Jugoslav Čosić
Z novinarstvom se je začel ukvarjati na študentskem radijskem programu Indeks 202, kjer je pisal tudi njemu zelo ljuba satirična besedila, potem pa je nadaljeval delo na 2. programu Radio Beograd. Pri 30 letih je odšel v Avstralijo, kjer je potem živel med letoma 1991 in 1998, in med drugim delal za radijsko postajo MCRA 2000, kjer je vodil program v srbščini. V Beograd se je vrnil pred Natovim bombardiranjem in potem od marca 1999 do novembra 2001 poročal za Radio Svobodna Evropa. Po radiu se je znašel še pred kamerami, najprej kot avtor oddaje 60 minut na televiziji Politika, potem pa se je preselil na B92, kjer je vodil in urejal oddajo Poligraf, od leta 2014 pa je programski direktor in voditelj na regionalni televiziji N1. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Popolnoma se strinjam, da je položaj novinarstva v regiji in nasploh po svetu zahteven. Samo poglejte, kako se nekateri politiki vedejo do medijev. Velika kriza novinarstva je, recimo, na Poljskem, velika kriza je tudi na Madžarskem, da ne omenjam ZDA. To je zelo slabo za naš poklic, ampak hkrati smo novinarji žilavi in sposobni, da se z vprašanjem lažnih novic učinkovito spopademo.

Jugoslav Čosić
Na vprašanje, kako zdaj gleda na svoje bivanje v Avstraliji, iz katere se je vrnil ravno pred bombardiranjem, odgovarja: Ravno v pravem trenutku sem se vrnil (smeh). Včasih se vprašam, ali sem normalen. Nekaj je v človeku, tam sem imel vse, z izjemo resnega novinarstva, konkurenca je zelo težka. Tja sem prišel relativno pozno, pri 30-ih, če bi bil mlajši, bi bilo mogoče drugače. Ampak to je res lepo poglavje mojega življenja, užival sem v tej državi, ki je res fantastična, zato sem tudi napisal knjigo o njej z naslovom Čas sanj - Terra Incognita. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Mislim, da so vse oblasti v zadnjih 20 letih imele potrebo, da nadzorujejo medije, a danes se dogajajo nekatere stvari, ki se včasih niso dogajale. Ne gre le za pritiske na medije, gre za samocenzuro, ekonomske pritiske na medije, danes se dogaja patologija, ko mediji, ki so pod nadzorom države, obračunavajo z mediji, ki niso pod nadzorom oblasti.

Jugoslav Čosić
Pravi, da vse njegovo novinarsko udejstvovanje v vseh obdobjih, z izjemo nekaj let, poteka v nekakšnih izrednih razmerah. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

V državi, kjer je takšna medijska krajina, je razvijati televizijo s takšno uredniško politiko vsak dan izziv. Prav vsak dan. Imamo polno lažnivih novic o nas, ki jih širijo tudi državni uradniki. Ko začnejo širiti lažne novice, se izkaže, da je njihova moč izjemno velika, ker nadzorujejo vse državne programe. Ko se tako širijo take novice, se nihče več ne vpraša, ali so resnične ali ne, temveč se sprašujejo, kakšne bodo posledice teh novic.

Jugoslav Čosić
Prepričan je, da bo preteklo še kar nekaj časa, da se bodo razmere v medijski krajini v Srbiji izboljšale. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Jugoslav Čosić
"Obstaja izraz, ki ga včasih uporabljam: novinarleta - gre za skovanko med novinarjem in starleto, ki označuje prevladujoče medijsko stanje v Srbiji," pravi Čosić. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Postavili smo tudi pravilo na uredniški ravni: tistega, česar ne bi objavil na televiziji ali spletu, ne objavljaj niti na svojem profilu.

