V treh tednih protestov v Čilu je umrlo 20 ljudi, več tisoč je ranjenih, najmanj 7.000 pa aretiranih. Čilensko tožilstvo preiskuje več kot 800 obtožb zlorab. Nemiri ne pojenjajo. Foto: AP

Dogajanje v Latinski Ameriki se je v zadnjem času znašlo v ospredju zunanjepolitičnega poročanja. Takšni in drugačni pretresi si kar sledijo – v Ekvadorju so bili protesti zaradi umika subvencij za gorivo, svet je z grozo opazoval nasilno zatrtje protestov zaradi družbene neenakosti, ki so preplavili Santiago in druga mesta v Čilu, nato je nastopila še politična kriza v Boliviji, saj je dolgoletni predsednik Evo Morales po izvedbi volitev odstopil in zbežal v Mehiko, še prej pa opozicijo obtožil izvedbe državnega udara.

Konec oktobra so Argentinci na parlamentarnih volitvah največ zaupanja podelili levici, s tem se je poslovil dozdajšnji predsednik Mauricio Macri, v največji državi v regiji, Braziliji, pa je bila mednarodna skupnost pretresena zaradi obsežnih požarov v deževnem amazonskem pragozdu, "pljučih Zemlje", ki so znova pokazali, kako neomajen, svojeglav in skrajen je predsednik države Jair Bolsonaro.

V četrtek se je na tisoče Kolumbijcev odpravilo na proteste proti vladi konservativnega predsednika Ivana Duqueja. Protesti so usmerjeni predvsem proti napovedani delavski in pokojninski reformi ter naraščajočemu nasilju nad aktivisti. Duque je že izrazil bojazen, da bi državo zajelo nasilje po vzoru Bolivije, Čila in Ekvadorja. Foto: Reuters

Prav zato smo v Buenos Aires poklicali Toneta Mizerita, Slovenca, rojenega v Šentrupertu na Dolenjskem, ki že od leta 1954 živi v Argentini. Mizerit je bil skoraj 25 let zaposlen v uredništvu argentinskega tednika Esquiú, v katerem se je povzpel do mesta vodje uredništva, vmes pa je ves čas sodeloval tudi pri drugih publikacijah. Med letoma 1993 in 1998 je časnikarsko delo opravljal samostojno, do upokojitve pa je bil zaposlen kot vodja pisarne krovne organizacije Slovencev v Argentini, Zedinjena Slovenija. Vrsto let je bil aktiven del tamkajšnje slovenske skupnosti, od leta 2005 je tudi urednik kulturne revije Meddobje, v prostem času pa piše tedenski blog, v katerem pretresa politično, gospodarsko in socialno dogajanje v Argentini in celotni Južni Ameriki.

V državah Južne Amerike je v zadnjem neobičajno veliko protestov in nemirov. Gre bolj za naključno sosledje dogodkov ali za odraz nekega splošnega družbenega stanja in nezadovoljstva, ki ljudi silita na ulice?
Mislim, da gre za globlje družbene vzroke. Latinskoameriška demokracija v novi verziji je stara okoli 30 let in zdaj je očitno nekoliko oslabela. Vzroki za proteste so različni – v Čilu so gospodarsko-socialni, v Boliviji pa bolj socialnopolitični. Ljudje so šli na ulice tudi v Ekvadorju. Območje res doživlja veliko sprememb. V Braziliji je na oblast prišla desnica, v Urugvaju bodo v nedeljo (danes, op. a.) volitve, na katerih se zna zgoditi, da levičarska povezava Frente Amplio (Široka fronta) v drugem krogu izgubi.

Bi se lahko zgodilo, da se sproži plaz, da bodo protestniki v eni državi, sploh če bodo uspeli s svojimi zahtevami, spodbudili vstaje tudi drugje?
Verjetno je to dogajanje res nekoliko nalezljivo, vsekakor pa ni odločilno. Tam, kjer ima vlada podporo ljudstva in kjer ni kakšnih drugih velikih težav, se te "bolezni" ne bodo nalezli. Kjer pa je položaj dvomljiv in vlada nestabilna, pa je mogoče, da pride do nemirov, a vseeno verjetno ne tako hudih kot v Čilu.

