Severni jeleni med drncem po neokrnjeni pokrajini. Foto:
Severni jeleni med drncem po neokrnjeni pokrajini. Foto:
Tihi ocean s pravljično kuliso zasneženih gora.

Pravzaprav to niti ni presenetljivo - včasih so do popotovanja na Kamčatko potrebovali več kot leto dni in še celo dandanes ob vsem tehnološkem napredku ter množici avanturističnih potovalnih agencij je le peščica takih, ki se podajo na potovanje dobesedno na konec sveta.
Le Beringovo morje loči to rusko divjino od njene ameriške sosede - Aljaske, a če druga s široko odprtimi rokami pozdravlja množice turistov, je bila prva še pred kratkim zaprto območje in do leta 1990 noben tujec ni mogel stopiti na tla Kamčatke in tudi Rusi so potrebovali posebna dovoljenja.
Odpiranje svetu
V zadnjih letih to čarobno, 500.000 kvadratnih kilometrov veliko območje odkrivajo tisti najbolj zagreti - na skrajni del Daljnega vzhoda se napotijo zlasti ekspedicije geologov in vulkanskih strokovnjakov. Kamčatka jih vabi s svojimi črnimi plažami ob Tihem oceanu, kadečimi se vulkani, ki so pod Unescovo zaščito, prodorno modrimi kraterskimi jezeri, gorskimi verigami s snežo belimi čepicami in neokrnjenimi zelenimi prostranstvi, po katerih lomastijo medvedi, volkovi in losi.

Kamčatko opisujejo z mnogimi poetičnimi besedami: kot s fotografij, vedno spreminjajoča se, pravljična, mistična, skrivnostna, nepozabna, neponovljiva ... Podobno kot vam vedo povedati ljudje na Aljaski (dejansko bolj dostopni različici svoje vzhodne sosede), so tudi sem prišli popotniki za par mesecev, nazadnje pa v družbi ruskih samotarjev in avtohtonih ljudstev s svojo edinstveno kulturo ostali za vedno.