Konec aprila, ko je na povabilo Inštituta Brainspotting na izobraževanju za psihoterapevte Odvisnost in travma v Ljubljani delila bogate izkušnje na področju globinskega zdravljenja odvisnosti, je bila prvič v Sloveniji in je navdušena nad njo. Pravi, da se bo še vrnila.

Foto: Osebni arhiv/Roby Abeles
Dr. Roby Abeles

Začniva z morda ne preveč lahkim vprašanjem, kaj je odvisnost.
Kaj je zasvojenost, je zelo težko vprašanje z veliko odgovori. Eden od njih je, da je to način uravnavanja slabega notranjega počutja, s katerim ljudje dosežejo olajšanje od pritiskov, žalosti, jeze. Če so brez energije, jo lahko najdejo v snovi ali obnašanju, od katerega postanejo odvisni.

Ali poznate koga, ki nima nobene odvisnosti?
Ne. Menim, da moramo svoje pojmovanje odvisnosti razširiti. Trenutno je povsod po svetu zelo pereča odvisnost od dela. Današnje družbe častijo čezmerno delo in služenje čim več denarja. Cena, ki jo plačujemo za to, je, da izgubljamo stik sami s seboj in tistimi, ki jih imamo radi, ker ne moremo nehati delati.

Kaj se dogaja v možganih človeka, ki je zasvojen?
Danes vemo več o možganih kot kadar koli prej. Na zasvojenost so v preteklosti gledali kot na moralni problem. Mislili so, da so zasvojenci ljudje brez volje. Vse, kar bi moral narediti na primer alkoholik, je, da bi preprosto moral nehati piti. Toda ob prvem kozarcu alkohola, ki je človeka osvobodil vseh pritiskov, so njegovi možgani v tem kozarcu prepoznali preživetveno vrednost. Tako kot v kisiku, hrani ali spancu. Možgani mislijo, da je pitje alkohola nujno za preživetje. In tu se začnejo težave. Bolj kot možgani mislijo, da je alkohol nujen za preživetje, težje bo posameznik prenehal piti. Njegovim možganom moramo najprej sporočiti, da alkohol ni nujen za preživetje. S terapijami, ki smo jih imeli na razpolago v zgodovini, nismo mogli neposredno dostopati do dela možganov, ki je odgovoren za preživetje. Danes pa takšne terapije imamo.

Ali obstaja kar koli, od česar ne moreš postati zasvojen?
Zasvojen ne moreš postati edino od tega, kar ti ne pomaga upravljati življenja. Vsi imamo nekaj, kar nam pri tem pomaga. Eni imajo alkohol, drugi delo, tretji nakupovanje, spolnost, splet, televizijo. Sama sem bila zelo zasvojena z gledanjem televizije, ker mi je pomagala, da sem se sprostila. Preprosto sem gledala televizijo in nisem razmišljala o pritiskih in odločitvah, ki jih moram sprejeti. Odvisen lahko postaneš od česar koli, kar ti pomaga vzpostaviti nadzor nad čustvenim ali fizičnim telesom.
To dobro prikaže film Brodolom, v katerem igra Tom Hanks. Po letalski nesreči konča sam na samotnem otoku. Nekega dne najde nogometno žogo, na kateri je napisano ime podjetja Wilson. Na to žogo se zelo naveže. Po več neuspelih poskusih zgradi leseni splav, toda velik val ju z Wilsonom vrže s splava. Splav, ki je njegova edina možnost vrnitve nazaj v civilizacijo, začne odnašati v eno stran, Wilsona, njegovega edinega prijatelja na otoku, pa v drugo. On je na sredini in doživi čisti napad panike. Odločiti se mora, ali bo rešil Wilsona, ki mu je pomagal preživeti vsa ta leta, ali pa bo začel plavati proti splavu, ki predstavlja njegovo svobodo.
Točno to je dilema, s katero se soočajo zasvojeni ljudje. Ali se bodo oklepali tega, kar jim je pomagalo preživeti številna leta ali pa se bodo obrnili proti nečemu, kar jim je popolnoma neznano, in tvegali, da se jim zares uspe osvoboditi.

Toda to je protislovno. Izpustiti moraš nekaj, kar ti je pomagalo preživeti.
Tako je. Možgani mislijo, da to potrebuješ za preživetje. Brodolomcu brez Wilsona na otoku ne bi uspelo preživeti. Imamo vedenjske odvisnosti, kot sta kockanje ali odvisnost od spleta in odvisnosti od določenih substanc, ki jih pogoltneš ali vdihneš. Možgani teh odvisnosti ne razlikujejo. Nekateri ljudje se ob alkoholu ne sprostijo, začutijo pa olajšanje, ko hujšajo ali pa se prenajedajo. Nekateri lahko odmislijo stvari, ki jih skrbijo, le ob kockanju. Možganski sistem za nagrajevanje zazna občutek olajšanja ali energije in možgani hočejo še več. Možgani se začnejo prilagajati – tako da posameznik lahko zaužije še več droge in dobi občutek, da je še bolj nagrajen. Dlje, kot uporabljaš neko drogo, piješ, nakupuješ ali visiš na spletu, bolj se bodo tvoji možgani prilagodili.