Kolumbija je prihodnja možna točka izbruha krize. V četrtek je v državi potekala splošna stavka, ki jo vidijo tudi kot protest proti vladi predsednika Ivana Duqueja. Vprašanje je, ali bo ta stavka za protestnike dovolj - če jim ne bo, lahko zaradi gospodarsko-političnega nezadovoljstva pride do izbruha nove krize.

Tone Mizerit

Se še v kakšni drugi državi "kuha" konflikt, ki bi lahko vodil v proteste ali zamenjavo oblasti?
V Urugvaju nemirov ne napovedujem niti v primeru spremembe oblasti, saj je to demokratično stabilna država tako pod desno kot levo vlado. Tudi če na volitvah zmaga desnica, ne verjamem, da bi prišlo do izgredov. Kolumbija pa je prihodnja možna točka kakšnega izbruha. V četrtek je v državi potekala splošna stavka, ki jo vidijo tudi kot protest proti vladi predsednika Ivana Duqueja. A vlada upa, da bo ta stavka delovala kot nekakšna zaklopka, s katero se bo izrazilo nezadovoljstvo, ne bo pa prišlo do izbruha krize. Vprašanje pa je, ali bo to protestnikom dovolj – če jim ne bo, lahko zaradi gospodarsko-političnega nezadovoljstva pride do izbruha nove krize. Medtem je protestno gibanje v Ekvadorju po preklicu odločitve o umiku subvencij na gorivo nekoliko zastalo, a ni rečeno, da je zamrlo.

Katere pa so politično najstabilnejše države v Latinski Ameriki?
Trenutno v Južni Ameriki prevladujejo desničarske vlade. V Srednji Ameriki ne toliko – v Mehiki je na primer na oblasti levica, v Gvatemali in Hondurasu desnica, v Dominikanski republiki desnica, v Nikaragvi levica. Na splošno so vse te omenjene države stabilne. V Nikaragvi je sicer lani prišlo do hudih izgredov, ampak so jih zatrli. V Venezueli vemo, kako negotove so stvari. Kolumbijo vodi desna vlada, ki je na volitvah prepričljivo dobila večino, a je ljudi kmalu razočarala.

Vse politične opcije v Latinski Ameriki so precej ideologizirane, na splošno ljudje volijo bolj z žepom kot z glavo. Nasploh je problem Latinske Amerike, da se prebivalstvo zelo navduši za nekega človeka, politika vidi kot odrešenika, nekoga, ki bo hitro uredil vse težave. A stvari gredo potem le počasi naprej, ljudje postanejo razočarani in gredo na ulice, sledi poplava glasov nasprotnemu taboru. To je običajno. Razlika s protesti v Evropi je le ta, da tukaj na cestah zažigajo stare gume, v Franciji pa nove avtomobile.

Število ubitih v nasilju, ki spremlja proteste v Boliviji, se je zvišalo na najmanj 23, je sporočila Medameriška komisija za človekove pravice s sedežem v Washingtonu. Visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice Michelle Bachelet je opozorila, da bi lahko položaj ob pretirani uporabi sile ušel izpod nadzora. Foto: AP

