Italijanski predsednik Sergio Mattarella in slovenski predsednik Borut Pahor sta se poklonila slovenskim bazoviškim žrtvam fašizma (na fotografiji), kot tudi pred bazoviško fojbo. Foto: Reuters
Italijanski predsednik Sergio Mattarella in slovenski predsednik Borut Pahor sta se poklonila slovenskim bazoviškim žrtvam fašizma (na fotografiji), kot tudi pred bazoviško fojbo. Foto: Reuters

Tržaško srečanje med slovenskim in italijanskim predsednikom Borutom Pahorjem in Sergiem Mattarello je bilo prva novica vseh italijanskih medijev. Kot so se bali v manjšini, so večinoma omenjali obisk pri fojbi v Bazovici ter da je predsednik Pahor prvi od predsednikov držav nekdanje Jugoslavije, ki se je poklonil tam.

Iz Mattarellovega nagovora so večinoma omenjali misel, da zgodovine ne moremo izbrisati, toda imamo dve možnosti: lahko jo obrnemo v medsebojno mržnjo ali pa v skupno dediščino, iz katere bo raslo sodelovanje in prijateljstvo.

Sorodna novica Ob vrnitvi Narodnega doma slovensko in italijansko državno odlikovanje za Borisa Pahorja

Različni odzivi italijanskih medijev

Toda že pretekli konec tedna so vodilni italijanski časopisi namenili najbolj izpostavljena mesta člankom o vračilu Narodnega doma - Repubblica celo na naslovni strani. Včeraj so jim pri tem sledili zlasti levosredinski mediji. Vplivni Corriere della Sera, denimo, je govoril tudi o bazoviških junakih, in sicer kot o "mučenikih italijanske represije".

Drugače pri bolj opredeljenih časopisih: skrajno desni Secolo d'Italia razume vračilo Narodnega doma kot slovensko klofuto Trstu, h kateri je pripomogla italijanska država komunistični Manifesto pa, nasprotno, razume včerajšnje, "hitre in v bistvu propagandistične ceremonije" kot poskus, da bi fašiste in protifašiste postavili na isto raven.

Za konec še italijanska tiskovna agencija Ansa: ta je v komentarju poudarila, da tržaško srečanje "ne išče skupne interpretacije zgodovine," ki da je za zdaj malo verjetna ali celo nemogoča da pa gre za "nadaljevanje medsebojnega prepoznavanja trpljenja" ljudi na eni in drugi strani, "s čimer se pot k spravi nadaljuje".

Sto let pozneje