Sproščanje na kubanski plaži s kokosi. Foto: U. H.
Sproščanje na kubanski plaži s kokosi. Foto: U. H.
Na cesti. Foto: U. H.
Kuba te zasvoji. Foto: U. H.
Pozor, rakovica! Foto: U. H.
Neobljuden košček plaže samo za naju. Foto: U. H.
Kuba je poseben otok. Foto: U. H.
Rdeča rakovičja cesta. Foto: U. H.
Sproščeni in prijazni domačini. Foto: U. H.
Kubansko podeželje. Foto: U. H.
Ob cesti. Foto: U. H.
Najin prevoz. Foto: U. H.
Kuba je magičen kraj. Foto: U. H.
Otok je povečini zelo reven. Foto: U. H.
Predrta guma. Foto: U. H.
Na otok se nameravam še vrniti. Foto: U. H.
Dnevni ulov. Foto: U. H.
Ko se stemni ... Foto: U. H.
Lokalni avtobusi. Foto: U. H.
Na morju. Foto: U. H.
Starodobnikov je še vedno kar nekaj. Foto: U. H.
Kažipot za zloglasni Guantanamo. Foto: U. H.
Košček raja. Foto: U. H.
Obcestni živelj. Foto: U. H.
Pozdrav s Kube. Foto: U. H.

Zdaj lahko potrdiva, da je Kuba vse to in še veliko več. Kuba te prevzame in šokira. Čeprav sva bili že marsikje in se nama celo v Sloveniji vedno dogajajo nenavadne reči, je Kuba edina država, kjer sva si vsak dan želeli nemudoma odpraviti proti domu, hkrati pa za vedno ostati na tem zanimivem otoku. Nikjer nama ni toliko ljudi, od carinikov in policistov pa do desetletnih mulcev in osemdesetletnih starcev, romantično šepetalo ali pa navdušeno klicalo "linde, linde (lepe, lepe)", nama žvižgalo, pošiljalo poljubčke, naju oboževalo in častilo, po drugi strani pa naju skušalo na vsakem koraku prinesti naokoli oziroma ogoljufati.

Ker sva se na Kubo odpravili popolnoma nepripravljeni in brez načrta ‒ kar sva do zdaj vedno precej uspešno prakticirali, saj so se nama tako vedno dogajajo lepe in zanimive reči ‒ sva seveda vsakih pet minut zašli v manjše težave oziroma komu plačali preveč. Kljub temu sva bili nekako na sredini najinega popotovanja zelo ponosni sami nase, ker je bilo videti, da bova nekaj denarja kljub drugačnim izkušnjam iz preteklosti vendarle prinesli nazaj domov. A zakaj bi bilo to pot kaj drugače kot po navadi? Najini prijatelji Kubanci so nama "prijazno pomagali", da sva se tudi tokrat vrnili domov brez prebite pare …

Avtomobilske prigode
Da bi si lažje ogledali celotno Kubo, sva najeli avto. Naj ob tem pripomnim, da tudi najem avta na Kubi predstavlja precejšen izziv, saj ga v Havani nisva dobili in sva se zato z natrpanim lokalnim avtobusom podali na 17-urno vožnjo do Santiaga de Cuba (drugo največje mesto na Kubi). Tam sva imeli po besedah domačinov neizmerno srečo, da je neki par ravno tisti dan vrnil avto, sicer bi se lepo obrisali pod nosom. Z najino kio picante sva imeli že od vsega začetka nemalo težav. V prve pol ure nama je počila guma, nato sva vozili na hlape, ker bencinskih črpalk na Kubi ni ravno v izobilju ‒ če pa že so ‒ nimajo bencina, prevozili sva tudi svež asfalt, zaradi česar je najin sicer beli lepotec postal popolnoma neprepoznavne barve in sva bili prisiljeni nekaj ur preživeti v avtopralnici itd.