Najnovejša kriza je v Boliviji. Po predsedniških volitvah je dolgoletni predsednik Evo Morales zbežal v Mehiko, za novo začasno predsednico se je razglasila Jeanine Añez, ki v novo vlado ni imenovala niti enega staroselca. Moralesovi podporniki se zbirajo na ulicah. Kako napovedujete razplet dogodkov?
Opazovalci se bojijo, da bi lahko prišlo do državljanske vojne. V Boliviji gre za razkol med staroselci in potomci priseljencev. Po uradnih statistikah v državi živi 42 odstotkov Indijancev, kot jih imenujejo tukaj, in 58 odstotkov belcev, torej takih, ki se ne prištevajo k nobenemu izmed rodov. Neuradno pa je staroselcev in njihovih potomcev več kot polovica. Morales je na volitvah zmagoval s podporo vseh staroselcev in dela srednjega sloja nestaroselcev. Problem je v tem, da se vsaka osebnost v določenem trenutku začne obrabljati. Tako kot avtomobil – po določenih letih mu človek ne zaupa več popolnoma. Eden izmed opazovalcev Latinske Amerike je to opisal kot "virus neskončnosti" – voditelj se skozi leta naleze prepričanja, da lahko samo on pravilno vodi državo. Morales bi se lahko umaknil in za svojega naslednika podprl enega izmed sodelavcev, a tega ni želel narediti, želel je sam ostati predsednik. S tem je res kršil ustavo. Zato je zdaj nastalo vprašanje – je šlo za državni udar ali ne? Spomnimo, Morales je leta 2009 predlagal novo ustavo, ki je bila sprejeta. Po tej ustavi predsedniški mandat traja pet let. Preden je dal predlog te ustave na glasovanje, je zatrdil, da sam ne bo več kandidiral, ko pa je bila ustava potrjena, je požrl obljubo in napovedal novo kandidaturo. Takrat je začel drugi mandat – nova ustava določa največ dva zaporedna mandata. Ko je začel tretji mandat, pa je našel izgovor, da je to njegov prvi mandat po novi ustavi. A še ni želel odnehati, kandidirati je želel še enkrat. Opozicija se je pritožila, a vrhovno sodišče, ki ga je v letih na oblasti sam imenoval, je odločilo, da bi bila prepoved njegove kandidature kršenje človekovih pravic. Tako je letos znova lahko kandidiral, ko pa je videl, da bo moral iti v drugi krog, so začeli poneverjati volilne izide.

Nekateri opozarjajo, da bi bila lahko kriza v Boliviji delno povezana s pridobivanjem litija. Litij je kovina prihodnosti, saj je potreben v praktično vseh elektronskih napravah. Prav v Boliviji pa so največja nahajališča litija na svetu.

Tone Mizerit

Je pred volitvami obstajala skrb, da bi lahko prišlo do protestov, ali so zdajšnji dogodki presenečenje?
Ni bilo pričakovano. Tudi poveljnik vojske je Moralesu nato svetoval, naj odstopi. Po bolivijski ustavi, ki jo je napisal Morales, ima namreč vrhovni poveljnik vojske pravico, da v zapletenih notranjih ali zunanjih okoliščinah predsedniku predlaga, kaj naj stori. Predlagal mu je odstop in Morales je zato pač odstopil, v bistvu je sam sebi nastavil past. Seveda se je v državi zgodil državni udar, a celoten položaj je res zelo zapleten. Dejstvo je, da je Morales odstopil, a parlament, v katerem ima on večino, njegovega odstopa še ni sprejel, tako da je na neki način še vedno predsednik. Zanimivo pa je, da je vrhovno sodišče potrdil samooklicano in samoizbrano novo predsednico Jeanine Añez. Zelo, zelo zapleteno, neznank je veliko, ne bi si upal napovedati prihodnosti.

Ključni prepad v Boliviji je torej med staroselci in belskimi potomci?
Da, tako je. Ponchos rojos – rdeča ogrinjala, nekakšna Moralesova milica, se še vedno bojujejo proti španski naselitvi, kar je po toliko letih res nesmiselno. Že nekaj časa se celo pojavljajo ideje, da Bolivijo pravzaprav sestavljata dve deželi, ki bi se morali ločiti. Do določene mere so ti prebivalci že ločeni tudi geografsko. Poleg tega se je pojavil še problem cocalerosov, proizvajalcev koke, ki jih je Morales zelo podpiral in povečal njihovo število. Tako je zelo zmanjšal revščino v državi – z desetih na okoli pet odstotkov, in izboljšal gospodarsko stanje.

Ko se je v Venezueli Juan Guaido razglasil za začasnega predsednika, so države začele izbirati strani in se postavljati na stran izvoljenega predsednika Nicolasa Madura ali Guaidoja. Se bo ta zgodba ponovila v Boliviji z Moralesom in Añezovo?
Da, verjetno. Nekaj držav je takoj podprlo novo predsednico, a teh ni veliko. Države raje previdno čakajo, da vidijo, kako se bodo razmere razpletale. Mislim, da kriza še ne bo hitro rešena.

