Niger je bil konec julija lani priča vojaškemu udaru, s katerim je vojska pod vodjo predsedniške straže Abdourahmana Tchianija strmoglavila demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Bazouma, ki je državo vodil od leta 2021. To je bil zadnji v nizu prevratov v Sahelu, potem ko je vojska pred tem leta 2020 prevzela oblast v Maliju in leta 2022 še v Burkina Fasu. Prevratom je v obeh državah hitro sledil umik tam nameščenih francoskih sil, ki so sodelovale v operacijah proti džihadističnim in drugim oboroženim skupinam, saj so jim nove vojaške oblasti odrekle gostoljubje, namesto njih pa povabile ruske najemniške vojake.

Podobno se zdaj dogaja v Nigru, kjer so po julijskem vojaškem udaru nato decembra francoski vojaki odšli tudi iz te države na zahtevo vladajoče hunte, ki je letos prekinila še vojaški sporazum z ZDA, zaradi česar se bodo do septembra umaknili predvidoma tudi ameriški vojaki. Nigrska hunta je hitro poiskala nove zaveznike in jih našla v Rusiji, ki v zadnjem času širi svoj vpliv v Afriki predvsem na področju vojaškega sodelovanja, in v začetku maja je v državo prispela prva skupina ruskega vojaškega osebja.

Profesor Moussa Zangaou z univerze Abdou Moumouni v Niameyju, ki je bil gost simpozija o varnostni krizi v Sahelu v organizaciji Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, je v pogovoru za MMC povedal, da so deset mesecev po prevratu mnenja o varnostnih razmerah v Nigru različna, saj nekateri trdijo, da so se poslabšale, spet drugi so mnenja, da je varnost zdaj boljša. Kot je povedal sam, so se razmere najbolj poslabšale v zahodni pokrajini Tillaberi ob meji z Malijem in Burkina Fasom, saj so od tam po uspešnih vojaških operacijah vladnih sil pribežali džihadistični uporniki, zaradi česar se je število napadov povečalo.

Težavno varovanje dolge meje

Po drugi strani so se v pokrajini Diffa na vzhodu države, kjer deluje nigerijska islamistična uporniška skupina Boko Haram, po besedah Zangouja varnostne razmere popravile in je napadov manj kot v preteklosti. Tudi na jugu države v pokrajini Maradi, kjer so bile pogoste ugrabitve, je pred kratkim vojska dosegla nekaj uspehov in prijela vodjo ugrabiteljev, za katerega je sosednja Nigerija že pred leti razpisala tiralico. Na teh območjih je trenutno videti, da vojska bolje obvladuje situacijo kot prej, ugotavlja nigrski profesor, a ob tem spomni, da je Niger ogromna država z več kot 1,2 milijona kvadratnih kilometrov površine s številnimi odročnimi puščavskimi območji.

Tako je bilo območje na severu Nigra zaradi velikega obsega vedno varnostno problematično, saj tam delujejo različne oborožene skupine, ki prihajajo tudi iz sosednjih držav in jih najbolj zanima tamkajšnje zlato. Te skupine na odmaknjenih območjih pogosto napadajo in ropajo iskalce zlata. Med bolj problematičnimi je južna meja z Beninom, ki je sicer najkrajša med vsemi, a tam vlada napeto stanje, saj Niger z nejevoljo gleda na francoska oporišča na beninskem ozemlju. Številni Nigrci so namreč prepričani, da ta oporišča uporabljajo uporniki za napade na njihovo državo, zato iz nezaupanja Francozom ne zaupajo niti svoji južni sosedi.

Zangaou razloži, da je težava za nigrsko vojsko, da mora nadzirati ogromno mejo, ki v celotni dolžini meri skoraj 5700 kilometrov, od tega je najdaljša z Nigerijo, ki je dolga skoraj 1500 kilometrov. Vojski tudi primanjkuje vojakov, zato jih enostavno ne more dovolj poslati na primer na nemiren jugovzhod države ob meji z Malijem in Burkina Fasom, saj mora varovati tudi druga območja.