Vrhunec pa sva doživeli nekje na sredini najinega potovanja. Ko sva se nič hudega sluteč peljali iz Trinidada proti narodnemu parku Zapati, sva nenadoma naleteli na čisto rdečo cesto. Popolnoma v šoku sva se spogledovali, kaj za vraga naj bi to bilo, in ugotovili, da je cesta polna živih in mrtvih rakovic, ki so imele v tistem času ravno paritveno obdobje. Poudariti moram, da morje niti ni bilo tako blizu, poleg tega je bilo zraven naselje in
rakovice so veselo plezale po predpražnikih, dovozih, povsod. Tiste druge pa so se povožene in razmrcvarjene cvrle na pekočem soncu, zaradi česar se je povsod okoli širil grozen smrad. Misel na to, da bi nama na tem območju (ponovno) počila guma, ni bila ravno najprijetnejša. Tako sva vozili 5 km/h in pazili, da ne bi povozili kakšne rakovice. Takšna cesta se je vila kakšnih 5 kilometrov in ko sva si že oddahnili, da sva na varnem, se je čez kakšen kilometer ponovno pojavila. Kljub siceršnji nesreči, ki se naju drži, je sprva kazalo, da nama je celo uspelo. Gume so ostale cele.

Kubanski avtoštop
Tako sva se zadovoljni vozili naprej in ker je na Kubi izjemno slabo označeno, kje je kakšen kraj, oziroma bolje rečeno, sploh ni oznak niti za največja mesta, sva bili primorani ves čas spraševati domačine, kje in kam morava zaviti. Ko sva že naredili nekaj nepotrebnih ogledov kubanske pokrajine, sva za pot do Cienfuegosa vprašali nekega mladeniča ob cesti. Ta nama je začel razlagati, kam naj zavijeva in naju vprašal, ali ga lahko zapeljeva, saj je namenjen v isto smer. Medve sva se spogledali, ker do tistega trenutka nisva pobrali niti enega "štoparja", ampak mladenič je izkoristil najino neodločenost in kar skočil v avto. Prijateljica, ki je vozila, je rekla, naj ga vsake toliko časa ošinem s pogledom, saj sva imeli na zadnjem sedežu oba nahrbtnika, in odpeljali smo se nekaj metrov naprej. Ko sva hoteli zaviti desno, najin Kubanec nenadoma zavpije, naj počakava, in na zadnji sedež skoči še en Kubanec, pri čemer prvi Kubanec razlaga, da je to njegov prijatelj, ki gre prav tako v isto smer. Naju je skoraj kap!

Obe sva imeli precej čuden občutek, saj je vse potekalo izjemno hitro, mladeniča pa nama nista bila simpatična. Prvi, manjši, je imel zlat zob, oblečen je bil v belo in z velikimi črnimi sončnimi očali, drugi pa je bil višji in bolj obilen, nosil pa je zanimive kavbojske krokodilje čevlje. Povedala sta nama, da se vračata z dela v bližnjem hotelu Rancho Luna. Nato nama je eden od njiju pokazal sliko svojih dveh otrok - Marie Jesus in Angela. Eden je bil ločen, drugi poročen, kar na Kubi ni nič nenavadnega. Tam so prav vsi večkrat poročeni, ločeni in s kopico otrok. Nato sva jima tudi midve razložili, da sva naleteli na cesto, polno rakovic in da naju je bilo res strah, da nama bo počila guma, nakar sta naju mladeniča "potolažila", da nama lahko še vedno poči, saj če je predrta od klešč, pušča počasi in postopoma.

Tako smo se peljali, poslušali glasbo in kramljali. Prosila sta naju, če se lahko ustavimo ob cesti, da bi si kupila vodo. Ker sva tudi midve umirali od žeje, sva seveda ustavili, še bolj pa sva bili veseli, ko sta nama jo celo plačala. Ko smo se odpeljali naprej, pa nenadoma zaslišimo nenavaden zvok. S prijateljico se v grozi spogledava in avto se ustavi. Da, spustila je guma. Medve kolneva, Kubanca pa naju sprašujeta, zakaj se s tem tako obremenjujeva, saj imava vendar še rezervno gumo. "Še dobro, da sva ju imeli, Kubanca namreč!". Guma je bila v hipu zamenjana in eden od obeh je šel preverit, ali so ostale tri gume v zadovoljivem stanju. Nama se je takšno preverjanje zdelo sicer nekoliko nenavadno; ko pa nama je zatrdil, da so preostale tri gume videti nepoškodovane, sva se pomirili.