Pri tem se sproščajo različne količine dopamina.
Ja, dopamin je snov, ki ima v sistemu nagrajevanja osrednjo vlogo. Ko smo ljudje hodili naokrog še kot nomadska plemena in smo našli vodo ali hrano, so naši možgani sprostili veliko dopamina. Namen tega je bil, da smo lahko ta vir našli tudi pozneje. Ko bi ponovno hodili po isti dolini, bi vedeli, kje je bilo jezero ali v katerem letnem času smo videli živali. Možganski sistem nagrajevanja nam pomaga preživeti. Vedeti moramo, da možgani še vedno delujejo tako, kot so v daljni preteklosti. Toda količina dopamina, ki se je sprostila ob tem, ko smo našli kakšne živali ali vodni vir, ni bila niti približno tako velika, kot je količina, ki se danes sprosti ob kockanju, pitju alkohola, seksu ali spletnem nakupovanju. Te količine so veliko večje in zato možgani mislijo, da imajo te stvari veliko večjo vrednost za preživetje kot stvari, ki jo resnično imajo.

Ko so naši predniki imeli spolne odnose, torej niso tako uživali, kot uživamo danes?
Takrat niso seksali zaradi užitka. Življenjska doba je bila zelo kratka. V prazgodovini nismo seksali zaradi užitka, zabave ali povezovanja, šlo je samo za nadaljevanje vrste.

"Številni ljudje se ne zavedajo svoje zasvojenosti s sladkorjem. Toda naše telo ni narejeno za to, da bi lahko presnovilo take količine sladkorja, kot jih zaužijemo vsak dan. To ni mogoče brez resnih zdravstvenih posledic, kot sta sladkorna bolezen in rak." Foto: Pixabay

Nisva še omenila odvisnosti od sladkorja.
Mislim, da je odvisnost od sladkorja trenutno največja odvisnost v zahodnem svetu in povzroča številne zdravstvene težave. Številni ljudje se ne zavedajo svoje zasvojenosti s sladkorjem. Toda naše telo ni narejeno za to, da bi lahko presnovilo take količine sladkorja, kot jih zaužijemo vsak dan. To ni mogoče brez resnih zdravstvenih posledic, kot sta sladkorna bolezen in rak. Vemo, da rak ljubi sladkor. Zaradi sladkorja zbolimo za diabetesom, se zredimo, začnejo se težave s krvnim obtokom, toda sladkor je kljub temu po mojem mnenju trenutno največja odvisnost na svetu.

Tudi alkoholiki potrebujejo sladkor?
Ja, vemo, da je alkohol v veliki meri sladkor. Dobimo ga s fermentiranjem zelenjave, krompirja, grozdja. Pri tem nastane veliko sladkorja. Veliko alkoholikov je tako v resnici zasvojenih tudi s sladkorjem. Pri anonimnih alkoholikih so včasih ljudem svetovali, naj imajo s seboj vedno tablico čokolade. Ko so se znebili hlepenja po sladkorju, se je zmanjšala želja po alkoholu.

Zanimiv je podatek, da v Avstraliji ženske popijejo več alkohola kot moški. Med ženskami še nikoli ni bila tako visoka stopnja tveganja za alkoholizem. Kako bi to pojasnili?
Tako v Avstraliji kot – prepričana sem, da – tudi tukaj, je vse večji pritisk na ženske, da morajo delati vse več. Ženske so pod ogromnim pritiskom. Če popijejo kozarec ali dva med kosilom ali pripravo kosila, začutijo olajšanje. Občutek olajšanja pa je ključen za to, da nekdo postane odvisen. Možgani v tem prepoznajo preživetveno vrednost in hočejo dobiti še več tega. Lahko se začne s kozarčkom vina zvečer, kar pa kmalu preide v pol steklenice. Ženske so pod večjim pritiskom, da morajo narediti in doseči več, hkrati pa imajo težave pri tem, da zaprosijo za pomoč. Reči "ne" ni lahko. Naučiti se reči "ne" je zahteven proces, kajti s tem, ko rečete "ne", lahko koga razjezite. Ženske v Avstraliji danes doživljajo preveč stresa, alkohol pa jim zagotavlja olajšanje, kar pa lahko zelo hitro uide nadzoru. Preprosto preveč je odgovornosti, da bi jo ena oseba lahko prenesla. Ob tem še ne spijo dovolj in vemo, da če premalo spimo že eno noč, naslednji dan nismo tako učinkoviti kot sicer. Če se ne naspimo dovolj več noči zapored, je še slabše. Vprašajte koga, ki ima dojenčka. In potem je najbolj preprosto poiskati rešitve zunaj sebe. Začnejo jemati substance, ki jim dajo energijo ali jim pomagajo, da se sprostijo in ustavijo podivjane možgane. Pogosto zjutraj vzamejo amfetamine, zvečer pa pomirjevala, kar jim omogoča, da zmorejo funkcionirati tako, kot se od njih pričakuje. Mislim, da je to več, kot bi smeli zahtevati od kogar koli.

