Libija vse od krvavega padca Moamerja Gadafija leta 2011 bije boj skorajda vseh proti vsem. Druga libijska državljanska vojna, ki poteka od leta 2014, sicer še zdaleč ni tako zagrizena in krvava kot sirska ali pa uničujoča vojna v Jemnu. To lahko pripišemo tudi veliko manjšemu prebivalstvu (6,8 milijona), majhni gostoti poselitve in velikim puščavskim prostranstvom, ki delijo tri sestavne in dejansko skorajda samostojne dele države.
Tri redko poseljene dežele na morju nafte
Tripolitanija na zahodu, Cirenajka na vzhodu in Fezan na puščavskem jugozahodu. Tri dežele, ki jih zdaj skupaj vežejo kolonialne meje in seveda puščava, pod katero se skrivajo 8. največje zaloge nafte in 22. zaloge plina na svetu (OPEC), pa tudi vode. Leta 2010 je bila Libija za Norveško in Rusijo tretji največji izvoznik energentov v Evropsko unijo.
Ključna prelomnica – strmoglavljenje Gadafija 2011
A v zadnjih tednih in dneh so se stvari tako zapletle, da se v vročem libijskem pesku vlečejo rdeče črte, z letali dovažajo vojaške okrepitve preko morij, diplomati pa poskušajo nekako preprečiti, da ne bi prišlo do odkrite regionalne vojne.
Ključna vojna točka preloma je ravno Sirta, Gadafijevo mesto in kraj, kjer so bratskega voditelja libijske revolucije (1977-2011) pokončali uporniki ob zračni podpori Nata, ki je ob takratnem vrenju arabske pomladi iztirila državo v kaos, ki se je počasi stopnjeval iz leta v leto in zdaj dosegel nevarno vrelišče.
Fronte v Libiji - Liveuamap
Če Turčija prekorači rdečo črto, vkoraka Egipt
Če vlada narodnega dogovora (GNA) pod vodstvom Fajeza al Saradža (glej prvi okvir) ob odkriti podpori Turčije napade z zahoda in zasede Sirto ter vojaško letališče Al Džufra pri oazi Hun na severu Fezana, bo prekoračena rdeča črta, ki jo je po sredini Libije zarisal Egipt. S formalnim blagoslovom ima egiptovski samodržec Abdel Fatah Al-Sisi od tega tedna proste roke, da čez mejo prek Cirenajke pošlje egiptovsko vojsko v podporo predstavniškega doma (HoR) in Libijske narodne armade (LNA). Vzhodno stran pooseblja general Kalifa Haftar. Gospodar vojne, katerega portret oriše zapletenost Libije (glej spodnji okvir).
Kolonialna gospodarja na strani Tripolija
Turčija ob lastnem velikem vložku računa na finančno moč Katarja, najbolj stabilen podpornik uradno začasne vlade, ki so jo z letom 2016 kot legitimnega predstavnika Libije priznali Združeni narodi, pa je Italija. Zadnja kolonialna vladarica Libije v letih 1912-1943, potem ko so v kratki epizodi odvzeli deželo iz rok razpadajočega Otomanskega cesarstva – Turki so Tripolitaniji formalno vladali predvsem vse od leta 1551. Obe državi imata sicer zelo sodobne in oprijemljive interese – sta med največjimi podpisniki pogodb za izgradnjo, razvoj petrokemije in dobave nafte.
Francozi zakuhali Natovo posredovanje 2011
Egipt predstavlja vojaško silo, ki je na razpolago Združenim arabskim emiratom in Savdski Arabiji. Sočasno je na terenu izredno vplivna Francija, ki je bila ne nazadnje pred desetletjem pod vodstvom predsednika Nicolasa Sarkozyja – glavni igralec pri Natovi vojaški podpori libijskemu prevratu, ki je odnesel zeleno revolucijo in Gadafija ob izbruhu arabske pomladi.