Jugoslav Čosić
Je prejemnik številnih nagrad, med drugim nagrade Milana Pantića, Stanislava Staše Marinkovića in Ricarda Ortege. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Jugoslav Čosić
Vse priprave za oddajo opravi sam, čeprav bi si želel, da bi imel kakšnega pomočnika, saj mu obveznosti, povezane s položajem programskega direktorja, vzamejo veliko časa. "Žal nam sredstva ne dovoljujejo, da bi imel več pomočnikov." Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić
Jugoslav Čosić je po izobrazbi pravnik, na beograjski pravni fakulteti je zaključil smer mednarodnega prava. Foto: MMC RTV SLO/ Miloš Ojdanić

Dolgoletni novinar in urednik, po izobrazbi pravnik, je deloval v več srbskih medijih, med drugim je imel dolga leta svojo oddajo na B92, v kateri je dvignil pritisk marsikateremu gostu. Od leta 2014 je programski direktor na regionalni televiziji N1, ki je ekskluzivni medijski partner ameriškega CNN-a. Še vedno pa vodi tudi politično pogovorno oddajo Pressing (v iskanju resnice).

Regionalna televizija ima produkcijske enote v Beogradu, Sarajevu in Zagrebu in je v lasti podjetja, ki ima sedež v Luksemburgu, njegovi investitorji pa so Američani, zaradi česar se je še pred začetkom oddajanja znašla na udaru kritik, da gre za televizijo, ki pleše, kot želijo Američani. Televiziji se je pod vodstvom večkrat nagrajenega novinarja uspelo uveljaviti kot neodvisen medij, ki je trn v peti tako vladi kot opoziciji. Kot pravi, je stanje medijske krajine v Srbiji porazno, ampak treba je vztrajati. Z njim smo se pogovarjali, ko se je v Ljubljani prejšnji teden udeležil AmChamovega Poslovnega zajtrka na temo Lažne (ne)varnosti.

Spadate med najbolj spoštovane novinarje na Balkanu. Je to bolj breme za vas ali vaše goste, ki prihajajo k vam v vašo oddajo?
Ne vem dejansko, ne maram takih oznak in ne želim podajati takih ocen (smeh). Lahko rečem, da po toliko letih v novinarstvu čutim, da je vsak intervju, ki ga naredim, tveganje tako zame kot za gosta, za oba je težko. Če delate nekaj, kar počnem jaz, politični hardtalk, potem ljudje od vas pričakujejo največ. Pričakujejo, da je vse, kar poveste, prej preverjeno, da vam lahko zaupajo. S tega vidika je to veliko breme.

V bistvu si ne morete privoščiti napake.
Da. Ne moreš večno živeti zaradi petih oddaj iz preteklosti. Po vsaki oddaji bi lahko človek, če se izrazim metaforično, umrl. Moram pa povedati, da se spomnim veliko oddaj, s katerimi nisem bil zadovoljen, po katerih nisem spal, o katerih sem se šele pozneje zavedel, da nisem bil dovolj pripravljen. Tako pač je, to moraš sprejeti, za to ni neke univerzalne rešitve. Zame je še naprej vsaka oddaja breme in dolžnost. Dokler bom lahko delal tako, kot delam zdaj, bom to še naprej počel. Če pa ne bom imel energije in prostih rok, da to počnem na tak način, potem pa se bom gotovo ustavil.

V več intervjujih v preteklih letih ste izrazili precejšnjo zaskrbljenost glede stanja novinarstva v Srbiji.
Stanje, ko govorimo o medijih in novinarjih v Srbiji, je grdo. Spopadamo se z regresijo novinarstva, s koraki nazaj glede na nekatera obdobja v preteklosti. Mislim, da so vse oblasti v zadnjih 20 letih imele potrebo, da nadzorujejo medije, a danes se dogajajo nekatere stvari, ki se včasih niso dogajale. Ne gre le za pritiske na medije, gre za samocenzuro, ekonomske pritiske na medije, danes se dogaja patologija, ko mediji, ki so pod nadzorom države, obračunavajo z mediji, ki niso pod nadzorom oblasti. Velikokrat so tarče teh državnih medijev, ki so bolj promocijski servis oblasti kot pa mediji. Sam včasih pravim, da so to medijske enote za posebne operacije, ki obračunavajo s posamezniki in posameznimi mediji. Razmere niso dobre, pritiski so veliki, mislim, da so novinarji tudi v socialnem smislu zelo ogroženi, niso zaščiteni. Način, kako se do novinarjev vedejo politični voditelji in predstavniki države na visokih položajih, je zelo agresiven, čuti se podcenjujoč ton, ne želijo, da bi postavljali vprašanja. Nas ves čas označujejo za ameriški medij. Predsednik Vučić je v intervjuju za Insajder točno 15-krat izgovoril frazo ameriški mediji. Tega ni storil, da bi, kot on pravi, obvestil javnost, da smo ameriški medij, saj to že vsi vedo, ampak je to storil, da bi nas prikazal kot plačan medij, ki dejansko dela proti interesom svoje države. Mislim, da je v našem poklicu največji izraz domoljubja to, da poveš resnico. Da svojim bralcem, gledalcem in poslušalcem ponudiš dejstva. Mislim, da je to največ, kar lahko naredimo.