Ko pomislimo na zasvojence, si pogosto predstavljamo mlajše ljudi. Kaj pa starejši, lahko tudi oni postanejo odvisni? Kako pomembna je starost, pri kateri nekdo postane zasvojen?
Ob upokojitvi številni ljudje, ki prej niso imeli težav z odvisnostjo, postanejo zasvojeni, še posebej z alkoholom. Pogosto jemljejo številna zdravila za različne zdravstvene težave, ob tem pa pijejo še alkohol. Ker imajo manj odgovornosti kot prej, torej nasprotno kot mlade ženske, o katerih sva govorila, lahko začnejo piti že zgodaj, saj mislijo, da če so upokojeni, ni pomembno, če začnejo piti že ob kosilu. Potem pijejo čez ves dan, kar povzroči še več zdravstvenih težav. Vemo, da veliko demence povzroči prav pitje alkohola, še posebej kronični alkoholizem.
Sicer velja, da mlajša, kot je oseba, ko začne uporabljati določene substance ali postane odvisna od seksa ali kakšnega drugega vedenja, večja je verjetnost, da bo doživela silovite življenjske izkušnje, ki jih ne bo zmogla predelati in integrirati. 90 odstotkov ljudi, ki začnejo piti ali jemati drogo v najstniških letih, ne da bi kakor koli ukrepali, pri tridesetih ne bo zasvojenih, saj bodo imeli več odgovornosti, ne bodo več najstniki, ki se želijo ves čas samo zabavati. Večina ljudi to preprosto preraste, nekateri pa ne in ti postanejo kronično zasvojeni.

Tudi sami ste izkusili zasvojenost. Je težko govoriti o svoji travmi?
O svoji travmi mi ni težko govoriti. Moja zgodba je moje darilo ljudem, ki se borijo. Govori o tem, da je zasvojenost mogoče preživeti in uspeti. Zato svojo zgodbo z veseljem delim.

Brez zgodb ne moremo preživeti?
Tako je. Zgodbe ljudem pomagajo razumeti, še posebej močne so osebne zgodbe.

Bili ste posvojeni. Vaša mama in oče sta preživela holokavst. Sta vam pripovedovala o tem, kaj se je dogajalo, sta lahko govorila o svojih travmah?
Ne zares. Oče je bil v delovnem taborišču, mame pa nacistom nikoli ni uspelo ujeti. Ves čas se je morala skrivati in bežati. Bila je iz Budimpešte, kjer so ljudi postrojili ob reki in jih postrelili, da so padli v vodo. Tudi ona je bila tako postrojena, vendar je uspela zbežati. Oče ni nikoli povedal nič o tem, kaj se je dogajalo v taborišču, ona pa je rekla, da je bilo to, kar je takrat videla, grozno. Ob tem se je odločila, da je nič ne more več zrušiti in zato ni ničesar, kar se nama je s sestro zgodilo v življenju, dojemala kot težavo. Vse, kar je bilo manj od tega, da si postrojen v vrsto pred strelski vod, zanjo ni bilo težko. Nobena drama, ki sva jo doživljali s sestro, ni bila dovolj, da bi se odzvala in nama pomagala.
Odvisna je bila od zdravil. Jemala je veliko pomirjeval in uspavalnih tablet, da je uspela uravnavati svoje notranje napetosti. Sama nikoli ni pila alkohola, zato ni mogla razumeti, zakaj ga pijem jaz in da je to v resnici nekaj podobnega, kot je počela sama. Tako jaz kot ona sva hoteli pomiriti svoj živčni sistem. Toda ker je ona jemala zdravila na recept, v tem ni videla nobene podobnosti. Toda bila je zelo zasvojena.

Farmacevtska podjetja verjetno niso najbolj vesela, ko govorimo o tem, kako velik problem je zloraba zdravil na recept.
To je ogromen problem povsod po svetu. Zdravniki ne poučijo ljudi dovolj o stranskih učinkih zdravil, o katerih govoriva. Pogosto ne razumejo, da obstajajo tudi drugi načini pomoči. V Združenih državah in Avstraliji smo imeli velike škandale, ker so zdravniki prejemali provizije od tega, koliko receptov so napisali. Farmacevtska podjetja so jim dajala denar ali jim plačevala počitnice. To je zelo sociopatska industrija, ki ji je dobiček pomembnejši kot to, da bi pomagala ljudem.