ZDA davno dvignile roke
In kje sta največji vojaški velesili sveta? Uradno skorajda nikjer. Rusija zanika vsekakršno vpletanje, razen da se strinja s turškimi pozivi k premirju. A na terenu se krepi skrivnostna skupina Wagner oz. ruska zasebna ekspedicijska sila, znana iz Sirije. ZDA so že pod Barackom Obamo leta 2011 dvignile roko od Libije in pobudo prepustile Franciji, kjer so se kljub vsemu opekli v Bengaziju. Kljub notranjepolitičnemu pomenu, ne nazadnje je bil fiasko eno ključnih spotikališč Hilary Clinton, pa je Donald Trump še utrdil pristop: Američani se ne bodo neposredno vpletali v Libijo.
Ameriška vojska: Rusi so v Libiji
Vendar ravno v iztekajočem se tednu je ameriško poveljstvo v Afriki, ki iz zraka bdi nad Libijo, objavilo fotografije in navedbe, kako Rusija pod pretvezo skupine Wagner z letali neposredno krepi svoje sile na rdeči črti Sirta - Al Džufra. Po trditvah vojske ZDA je v Libiji nastanjenih 14 ruskih vojaških leta tipa Mig 29 in Su-24, ki so prišli prek Sirije, za zavarovanje oporišča so prisotni protiletalski sistemi SA-22. "Ruska vpletenost je očitna, o čemer Kremelj laže in zanika," je objavo podkrepil predstavnik afriškega poveljstva polkovnik Chris Karns.
Turki za premirje, a na črtah iz 2015
A sočasno se je Moskva v sredo strinjala z uradno Ankaro, da je treba sprejeti in spoštovati premirje, s katerim bi zamrznili zdaj že šest let trajajoči spopad na grobo rečeno med zahodom in vzhodom Libije. V njem je umrlo približno 10 tisoč ljudi, od tega tretjina od lanskega aprila, v zadnjem času pa je z domov pobegnilo 200 tisoč prebivalcev.
Pri tem je predstavnik turškega predsednika Tayyipa Erdogana oznanil svetu, da načelni dogovor z Rusijo o premirju prinaša tudi umik na frontne črte oz. delitev države iz leta 2015, ko je uradna vlada v Tripolisu formalno nadzirala tako Sirto kot celotno območje naftnih polj, ki ležijo v zaledju zaliva Velika Sirta. A besede Ibrahima Kalina niso dobile potrditve pri ruskih predstavnikih.
Fajez al Saradž - predsednik Libije v Tripoliju
Strankarsko neodvisen, a blizu idejam Bratovščine
Za vodjo vlade, ki jo priznavajo Združeni narodi, ga je predlagal posebni odposlanec ZN-a Bernardino Leon. Kljub razkolu na volitvah leta 2014 izvoljenega parlamenta, katerega rahla večina se je preselila na vzhod v Tobruk, je Saradž postal premier. Strankarsko je neodvisen, a se ga uvršča med privržence idej Muslimanske bratovščine, s čimer je tudi ideološko blizu turškemu predsedniku Erdoganu. Leta 2018 je Saradž zavrnil dogovor z Evropsko unijo za zaustavitev migracij preko Libije in Sredozemskega morja.
Boj z notranjim ministrom za prevlado
Znotraj vlade v zadnjem letu vodi boj za prevlado z notranjim ministrom Fathijem Bašaghom, ki velja za vodjo vplivnih milic iz Misrate in človeka, ki je še bolj naklonjen Turčiji kot premier. Ravno v minulem tednu sta v javnost zašla dopisa obeh vodilnih politikov GNA-ja, ki sta drug do drugega obtožujoča.
