BO! so letos izdali svoj drugi album. Teža predstavitvenega singla pa je padla na skladbo 1000-e luči. Foto: Jernej Kokol
BO! so letos izdali svoj drugi album. Teža predstavitvenega singla pa je padla na skladbo 1000-e luči. Foto: Jernej Kokol
Bo!
BO! sestavljajo Boštjan Meh - vckal in kitara, Robi Kugler na kitari, Jurij Žohar na baskitari, Vito Kugler na klaviaturah in Urban Krč na bobnih. Foto: Jernej Kokol

Vsi člani imamo za sabo precej dolgo kilometrino v različnih skupinah in smo si rekli, da če bo nekaj brez pomena, nima smisla, da igramo. Kot besedilopisec se zelo obremenjujem z besedami. 24 ur na dan razmišljam, kako oblikovati prava zaporedja. Ljudje me sprašujejo v času, ko pišem, kaj je narobe z mano, toda ne morem jim pojasniti, da pišem besedilo.

Boštjan Meh
Bo!
Člani skupine so se zbrali prvič leta 2009 in od takrat našli skupno glasbeno kot filozofsko pot. Foto: Jernej Kokol

Povsod so skupine, ki so najmočnejše na domačih odrih. Želimo si, da bi kdaj prišlo do kakšnih zamenjav: da bi mi prišli v Prekmurje in Prekmurci k nam. V Sloveniji imamo 'booking' agente oz. organizatorje, ki uredijo nastop samo za to, da se v klubu prodaja pivo, kar je po eni strani logično. Tu delno ne pridemo zraven. Imamo glasbo, ob kateri se lahko spije veliko piva, hkrati pa temelji na zelo močni avtorski zgodbi. Po drugi strani bi morali mlade skupine oz. še neuveljavljene spodbujati k priložnosti za predstavitev občinstvu. V mislih imam, da bi kakšna že uveljavljena skupina povabila neuveljavljeno kot predskupino.

Robi Kugler
Bo!
Predvsem pa s svojo glasbo poudarjajo zgodbo, ki pride do izraza s poslušanjem obeh albumov. Foto: Jernej Kokol

Če začneva pri angleščini: ne strinjam se, da je slovenščina težja, ampak je večji izziv. Zato raje pišem v maternem jeziku. Je loterija: ali bom naredil dobro besedilo ali ne? Ko ni v redu, še popravljam. Mogoče sem s tem tudi odgovoril na drugi del vprašanja. Kar se tiče besedil, grem po občutku. Nikoli ne rečem, kakšno skladbo bom napisal. Ko prideta do mene Juri ali Robi s svojimi riffi, se najprej vprašam, kaj mi pomenita. Veliko pa tudi berem. Pomembno je, da je besedilopisec vsaj malo razgledan.

Boštjan Meh
Bo!
V svoji glasbi združujejo elemente rokerskih ritmov in ohranjajo slovenščino v besedilih. Foto: Jernej Kokol

Koncerti nam ne predstavljajo stresa, kot bi ga, če bi to jemali kot službo. Seveda se vprašamo, zakaj smo naredili album in zakaj smo vanj vložili toliko časa oz. stroškov. Izdelava albuma ni hec. Našega časa, ki smo ga vložili, seveda ne moreš ovrednotiti, lahko pa ljudje, ki te podpirajo, poplačajo ves ta trud.

Robi Kugler
Skupina se podaja na koncertne odre. Foto: BoBo

Leta 2009 je pevec, spremljevalni kitarist in besedilopisec Boštjan Meh zasnoval temelje skupine, ki so se ji pridružili štirje glasbeni zanesenjaki. "Glede na razmere v Sloveniji je uspeh to, da skupina naredi ploščo. To je po našem mnenju končana zgodba nekega obdobja. Zdaj smo v tretjem obdobju, kakor kaže, saj že zdaj nastajajo ideje za tretjo ploščo. Zato tudi vztrajamo in jih izdajamo," je v pogovoru za MMC dejal kitarist Robi Kugler.

Nastala je plošča Dirka za notranji mir, ki ji je letos sledila naslednja Okrogli svetovi. "Pevec Interceptorjev je rekel, da potrebuješ tri plošče: prvo ploščo, da pokažeš, da obstajaš, z drugo si, s tretjo pa vsi vedo, da si. Smo šele na sredini poti," je poudaril Meh.

Pogovor v celoti si z dvojcem lahko preberete spodaj.