Pred mesecem dni je notranji minister Nebojša Stevanović, pod katerega spada tudi policija, ki mora zaščititi državljane, tudi nas novinarje, javno rekel, da smo televizija Cie. Mislim, da tega ni še nikoli rekel noben minister v Evropi, tudi v Belorusiji ne.

Ne bi uživali, če bi vam pokazal vse grožnje, ki jih dobimo v trenutku, ko nas označijo kot negativca in medijsko grožnjo. Skratka, če povzamem, nisem velik optimist, mislim, da se razmere še ne bodo tako hitro spremenile.

Veliko krizo vidim tudi znotraj novinarskih krogov. Mislim, da so nekateri pokazali, da so, iz različnih razlogov, pripravljeni na kompromise. Mislim, da so med njimi žal tudi tisti, ki niso izkoristili tega prostora svobode, ki realno obstaja in ki jih to (op., da ne bi sprejeli kompromisov) ne bi eksistencialno ogrožalo. Torej, ne morem reči, da je težava samo na eni strani, čeprav je tam večinska odgovornost, ampak moram biti kritičen tudi do nas novinarjev, do našega poklica. Pokazali smo, da nismo dovolj pogumni, da smo dojemljivi za delitve. Recimo imamo dve novinarski združenji, ki razmišljata popolnoma različno.

Če zdaj pogledate nazaj, recimo 15 let, z vsemi izkušnjami, ki ste jih imeli, ko ste prevzeli mesto programskega direktorja na N1. Če bi to storili pred 15 leti, bi bili tako dober direktor, kot ste? Bi bilo mogoče, da bi bili brez teh izkušenj in trde kože bolj dojemljivi za kakšne vplive, kot ste zdaj?
Človek nikoli ne more priseči, da ne bi bilo drugače. Vsa moja novinarska kariera je potekala v nekem patološkem stanju. Nikoli v bistvu ni bilo dobro: delal sem v času Slobodana Miloševića, ko so novinarje ubijali, delal sem v času, ko je bil minister za informiranje zdajšnji predsednik Aleksander Vučić, ki je uvedel znani medijski zakon, ki je ukinil predvidevanje nedolžnost. Tako da so bili mediji krivi, plačevali so kazni in šele potem imeli možnost, da so dokazovali svojo nedolžnost. Tega obdobja se dobro spomnim. Potem je prišlo kratko obdobje relativne svobode z Zoranom Dindićem, na katerega so streljali, ko je imel mavec na nogi. On je bil glasnik sprememb, ampak na žalost je bil ubit. Potem smo znova prišli do obdobja medijske teme z Vojislavom Koštunico, ki je ignoriral neodvisne medije, takrat sem delal za B92. Nikoli ni želel priti na našo televizijo, sovražil je medije, razen če niso delali zanj. Takšne so razmere tudi danes. Potem je z Borisom Tadićem prišlo obdobje malo mehkejšega odnosa do medijev. Kot Vučić, ki je bil nazadnje moj gost v času opozicije pred volitvami 2012, je tudi Tadić meni takrat dal samo en intervju.