O ljubezni po kubansko
Naprej smo se vozili kot po jajcih, saj sva se s prijateljico zavedali, da se nama, če bo spustila še kakšna guma, slabo piše. Čez nekaj minut se je zaslišal zdaj že dobro znani zvok in seveda, spustila je še druga guma. Čeprav sva bili navajeni vseh sort nevšečnosti, sva bili tokrat res živčni. Bili sva namreč sredi ničesar, z dvema neznanima Kubancema in počenima gumama. Bilo je pasje vroče, nikjer nobene sence in razen volovske vprege ni bilo nikjer nikogar. Kubanca seveda nista nič komplicirala, ampak sta rekla, da bomo pač ustavili prvi mimoidoči avto in nesli gumi popravit. Kot po naključju se je po nekaj minutah res od nekod pripeljal neki avto in celo s prikolico. Kubanec z zlatim zobom ga je ustavil, se z voznikom nekaj časa pogovarjal, nato pa zapeljal obe gumi v prikolico in se odpeljal. Vse se je zgodilo tako hitro, da sploh nisva imeli časa, da bi Kubancu povedali, da bo šla ena z njim, druga pa bo počakala pri avtu. Takšen razplet nama tako ni bil niti najmanj všeč; ker pa je z nama ostal vsaj Kubanec s krokodiljimi čevlji, sva se za silo pomirili.

Ta mi je med čakanjem kar tako mimogrede povedal, da sem res lepa in da bi z veseljem preživel nekaj uric z mano. Ker Kubanci takšno stvar rečejo skoraj namesto "dober dan", sva ga povprašali, kaj njim sploh pomeni ljubezen in zakaj je na Kubi toliko porok in ločitev. Razložil nama je, da je življenje na Kubi tako monotono, da se vse vrti samo okoli njihovega ljubezenskega življenja. Njihova čustva so vse, kar se jim dogaja. In ko se enega partnerja naveličajo, torej ko življenje postane spet preveč dolgočasno, imajo pač drugega in tako naprej. Čeprav se nam torej zdijo mehiške telenovele in limonade povsem zaigrane in nerealne, v resnici zelo dobro odražajo kubanski način življenja.

Čari popravil
Ko smo tako čakali in modrovali, se je mimo pripeljal policist. Najin Kubanec si je kot po naključju ravno v tistem trenutku na nos nataknil sončna očala, takoj nato, ko se je policist ustavil in snel čelado, pa se je z njim prijateljsko pozdravil in rokoval. S prijateljico sva takoj vedeli, da se poznata, saj sicer policisti od domačinov vedno zahtevajo, da jim ti pokažejo osebno izkaznico. Najin Kubanec je policistu razložil, da nama pomaga; ker pa predrta guma na Kubi ni nič neobičajnega, se policistu zadeva ni zdela zanimanja vredna in se je zelo kmalu odpeljal. Po kakšnih 20 minutah se je nato vrnil tudi drugi Kubanec z gumami in ju po hitrem postopku namestil nazaj. Bili sva nadvse zadovoljni nad njegovo prizadevnostjo in učinkovitostjo.

Nato smo se odpeljali in prijateljica, ki je znala špansko, je strahoma vprašala Kubanca, koliko je najino popravilo gum sploh stalo. Ta nama je pomolil račun, na katerem je pisalo 355 kubanskih pesov, kar v naših evrih znese približno 300 EUR?! Seveda naju je veselje nad popravilom v hipu minilo. Jaz sem pregledovala račun, ki je bil videti kot navaden račun, z žigom, podpisom in se mi niti ni zdel tako zelo napačen, obe pa sva kleli in se spraševali, kaj naj storiva. Kubanca sta seveda opazila, da sva čisto zaprepadeni, in sta nama razložila, da so gume za rent-a-car pač veliko dražje kot njihove in da nama bodo v agenciji vrnili 80 % vrednosti tega popravila.