Začasna bolivijska predsednica Jeanine Anñez je kongres v sredo pozvala, naj potrdi zakonski predlog, ki bi po nemirih in odstopu Eva Moralesa s položaja predsednika omogočil izvedbo novih volitev. Predlog predvideva razveljavitev volitev 20. oktobra in oblikovanje novega najvišjega volilnega telesa, ki bi določilo tudi datum volitev. Foto: Reuters

Añezovo so na primer že priznale ZDA, saj tamkajšnji predsednik Donald Trump ne skriva, da mu je bil Morales trn v peti. Bi lahko za razpletom dogodkov stala tujina, kaj pišejo tamkajšnji mediji?
Rekel bi, da v Boliviji ne. Je pa zanimivo, da je bil med ranjenimi v spopadih tudi neki argentinski državljan, ki je bil sicer član revolucionarnih kolumbijskih sil. V Boliviji naj bi uril tamkajšnje levičarske formacije. Res je tudi, da nekateri opozarjajo, da bi bila lahko ta kriza delno povezana s pridobivanjem litija. Litij je kovina prihodnosti, saj je potreben v praktično vseh elektronskih napravah. Prav v Boliviji pa so največja nahajališča litija na svetu.

Še vedno je napeto v Čilu, ki je imel sloves najbolj urejene in modernizirane države na območju. Protestniki zahtevajo odstop predsednika Sebastiana Piñere, spremembe ustave iz časa diktatorja Pinocheta, podržavljanje zasebnega šolstva in vodnih virov, reforme pokojninskega sistema ter konec gospodarskega sistema, ki daje prednost premožnim. Kako iz Argentine vidite te proteste in predvsem nasilen odziv oblasti nanje? V treh tednih je bilo v spopadih s policijo ubitih več kot 20 protestnikov!
Da, Čile je vedno veljal kot vzor za vse druge. Ampak današnji problem Čila postavlja pod velik vprašaj teorijo "Uredimo državo in prišla bo tudi socialna pravičnost". To se v tej državi ni zgodilo, čeprav je res, da je tudi Čile močno znižal stopnjo revščine. Kdo je elita? Elito bi lahko z eno besedo opisali kot kapital – tisti, ki ga imajo v lasti, in tisti, ki ga upravljajo. V praksi se to kaže s tem, da revni nimajo dostopa do izobraževanja oziroma jim je otežen. Ne gre sicer za tako visoke zneske šolnin kot v ZDA, a dovolj visoke, da tisti najrevnejši svojih otrok ne bi mogli poslati v šolo. Tudi v Argentini se, recimo, trenutno odvija razprava o zasebnem šolstvu, a najboljša univerza v državi, tista v Buenos Airesu, je javna in absolutno brezplačna. Po vsej državi so ustanovili veliko javnih univerz, ki nimajo šolnin, a niso zato nič slabše od zasebnih.

Nekateri vse nedavne dogodke v regiji že označujejo za latinskoameriško pomlad - kot so jo v preteklosti doživele socialistične evropske države in nato še arabske. Slavni čilski pesnik Pablo Neruda je v neki pesmi zapisal: "Lahko bodo porezali vse rože, a ne bodo mogli ustaviti pomladi." Nedavni dogodki v teh državah so lahko le začetek, ki se ne bo razvijal naprej, lahko pa so začetek nečesa globljega. To bo povedala prihodnost.

Tone Mizerit

V Čilu so med protestniki najdejavnejši študentje, tam je nastal celo neke vrste razkol med starejšo in mlajšo generacijo. V oči mi je padla fotografija, na kateri mlado dekle v rokah drži transparent z besedami: "Moja mama se boji, jaz pa ne!"

Ta razmah in sprejemljivost nasilja v Latinski Ameriki pa bi imenoval kar ločitev duhov. Na to gledam z veliko zaskrbljenostjo. Zatiranje vstaje v Čilu je bilo zelo nasilno, res nihče ni pričakoval, da bo eksplodiralo prav tam. Povod za proteste je bilo zvišanje cene vozovnic javnega prometa, a ni šlo za velik znesek, pa so se ljudje vseeno dvignili in rekli: "Zdaj je pa dovolj." V nekem komentarju sem prebral zapis: "Ne gre za 30 centov, gre za 30 let!" Nekateri vse nedavne dogodke na območju že označujejo za latinskoameriško pomlad – kot so jo v preteklosti doživele socialistične evropske države in nato še arabske. Slavni čilski pesnik Pablo Neruda je v neki pesmi zapisal: "Lahko bodo porezali vse rože, a ne bodo mogli ustaviti pomladi." Nedavni dogodki v teh državah so lahko le začetek, ki se ne bo razvijal naprej, ali pa začetek nečesa globljega. To bo povedala prihodnost.