Če upoštevamo vse našteto, lahko rečemo, da je ves čas neko napeto obdobje. Nekako se naučiš, da plavaš v takšnih razmerah, kajti ni cilj, da bi bil danes junaško pogumen, potem pa bi jutri umrl. Cilj je preživeti, se bojevati z vsemi temi težavami po najboljših močeh, pomagati urednikom in jih podpreti. Jim pomagati, da jim ni treba skrbeti za socialno stanje, to je, recimo, nekaj, kar je v našem podjetju urejeno. Naši lastniki nas uredniško podpirajo in skrbijo, da naših novinarjev ne skrbi, ali bodo prejeli plačo in ali so plačani vse potrebne dajatve. Vsaka izkušnja prinese novo znanje, človek se res celo življenje uči.

Ko ste postali programski direktor, ste si predstavljali, da bo tako težko?
Če nič drugega, so te izkušnje pomagale, ker sem takoj vedel, da bo težko, da bo veliko nasprotovanja. Napadali so nas, še preden smo začeli oddajati program. Nisem bil depresiven, ampak pripravil sem se na težko obdobje, želel sem čim bolj zaščititi naše urednike in novinarje. Če ste zasebni medij, potem ni resnega in neodvisnega novinarstva, če nimate trdne podpore svojega vlagatelja. Če imate trdno podporo, potem pa ni neodvisnega novinarstva, če nimate odločnih urednikov, ki so dovolj sposobni in močni, da zaznavajo realnost takšno, kot je, in da pomagajo svojim novinarjem.

V državi, kjer je takšna medijska krajina, je razvijati televizijo s takšno uredniško politiko, vsak dan izziv. Prav vsak dan. Imamo polno lažnivih novic o sebi, ki jih širijo tudi državni uradniki. Ko začnejo širiti lažne novice, se izkaže, da je njihova moč izjemno velika, ker nadzorujejo vse državne programe. Ko se tako širijo take novice, se nihče več ne vpraša, ali so resnične ali ne, temveč se sprašujejo, kakšne bodo posledice teh novic. Ko začno, recimo, širiti tako lažno novico, drugi ne preverijo pri nas, ali je to res. Dejstvo je, da je naš program samo na kabelski televiziji, torej ne oddajamo po vsej Srbiji. Tako nas skušajo diskreditirati na tak način, s trivialnimi lažmi. Recimo en primer: da smo edina televizija, ki da ni posnela rušitve hiše opozicijskega politika, dejansko je šlo za hišo njegovega sodnika. V resnici pa smo posneli 2,5-minutni prispevek. Kako naj se borimo proti taki laži? Vsak dan je takšen ali podoben napad.

Ob tem naj povem, da nas tudi opozicija ne mara. Mislili so, da bomo na njihovi strani. To je težava, ki jo imamo. Mi nismo nikogaršnji.

Veseli me, da imamo zelo dobro ekipo in veliko podporo investitorjev, tako da za zdaj gre.

V pogovoru ste dejali, da je Srbija država, v kateri ste izumili lažnive novice (fake news).
Da, samo vedeli nismo, da se temu tako reče. (smeh)

Danes ste veliko govorili o vprašanju lažnih novic. Zdi se, da številni novinarji padejo na temeljnem vodilu našega dela: preverjanju informacij. TV je še vedno najmočnejši medij, a splet, na katerem se lažne novice širijo kot blisk, je na pohodu.
Težko se je bojevati. Primer: Lažne novice se, recimo, včasih širijo po petih kanalih z nacionalno frekvenco, s katerimi je pokritih 95 odstotkov države, mi pa imamo od 5- do 10-odstotno pokritost. Težko je, ampak to ne pomeni, da bomo odnehali. To je edini način; tradicionalni novinarski pristop, da preverjaš informacije pri več virih. Seveda ne preverjaš vseh neumnosti. Včasih je še posebej pomembno, če gre za vprašanja krivic. Da je, recimo, nekdo nekaj ukradel in potem moraš to preveriti pri državnih organih. Obstajajo določeni procesi in postopki. Mi imamo še dodatno težavo, da sta tožilstvo in pravosodje, v bistvu celotna javna uprava, zelo zaprti za informacije. K sreči imamo institut pooblaščenca za informacije javnega značaja in tako se počasi organi navajajo, da morajo določene informacije izdati. Tisti, ki tega ne počnejo, pa raje zavestno plačajo kazen. Nekatera podjetja v državni lasti so raje plačale milijone kazni, kot da bi posredovala informacije. Ampak to so državna podjetja, gre za naš denar, ne gre iz njihovega žepa.