To se nama je zdelo zelo nenavadno, sploh zato, ker sva že imeli kubansko izkušnjo z zamenjavo gume, za katero pa sva plačali borih 5 kubanskih pesov. Ko sva jima to omenili, sta nama zatrdila, da je šlo za popravilo na črno in da uradni vulkanizer pač stane več in je sploh edini, ki ga smeva uporabiti. V tistem hipu sva si seveda mislili, da imava raje popravilo na črno za 5 pesov kot pa tako imenovano uradno popravilo za celo premoženje. Prav tako sva vedeli, da na Kubi takšen znesek predstavlja ogromno denarja, Kubanci pa so načeloma revni.

Do krokodilje farme
Res pa je, da nama je Kubanec s krokodiljimi čevlji med čakanjem pri avtu razložil, da je njegov prijatelj zelo bogat (navsezadnje je imel zlat zob), slednji pa nama je po vrnitvi pokazal svojo denarnico, ki je bila popolnoma prazna. Situacija je bila še toliko lepša, ker sva bili povsem sami skupaj z dvema krepkima domačinoma nekje Bogu za hrbtom. Nisva vedeli, kaj naj narediva in ali naj jima verjameva ali ne. Jaz se nisem mogla niti prepirati, saj razen izrazov naklonjenosti in ljubezni v španščini nisem znala niti ene same besede, prijateljica pa je imela v stresnih trenutkih popolno blokado, čeprav je sicer govorila kot dež. Imela sem ravno dovolj denarja, da sem jima lahko naštela celoten znesek. Še več, dodala sem 5 kubanskih pesov napitnine.

Zato ker sta bila tako prijazna, da sta nama pomagala zamenjati gume. In to še ni vse. Ko sva ju odložili, sva jima dali bombone za njune otroke, prijateljica pa jima je dala še zelo kakovostne flomastre. Seveda smo se na koncu tudi prijateljsko poljubili na lička in Kubanec s krokodiljimi čevlji je med mletjem bombona v ustih (ki naj bi bil za njegovega otroka) zamomljal, da bo mislil name. Zagotovo je še dolgo mislil name (in na moj denar) ... kot tudi jaz nanj. Ko sva se odpeljali, sva bili nekaj časa kar tiho. Potem me je prijateljica pogledala in vprašala, ali mislim, da sta naju prinesla naokoli. Seveda sem si to mislila. In to z vsakim trenutkom bolj.

Kmalu sva se ponovno izgubili. Ustavili sva in vprašali za pot nekega domačina. Prijazno nama je razložil, kako se pride do krokodilje farme in dodal, da tam dela in da je ravno namenjen tja. Previdno je vprašal, ali bi ga lahko peljali. Samo osel gre dvakrat na led … no, pa midve. Moram pa dodati, da sva pri tem Kubancu (ime mu je bilo Roberto) vedeli oziroma čutili, da je v redu možakar. V zahvalo, ker sva ga peljali, nama je razkazal celotno krokodiljo farmo, nato pa smo šli skupaj na kosilo. Prijateljico je še vedno mučil najin pripetljaj in ker sva se z Robertom počutili varno in sproščeno, ga je na videz mimogrede vprašala, koliko stane popravilo gume na Kubi. Roberta je skoraj kap, ko sva mu povedali, koliko sva plačali, in nekaj minut je nepremično strmel v račun, ki sta nama ga nepridiprava dala. Nato je celi restavraciji razložil najino zgodbo, in ko so naju vsi pretreseni trepljali po ramah in naju sočutno gledali, nama je postalo še bolj jasno, kako močno sta naju nepridiprava prinesla naokoli in kako veliko vsoto denarja sva dobesedno vrgli stran, sploh za kubanske razmere.