Dialog z uporniki zmotil vojsko

Glede samega vojaškega udara Zangaou pove, da vzrokov ne gre iskati v različni etnični pripadnosti vpletenih, čeprav so nekateri ugibali v tej smeri, saj odstavljeni predsednik Bazoum prihaja iz arabske manjšine, medtem ko je general Tchiani pripadnik večinskega ljudstva Hausa. Zangaou glavni razlog za prevrat vidi v slabem varnostnem položaju in nezadovoljstvu vojske z Bazoumovo strategijo reševanja tega problema, v skladu s katero je z oboroženimi skupinami začel pogajanja, med katerimi je prišlo tudi do izpustitve nekaterih zaprtih vodij džihadistov. Del njegove strategije je bilo tudi izvabiti mlade iz uporniških skupin in jim poiskati zaposlitev ali integracijo v redno vojsko. Tako je bilo ravno pred prevratom v vojsko vključenih okoli 300 nekdanjih pripadnikov džihadističnih skupin, verjetno ne ravno v veselje vodilnih vojaških predstavnikov, pove naš sogovornik.

Po mnenju Zangaouja je bila politika pogajanj z uporniki dober pristop in kot pojasni, je Bazoum skušal tudi vplivati na znane džihadistične vodje in jih prek njihovih sorodnikov prepričati, da zapustijo vrste upornikov in se pridružijo vojski. Ta politika je prinesla določene rezultate, saj se je število napadov zmanjšalo in so se varnostne razmere nekoliko izboljšale. "Čeprav se zdi paradoks, da bi izpustitev džihadistov prinesla mir, pa je to imelo smisel," je dejal.

Veliko vojaških poveljnikov, kot pravi Zangou, se z Bazoumovo politiko ni strinjalo tudi zaradi povsem oportunističnih razlogov, ker so številnim med njimi ustrezale nestabilne varnostne razmere, ko ima vojska večji vpliv in dobi tudi več sredstev, na račun katerih so se nekateri osebno okoristili in si na primer zgradili hiše.

V tem duhu Zangaou enega od vzrokov za prevrat pripiše protikorupcijskemu boju Bazouma, ki je želel prekiniti s privilegiji in finančnimi ugodnostmi kroga vplivnežev okoli prejšnjega predsednika, med katere je prav tako spadal vodja prevratnikov Tschiani. Tudi znotraj prej vladajoče Nigrske stranke za demokracijo in socializem (PNDS), kateri pripadata Issoufou in Bazoum, je zaradi preganjanja korupcijskih praks prišlo do notranjih trenj.

Kot pove naš sogovornik, so vojaške poveljnike zmotile tudi nekatere predsednikove izjave, ko je na primer dejal, da so uporniki dobro opremljeni in močnejši od vojske. To je med poveljniki sprožilo nezadovoljstvo in jezo, kar je vodilo celo do obtožb, da so za boljšo opremljenost džihadistov krivi francoski vojaki, ki naj bi jim zagotavljali orožje, medtem ko pripadnikom vojske primanjkuje orožja za učinkovit boj proti upornikom.

Nezaželena tuja oporišča

Bazoum je nadaljeval politiko svojega predhodnika, pod katerim se je v Nigru razširila vojaška navzočnost Francije, pridružila se jim je še ameriška vojska s svojimi oporišči. V francoskih oporiščih so številni videli skrb Francije za zaščito svojih interesov pri izkoriščanju rudnih bogastev Nigra, kjer med drugim francoski državni velikan Orano upravlja rudnike urana, zato navzočnosti francoske vojske niso sprejemali z naklonjenostjo.

Vojaška hunta je izkoristila nezadovoljstvo Nigrcev, ki so si želeli odhod francoskih, pa tudi ameriških vojakov, prav zaradi prepričanja, da so v njihovi državi le zaradi lastnih interesov. Zangaou ob tem opozarja, da si umika francoskih in ameriških sil niso želeli le domačini, ampak njihovi navzočnosti ni bilo popolnoma naklonjeno niti javno mnenje v ZDA in v Evropi.

A kot dodaja, napovedan umik ameriških vojakov ne odraža želje Nigra po prekinitvi odnosov z ZDA, ampak samo pričakovanje po opustitvi starih vzorcev sodelovanja, ki vključujejo vojaško navzočnost z nejasnimi pravili delovanja, zato si želijo predvsem, da bi odnosi temeljili na enakopravnem in poštenem partnerstvu. Pri tem je spomnil na izjave trenutnega nigrskega premierja Alija Lamineja Zeina, ki je dejal, da ne potrebujejo ameriških vojaških oporišč, ampak enakovredno partnerstvo, ki bo prinašalo koristi obema stranema.