Moramo pa priznati, da zelo veliko ljudem tudi pomaga.
Res pomaga veliko ljudem. Toda ta nevrološka zdravila pogosto pomagajo predvsem na kratek rok. Ob njih pa bi ljudem morali svetovati, kako pomagati možganom, da vzpostavijo ravnovesje. Kratkoročna raba zdravil, s katerimi ljudje uravnavajo svoje notranje napetosti, je lahko zelo koristna, stranski učinki dolgoročnega jemanja pa so lahko zelo nevarni.

Zakaj vas je vaša krušna mama posvojila?
Moji starši niso mogli imeti otrok. Mama je za to krivila očeta, oče pa mamo. Po tem, ko sta kot begunca prišla v Avstralijo, sta po vojni več let neuspešno poskušala imeti otroka, zato sta najprej posvojila mojo sestro, nato pa še mene. Moja sestra je bila popoln dojenček. Dobro je spala, dobro je jedla, ves čas se je smejala. Njena prijateljica prav tako ni mogla imeti otrok in je s partnerjem posvojila otroka. Toda ta deklica ni bila popoln dojenček. Judy ni hotela spati, ni hotela jesti, veliko je jokala. Moja mama je rekla svoji prijateljici Evi, da Judy ni popoln dojenček zato, ker Eva ni dobra mati. "Ti si slaba mati, moj dojenček pa je priden zato, ker sem jaz dobra mati. Posvojila bom še enega in ti dokazala, da bo tudi ta popoln dojenček, ker sem jaz popolna mati.«"
Odšla je v bolnišnico, kjer so bili dojenčki, ki so čakali na posvojitev. Jaz sem zelo glasno jokala, vzela me je v naročje in v trenutku sem se pomirila. Medicinske sestre so jo prosile, naj me vzame, ker je edina, ki me je uspela pomiriti. Mama je tako mislila, da sem jaz popoln dojenček, s katerim bo prijateljici dokazala, da je ona popolna mati. Medicinske sestre so namreč rekle, da je pravi čudež, kako sem nehala jokati, ko me je vzela v naročje. Toda naslednjega pol leta sem kljub temu nenehno jokala. Mamini teoriji, da je popolna mati, torej ni kazalo najbolje, zato se je odločila, da je nekaj narobe z mano. Očitno sem bila jaz kriva, da nisem popoln dojenček, kajti ona je namreč bila popolna mati. Z menoj je hodila od zdravnika do zdravnika. Postala sem zelo odsotna, pogosto sem strmela v prazno in na podlagi tega so mi končno postavili nevrološko diagnozo. Mamo je to takrat izjemno osrečilo, saj je potrdilo njeno teorijo, da je sama popolna mati in da sem jaz težavna. Pri dveh letih so mi tako predpisali valium.
Od svojega drugega do dvanajstega leta sem bila na valiuumu in nevroloških zdravilih. Medtem sem postala odvisna tudi od zdravila proti kašlju, ki je takrat v Avstraliji vsebovalo veliko alkohola in kodeina. Pri dvanajstih sem bila tako odvisna že od več različnih zdravil. Potem pa je zdravnik nenadoma ugotovil, da nimam več zdravstvenih težav in ne potrebujem več zdravil. Nenadoma so mi odvzeli valium in kodein. Nadomestila sem ju tako, da sem začela kaditi in piti alkohol.
Deset let sem vsak dan jemala po 5 miligramov valiuma. Bila sem drogirana, zato se nisem mogla zbrati. Mama ni hotela, da bi v šoli vedeli, da imam nevrološke težave, ni povedala, da ga jemljem. Zato so me imeli za zaostalo. Učitelji so mislili, da sem resnično zaostala.

Odkrito govorite tudi o tem, da so vas tudi spolno zlorabljali.
Ja, večkrat. K mojim staršem so prihajali na obisk številni ljudje. Ko sem mami povedala, da me je njen prijatelj zlorabljal, mi je odgovorila: "Roby, zakaj si izmišljaš tako grozljive zgodbe o mojih prijateljih?!" Vedno, ko sem ji povedala, da se mi dogaja kaj groznega, mi nikoli ni verjela.
Čez nekaj let, ko sem bila že v najstniških letih, so me poslali na pregled h ginekologu, ki je bil prav tako družinski prijatelj. Tudi on me je zlorabil – v svoji ordinaciji. Povedala sem mami in takrat mi je odgovorila: "Kaj pa bi rada, da naredim? Tega ne morem povedati njegovi ženi, uničilo bi jo." Nikoli me ni znala zaščititi. Potem sem to, da me je zlorabil ginekolog, povedala tudi svojemu očetu. On mi je odgovoril: "O moj bog, a to še vedno počne?! Tudi moje ljubice so mi govorile o tem!"
Prvič, nisem vedela, da ima ljubice, in to nikakor ni bil primeren čas za to, da mi to pove. In drugič, če je vedel, da ta človek zlorablja svoje pacientke, zakaj me je poslal k njemu?! Disociacija preprečuje ljudem, da bi stvari povezali med seboj. Če se je nekaj zgodilo nekomu, ne pričakujejo, da se bo to spet ponovilo. Tudi mojo sestro so starši pošiljali k temu ginekologu. Nikoli ni bilo nikogar, ki bi mi verjel in se postavil zame.
V zgodnjih dvajsetih sem potovala po Evropi. Bila sem v Parizu. Bila sem zelo pijana. Ko smo šli z zabave, sta me posilila dva moška. Tudi takrat sem hotela dopovedati ljudem, kaj se mi je zgodilo in tudi takrat mi ni nihče verjel.