Pri policiji
Roberto je bil tako prijazen, da naju je nato odpeljal do najine "case particular" (hiše, kjer sva bili tisto noč nastanjeni), kjer sva morali celotno zgodbo ponoviti še atu in mami te najine "case" in na koncu je za naju vedela že vsa vas. Nato smo se vsi skupaj podali na vaško policijsko postajo, ki je bila videti nekako tako kot v starih črno-belih filmih. Popolnoma podrta stavba, brez oken in vrat, za mizo pa je sedel plešast karamelni Kubanec s cigareto in naju brez posebnega zanimanja ogledoval. Kot sem že omenila, se moja prijateljica v ključnih situacijah ni spomnila nobene španske besede, zato je zgodbo policistu povedal kar Roberto. Na koncu se je okoli naju zbralo kakšnih ducat policistov, ki so nama družno povedali, da morava nazaj na "kraj zločina", torej na policijsko postajo v okrožje, kjer se je goljufija pripetila.

Najprej sva si mislili, da bi na vse skupaj pozabili, saj glede na dotedanje izkušnje s kubansko administracijo (npr. triurno čakanje v banki), nisva bili najbolj optimistični, da se bo dobro izteklo. Ker pa sva si zapomnili obraz policista s popolnoma netipičnimi italijanskimi potezami, ki je bil v času najinega pripetljaja na obhodu in je poznal enega od najinih Kubancev, sva si rekli, da je morda vseeno vredno poskusiti. Poleg tega se je Roberto ponudil, da bo šel z nama, pridružil pa se mu je tudi njegov prijatelj Kenny, ki je celo znal angleško. Ker sva torej imeli ‒ če ne drugačne ‒ vsaj moralno in jezikovno podporo, sva dobili upanje, da nazaj dobiva vsaj kakšen peso.

Na kraju zločina
Naslednji dan zjutraj sta naju najina dva pomočnika vsa urejena čakala pred vrati najine "case" in veselo klepetala z najinima gostiteljema. Kenny je kot prvo stvar izpostavil, da na pot ne moremo iti brez dobre glasbe. Naj ob tem pripomnim, da bi jo po vseh pravilih morali imeti, saj sem v Havani kupila neki CD, za katerega sem vsa ponosna uspela ceno znižati za polovico; navdušenje pa me je minilo takoj, ko sem dotični CD vstavila v predvajalnik, saj seveda ni delal. Pred odhodom smo zato morali nujno še h Kennyju domov, ker brez "muske" pač nismo mogli iti. Na dan je privlekel CD z reggaeton komadi zelo živahnega ritma, in medve, ki sva bili sicer dokaj nerazpoloženi, sva se po nekaj minutah začeli režati. Kenny je namreč zraven tulil in plesal kot zmešan, tako da je izpadlo, kot da gremo na veselico, ne pa na policijsko postajo.

Najprej smo se odpeljali na "kraj zločina". To je bila cela ekspedicija, saj se s prijateljico nisva točno spomnili kraja, kjer sva nepridiprava "pobrali". Kenny in Roberto sta zadevo vzela zelo resno in sta mimoidoče kar naprej spraševala, ali so ju videli. Po nekaj stranpoteh smo nazadnje le našli tisto točko, kjer sva ju "pobrali". Kot po naključju sta tokrat na istem mestu stala druga dva Kubanca. Ko sem stopila iz avta in želela slikati tablo z napisom hotela Rancho Luna, je eden od njiju postal ves živčen in mi začel vpiti, da ga ne smem slikati. Ko smo se že skoraj odpeljali, smo opazili, da je taisti dečko skupaj z drugim ustavil neki rent-a-car in skočil noter. V hipu smo se odločili in jima začeli slediti. Bili smo polni adrenalina in se počutili kot v kakšni kriminalki. Dečko je med vožnjo seveda opazil, da jima sledimo, saj sem jih jaz vseskozi fotografirala, zato je po desetih minutah skupaj s prijateljem skočil ven iz avta. Tako jima sicer nismo prišli do živega, smo pa zato "rešili" nič hudega slutečega turista, ki ga je čakala podobna usoda, kot sva jo imeli čast doživeti midve.

