Kaj je tista posebnost, ki v Novem mestu tako močno spodbuja glasbeno kreativo?
Novo mesto je že zelo dolgo tradicionalna kreativna zibelka raznovrstne glasbe, mnogokrat deležna provincialne zapostavljenosti. Če povzamem Anjo Pavlin (Tretji kanu, op. n.), ki je zadnje čase vsestransko močno vpeta v novomeško glasbeno sceno, je okolje hkrati tako ravno prav spodbujajoče kot tudi zaviralno. Trenutno smo v Novem mestu že kar nekaj časa brez enega samega pokritega odra, kjer bi se vsa ta cvetoča scena pokazala domačemu občinstvu. Z intervjuji in živimi nastopi gostujemo po celi Sloveniji, od Primorske preko Ljubljane do Murske Sobote, celo na zamejskem radiju v Celovcu. Povsod smo naleteli na zanimanje in odobravanje, na domačih tleh pa je slika popolnoma diametralna. Kljub velikemu številu lokalnih medijev različnega tipa je zanimanje skoraj nično.

Kakšen pečat bo na tej ustvarjalnosti po vašem mnenju pustila trenutna kriza?
Resno se bojimo, da bo zaradi te krize glasbena scena postala še bolj trivialna. Vsaj na začetku oživljanja bo najverjetneje manj prostora za razne drugačne projekte in izraze, ki ne sledijo mainstreamu. Logično je, da bodo organizatorji igrali na najbolj preverjene karte, ki jim bodo lahko povrnile vsaj del izpadlega dohodka. Vprašanje je, koliko mlajših se v takšnih pogojih in takem okolju odloči za ukvarjanje z glasbo, ki lahko največ ponudi ravno v svoji raznolikosti. Zavedamo se, da smo v teh težavah skupaj z organizatorji, promotorji, opremljevalci, ozvočevalci, producenti, založbami in še kom, težko pa bo poenotiti različne interese vseh vpletenih.

Kako si predstavljate koncerte po novem koronavirusu? Lahko ljudje dobijo tisto pravo koncertno izkušnjo, če stojijo vsaj dva metra narazen?
Rajši nič kot to! S takšnimi pravili se izgubi ves smisel glasbe in rokenrola, enako velja tudi za druga področja našega življenja. Ljudje smo socialna bitja, brez pristnih stikov smo nihče in nič. Z vsem dolžnim spoštovanjem do ohranjanja zdravja, a velik, če ne največji delež tega, je tudi duševno zdravje. Mislimo, da bodo mnoga od teh pravil v praksi preprosto in spontano "padla". Morala bodo pasti, drugače bomo postali in ostali popolnoma razčlovečeni.

Še vedno upate, da bodo koncerti v nekakšni obliki možni tudi letos ali ste vse načrte dokončno opustili oziroma odpovedali?
Načrti niso odpovedani, vsaj kar se nas tiče, ne. Končna realna slika bo verjetno na žalost drugačna, pred občinstvom pa bi radi in tudi bomo stopili ob prvi priložnosti, saj smo lačni odra in glasnega rokenrola.