Tudi danes pogosto ne verjamejo žrtvam spolnih zlorab.
Ja. Zato popolnoma razumem, zakaj ženske ali moški, ki so bili posiljeni, tega pogosto ne povedo nikomur. Še posebej, če si bila pijana, bodo ljudje rekli, kaj pa hočeš, saj si vendar bila pijana. Mogoče pa se to sploh ni zares zgodilo. To je velik problem, da ljudem ne verjamejo.

Kdaj ste začeli piti alkohol in kdaj ste začeli jemati kokain?
Z alkoholom sem začela pri dvanajstih, s kokainom pa nekje pri osemnajstih. Nisem imela veliko denarja, zato sem za kokain in alkohol moškim vračala s spolnimi uslugami. Tega sem se zelo sramovala. Ko so me potem posilili, so ljudje mislili, da bi to naredila tako ali tako, zakaj zdaj temu pravim posilstvo. Toda gre za to, ali privoliš v spolni odnos ali ne.

Kako ste se počutili, ko ste bili zadeti?
Na splošno sem bila v življenju zelo anksiozna, še posebej v stiku s fanti. Pred njimi sem bila zelo živčna. Ko sem bila pijana, nisem več čutila napetosti, bila sem samozavestna, nisem več mislila na to, kaj si drugi mislijo o meni. Počutila sem se lepše, pametnejše, močnejše, bolj sem se zabavala, več sem se smejala. Bila sem popolnoma osvobojena svojih napetosti. Počutila sem se odlično.

A ste resnično bili samozavestni, ali ste se videli kot žrtev in poraženko?
Nisem imela nobene samozavesti. To je del tega, zakaj ljudje sežejo po stvareh zunaj sebe. Zdelo se mi je, da je zame škoda kisika, ki sem ga dihala. Ko sem se prvič na avtobusu peljala do svoje prve službe skozi rdečo četrt v Sydneyju, so tam zjutraj še vedno stale prostitutke, pijanci in brezdomci so spali na cesti. Naježile so se mi vse dlake na telesu, saj sem se zavedela, da v resnici pripadam njim. Imela sem dve življenji. V enem sem delala in funkcionirala, v drugem pa sem bila popolna zguba – odvisnica od drog in alkohola, ki živi zelo temačno življenje.
Bila sem pasivna samomorilka. Enkrat sva se s prijateljico zelo napili in se usedli v nov avto njene mame. Jaz naj bi ga peljala. Zelo glasno sva poslušali glasbo, verjetno Stairway to Heaven, in sva na predmestni cesti poskušali doseči 100 milj na uro. Gledali sva števec, kako narašča hitrost. 90, 92 … dosegli sva 100 milj na uro, ko sem nenadoma izgubila zavest za volanom. Avto se je prebil ograjo in zapeljal točno med dve drevesi. Na njem ni ostalo niti koščka celega stekla več, kolesa so bila zverižena, deli avta so bili raztreseni 200 metrov za nama.
In z mano je bilo vse v redu. In tudi moji prijateljici ni bilo praktično nič. Ko je doma slekla kavbojke, so bile njene noge polne ranic od razbitega vetrobranskega stekla. Na tisoče majhnih rdečih pikic. Jaz nisem imela niti tega. Izgubila sem zavest pri 100 miljah na uro in nisem umrla, čeprav sem vsako jutro molila k bogu, ali kar koli že je, da naj mi prosim danes vzame življenje. Kajti tako nisem več mogla živeti, preživljala sem pekel. Prosila sem za pomoč, vendar pomoči ni bilo od nikjer.