Organizirana akcija
Očitno so imeli vse organizirano. Najina Kubanca sta naju najprej ustavila oz. sva ju medve vprašali za pot; ko smo šli kupit vodo, sta preluknjala eno gumo; ko pa je eden od njiju preveril še druge tri, je preluknjal še drugo. Morda jih niti ni preluknjal, ampak samo spustil. Med vožnjo je poslal sporočilo drugima dvema, ki sta prišla s prikolico mimo ravno takrat, ko je spustila še druga guma. Ponarejen račun je bil seveda že vnaprej pripravljen, samo še dopolniti ga je bilo treba s podatki avta in ceno. Tako preprosto in tako logično, a vendar v tistem trenutku, ko sva bili v toku dogajanja, tako neverjetno in nerealno.

Še bolj optimistični smo se tako odpravili na policijsko postajo v tamkajšnje mesto. Zdaj smo imeli namreč tudi slike s kraja dejanja. Ta policijska postaja je bila v nekoliko boljšem stanju kot prva. Imela je okna in vrata, pri čemer je bilo eno od oken odprto, vrata pa so bila zaklenjena. Nikjer ni bilo nikogar. Gospod policist se je pač odpravil na sprehod?! Tako sta nama pojasnila najina dva Kubanca. Ker me je čakanje na mestu jezilo, sem se s Kennyjim odpravila kupit vodo, ki je seveda niso imeli ne v prvi ne v drugi trgovini. Vode namreč ne moreš kupiti kar v vsaki trgovini. Na Kubi je več različnih trgovin in v vsaki lahko kupiš samo določene izdelke. Po navadi tiste, ki jih v tistem trenutku ne potrebuješ. Kenny je bil res posrečen. Ne samo, da je kar naprej govoril neumnosti, ves čas mi je tudi nosil rožice, sadje in podobne drobnarije.

Zanimivo je, da niti ni izpadlo osladno, ampak povsem naravno. Na poti nazaj do policijske postaje me je vprašal, ali hočem, da mi sklati z drevesa kokos. Seveda sem si mislila, da mu ne bo nikoli uspelo, saj so bili sadeži res visoko, on pa je mimogrede s tal pobral kamen, ga zalučal in kokos mi je padel naravnost pred noge (hvala Bogu ne na noge). Nato mi ga je ves ponosen podal, en star ata, ki je sedel ob cesti in naju opazoval, pa se je zadovoljno nasmehnil in pokimal z glavo češ "dobro si opravil, fante". Takole pač znajo šarmirati Kubanci …

Izlet do postaje
Nisem mogla verjeti, da je gospod policist ob najini vrnitvi celo že sedel v pisarni. Zdolgočaseno je poslušal, ko mu je Roberto razlagal najino zgodbo, nato pa je dejal, da on ne more storiti ničesar in da bomo morali na glavno policijsko postajo v središče mesta. Lahko si mislite, da sem bila navdušena, da si bom lahko ogledala tudi središče tega prekrasnega mesta. Iskanje glavne policijske postaje je potekalo na kubanski način. Kenny se je vsake tri sekunde čez okno zadrl kakšnemu mimoidočemu, kje je policijska postaja, mimoidoči pa potem za nami. Pojasnil je, da zelo rad sprašuje ljudi, in videti je bilo, da v vsem skupaj prav uživa. Res je, da nama je hotel pomagati, ampak v prvi vrsti je bil zanj to izlet, dogajanje, zabava. Končno smo prispeli do te znamenite stavbe in celotna zadeva se je začela znova. Dvajset policistov se je nagrmadilo okoli nas in Roberto je povedal zgodbo, midve pa sva jo po svoje dopolnjevali. Eden od policistov je deloval, kot da ve, kdo bi nepridiprava lahko bila, saj ju je opisal povsem tako, kot sta res izgledala, in s prijateljico sva bili že čisto navdušeni, da se stvari vendarle premikajo. Seveda sva pozabili, da smo na Kubi, in ne v Sloveniji …