Skupina BO!, zakaj klicaj v imenu?
RK: Za poudarek (smeh).
BM: BO! je sam po sebi vzdevek, ki vsebuje optimizem. Z imenom napovedujemo optimistični razplet. Klicaj pa je dodana nota.

Če je ime spodbuda za optimizem, zakaj potem niso taka tudi besedila, s katerimi se srečujemo na vašem zadnjem albumu?
BM: Besedila so precej konceptualna in določene skladbe nakazujejo na to, da bo … Določeni pa govorijo o tem, da še ni. Tam, kjer še ni mogoče občutiti pozitivizma, tam govorimo o trenutnem stanju. Za zdaj smo še precej družbeno angažirani. Prvi album je bi za to, da poslušalci odprejo oči, drugi pa nakazuje upanje na pozitivni razplet.

Rock s sporočilom je v Sloveniji postal kar redkost. Zakaj niste šli v klasične okvirje, kjer je v najpomembnejše samo, da se besede na koncu verza rimajo?
BM: Vsi člani imamo za sabo precej dolgo kilometrino v različnih skupinah in smo si rekli, da če bo nekaj brez pomena, nima smisla, da igramo. Kot besedilopisec se zelo obremenjujem z besedami. 24 ur na dan razmišljam, kako oblikovati prava zaporedja. Ljudje me sprašujejo v času, ko pišem, kaj je narobe z mano, toda ne morem jim pojasniti, da pišem besedilo.
RK: Težimo k temu, da naša besedila vsebujejo sporočilo.
BM: Pa niti ne namenoma. Tako čutim.

Številni mlajši stanovski kolegi bi rekli, da je angleščina veliko primernejša za izražanje čustev. Po drugi strani pa v svoja besedila, Boštjan, vključuješ figure, kot je Povodni mož. Koliko ste sami pozorni, ko pišete, da ne prodajate klasičnih prirejenih oz. prevedenih floskul iz angleščine?
BM: Če začneva pri angleščini: ne strinjam se, da je slovenščina težja, ampak je večji izziv. Zato raje pišem v maternem jeziku. Je loterija: ali bom naredil dobro besedilo ali ne? Ko ni v redu, še popravljam. Mogoče sem s tem tudi odgovoril na drugi del vprašanja. Kar se tiče besedil, grem po občutku. Nikoli ne rečem, kakšno skladbo bom napisal. Ko prideta do mene Juri ali Robi s svojimi riffi, se najprej vprašam, kaj mi pomenita. Veliko pa tudi berem. Pomembno je, da je besedilopisec vsaj malo razgledan.

Je slovenščina nespevna?
BM: Ne. Slovenščina je absolutni biser za pisanje besedil. Ampak, če je besedilo pisec omejen z znanjem ali financami, ga to zavira.

Boštjan, vaša besedila nastajajo ponoči …
BM: Večinoma, ja.

Kdaj nastajajo riffi?
RK: Ko je kitara v roki (smeh). Bolj ali manj podnevi. Nisem nočni tip človeka, razen za koncerte ali druženje s prijatelji. Toda ni se mi še zgodilo, da bi celo noč igral kitaro, da bi našel riff. Po navadi je odvisno od riffa, ki mogoče včasih nastane že med preigravanjem ustaljenih rokerskih fraz. Potem pa, ko se jih naveličaš, dodaš nekaj svojega in nastane nekaj popolnoma novega.

Koliko sta k zvoku pripomogla klaviaturist Davor Klarič in kitarist Peter Dekleva, ki ju lahko zasledimo na zadnjem albumu?
RK: Precej. Želeli smo si, da na tem albumu zvenimo kot homogena skupina. Tudi postopek snemanja je bil takšen, celotna ritemsekcija (bobni, baskitara, ritemkitara) je hkrati sedela v studiu in od prvega do zadnjega takta snemala skupaj. Nismo nasnemavali. Kar se tiče klaviatur – naš klaviaturist Vito je malo omejen glede pristnih analognih synth inštrumentov, bolj deluje na elektronskih klaviaturah. Hoteli smo zajeti čim bolj analogni zvok, zato smo se najprej spomnili na Davorja. Pozneje smo vključili zraven še Perota, njegova vloga pa je bila ključna ori pesmi Dvigni me. Tam je je zadel prave note oz. v pravem trenutku našel navdih (smeh).