Kdaj ste se streznili?
Streznila sem se maja pred natanko 34 leti in od takrat naprej se nisem več nikoli dotaknila alkohola ali droge. Prijateljica je poklicala mojega očeta in mu rekla, da nekaj mora narediti, ker bom sicer ubila sebe ali koga drugega. Ko sem bila pijana, sem namreč mislila, da vozim še bolje. Vem, da je resnica bila popolnoma nasprotna. Oče se je takrat pogovoril z menoj. Peljala sva se v njegovem avtu, ko mi povedal, da je slišal, da imam hude težave z alkoholizmom. Nisem se hotela pogovarjati o tem, nisem hotela, da bi vedel, saj sem mislila, da me potem ne bi imel več rad. Toda nadaljeval je, bil je zelo uvideven in prijazen. Vprašal me je, ali potrebujem pomoč.
Zgodilo se je nekaj zelo čudnega. Slišala sem se, kako sem rekla 'ja'. V meni je bil del, ki je obupno hotel pomoč, toda ni vedel, kako jo dobiti.
Pravi čas je zelo pomemben del zdravljenja zasvojenosti. Če bi me vprašal pol ure prej, bi gotovo rekla 'ne'. Takrat pa sem rekla 'ja'. Hči njegove prijateljice se je ravno takrat vrnila iz ZDA, kjer se je odvajala od heroina. Predlagal mi je, da se pogovorim z njo, kako je uspelo njej. To sem naredila in se tudi sama odpravila v Ameriko na odvajanje. Tam sem ostala nadaljnjih 20 let.
Najprej sem spoznala, da sem alkoholičarka in da lahko nekaj naredim, da ustavim to norost. Vedela sem, da se moram držati načrta in kaj natančno moram narediti, da to dosežem. Izginile so vse posledice pitja. Niso me več posiljevali, niso me več pretepali, nisem se več prebujala v parku, ne da bi vedela, kako sem prišla tja, nisem se več prebujala v postelji z neznanimi moškimi, ko nisem vedela niti, v katerem delu mesta sem, da bi poklicala taksi. Vse to je nenadoma izginilo. Jutro je bilo čudovito. Pomislila sem, da mi je to všeč in da bi za takšno življenje naredila vse.

Kje je meja med odvisnostjo, ki jo povzroči travma, in genskimi predispozicijami za odvisnost?
Gre za oboje. Za odvisnost ne obstaja samo en vzrok, ampak se morajo sestaviti številni dejavniki. Del jih podedujemo, toda velika večina odvisnikov ima zgodovino travme. To niso vojne travme, ampak travme, kot je na primer ta, da so jih straši kritizirali, da nikoli nič ne naredijo v redu, da jim starši niso izkazovali ljubezni, ker so bili tudi sami travmatizirani. Lahko, da so jih zmerjali in zasmehovali v šoli. Na primer zato, ker so nosili debela očala. To je lahko za otroka uničujoče. Še posebej, če nima staršev, ki bi ga objeli in mu rekli, da ga imajo radi takega, kot je. To, kar odrasli dojemamo kot nekaj normalnega, otroci lahko doživljajo kot travmo. Za otroka so majhne stvari zelo velike. Zanj je lahko to, da se odseli najboljši prijatelj, nekaj groznega. Če mu umre mačka ali pa se z družino preseli v drugo mesto, je lahko zanj usodnega pomena. Lahko se zgodi na primer tudi to, da otrok doživi prometno nesrečo, a večinoma gre za manjše stvari, ki se sčasoma nalagajo, otrok pa jih ni sposoben predelati in integrirati. In čez leta najde olajšanje v hrani, alkoholu ali čem drugem. In nenadoma se vse ne zdi več tako slabo, kot je bilo.

Sistem je prilagojen preživetju vrste in sistem zasvojenosti je z njim popolnoma skladen. Ko želim še več alkohola ali čokoladne torte, pozabim, da so se mi zadnjič ob tem, ko sem pila alkohol, zgodile grozne stvari. Ali to, da mi je zdravnik dejal, da bom do konca življenja odvisna od inzulina, če pojem še kaj sladkorja. To mojemu zavestnemu umu ni dostopno, to popolnoma izgine. To je velik minus za odvisnike, kajti mislijo lahko samo na to, da želijo še več, tega pa ne morejo uskladiti s spominom na posledice.

Roby Abeles

Ste se sami zavedali posledic svoje odvisnosti?
Ne. Raziskava, ki sem jo naredila, je pokazala, da ko so ljudje v stanju hlepenja, pa naj bo to po čokoladni torti, heroinu, spletu ali čemer koli drugem, nimajo dostopa do dela možganov, v katerem so shranjene informacije o posledicah uporabe tega. Za to obstaja biološka podlaga, ki je ponovno preživetje. Veliko žensk doživi zaplet pri rojevanju otroka. Če bi jih kmalu po takem porodu vprašali, ali bi še kdaj hotele imele otroka, bi jih večina odgovorila, da ne, kajti to je bila grozna izkušnja. Toda vrsta se mora nadaljevati. Zato imajo lahko te ženske spet otroke, kajti nagrada imeti otroka je tako velika, da možgani utišajo spomin na zaplet pri porodu.
Enako se dogaja z vsem, kar pride do možganov kot nagrada. Sistem je prilagojen preživetju vrste in sistem zasvojenosti je z njim popolnoma skladen. Ko želim še več alkohola ali čokoladne torte, pozabim, da so se mi zadnjič ob tem, ko sem pila alkohol, zgodile grozne stvari. Ali to, da mi je zdravnik dejal, da bom do konca življenja odvisna od inzulina, če pojem še kaj sladkorja. To mojemu zavestnemu umu ni dostopno, to popolnoma izgine. To je velik minus za odvisnike, kajti mislijo lahko samo na to, da želijo še več, tega pa ne morejo uskladiti s spominom na posledice.