V Argentini so pred kratkim potekale predsedniške volitve, na katerih je zmagal levičarski peronistični dvojec Fernandez, Alberto je postal predsednik, a veliko pozornosti je vzbudila tudi nova podpredsednica, z obtožbami o korupciji obremenjena nekdanja predsednica države Cristina Fernandez de Kirchner. Mauricio Macri se poslavlja. Kdo bo v resnici vodil državo, je Fernandez res le "obvoz" Kirchnerjeve do vnovičnega predsedniškega stolčka?
Zdi se mi, da je Argentina prvi primer na svetu, kjer je kandidatka za podpredsednico države izbrala kandidata za predsednika države. Fernandez je bil dolga leta politik, ideolog stranke. Bil je blizu nekdanjemu predsedniku Nestorju Kirchnerju, v času predsedovanja njegove žene Cristine pa je bil vodja njenega kabineta. Ko je moral odstopiti in je tudi stranka izgubila oblast, je dolga leta javno in zelo ostro kritiziral Cristino in njene poteze. Je pa res, da ona na tokratnih volitvah brez njega ne bi zmagala, zelo premeteno je izbrala kandidata za predsednika.

10. decembra bo na predsedniški stolček v Argentini sedel levičar Alberto Fernandez, a v predsedniško palačo se kot podpredsednica vrača tudi nekdanja predsednica Cristina Fernandez de Kirchner. Foto: AP

So ljudje glasovali bolj za Kirchnerjevo ali Fernandeza?
Za vsakega malo. Njej peronistični guvernerji ne zaupajo več, zaupajo pa Fernandezu, zato so vseeno oddali glas levici. Jasno je, da bo Cristina pomemben dejavnik v vodenju države, a vprašanje je, ali bo tudi glavni. Alberto Fernandez ni neumen, igra neke vrste dvojno igro. Nisem prepričan, da med njima vlada stoodstotno zaupanje, zato bo še zanimivo. Tukaj rečemo, da bomo "najemali balkone, da bomo gledali, kaj se dogaja". Proti Cristini teče 13 sodnih postopkov, ima tudi osem sodniških odlokov o priporu, a ker je senatorka, ima poslansko imuniteto. Sicer bi že bila pod ključem.

Od kod izvira njena priljubljenost?
Gre za neke vrste medsebojno zaljubljenost, na neki način ji je uspelo priti v srca ljudi. Zamislite si, volitve so pokazale, da obstaja 27 odstotkov ljudi, ki je ne bodo nikoli zapustili. Preostalih 20 odstotkov je stranki prinesel Fernandez, kar je bilo dovolj za zmago na volitvah že v prvem krogu. V Argentini je namreč dovolj že 45 odstotkov glasov.

Alberto Fernandez ni neumen, igra neke vrste dvojno igro. Nisem prepričan, da med njim in podpredsednico države Cristino Fernandez de Kirchner vlada stoodstotno zaupanje, zato bo še zanimivo.

Tone Mizerit

Kam bo dvojec Fernandez-Kirchner povlekel argentinski voz? Glavna in edina razprava v predvolilni kampanji se je vrtela okoli slabega stanja gospodarstva. Kaj novo vodstvo obljublja?
Obljubila sta veliko, kot vsi v predvolilni kampanji, a Fernandez še do danes ni konkretno povedal, kakšen je njegov gospodarski načrt. Govoril je le: "Argentino bomo postavili na noge, odpravili bomo revščino, poskrbeli bomo za socialno pravičnost." Same splošne stvari. Vprašanje je tudi, kako bo izbiral ljudi – do zdaj si je že izbral nekaj sposobnih sodelavcev, ki pa niso všeč Kirchnerjevi. To o njem govori pozitivno.