Kaj je tisto, kar povezuje peterico, da še vztrajate?
RK: Najprej prijateljstvo. Poznamo se že skoraj vse življenje. Z Boštjanom in Vitom smo se že v srednji šoli srečevali, bežno tudi z basistom Jurijem. Urban pa se nam je pridružil zadnji, je najmlajši član, a to ne igra vloge: glede glasbe smo se začutili. Veže nas tako prijateljska kot glasbena vez.

V intervjuju za Val 202 ste pred časom dejali, da nimate težav z idejami. Je izdajanje plošč merilo za uspeh?
RK: Zame je, tako z osebnega vidika kot tudi z bendovskega. Velikokrat se pošalimo, da če že nimamo koncertov, vsaj delamo plošče (smeh). Glede na razmere v Sloveniji je uspeh to, da skupina naredi ploščo. To je po našem mnenju končana zgodba nekega obdobja. Zdaj smo v tretjem obdobju, kakor kaže, saj že zdaj nastajajo ideje za tretjo ploščo. Zato tudi vztrajamo in jih izdajamo.

Album ste izdali marca. Kaj je bil naslednji korak?
RK: Po albumu smo imeli srečo in smo posneli videospot. To je bila želja, da albumu damo še vizualno podobo.
BM: Za to sta najzaslužnejša Primož Velikonja in njegova videoekipa Freeloadersi.
V njegovem studiu smo posneli tako album kot videospot.

Torej imamo klasičen slovenski primer: izdaja albuma, izdaja videospota. Temu po tem vzorcu sledi turneja po klubih. Kako je bilo v vašem primeru?
RK: Bila je želja. Še vedno je: da bi imeli turneje, s katero bi zavzeli vsako slovensko vas. Toda težje je priti, recimo, v Prekmurje kot v našo rodno "vas". Povsod so skupine, ki so najmočnejše na domačih odrih. Želimo si, da bi kdaj prišlo do kakšnih zamenjav: da bi mi prišli v Prekmurje in Prekmurci k nam. V Sloveniji imamo 'booking' agente oz. organizatorje, ki uredijo nastop samo za to, da se v klubu prodaja pivo, kar je po eni strani logično.
Tu delno ne pridemo zraven. Imamo glasbo, ob kateri se lahko spije veliko piva, hkrati pa temelji na zelo močni avtorski zgodbi. Po drugi strani bi morali mlade skupine oz. še neuveljavljene spodbujati k priložnosti za predstavitev občinstvu. V mislih imam, da bi kakšna že uveljavljena skupina povabila neuveljavljeno kot predskupino.
BM: Mislim, da bo čas pokazal, kje je naše mesto. Pevec Interceptorjev je rekel, da potrebuješ tri plošče: prvo ploščo, da pokažeš, da obstajaš, z drugo si, s tretjo pa vsi vedo, da si. Smo šele na sredini poti.

Omenili ste zgodbo. Mnogi mislijo, da je dovolj, da se samo posname album. In nato pride na vrsto čakanje na neko ponujeno možnost.
RK: Čakanje je nesmiselno. Če bi čakali, da nam bo telefon pregorel zaradi ponudb za koncerte, ne bi nikoli dočakali tega dne. Tega v Sloveniji ni. Razen če nisi fenomen v komercialnem smislu ... Če med nami ne bi bilo prijateljskih vezi, bi skupina razpadla. Ne družimo se samo na vajah, ampak tudi zasebno. Koncerti nam ne predstavljajo stresa, kot bi ga, če bi to jemali kot službo. Seveda se vprašamo, zakaj smo naredili album in zakaj smo vanj vložili toliko časa oz. stroškov. Izdelava albuma ni hec. Časa, ki smo ga vložili, seveda ne moreš ovrednotiti, lahko pa ljudje, ki te podpirajo, poplačajo ves ta trud.

V katerih skupinah ste začeli?
RK: Konec 90. sem bil v skupini, ki se je imenovala Debeli grahki. Veliko smo igrali priredbe. Precej pa je bilo tudi avtorskih skladb, toda nikoli nismo prišli do točke, da bi se odločili za izdajo albuma.
BM: Zamenjal sem veliko zasedb, toda nobena mi ni pomenila toliko, kot mi Bo!. Za svojo dušo sicer ustvarjam akustično glasbo, toda skupina je na prvem mestu. V starih skupinah smo imeli dobre ideje, toda včasih potrebuješ tudi cilj in vizijo. Igral sem v skupinah, ko so se ljudje spraševali, zakaj bi izdali album.