Macron glavni javni nasprotnik Turčije
Bolj kot ameriško-rusko strateško rivalstvo imajo ambicije Turčije neposreden odmev in odziv v sredozemskem bazenu. Francoski predsednik Emmanuel Macron je bil v četrtek na Twitterju zelo jasen:
"Evropa mora poglobljeno premisliti o varnostnih vprašanjih v Sredozemlju. Kmalu bom na državniškem vrhu združil države juga Evropske unije. Razlogi: v Sredozemlju so energetska in varnostna vprašanja ključna. Gre za boj za moč in oblast, ki se vse bolj uveljavlja, pri čemer je teža Evropske unije še vedno premajhna. Evropa mora zaščititi svojo suverenost. Ne pustimo svoje varnosti v Sredozemlju v rokah drugih igralcev. Ponavljam popolno solidarnost Francije s Ciprom in Grčijo, ko Turčija krši njihovo suverenost. Ne sprejmemo, da je morski prostor članice Unije ogrožen. V Libiji ne moremo dovoliti tujim silam, da kršijo embargo na orožje. Operacija Irini je eden izmed odzivov Evrope, a se moramo potruditi še bolj."
Vzhodno Sredozemlje: Grčija, Ciper in Egipt po pomoč v Pariz
Francija odkrito obtožuje Turčijo, Turki vračajo Francozom s propagandno ofenzivo. V vzhodnem Sredozemlju sta se Grčija in grški del Cipra zatekla po pomoč k Franciji, slednja k sodelovanju pritegnila Egipt, nelagodje ob turških raziskavah sredozemskega dna jasno izraža Izrael. Turčija je z uradnim Tripolijem, katerega ključna zaveznica je, 27. novembra lani sklenila dogovor o pomorski meji in ekskluzivni ekonomski coni, s katero bi si pridobila zajeten delež morja med Malo Azijo, grškimi otoki in Ciprom ter obalo Cirenajke. Evropska unija je protestirala zaradi kršenja pomorskega prava in kratenja pravic dveh grškogovorečih članic.
Po Siriji in Jemnu nov oder za obračun Katar - ZAE
S stališča odnosov med muslimanskimi državami je Libija po Siriji in Jemnu še dodatno bojišče za merjenje moči v arabski hladni vojni, kjer se je izolirani Katar v zadnjih treh letih s svojo finančno pomočjo popolnoma naslonil na številčno Turčijo. Vladajočo dinastijo Al Tani in Tayyipa Erdogana druži podpora Muslimanski bratovščini in političnemu islamu, zaradi česar so hkrati postali tarča nasprotovanja v zavezništvu sunitskih držav, kjer imata glavno besedo Savdska Arabija in Združeni arabski emirati. Med Rijadom in Abu Dabijem je sicer ravno pri Libiji nekaj razlik, a odkar so emirati normalizirali odnose z Damaskom, so še okrepili svojo vlogo na vzhodu Libije.
Kalifa Haftar - gospodar vojne iz Bengazija
Pučist Gadafija in diplomant Sovjetske zveze
Kot mladi vojak se je Haftar leta 1969 udeležil nekrvavega vojaškega udara, ki je na oblast pripeljal Muamerja Gadafija. Sledilo je 3-letno šolanje v Sovjetski zvezi na elitni vojaški akademiji Frunze v Moskvi, od koder se je vrnil kot prepričani naserist in sekularist. Kot sveži diplomant se je z libijsko vojsko udeležil Jomkipurske vojne z Izraelom leta 1973 na egiptovski fronti.
Po zajetju v Čadu zamenjal stran
V naslednjih letih je vztrajno napredoval tako politično kot vojaško, v 80. letih je postal poveljnik libijske vojske - odgovoren za invazijo na Čad. Leta 1987 se je pustil speljati v past, kjer je bil zajet skupaj z več kot 600 libijskimi vojaki, zaradi česar se mu je Gadafi ob sramoti javno hitro odpovedal. Posledično se je Haftar odločil za prestop na stran Gadafijevih nasprotnikov, kar mu je skupaj s polovico vojakov prineslo pomoč ZDA. S koncem hladne vojne so postali nezaželeni tako v Zairu kot Keniji, a tesno sodelovanje s CIO mu je odprlo vrata selitvi v ZDA. Nastanil se je v Virginiji v bližini sedeža ameriških obveščevalnih služb. Leta 1996 je v libijskih gorah organiziral neuspešni upor proti Gadafiju.