Kako sicer živijo Argentinci? Gospodarske razmere so se znova občutno poslabšale lani. Visoka inflacija, padec vrednosti pesa in iskanje pomoči pri Mednarodnem finančnem skladu so obudili spomine na krizo leta 2001, ko se je argentinski finančni sistem popolnoma sesul. Kar tretjina ljudi živi v revščini!
Da, revščina je velika, brez dvoma. Bogati imajo enega ali dva otroka, revni jih imajo kopico in sploh ti občutijo revščino. Je pa tudi res, da če ima nekdo pet otrok, prejme pet otroških doklad in mu to prinese že kar nekaj denarja. Zelo veliko je socialnih podpor, družinskih podpor, otroških doklad, s katerimi delno krijejo to veliko revščino. Z vso to pomočjo brez dela pridejo že skoraj do minimalne plače.

Mnogi revni Argentinci so odvisni od sistema javne pomoči. Foto: AP

Bi trenutne razmere že lahko primerjali s hudo gospodarsko krizo leta 2001?
Ne, ne, to pa še ne. Finančno je Argentina zdaj stabilna – ko se ves svet trese, kaj bo z bankami, to argentinskih bank ne skrbi, saj so stabilne. Stabilne pa so zato, ker ne posojajo denarja. Obresti so tako grozno visoke, da nihče ne jemlje posojil. Banke posojajo le državi, ki jim daje državne bone, za katere dobijo, odvisno od dneva, celo 80-odstotne letne obresti. To je norost.

Kaj je v tem trenutku glavna gospodarska težava Argentine?
Zunanji dolg. Čeprav je odhajajoča Macrijeva vlada poslabšala gospodarsko stanje in naredila veliko napak, ji je treba priznati, da je zmanjšala uvoz in povečala izvoz, tako da ima država zdaj pozitivno trgovinsko bilanco. A ima grozne dolgove ... To je največji problem Argentine. Fernandez obljublja, da ga bo rešil tako, da bo refinanciral dolg, če bodo upniki soglašali. Ampak vse je v zraku, gre za začarani krog. Dejstvo je, da bo moral Fernandez uvesti protikrizne ukrepe, ki ljudem ne bodo všeč in ne bodo delovali hitro. Najprej namerava povišati količino natiskanega denarja, a pri tem obstaja nevarnost, da tega ne bo počel le nekaj mesecev, ampak tudi naprej. S tem se bo še povišala inflacija, ki že zdaj na letni ravni znaša 55 odstotkov.

V Argentini je 80 odstotkov prebivalcev potomcev Špancev in Italijanov, ki imajo še vedno globoko zakoreninjen čut varčevanja. Ampak varčujejo v dolarjih, svojih prihrankov pa nimajo v bankah, ampak doma. Državljani imajo doma ali v tujini tako shranjenih več dolarjev, kot znaša celoten argentinski zunanji dolg, več kot 300.000 milijonov dolarjev. Težko jih bo kdo prepričal, naj ta denar dajo v domače banke, saj ne zaupajo ne bankam, ne državi, še zlasti pa ne politikom.

Argentinci imajo doma ali v tujini shranjenih več dolarjev, kot znaša celoten argentinski zunanji dolg, več kot 300.000 milijonov dolarjev. Težko jih bo kdo prepričal, naj ta denar dajo v domače banke, saj ne zaupajo ne bankam, ne državi, še zlasti pa ne politikom.

Tone Mizerit

Dejali ste mi, da je v argentinski družbi "ideološko tak razkol med eno in drugo pozicijo, da človek odpre usta, pa že dežujejo nanj kritike in nasprotovanja". Kaj ste mislili s tem?
Da, res je – in tega je kriva Cristina Fernandez de Kirchner. Ona je vse peljala v skrajnost – v slogu "kdor ni z menoj, je proti meni". Ko je to izjavila, je prišlo do sporov celo v družinah, saj so se na družinskih srečanjih začeli prepirati o politiki, o levih in desnih, belih in rdečih. Nekaj takega se zdaj dogaja tudi v Čilu. Argentinska modrost svetuje, da se v družini ne govori o politiki, veri in nogometu, pa je mir.

