Prvi merilniki hitrosti so voznikom ponujali le podatke o prevoženih kilometrih in trenutni hitrosti, sodobnejši pa so del večfunkcijskih informacijskih naprav. Foto: Siemens
Prvi merilniki hitrosti so voznikom ponujali le podatke o prevoženih kilometrih in trenutni hitrosti, sodobnejši pa so del večfunkcijskih informacijskih naprav. Foto: Siemens
Zgodovina merilnikov hitrosti
Instrumentne plošče, na katerih so bili prikazani različni za voznika uporabni podatki, so se pojavile sredi tridesetih let preteklega stoletja. Foto: Siemens
Zgodovina merilnikov hitrosti
V merilnikih hitrosti je nekoč prevladovala mehanika, ki se ni bistveno razlikovala od zobnikov v prvih merilnikih. Spremembe so se postopoma začenjale pri prenosu podatkov. Foto: Siemens
Zgodovina merilnikov hitrosti
Digitalizacija instrumentnih delov se je pospešeno začela v osemdesetih letih, ko je elektronika začela dokončno izpodrivati mehaniko. Foto: Siemens
Zgodovina merilnikov hitrosti
V sodobnih avtomobilih so prikazovalniki pogosteje digitalni, povzetek informacij pa prikazan na steklu. Foto: Continental

Merilniki hitrosti so bili prvi, edini in najpomembnejši instrumenti prvih avtomobilov, danes pa so pogosto del večjih sistemov.

Prva vozila na motorni pogon so po cestah "drvela" brez kakršnih koli merilnih naprav. Zanje preprosto ni bilo prave potrebe in še manj zanimanja. Toda kaj kmalu so uporabniki vozil, še bolj pa tisti, ki so bili izpostavljeni pogosto neljubim srečanjem z drvečimi in ropotajočimi pošastmi, ugotovili, da bi bilo le dobro vedeti, kako hitro se avtomobili premikajo. Prvi zaradi tega, da bi se lahko pohvalili z rekordnimi hitrostmi, drugi zato, da bi lahko z dokazi umirili divjake, ki so brzeli s hitrostmi, ob katerih se lahko danes le muzamo.

Merjenje hitrosti je bilo za uporabnike koristno tudi zaradi tega, da so lahko vsaj malo nadzorovali delovanje motorja in pazili na zgornje priporočene meje obremenitve krhkih in občutljivih vozil, ki so jih lahko določali le z doseženo hitrostjo.

Od samega začetka pa so bili zagovorniki uvajanja merilnikov hitrosti tudi državni uslužbenci, ki so zaskrbljeno opazovali naraščanje hitrosti vozil, gostote prometa in števila prometnih nesreč. Edini primeren način za omejitev števila nesreč pa so videli prav v omejitvah hitrosti.

Prvi patent merilnika leta 1902
Prvi, tudi za cestna vozila uporaben merilnik hitrosti je leta 1902 izdelal inženir iz Strasbourga Otto Schulze. Njegov patent, ki ga je prijavil na uradu v Berlinu, nosi datum 7. oktober 1902. Schulze je za svoj merilec hitrosti uporabil vrteč magnet, nad katerim je bil disk z merilno skalo in kazalcem, ki je skušal slediti magnetu. Ker pa je bil pritrjen na vzmet, se ni mogel popolnoma zavrteti, ampak je le s svojim naklonom nakazal hitrost.

Natančnost teh meritev je bila seveda precej ohlapna in daleč od pozneje doseženih standardov. Novi merilnik pa je imel tako visoko ceno, da so si ga lahko privoščili le redki. Šele leta 1910 je naprava po zaslugah tovarne Ford Motor Co. postala del serijske opreme prvih avtomobilov.

Širitev nalog in nastanek instrumentnih plošč
Pomemben mejnik v razvoju merilnikov hitrosti in začetek uvajanja kompleksnejših instrumentnih sistemov v vozila segata v trideseta leta. Takrat so namreč začeli ob merilniku hitrosti in prevožene razdalje v instrumentne sklope vozil vgrajevati tudi merilnike vrtljajev motorja, količine goriva, kontrolne lučke za luči, smerokaze. S sistematičnim kopičenjem teh za voznika pomembnih kazalcev se tudi dejansko začenja zgodovina uvajanja večfunkcijskih instrumentnih plošč.

Naslednji pomemben korak naprej v razvoju merilnikov hitrosti predstavlja začetek nadomeščanja mehanskih delov z elektromehanskimi. Sredi petdesetih let preteklega stoletja so namreč začeli v avtobuse vgrajevati merilnike hitrosti, ki podatkov o hitrosti vrtenja koles niso več dobivali prek mehanskih sklopov, ampak s pomočjo električnega toka, ki je zagotavljal ustrezen pomik kazalca po hitrostni lestvici merilnika.

Zmaga elektronike nad mehaniko
V osemdesetih letih preteklega stoletja pa je začela mehanske sklope merilnikov hitrosti dokončno izpodrivati elektronika. Vrteča kolesca s številkami za prevožene kilometre so nadomestili digitalni zasloni, različni senzorji v vozilu pa so prevzeli nalogo nekdanjih vzvodov, dinamov in vrtečih magnetov, ki so na mehanski način merili hitrost vozil.

Električne signale so začeli sprejemati in obdelovati miniaturni elektronski možgani, ki so ustrezne podatke prikazovali na čedalje zmogljivejših digitalnih zaslonih in poleg prikaza hitrosti kombinirali še z marsikatero drugo za voznika uporabno informacijo.

Vozniki so tako začeli dobivati dober in čedalje bolj z informacijami obogaten nadzor nad dogajanjem z vozilom. Konstruktorji merilnikov hitrosti oziroma instrumentnih sklopov pa so začeli še z večjim veseljem tekmovati v tem, kako bi prikaz podatkov naredili čim bolj uporaben in hkrati privlačen.

Zanimivo pa je, da kljub poskusom z bolj ali manj izvirnimi rešitvami prikaza hitrosti tudi v dobi digitalnih prikazov še vedno prevladujejo krožni oziroma polkrožni prikazi hitrosti, pa naj gre za popolnoma digitalizirane ali kombinirane merilnike hitrosti.

Kaj bo prinesla prihodnost?
Za razvoj merilnikov hitrosti v prihodnosti je brez dvoma gotovo le eno, in sicer to, da se jim ne bo mogoče izogniti, ker so nujen del opreme vozil. Kljub dejstvu, da različni sistemi od voznika prevzemajo del funkcij, aktivni tempomati pa se vmešavajo tudi v uravnavanje hitrosti, bodo voznik in čedalje številčnejši samodejni avtomobilski sistemi vedno potrebovali informacijo o hitrosti vožnje. Močno pa se bodo spremenili načini prikazovanja hitrosti.

Ker je voznik kljub uvajanju različnih elektronskih pomočnikov čedalje bolj zasičen z različnimi informacijami oziroma svojo pozornost namenja tudi čedalje kompleksnejšim informacijskim, zabavnim, navigacijskim in še kakšnim sistemom, morajo namreč načrtovalci merilnikov novih generacij predvideti tudi prikaz strnjenih informacij, morda še z možnostjo osebnih prilagoditev.

Ena izmed pomembnejših in uporabnejših novosti je pogostejše uvajanje prikaza podatkov v višini oči na vetrobranskem steklu, ker tako voznik še vseeno vsaj fizično spremlja dogajanje v okolici vozila. Seveda pa se tudi tu zastavlja vprašanje, koliko dejansko zaznava dogajanje ali pa se osredotoči le na prikaz informacij, vendar pa za omenjeno ni mogoče okriviti elektronike, ampak nosi odgovornost voznik sam.