Vrnitev v vlogo prvega vojaka Libije
Po vrnitvi v Virginijo je pridobil ameriško državljanstvo, v angleščini je svoj priimek dal zapisati kot Haftir. Ob izbruhu arabske pomladi v Libiji v začetku 2011 se je hitro ponudil na voljo upornikom. Želel si je najvišje vojaške funkcije, a zadovoljiti se je moral s tretjim položajem, a že konec leta so ga nove oblasti imenovale za vrhovnega poveljnika nove libijske vojske.
Neuspešni puč, a učinkovit v obračunu z islamisti
Leta 2014 je v televizijskem govoru razpustil začasni narodni kongres in napovedal prevzem oblasti, a dejanski učinek je bil ničen. Vrnil se je v Cirenajko, kjer je začel graditi nadzor nad vojsko in postal ključni vojaški steber predstavniškega doma (HoR), izvoljenega konec leta na prvih sovobodnih volitvah, ki pa se jih je udeležilo silno malo ljudi. Kot zagrizeni antiislamist si je uspel pridobiti podporo tujih sil, prejel je neposredno pomoč Francije, s čimer je na vzhodu porazil islamistične milice, povezane z Islamsko državo. Rusija ga je sprejela z vojaškimi častmi na krovu svoje letalonosilke in tudi v Moskvi.
Vodja misije ZN-a: Vlada z železno roko
Osebne ambicije so še zrasle, z letom 2019 je prevzel tudi glavno besedo v izvršni vladi, ki domuje v Tobruku. Ob lanskem napredovanju LNA-ja iz vzhoda proti Tripoliju in letošnjem umiku so na plano prišla grobišča in tehtne obtožbe o vojnih zločinih. Lani ga je vodja misije Združenih narodov v Libiji (UNSMIL) libanonski diplomat Ghassan Salame opisal kot: "Ni ravno velik demokrat, ki pa vlada z železno roko."
Haftarjev pohod nad Tripoli brez končne zmage
Aprila 2019 se je razgrela druga libijska državljanska vojna. General Haftar in v Tobruku nameščeni predstavniški dom (HoR) sta se odločila, da bi z vojaško zmago naredila konec vojni. Cilj: z vzhoda prodreti na zahod in osvojiti Tripoli ter združiti državo pod svojo trdo roko. Sledili so tedni zmag, pri čemer se je večinoma kupovala zvestoba lokalnih milic, in napredovanje ob obali ter v oaze Fezana.
Haftarjeve sile so hitro prišle do roba Tripolija, kjer pa so napovedani juriši spodleteli, prišlo je do januarske konference o Libiji, ki pa ni prinesla rešitve. Svojeglavi general s pisano mednarodno podporo, ki pa naj ne bi poslušal rad nasvetov, je pozimi ukazal prekinitev izvoza nafte, kar je močno prizadelo Tripoli. Kljub vojnemu stanju je namreč izvoz pred tem potekal precej nemoteno, pri čemer pa se je denar delil tako med prestolnico kot Bengazi.
Kljub kaosu in vojni država še premore milijarde
Nafta in v manjši meri plin sta tako na prvo žogo glavni motiv in tudi dejanski lahek plen zmagovalcev. Ne nazadnje so naftna polja v puščavah in izvorni pomorski terminali, kjer se končujejo naftovodi in plinovodi, svet zase še iz časov starega Gadafijevega režima. Zasebne vojske naftnih koncernov dobro pazijo na svoje premoženje, hkrati pa nobena stran vsaj namerno ne napada naftne industrije. Navsezadnje ravno zaradi visokih cen nafte v preteklosti in številčno skromnejšega prebivalstva Libija državno gledano še zdaleč ni obubožana država in premore več deset milijard evrov denarnih rezerv. Ob tem je v tujini še kar nekaj zamrznjenega premoženja. Tudi v eri nizkih cen nafte in zaradi pandemije skromnega povpraševanja lahko v Libiji pridobivajo nafto vsaj s pozitivno ničlo.