Zelo je komplicirano in težavno delati, ampak naše vodilo je delati prav. Zanimivo je, da tudi tisti, ki nas ne podpirajo in ki nas ne marajo, ki so podporniki Vučića in oblasti, gledajo našo televizijo in spremljajo našo spletno stran, da so na tekočem. Recimo v predvolilnem času je imel RTS 22-odstotni delež gledalcev, mi pa 19-odstotni. Ni mogoče, da so naše oddaje spremljali samo naši stalni gledalci, ampak so gledali tudi drugi. Spoštovanje imamo prav zaradi tega, ker preverjamo dejstva. Lažne novice seveda niso samo v politiki, temveč na vseh ravneh življenja. To je popolnoma neverjetno, kako veliko neresničnih informacij pride v medije.

Živimo v obdobju, ko odziv na to, da poveš, da si novinar, ni ravno topel. Zdi se, da je poklic izgubil veliko ugled in spoštovanje. Včasih pa je res tako, da ko pogledamo delo nekaterih novinarjev, se res čudimo, ker potem res ni nenavadno, da številni mislijo, da smo plačanci. Novinar je lahko vsakdo, ni nobenih pravil ali omejitev.
Srbija je, kar se tega tiče, doktorica te znanosti. Obstaja izraz, ki ga včasih uporabljam: novinarleta - gre za skovanko med novinarjem in starleto, ki označuje prevladujoče medijsko stanje v Srbiji. Zaradi tega sem tako kritičen. Popolnoma se strinjam, da je položaj novinarstva v regiji in nasploh po svetu zahteven. Samo poglejte, kako se nekateri politiki vedejo do medijev. Velika kriza novinarstva je na Poljskem, velika kriza je tudi na Madžarskem, da ne omenjam ZDA. To je zelo slabo za naš poklic, ampak hkrati smo novinarji žilavi in sposobni, da se z vprašanjem lažnih novic učinkovito spopademo.

Ko govorimo o lažnih novicah in tudi sicer nasploh glede dogajanja v družbi, ne moremo mimo vloge družbenih medijev. Kakšen je vaš odnos? Zdi se, da je konec obdobja 20 let, ko je na spletu veljala popolna svoboda govora, zdaj pa se izkazuje, da to mogoče ni najboljši pristop. Države razmišljajo o uvedbi takšnih in drugačnih pravilih.

Splet je prinesel demokratizacijo in svobodo, ko je odprl javni prostor, toda prinesel je tudi nevarnosti. Lahko dam primer svojega profila na Twitterju. Imam približno 30.000 sledilcev. Objavljam samo čivke, ki so vezani na naše vsebine, skratka ne objavljam nobenih svojih informacij. Pred nekaj meseci so me "zatožili" po tej partijski. Kar koli danes tvitnem, bo v nekaj urah 700, 800 ali pa 1000 negativnih komentarjev, v katerih me napadajo. Tega ne morem nadzorovati, nemogoče je, da bi jih brisal. Imel sem na izbiro dvoje: ali še naprej tvitam in pustim komentarje, zaprem za komentarje ali pa račun preprosto izbrišem. Mislim, da je največja škoda, da bi ga zaprl, saj bi tako naredil točno tisto, kar so želeli.

Splet omogoča vsem, da sodijo o vsem, da povedo vsakršno mnenje. To vidim tudi po grožnjah, ki so grozljive. Od 10 prijav grožnje je policija obravnavala eno. Imeli smo eno prijavo, ki se je skoraj končala z obsodbo. Bila je neposredna grožnja, ko je nekdo zapisal, da bo prišel na TV-postajo in nas pobil, da čaka naše sorodnike. Stekel je postopek na policiji. Tožilstvo za organizirani kriminal je stopilo v stik s Twitterjem, ki je potrdil, da gre za grožnjo. Policija ga je prijela na delovnem mestu, ga priprla, potem pa je dejal, kako ni mislil resno in tako naprej. To je ta občutek, da lahko kot anonimnež, skrit za nekim profilom, rečeš, kar koli želiš. Skratka, našli so ga in ga obsodili na leto dni pogojne kazni. Če ponovi grožnjo, bo končal za zapahi. To je en primer, prejmemo pa veliko groženj.