Kako je bilo ime vaši prvi skupini?
BM: Hunters of Music. To je bilo v sedmem razredu osnovne šole. Takrat sem bil še bobnar. Pozneje smo bili HRVBG. Skupina se je ukvarjala s kabalo, bila je zelo mistična. V njej so bili intelektualci, toda sam nisem bil dorasel zgodbi, saj sem bil zelo mlad, ampak sem dobro igral bobne, zato sem bil poleg. Vsaka skupina je imela za sabo eno zgodbo.

Zakaj ste zamenjali bobne za petje?
BM: V obdobju srednje šole sem ugotovil, da me bobni omejujejo. Bilo je premalo. Vztrajal sem še nekaj časa, toda v srednji šoli sem že začel preigravati na kitaro in takrat se je vse začelo. Začel sem se tudi igrati z besedami. Obožujem Svetlano Makarovič, ki je krasna avtorica.

Koliko je pomembno, da izgovarjate vse besede, ki so v besedilu?
BM: Uff … Kar pomembno. Toda ne pazim na dikcijo. Sem že bil v situacijah, ko so me svarili, naj pazim nanjo. Toda sta dva vidika: v studiu poješ razumljivo, na odru pa se tudi doda kakšen krik (smeh).

Koliko so se časi spremenili od vaših začetkov?
RK: Mi dokazujemo, da se da. Ljudje so obremenjeni z recesijo. Tudi v našem krogu smo spoznali, da ni vse najlepše.
BM: Kriza je včasih tudi priložnost. Odvisno je, koliko se kdo znajde. In zdaj je naš čas. Tudi če se vse postavi na glavo, bomo še vrtali (smeh).

Na katerem mestu je skupina?
RK: Če bi bila na prvem mestu tudi med finančnimi prihodki, bi bilo super (smeh).
V Sloveniji tudi največji bendi težko živijo zgolj od glasbe, razen če si izjemen glasbenik, da lahko igraš v različnih projektih.
BM: Na prvem mestu so družine.
RK: Najprej je treba plačati položnice, potem pa pride rokenrol.

Vsi člani imamo za sabo precej dolgo kilometrino v različnih skupinah in smo si rekli, da če bo nekaj brez pomena, nima smisla, da igramo. Kot besedilopisec se zelo obremenjujem z besedami. 24 ur na dan razmišljam, kako oblikovati prava zaporedja. Ljudje me sprašujejo v času, ko pišem, kaj je narobe z mano, toda ne morem jim pojasniti, da pišem besedilo.

Boštjan Meh

Povsod so skupine, ki so najmočnejše na domačih odrih. Želimo si, da bi kdaj prišlo do kakšnih zamenjav: da bi mi prišli v Prekmurje in Prekmurci k nam. V Sloveniji imamo 'booking' agente oz. organizatorje, ki uredijo nastop samo za to, da se v klubu prodaja pivo, kar je po eni strani logično. Tu delno ne pridemo zraven. Imamo glasbo, ob kateri se lahko spije veliko piva, hkrati pa temelji na zelo močni avtorski zgodbi. Po drugi strani bi morali mlade skupine oz. še neuveljavljene spodbujati k priložnosti za predstavitev občinstvu. V mislih imam, da bi kakšna že uveljavljena skupina povabila neuveljavljeno kot predskupino.

Robi Kugler

Če začneva pri angleščini: ne strinjam se, da je slovenščina težja, ampak je večji izziv. Zato raje pišem v maternem jeziku. Je loterija: ali bom naredil dobro besedilo ali ne? Ko ni v redu, še popravljam. Mogoče sem s tem tudi odgovoril na drugi del vprašanja. Kar se tiče besedil, grem po občutku. Nikoli ne rečem, kakšno skladbo bom napisal. Ko prideta do mene Juri ali Robi s svojimi riffi, se najprej vprašam, kaj mi pomenita. Veliko pa tudi berem. Pomembno je, da je besedilopisec vsaj malo razgledan.

Boštjan Meh

Koncerti nam ne predstavljajo stresa, kot bi ga, če bi to jemali kot službo. Seveda se vprašamo, zakaj smo naredili album in zakaj smo vanj vložili toliko časa oz. stroškov. Izdelava albuma ni hec. Našega časa, ki smo ga vložili, seveda ne moreš ovrednotiti, lahko pa ljudje, ki te podpirajo, poplačajo ves ta trud.

Robi Kugler