Protiofenziva GNA-ja pod turško taktirko
V času Haftarjevega delnega obleganja Tripolija so Turki in Katarci urili vladi zveste sile. V začetku letošnjega aprila se je začela protiofenziva. Haftarjev konglomerat milic se je sesul, Tripolitanija se je združila pod okriljem GNA-ja, v zapuščenih mestih so začeli odkrivati grobišča, za katera naj bi bile odgovorne zdaj bežeče sile.
Po ocenah ZN-a iz zbranih poročil je v zadnjih 16 mesecih umrlo nekaj manj kot 3 tisoč ljudi, večina žrtev je bila med pripadniki vojskujočih se strani, pri čemer je vse vidnejši in na koncu odločilen delež padel na tuje vojake. Haftar je šel v ofenzivo s pomočjo več tisoč sudanskih najemnikov, ki sta jih najverjetneje plačala ZAE in Savdska Arabija.
Glavna kopenska sila – nekdanji sirski uporniki
Na drugi strani je Turčija preobrnila potek spopada, ko je najprej januarja prejela formalno parlamentarno dovoljenje za posredovanje in je odposlala več deset vojaških svetovalcev ter kopico brezpilotnih letal. Pehotno silo, ki je premaknila fronto daleč od prestolnice Tripolija, so predstavljali iz severne Sirije pripeljani najemniki. Nabor različnih, pretežno pa islamističnih milic iz Idliba, pod akronimom Sirska narodna armada, so Turki uporabili za svojo udarno pest v Libiji.
Vzorec je hitro prevzela tudi nasprotna stran: ruska skupina Wagner je pod svojim praporjem začela novačiti Sirce, ki so v minulih letih položili orožje in podpisali pomiritev z režimom Bašarja al Asada. Nekdanji sirski uporniki z juga, poznanimi kot Južna fronta, se zdaj za dober denar borijo za Haftarja in se na na fronti prek puškinih cevi soočajo z drugimi nekdanjimi sirskimi uporniki s severa.
Berberski Fezan tihotapski raj v puščavi
Sama Libija je še bolj raztrgana na tri dele, pri čemer se najmanjši puščavski Fezan poskuša čim bolj ogniti boju med zahodom in vzhodom. Četudi je z naskokom največje fezansko mesto Sabha pod nadzorom LNA-ja. Berberski Fezan skuša čim bolje preživeti na račun trgovine z belim blagom – odkritega tihotapstva ljudi prek puščave do libijskih obal naprej za Evropo. Ob tem se za obe strani tihotapijo orožje, strelivo ter oprema.
A na bojiščih ne manjkajo tudi najemniški vojaki iz Čada in Nigra, s katerimi imajo vpleteni Libijci številne in zapletene odnose že desetletja. Z nekaterimi so se pod Gadafijevo zeleno zastavo borili skupaj, proti drugim pa so se sami bojevali.
Libijska vojna v rokah tujih državnikov
Zapleten kolaž zavezništev je zdaj na točki, ki pelje v obsežno vojno z močnimi regionalnimi igralci. Neposredni pogovori med Libijci, tako z vzhoda kot zahoda ali pa s posredovanjem in pokroviteljstvom, doslej niso rodili sadov. Vsakoletni poskusi konferenc so spodleteli, prve velesile Libija ne zanima niti malo, Evropska in Afriška unija sta neenotni, zaradi nasprotnih interesov ključnih zainteresiranih članic.
Libijske sosede, tako kopenske kot pomorske, imajo svojo računico. Posredovanje zveze Nato je v prvi libijski državljanski vojni iztirilo Libijo, po desetletju kaosa pa različni libijski voditelji rešitve in pomoč še naprej iščejo v tujini. Tako zdaj zaostreno vojno za rdečo črto v Sirti bojujejo zlasti tuji plačanci, odločajo pa predsedniki v Ankari, Moskvi, Kairu in Parizu.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje