Ulice španskih mest so se oblekle v rdeče in rumene barve. Foto: EPA
Ulice španskih mest so se oblekle v rdeče in rumene barve. Foto: EPA
Španska reprezentanca
Španska reprezentanca je združila narod tako kot ga že dolgo ni nihče. Foto: EPA
Namesto političnih prepirov so se Španci v zadnjih dveh tednih združili okoli nogometne žoge. Foto: EPA
Katalonci so katalonske zastave zamenjali za španske. Foto: EPA
Luis Aragones
Namesto premierja selektor Luis Aragones? Foto: EPA

Španija, ki jo že od smrti generala Franca leta 1975 prevevajo razlike in spori med pokrajinami, ki si želijo na samostojno pot, se je čudežno združila. Nogometna evforija je odpravila razlike in utrnila pot enotnosti, ki ima za cilj le eno - zmago furije nad nemško reprezentanco. Vse od Corune pa do Cartagene, od Pirinejev do Sierre Nevade bodo Španci, prilepljeni pred televizijske zaslone, upali, da bo 11 rdeče-rumenim junakom uspelo tisto, o čemer si niso upali niti sanjati. Ni važno, ali si Katalonec, Bask, Galičan ali čistokrvni Madridčan, važno je samo eno: združiti moči in navijati za svoje junake.

Za prebivalce držav, ki so se pomerile na letošnjem nogometnem prvenstvu, je nacionalna pripadnost nekaj skoraj samo po sebi umevnega. Za Azzurre je dihal sleherni Italijan, ruska reprezentanca je v državi sprožila tak naval nacionalnih čustev, da je vlada športni zvezi na vrat na nos nakazala na milijone evrov. Nemci so na novo dokazali prednosti združitve in zasijali v svoji nacionalni zavednosti, edini, ki so dvomili v zvestobo francoskih priseljencev ekipi modrih, so bili francoski skrajni desničarji. V Španiji pa stvari niso bile nikoli tako preproste. Katalonija, Baskija in Galicija so pokrajine s svojo kulturo, svojim jezikom in z zahtevami po avtonomiji, ki se nikoli niso poistovetile s Španijo.

Špance zajela vsesplošna evforija
A ko so Španci v polfinali s 3:0 premagali Ruse, je v Španiji počilo. Navijači so zasedli bare in ulice, in to ne samo v Madridu, kjer na Plaza de Colon tradicionalno pripravijo prizorišče za ogled tekem evropskega in svetovnega prvenstva. Tako je bilo tudi v Barceloni, ki je kot prestolnica Katalonije vedno bolj kot ne ignorirala nastope španskih športnikov, kjer so navijači v rdeče-rumene barve oblekli celotno ulico La Rambla, spomenik katalonske identitete.

Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je priljubljenost španske ekipe pokazala, da so nacionalistična gibanja dve generaciji po Francovem diktatorstvu dosegla svojo skrajno mejo. "Nogomet je združil Španijo, kot je že dolgo ni združilo nič drugega," je povedal politični analitik iz Madrida David Mathieson.

Katalonci le čutijo Španijo
Nogomet je v Španiji že nekaj časa politična igra. "Tudi politiki so zlorabili nacionalno identiteto in šport, ko so hoteli okrepiti enotnost Špancev," je povedal psiholog Esteve Espelt z univerze v Barceloni. Tudi raziskave javnega mnenja so pokazale, da večina nogometnih navijačev v Kataloniji goreče navija za špansko ekipo, le 30 odstotkov Kataloncev je dejalo, da ne bi mogli nikoli navijati za državno reprezentanco. "Mislim, da bo večina države z navdušenjem navijala za reprezentanco," je povedal Katalonec Meritxell Duran Blanco. "Zelo sem ponosen na svojo katalonsko kulturo in jezik, a to je edinstvena priložnost, da se država združi v eno. Zmaga bi bila prekrasna novica," je še dodal Duran Blanco.

K splošni evforiji v Kataloniji je po vsej verjetnosti pripomoglo tudi to, da španska reprezentanca že več kot 24 let ni bila v finalu tako velikega prvenstva in da je v španski reprezentanci več igralcev iz nogometnega kluba Barcelona, kot pa iz največjega tekmeca Reala Madrida, s katerimi se Katalonci lažje poistovetijo. Na strani reprezentance je tudi odlična igra, saj od začetka prvenstva niso bili premagani, v zadnjih štirih tekmah pa so mrežo nasprotnikov zatresli kar enajstkrat.

Bo šlo po nogometu vse na stara pota?
A stvari vseeno niso tako zelo preproste in samo nogomet ne bo rešil težav, ki se nabirajo že več deset let. Ko gre za vprašanje identitete, se zadeve zapletejo. Precej jasno je, da se Katalonija ne bo odrekla svoji regionalni idenititeti v korist nacionalnega zavedanja. Kataloniji že od 80. let prejšnjega stoletja vladajo nacionalistične oblasti, ki se vladi v Madridu ne želijo pokoriti. Otroci v šolah se učijo katalonsko, z največ tremi urami španščine na teden, regionalna vlada je v največjih svetovnih prestolnicah odprla celo katalonska veleposlaništva, po vsej Kataloniji pa se poleg zastav bohotijo napisi "Katalonija ni Španija".

Tako je tudi v Baskiji, kjer je antišpansko razpoloženje tako močno, da tudi po zmagi furie nad Rusijo v Bilbau skoraj ni bilo čutiti veselja. Baskija si želi stran, tako zelo stran, da jim je vseeno tudi, če bo Španija po 44 letih postala evropski nogometni prvak.

Kratko veselje
Šport je tako zasenčil politiko. Španci so pozabili na razlike in se združili v veselju in podpori svojim junakom. A kako dolgo bo veselje, tudi če Španci odnesejo evropsko krono, trajalo in koliko časa bo minilo, preden se bodo Katalonci in Baski znova uprli vladi pod taktirko premierja Joseja Luisa Rodrigueza Zapatera in zahtevali samostojnost?

B. T. (po Guardianu)