Znameniti kanadski psiholog madžarskih korenin Gabor Mate, ki je prav tako preživel holokavst, je dejal, da ni vprašanje, zakaj odvisnost, ampak zakaj bolečina. Kako ste sami pozdravili svoje travme? Je odvisnost bolezen?
Včasih smo na odvisnost gledali kot na bolezen, še posebej bolezen možganov. Pred kratkim sem se pogovarjala z Gaborjem Matejem, ko je bil v Melbournu. Mislim, da ima prav, ko trdi, da na odvisnost gledamo kot na problem. Toda odvisnost ni problem, je odgovor nanj. Poiskati moramo izvor bolečine. Zakaj se nekdo počuti nesrečnega ali se ne čuti varnega. Zakaj občuti krivdo, žalost, sram, strah. Ko to ugotovimo, mu moramo pomagati to predelati in razrešiti. Vendar večina terapevtov tega ne počne. Posamezniku skušajo odvzeti njegovo odvisnost, toda odvisnost je v resnici odgovor, ki je postal problem. Poiskati moramo izvorne probleme, ki ležijo spodaj, in jih predelati. Ob tem moramo osebi dati druge stvari, ki jih lahko počne, da lahko upravlja s svojim razburjenjem, tesnobo, jezo, da začne uravnavati svoj živčni sistem. Dati ji moramo izbiro, da ne bo imela samo enega odgovora za svoje težave. Popolnoma se strinjam z Gaborjem, da se moramo posvetiti bolečini. Odvisnost je drugotni problem.

Odvisnost na neki protisloven način torej pomaga ljudem preživeti?
Odvisnost se razvije kot način, kako upravljamo s tem, s čimer se ne da upravljati. Delamo veliko napako, če mislimo, da moramo odvisniku preprosto vzeti odvisnost. Če naredimo samo to, se bo oseba vrnila v stanje zgodnjega otroštva, ko ni bila sposobna uravnavati svojega življenja. To, kar čutijo in doživljajo v svojem telesu, lahko potem nadzorujejo edino tako, da se vrnejo k temu, kar je delovalo že prej. Torej jim moramo ponuditi druge načine, kako to narediti. Danes poznamo veliko takih načinov, kako uravnavati svoj živčni sistem, tako da se posameznik ne bo počutil tesnobno, jezno, sesuto ali zamrznjeno, da bo lahko upravljal sam s seboj. Telo ve, kako to narediti, toda nihče ga tega ni naučil.

Foto: Osebni arhiv/Roby Abeles

Kot metaforo za odvisnost uporabljate krokodila. Zakaj?
Krokodili so zelo grobi, potrpežljivi morilci, ki prežijo v zasedi. Opazujejo vzorce vedenja svojih žrtev. Spremljajo, ob kateri uri antilope prihajajo k vodi, koliko jih pride, ali so vmes tudi kakšni mladički. Čakajo in si pripravijo strategijo, kdaj je najboljši čas za to, da zagrabijo antilopo.
Z odvisnostjo je podobno. Pozna naše vzorce, naše najbolj ranljive točke in čaka na to, da nas zagrabi. Nekaterim ljudem je na primer že zelo velik stres obisk staršev. Krokodil to ve in čaka pred hišo staršev. Ve, da je to čustveno zelo ranljiva točka. Osebi zašepeta na uho, da naj spije samo malo, da bo potem vse v redu.
Krokodila uporabljam v terapiji tudi zato, ker odvisnike okolica dojema kot slabe. Oni so tisti, ki škodujejo vsem naokrog. Z metaforo krokodila pa dosežem, da je zdaj krokodil tisti, ki je slab, krokodil je problem, ne odvisnik. Krokodil ga zalezuje in napada. Terapevt in stranka tako morava skupaj pripraviti strategijo, da ugotoviva, kje preži nanj in načrt, kako osebo zavarovati pred krokodilom.
To je narativna terapija, ko pozunanjimo problem. Problem ni v tebi, ampak je zunaj. "Ugotovila bova, kako bova preprečila, da bi še naprej prežal nate." Še posebej v zgodnjih fazah odvajanja je to za odvisnike zelo učinkovito. Navajeni so, da vedno njih dojemajo kot tiste, ki so slabi, v tej terapiji pa jih ne obsojamo. To je zelo pomembno, da ljudi, ki so odvisni, ne obsojamo, kajti zares se borijo. Zavedati se moramo, da občutijo globoko bolečino. Tudi če ne morejo govoriti o njej. Njihove zgodbe so težke – podobno, kot je bila moja. V njihovem življenju so se dogajale stvari, ki jih je zelo težko prenesti in niso dobili ustrezne pomoči, da bi se lahko primerno soočili z njimi. Z njimi se tako soočajo z odvisnostjo. Odvisnost jim pomaga, da postanejo bolj znosne.

Odvisnost je torej simptom?
Odvisnost je simptom globoke bolečine.