Ne pozabimo, v Argentini še ni prave republike, o kateri govorimo, ko so ločene izvršna, zakonodajna in sodna oblast. V Argentini je to skoraj nemogoče. Ko je bila v drugem mandatu na oblasti Cristina, sta se uveljavili gesli "Cristina neskončna" in "Hočemo vse". Parlament je bil takrat skorajda notarska pisarna izvršne oblasti. Tudi ko je pokojni predsednik Nestor Kirchner v parlament poslal neki zakon in so mu njegovi svetovalci predlagali popravke, jim je gladko rekel: "Ne spremenite mi niti vejice!" Cristina se vede podobno. Kirchnerjeva smrt je sicer še danes neznanka. Njegova krsta je bila zaprta, nikoli nismo videli njegovega trupla, zato se je pojavilo veliko teorij zarote, ali je sploh bil v krsti. Tudi njegov mavzolej je dostopen le od daleč.

Nikakor ne smeva mimo Brazilije, največje države v Južni Ameriki, ki jo vodi skrajno desničarski Jair Bolsonaro, v zahodnih medijih znan tudi kot "Trump iz tropov". Bi lahko povlekli kakšne vzporednice med Bolsonarom in Trumpom? Velja Bolsonaro tudi pri vas za skrajnega?
Nekaj vzporednic je – nenadoma se je pojavil, prepričal je veliko ljudi, izvaja zelo globoke spremembe, ki za zdaj, kar me čudi, še niso povzročile javne reakcije. Brazilska družba je še mirna. Fernandez se boji, da če v nedeljo v Urugvaju zmaga desnica, bi Argentina postala neki levičarski privesek v regiji. Tudi v Paragvaju je namreč na oblasti skrajna desnica. Fernandez je zato klical veleposlanike Evropske unije in skušal doseči, da bi bili prijazni do Argentine, saj se boji, da bo Bolsonaro naredil trojček Brazilija–Urugvaj–Paragvaj in nanj mimo Argentine navezal trgovske pogodbe. Brazilija dobiva 40 odstotkov argentinskega izvoza, zato bi se brez Brazilije argentinska industrija skoraj ustavila.

Argentinski predsednik Fernandez se boji, da bi Argentina postala nek levičarski privesek v regiji, da bo Bolsonaro naredil desničarski trojček Brazilija-Urugvaj-Paragvaj in nanj mimo Argentine navezal trgovske pogodbe. Brazilija dobiva 40 odstotkov argentinskega izvoza, zato bi se brez Brazilije argentinska industrija skoraj ustavila.

Tone Mizerit

Absolutno velja Bolsonaro za skrajnega. Je pa zanimivo, da ima v Brazilijo veliko podporo evangeličanov, ki so v državi zelo razširjeni.

Kakšni so sicer odnosi med Argentino in Brazilijo?
Prej, ko je bil v Argentini na oblasti Macri, so bili sijajni. Fernandez je pred predsedniškimi volitvami naredil neumno potezo, saj je šel v Brazilijo in se zavzel za izpustitev nekdanjega predsednika Luiza Inacia Lule da Silva. Ko je Fernandez zmagal na volitvah, mu je Bolsonaro vrnil z izjavo, da so se Argentinci na volitvah zmotili. Upajmo, da bo v njunih odnosih prevladala zdrava pamet.

Nedavno je bil po 18 mesecih iz zapora izpuščen Lula da Silva, ki naj bi imel še vedno veliko privržencev. Bi lahko njegov prihod na prostost kakor koli pretresel brazilsko politično prizorišče?
Za zdaj ne, ne vemo pa, kako bo v prihodnosti.

Pred meseci je ves svet z grozo po televizijskih zaslonih spremljal obsežne gozdne požare v brazilskem delu Amazonije. Kako so odmevali pri vas in koliko posluha za reševanje podnebne krize je med ljudmi, podjetji, politiki?
Zeleno gibanje v Latinski Ameriki ni zelo močno. Sicer pridobiva moč, ampak za zdaj ni odločilno, ne posega v politiko. Okoljske teme se še niso vključile v politično življenje, v predvolilni kampanji v Argentini na primer o tem sploh ni bilo govora. V Argentini je sicer močno gibanje Greenpeace, ki opozarja predvsem na izkoriščanje pragozdov. Ti so po zakonu delno zavarovani, prav tako so zavarovani ledeniki. Na ledeniškem območju ne sme biti rudarske dejavnosti, ki bi ogrožala ledenike – na ta zakon je Cristina celo vložila veto. Zato se v tem pogledu bojim, kako bo ravnala nova vlada glede okoljskih tem.

