Stanovanjski bloki, katerih lastniki dobivajo davčne spodbude ali subvencije v zameno za nastanitev revnih, te ljudi ločujejo od tistih, ki so stanovanje najeli po tržni ceni.

Razlike so ogromne. Subvencionirana garsonjera v novem stanovanjskem bloku na Manhattnu najemnika stane na primer 700 dolarjev na mesec, tržnega plačnika pa 3.000 dolarjev, lastniki zgradb, pa v želji, da privabijo čim več tržnih plačnikov, uvajajo "kastni sistem".

Za tiste, ki plačajo visoke zneske, so na voljo vhodi z velikimi avlami in vratarji, telovadnice, terase z bazeni ali prostori za zabave. Najemniki subvencioniranih stanovanj po drugi strani v zgradbe vstopajo skozi stranski vhod pri smetišču in nimajo možnosti vseh drugih ugodnosti, četudi so pripravljeni zanje posebej plačati.

Newyorški župan Bill de Blasio, ki je sprva z mestnimi veljaki potrdil stanovanjsko politiko, je na vse glasnejše kritike odgovoril, da je potrebna sprememba za večjo enakopravnost, oglašajo pa se tudi mestni svetniki, ki predlagajo spremembe.

Na primer prepoved diskriminacije na podlagi najemnin ali da se najemnikom socialnih stanovanj omogoči, da za dodatno plačilo uživajo druge ugodnosti stanovanjskih blokov, ki so na Manhattnu skoraj na ravni hotelskih storitev.

Po drugi strani pa se lastnikom in tistim, ki si lahko privoščijo draga stanovanja, ne zdi pošteno, da se morajo družiti z "navadnimi smrtniki", saj plačujejo visoko ceno zato, da jim revščine ni treba opazovati od blizu.