Razvili ste metodo "crocodile set up", s katero sežete do globljih vzrokov, ki vzdržujejo potrebo po odvisnosti.
Uporabljam terapijo, ki se imenuje brainspotting. To je novejša vrsta terapije, ki jo je leta 2003 razvil newyorški terapevt David Grand. Omogoča nam neposredni dostop do delov globoko v nas, kjer so travme. Travme so zamrznjene v času, treba jih je poiskati, predelati in integrirati. Ko travmo razrešimo, odstranimo vzrok bolečine, ki sproža določene odzive. Potem lahko gremo domov in se normalno pogovarjamo z mamo, ki je na primer alkoholik, in ob tem čutimo sočutje, nimamo pa potrebe, da bi se zapili tudi sami.
To metodo sem poučevala po vsem svetu in odzivi terapevtov so zelo dobri. 'Crocodile set up' poveže dele možganov, ki niso povezani, tako da se človek, medtem ko je v stanju hlepenja, jasno spominja tudi posledic odvisnosti. Če hlepi po čokoladni torti, se bo jasno zavedal, da mu je zdravnik dejal, da lahko zaradi sladkorja izgubi nogo. Če hlepi po alkoholu, se bo spomnil ponižanja, ki ga je doživel, ko je nazadnje pil in se potem prebudil v parku.

Ali ta metoda lahko pomaga tudi zelo travmatiziranim ljudem, kot so na primer begunci? Avstralija zelo grdo ravna z njimi.
Ja, to je grozno. To, kar počne naša vlada, je velika nacionalna sramota. 'Crocodile set up' je konkretno namenjen povezovanju delov možganov pri odvisnostih, brainspotting, ki se pri tem uporablja, pa je zelo učinkovit pri predelovanju travme, ki lahko povzroča depresijo, tesnobo ali celo psihosomatske bolečine. Ob travmatski izkušnji telo ne deluje več normalno, saj potrebuje samo tisto, kar je nujno za preživetje. Če zgradba gori in moramo pobegniti ven, se bodo zmanjšale vse telesne funkcije, ki niso nujne za preživetje. Takrat ni nujno, da deluje prefrontalni korteks v naših možganih, naše telo bo vso energijo namenilo v srce in pljuča, roke in noge, da bi nas spravilo ven iz goreče zgradbe. Ko se bomo enkrat spet počutili varne, pa bo telo spet aktiviralo vse, kar prej ni bilo nujno. Toda možgani številnih ljudi po doživeti travmi nikoli ne dobijo informacije, da je zdaj varno. Sistem se tako ne vrne v normalno stanje. Begunci imajo zato pogosto prebavne, reproduktivne ali različne druge težave, kajti njihovo telo še zmeraj proizvaja stresna hormona kortizol in adrenalin, kar jim je pomagalo pobegniti iz goreče stavbe pred kar nekaj časa. Toda možgani niso nikoli prepoznali informacije, da so zdaj varni in še vedno bežijo pred ognjenimi zublji.

Ali kdaj obupate nad ljudmi?
Nikoli ne smemo obupati nad ljudmi. Stavim milijon dolarjev, da bi takrat, ko sem bila z očetom v avtu, rekla "ne, jaz ne potrebujem pomoči", če bi me nagovoril samo 10 minut prej. Ko sem bila v programu zdravljenja zasvojenosti v ZDA, sem spoznala žensko, ki je bila zelo zasvojena s protibolečinskimi tabletami in pomirjevali. Vsak dan je pojedla neverjetno število tablet. Nekega dne pa je prišla v kuhinjo, ko je njena hči vanjo usmerila pogled, v katerem je bilo jasno, da se ji gabi. In to je bil dan, ko je poklicala pomoč.
Nikoli ne moremo vedeti, kdaj bo pravi čas. Po številnih pogovorih, ko so jo ljudje skušali prepričati, da naj si poišče pomoč, je zadostoval samo pogled njene hčerke. Točno to je bilo to, kar je potrebovala v točno tistem jutru, da je rekla, zdaj pa je dovolj.
Nikoli ne moreš vedeti – in če obupaš nad ljudmi, morda nikoli ne bodo doživeli dneva, ko bodo spoznali, da so zdaj pripravljeni. Gre za to, kdaj smo pripravljeni. Če se vrneva k filmu Brodolomec – enkrat se bodo odločili za Wilsona, drug dan pa za splav. Moramo jim dati vedeti, da če bodo kadar koli želeli pomoč, da bomo zanje tukaj. Da jim bomo pomagali poiskati pomoč. Ne bomo jim več pomagali pri tem, da bodo ostali bolni, na primer tako, da jim bomo dajali denar. Toda če se bodo odločili poiskati pomoč, bomo premikali gore za to, da jim jo pomagamo dobiti. In med procesom bomo ves čas z njimi.
Vsi imamo boleče izkušnje, za katere iščemo rešitev. Če jo najdemo v odvisnosti, rešitev postane problem.