Izraelska operacija je bila namenjena uničenju skladišč raket, s katerimi so palestinski skrajneži skoraj vsak dan z območja Gaze obstreljevali bližnja izraelska mesta. Prebivalci teh mest so zato bežali v zaklonišča in čakali, da nevarnost mine. Od septembra 2000 pa do decembra lani je bilo po podatkih izraelskega zunanjega ministrstva v palestinskih raketnih napadih (izstreljenih naj bi bilo 8.000 raket in minometnih min) ubitih 18 Izraelcev, žrtev 22 dni trajajoče izraelske ofenzive pa je bilo več kot 1.300. Med zadnjo izraelsko ofenzivo so Palestinci z območja Gaze na Izrael izstrelili 778 raket in minometnih min, žrtev pa ni bilo.

Največ očitkov je med ofenzivo letelo na nesorazmernost odzivov Izraela na palestinske rakete.

Palestinski izstrelki namreč niso vodljivi in z njimi je zelo težko meriti, kar pomeni, da so zelo nenatančni, to pa zgovorno kažejo tudi zgornji podatki o žrtvah na izraelski strani. Tudi doseg raket ni velik, kljub temu pa ogrožajo kar veliko izraelskih mest. Med večjimi je Aškelon, ki leži severno od Gaze, vzhodno od palestinskega območja pa sta v dosegu raket še Sderot in Netivot.

Poleg raket imajo palestinske sile bolj ali manj le še pehotno orožje, med katerim ni protiletalskih in protiladijskih izstrelkov. Prav tako palestinske sile nimajo topništva. Za podatke o izraelskem orožju, ki je bilo uporabljeno v ofenzivi, pa smo povprašali slovenskega obramboslovca Klemna Grošlja.

Uporabljali natančne bombe s sporno mešanico
Po njegovih besedah je izraelsko letalstvo uporabljalo t. i. SDB oz. Small Diameter Bombs GBU-39 (znane tudi kot Small Smart Bombs - majhne pametne bombe). Gre za t. i. pametno orožje oziroma natančno, satelitsko vodeno letalsko bombo ameriške izdelave s skupno težo 113 kg, katere ključne funkcije so, da zmanjša potrebne nalete na določen cilj, poveča verjetnost njegovega uničenja in zmanjša t. i. kolateralno škodo. Ker pa je njen doseg zelo omejen (5-8 metrov), uporablja novo vrsto zelo rušilnega razstreliva DIME (Dense Inert Metal Explosive), ki je sestavljen iz eksplozivne mešanice razstreliva (RDX in HMX) ter kemičnih snovi in kovin, npr. volframa, niklja, kobalta ... Natančna zmes ni javno poznana, obstajajo pa seveda različna ugibanja.

Gre za eksperimentalno orožje, o katerem je po Grošljevih besedah še zelo malo znanega, ve pa se, da v območju delovanja eksplozije povzroča zelo hude in trajne poškodbe udov, kakršnih sodobna vojna medicina pred uporabo tega orožja še ni zaznala. Poleg tega je uporaba tungstena sporna zaradi njegove rakotvorne narave. Orožje je sprožilo zelo ostre etične polemike in pomisleke v mednarodni skupnosti, vendar ga niso izrecno prepovedali.

Za uničevanje podzemnih bunkerjev in rovov se uporabljajo tudi posebne letalske bombe za uničevane utrjenih točk ("bunker busterji" oz. uničevalci bunkerjev). Gre za natančno vodene letalske bombe družine GBU in AGM.

Brezpilotna letala, roboti in buldožerji
Uporabljene so bile tudi druge vrste orožja, kot so brezpilotna letala scout, searcher, hermes 450, posebni opazovalni baloni z izpopolnjeno dnevno-nočno izvidniško optiko, kopenski izvidniški roboti in cela vrsta specializiranih oklepnih vozil za bojevanje v urbanem okolju. Pa vse od posebej predelanih oklepnih buldožerjev Cat-7, inženirskih vozil do klasičnih glavnih bojnih tankov merkava, oklepnih transporterjev zelda in težkih oklepnih transporterjev achzarit itd., pojasnjuje Grošelj.

V granatah tudi fosfor
Grošelj nam je sporočil tudi, da je izraelsko topništvo, ki lahko strelja z oddaljenosti do 30 kilometrov, uporabljalo t. i. fosforne granate. Te imajo namesto razstreliva v svoji sredici beli fosfor, ki sodi med zažigalna sredstva in povzroča hude opekline. Sam fosfor ni prepovedan, saj poleg vročine, ki povzroča opekline pri zgorevanju, povzroča gost bel dim, ki se uporablja za zadimljevanje bojišča. Uporablja se v obliki 155-mm topniške granate in ima ob eksploziji značilno obliko meduze.

Orožje je prepovedano uporabljati v urbanih civilnih naseljih, hkrati pa se je to sredstvo primarno uporabljalo ravno v urbanem vojskovanju v Čečeniji, Iraku in po nekaterih podatkih celo na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Vsekakor gre za orožje, ki je zaradi neselektivnosti delovanja in učinkovanja sporno, žal pa v mednarodni skupnosti ni izrecno prepovedano.