Brazilski skrajno desni predsednik Jair Bolsonaro je postal tarča domačih in mednarodnih kritik, ker ni zaščitil amazonskega deževnega gozda. Prav nasprotno, pogosto je izražal podporo kmetom in sekačem na območju, obenem pa kritiziral okoljevarstvene aktiviste in krčil proračun brazilske okoljevarstvene agencije. Foto: AP

Gremo še malo višje, v Srednjo Ameriko. O Salvadorju, Gvatemali in Hondurasu poročamo predvsem zaradi prebežnikov, ki v želji po boljšem življenju skušajo priti v ZDA, a tam naletijo na ostro protipriseljensko politiko, celo ločevanje otrok od staršev, in eno najbolj varovanih meja na svetu. Se ljudje iz teh držav odpravljajo tudi na jug, na primer v Argentino ali Brazilijo?
Proti jugu odhajajo samo Venezuelci, v Argentino prihajajo tudi Bolivijci in Paragvajci, tudi Perujci. To so ekonomski migranti. V zadnjem času je bilo precej zgražanja, saj vsi bolivijski priseljenci, ki živijo v Argentini, podpirajo Moralesa, zato so jih mnogi vprašali, zakaj so sploh zapustili državo, če je bilo tako dobro doma.

Ljudje iz Srednje Amerike odhajajo na sever, ker še vedno verjamejo v "ameriške sanje" – v idejo, da bodo tam vsi bogati in da bodo živeli čudovito. Gre za neke vrste psihozo. Problem je zelo preprosto rešljiv – okrepiti je treba gospodarsko in socialno stanje v državah, iz katerih ti ljudje prihajajo.

Ljudje iz Srednje Amerike ne odhajajo proti jugu, le na sever, ker še vedno verjamejo v "ameriške sanje" - v idejo, da bodo tam vsi bogati in da bodo živeli čudovito. Gre za neke vrste psihozo. Problem je zelo preprosto rešljiv - okrepiti je treba gospodarsko in socialno stanje v državah, iz katerih ti ljudje prihajajo. Proti jugu celine odhajajo samo Venezuelci, v Argentino prihajajo tudi Bolivijci in Paragvajci, tudi Perujci.

Tone Mizerit

Kakšno politiko ima Argentina do priseljencev, jih sprejema odprtih rok?
Da, vsekakor. Trenutno je v državi okoli pet odstotkov izseljencev. Sebe ne prištevam več k njim, jaz sem že Argentinec. V zadnjih letih je zelo naraslo število Venezuelcev, saj jih je že okoli 95.000, leta 2014 pa jih je bilo le 3.000. Kljub grozni argentinski brezposelnosti jih je večina zaposlenih.

Kakšno je stanje slovenske izseljenske skupnosti v Argentini?
Skupnost je precej živa, sploh po zaslugi povojnih migracij. Pred vojno, ko je bila najštevilčnejša, je bilo v njej največ Primorcev, nekaj tudi Prekmurcev in Belokranjcev, a je ta povezanost precej oslabela. Zelo malo ljudi še obvlada slovenski jezik. Gibanje je živahnejše v Bernalu, kjer so Prekmurci, in v Rosariu in Cordobi, čeprav tam delujejo v španskem jeziku.

V Buenos Airesu je trenutno pomlad, imate skoraj 30 stopinj. Pa se tudi pri vas že počasi začenja predpraznični čas, že gorijo prve lučke in stojijo prva praznična drevesa?
Za zdaj še ne, lučk še nimamo. Tudi v trgovinah še ni prazničnih dreves in okrasitve, verjetno tudi zaradi gospodarske krize. Praznike, tudi vstop v novo leto, ljudje večinoma preživijo v krogu širše družine.