Francozi izgubili zaupanje v Sahelu

Navezovanje stikov z Rusijo in nedavni prihod ruskega vojaškega osebja je Zangaou pripisal temu, da ne Francozom in ne Američanom z vojaško navzočnostjo ni uspelo zagotoviti varnosti. Ob tem je ponudil primer sosednjega Malija, kjer je po njegovih besedah vojski ob pomoči ruskih najemniških vojakov uspelo lani jeseni osvojiti strateško pomembno mesto Kidal, ki je bilo desetletje v rokah upornikov. Podobne uspehe naj bi imela ob pomoči ruskih vojakov tudi vojska v Burkina Fasu, kar na koncu daje vtis, da je ruska vojaška navzočnost učinkovitejša in prinaša izboljšanje varnostnih razmer.

Glede obtožb, da so ruski vojaki zagrešili številne zločine in kršitve človekovih pravic, je Zangaou dejal, da gre pri tem pogosto za del diskurza, ki ga spodbujajo Francozi, ko ustvarjajo vtis humanitarnega kaosa, kar je razumeti, saj po njegovih besedah vsak oblikuje diskurz, ki mu je najbolj naklonjen, a pri tem vseeno pozabljajo na veliko ubitih malijskih vojakov med njihovo vojaško navzočnostjo.

Ob tem spomni na številne zločine in poboje, ki so jih v kolonialni in postkolonialni preteklosti v Afriki zagrešili Francozi, pa tega niso poudarjali in problematizirali. "Na žalost mednarodno pravo služi najmočnejšim," je pripomnil Zangaou in dodal, da so Francozi popolnoma izgubili zaupanje ljudi in politikov v Sahelu. Številni imajo prav Francoze za izvor vsega slabega, čeprav je prihod njihovih vojakov v Mali po uporu različnih oboroženih skupin leta 2013 ljudem vlil upanje na varnejše čase. Prebivalci so navdušeno pozdravili francoske vojake in takrat je veliko otrok dobilo ime po predsedniku Françoisu Hollandu, pove Zangaou. A ta naklonjenost je kmalu izginila, ko niso bile uresničene obljube o izboljšanju varnostnih razmer in so kljub francoski vojaški navzočnosti uporniki zasedli še večji del države.

V iskanju novih zavezništev

Francozi, pojasnjuje Zangaou, še vedno mislijo, da lahko nadaljujejo svojo postkolonialno politiko, imenovano francafrique, s katero so afriške države po osamosvojitvah v drugi polovici prejšnjega stoletja ohranile odvisnost od Francije, toda Afričanom je tega dovolj in nočejo več podrejenosti iz preteklosti, ampak zahtevajo drugačno obliko sodelovanja.

O Gospodarski skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS), ki je v preteklosti veljala za eno od uspešnejših regionalnih združenj v Afriki in je izpeljala več mirovnih misij, po lanskem prevratu pa grozila z vojaškim posredovanjem v Nigru, Zangaou nima več najboljšega mnenja. ECOWAS je po njegovem mnenju izgubil še zadnji kanček verodostojnosti, ki ga je imel, saj so voditelji zahodnoafriških držav, ki so ga vodili, le poslušali zahodne voditelje in zaradi vpliva zunanjih interesov oslabili vlogo organizacije.

Prihodnost vidi v novi Zvezi držav Sahela (AES), ki so jo septembra lani ustanovili Mali, Burkina Faso in Niger, potem ko jih je ECOWAS zaradi vojaških udarov začasno izključil iz združenja, iz katerega so pozneje sami izstopili. Kot je dejal, gre za pomemben korak, ki ljudem še posebej v tem težkem obdobju vliva upanje, da bodo države združile sile. V trojici držav optimistično pričakujejo, da se bo zavezništvo obrestovalo pri uspešnejšem izkoriščanju rudnih bogastev, vzpostavitvi industrije, skupni energetski oskrbi in nasploh v boljšem sodelovanju med seboj.

Francije zaradi slabih izkušenj v Nigru ne obravnavajo več kot glavne partnerice, ampak iščejo druge partnerske države in drugačne oblike sodelovanja. Zato se ozirajo proti državam skupine Brics, snujejo nova zavezništva, ob tem pa Zangaou upa, da bi tudi Slovenija odkrila Sahel in si o njem ustvarila pravo sliko ter vzpostavila neposredne stike.

Kot je namreč Zangaou poudaril za konec, Niger kljub vojaškemu udaru in hunti na oblasti ni postal zaprta država, ampak je odprt za vlaganja in sodelovanje z vsemi državami.