Mi smo zelo previdni glede dejavnosti na družabnih omrežjih. Naši novinarji so dobili navodila, naj bodo na spletu konservativni. Postavili smo tudi pravilo na uredniški ravni: tistega, česar ne bi objavil na televiziji ali spletu, ne objavljaj niti na svojem profilu. Tega se držimo. To ti daje kredibilnost. Mogoče imajo drugi drugačen sistem, kako se spoprijemajo s temi izzivi, ampak pri nas velja, da če ne bi nečesa objavil v tv-prispevku ali zapisal v članku, tega ne objavljaj na družabnih omrežjih.

Za konec malo lahkotnejše vprašanje. Če bi lahko v svojo oddajo povabili katero koli osebnost na svetu, koga bi izbrali. Na Youtubu je več posnetkov, ki so, če vas lahko malo pobaram, naslovljeni s Prepir Ćosića in …
Rad imam besedni dvoboj. Če tega ne bi imel rad, potem tega ne bi počel. Rad imam izzive, včasih izgubim, to sem že povedal. Včasih se zgodi, da mi ne gre najbolje. Skratka, na seznamu je veliko zanimivih politikov, s katerimi bi bilo zelo zanimivo sodelovati. Seveda so tu voditelji velesil, od Putina do Trumpa. Naj pa povem, da nas rusko veleposlaništvo sploh ne spusti na svoje dogodke. Tudi če smo akreditirani, povedo, da je število udeležencev omejeno, in nam ne dovolijo vstopa. Tako da dvomim, da bom kdaj gostil Putina (smeh). Obstajajo še številni drugi, ki bi bili prav tako velik izziv. Recimo Edward Snowden. Sem predstavnik stare novinarske šole, trdno verjamem v vrednost oz. pomen svobode, in kakor pravi Snowden, je raje brez države kot brez glasu. Njegov prvi tvit je bil, tega se odlično spomnim: Can you hear me now? (Me zdaj slišite?) To so ljudje, ki so meni navdih, ker so življenjsko povezani z mojim poklicem. Tudi Julian Assange, recimo.

Popolnoma se strinjam, da je položaj novinarstva v regiji in nasploh po svetu zahteven. Samo poglejte, kako se nekateri politiki vedejo do medijev. Velika kriza novinarstva je, recimo, na Poljskem, velika kriza je tudi na Madžarskem, da ne omenjam ZDA. To je zelo slabo za naš poklic, ampak hkrati smo novinarji žilavi in sposobni, da se z vprašanjem lažnih novic učinkovito spopademo.

Mislim, da so vse oblasti v zadnjih 20 letih imele potrebo, da nadzorujejo medije, a danes se dogajajo nekatere stvari, ki se včasih niso dogajale. Ne gre le za pritiske na medije, gre za samocenzuro, ekonomske pritiske na medije, danes se dogaja patologija, ko mediji, ki so pod nadzorom države, obračunavajo z mediji, ki niso pod nadzorom oblasti.

V državi, kjer je takšna medijska krajina, je razvijati televizijo s takšno uredniško politiko vsak dan izziv. Prav vsak dan. Imamo polno lažnivih novic o nas, ki jih širijo tudi državni uradniki. Ko začnejo širiti lažne novice, se izkaže, da je njihova moč izjemno velika, ker nadzorujejo vse državne programe. Ko se tako širijo take novice, se nihče več ne vpraša, ali so resnične ali ne, temveč se sprašujejo, kakšne bodo posledice teh novic.

Postavili smo tudi pravilo na uredniški ravni: tistega, česar ne bi objavil na televiziji ali spletu, ne objavljaj niti na svojem profilu.