Potem smo čakali. V nobenem primeru ni luštno čakati na policiji, tokrat pa sploh ni bilo. Vroče je bilo kot pri norcih, kot nalašč pa sem imela ravno ta dan še težave z želodcem, pri čemer je bilo stranišče v izjemno zavidljivem stanju. Tudi prijateljica in Roberto sta se počutila podobno, le Kenny je bil neizmerno prešerne volje in nam je šel kupit vodo in piškote ter nas s svojimi traparijami vsaj malo kratkočasil. Seveda na koncu nismo nič opravili in po štirih urah čakanja so nas poslali še na četrto – vojaško policijo. Režim na tej policijski postaji je bil nič drugačen kot vojaški. Mobitel in druge stvari, ki smo jih imeli pri sebi, smo morali pustiti v posebnem prostoru, nato pa so nas odvedli do gospoda policista oziroma vojaškega policista, ki nas je skoraj nadrl, kaj iščemo tam.

Sledila je enaka procedura kot doslej. Ko smo povedali vse, kar je želel slišati, nam je svetoval, da zadevo pustimo pri miru. Je rekel, da smo že malo pozni (!?), ker bi morali priti že zjutraj (!?) in da sta Kubanca zagotovo že zapravila ves denar. Kar se tiče policista, ki bi ga midve z lahkoto prepoznali, pa bi ga bilo težko dobiti, ker je iz drugega okrožja in bi trajalo preveč časa, da bi ga našli. Potem nas je še podučil, da bi midve v vsakem primeru potrebovali odvetnika, če bi želeli voditi ta postopek (kar seveda ni res) in da je zadeva preveč komplicirana, ker sva turistki. V tej fazi sem si res želela znati špansko, da bi temu nadutežu povedala, kar mu gre, tako pa nisem imela drugega, kot da sem nahrulila nič krivega Kennyja, ki mi je njegove besede zgolj prevajal. Tako smo vsi poklapani odšli proti domu in kot nalašč – simbolično ‒ se je na poti nazaj sredi avtoceste utrgal oblak in je kakšnih 20 minut lilo kot iz škafa.

Lepa in grda Kuba
Kot sta nazadnje priznala, sta bila najina Kubanca ves čas prepričana, da bo naš poskus dobiti denar nazaj, neuspešen. To je pač Kuba. Kuba, ki naju je kljub temu pripetljaju zasvojila in začarala. Kuba, ki nama je pustila dihati in biti to, kar sva. Marsikdaj sva se obnašali kot dve naivni kokoški; ravno zaradi takšnega ‒ sproščenega in odprtega ‒ obnašanja pa sva spoznali (tudi) izjemno srčne, iskrene in tople Kubance. Doživeli sva res veliko lepega, saj je za vsakim spodrsljajem in nevšečnostjo sledila kakšna čudovita izkušnja. Tako sva okusili pristno lepo in grdo Kubo in se v to državo popolnoma zaljubili.

Čeprav so minili že štirje meseci, odkar sva se vrnili v rodno domovino, vsak dan v avtu poslušam Kennyjev CD. Pri tem nikoli ne pomislim na to, da sem "izgubila" 150 EUR, pa sem po naravi zelo "škrta". Nasprotno, spet začutim tisto kubansko "vročino", tisti naboj takšnih in drugačnih čustev. Brez pravil, omejitev in zadržkov. Kubanci ne sovražijo in ne ljubijo napol. Ko te ogoljufajo, te ogoljufajo po celi črti. In ko so ti naklonjeni, bi zate naredili vse in še več. Predvsem pa cenijo in živijo vsak trenutek. To je verjetno najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučila na Kubi. Ker obstaja velika nevarnost, da jo bom pozabila, se s prijateljico nameravava vrniti nazaj takoj, ko bo mogoče – verjetno že naslednje leto.

U. H.