Je domovina čutnega flamenka, kastanjet, kitare in Paca de Lucie, bikoborb, korid, mavrskih palač in utrdb, čudovitih belih mest pueblos blancos. Je dežela tortilj, iberskega prštuta, klobasic shorizo, šerija, sangrie in tapasov. Je dežela najslavnejšega likovnega umetnika 20. stol. Pabla Picassa in senzibilnega pesnika Federica Garcie Lorce.

Patiose krasijo rože v lončkih in razne druge rastline, kamnite fontane in vodnjaki, pergole, mozaiki, lončene amfore in sklede, tam so ležalniki, romantične kovane mizice in stoli, kletke s kanarčki in knjižnice na prostem. Tekmovali so v tem, katero dvorišče bo imelo na zidovih in znotraj dvorišč izobešenih več lončnic z geranijami, bršljankami, pelargonijami, nageljni, vrtnicami, orhidejami in roženkravtom, v gredicah pa zasajene hortenzije, limonovce, oranževce, dature, bugenvilije in drugo bujno cvetje. Cvetje so dopolnjevali okrasni in uporabni predmeti iz lesa, kamna, gline, vrvi, kovanega železja in drugih naravnih materialov. Plastika je strogo prepovedana. Foto: Staša Lepej Bašelj
Obiskovalci iščejo patiose z zemljevidom po mestu. Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Cordoba je mesto v osrčju Andaluzije, ki šteje 330.000 prebivalcev. Cordoba spada med najstarejša mesta v Evropi in velja za mavrsko mesto, saj je bila kar 800 let pod vladavino Mavrov, ki so v njej pustili močno zgodovinsko, arhitekturno in kulturno sled. Zaradi obsežne kulturno zgodovinske dediščine je Cordoba od l. 1984 del svetovne kulturne dediščine pod zaščito Unesca. Simbol mesta je Velika mošeja ‒ Mezquita, katere posebnost je, da se sredi islamske mošeje nahaja krščanska stolnica. Med pomembnejše znamenitosti spadajo še vrtovi Alcazarja in številni drugi vrtovi, stara judovska četrt, palača Viana, muzeji, rimsko obzidje, rimski most, vodni mlini in 12 katoliških cerkva.

Izhodišče za obisk Cordobe in Andaluzije nasploh je Malaga, ki ima s svojim letališčem dobre povezave z letališči Treviso, Benetke in Dunaj. Cordoba je od Malage oddaljena po cesti 165 km, s hitrim vlakom AVE pa se pripeljemo tja v dobri uri vožnje.

Cordoba pa skriva v svojih nedrih še čisto poseben biserček – cvetoče patiose, notranja dvorišča hiš, ki zacvetijo in zadehtijo v vsej svoji lepoti vsako leto v maju. Patiosi v Cordobi so sestavni del arhitekturne in socialne mestne dediščine. Unesco je dne 6. 12. 2012 razglasil patiose za nesnovno kulturno dediščino človeštva.

Festival patiosov je potekal do 19. maja, zatem so se vrata dvorišč v Cordobi spet zaprla in ovila v svoj mir in hlad. Foto: Staša Lepej Bašelj
Vstopnine za patiose ni, zaželena je donacija. Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Kaj so patiosi? Patios pomeni v španščini hišno dvorišče. Cordoba velja za eno najbolj vročih evropskih mest s suhim in vročim podnebjem. Povprečne poletne dnevne temperature so 36 stopinj Celzija, pogoste pa so temperature nad 40 °C, najvišja dosežena temperatura je bila celo 46 °C. Prebivalci so zato gradnjo hiš prilagodili temu podnebju. Že Rimljani, pozneje pa Mavri, so gradili hiše tako, da so imele znotraj zidov dvorišča, sredi dvorišč pa so bili vodnjaki za zbiranje deževnice ali pravi vodnjaki z vodo. Obstajajo dve vrsti dvorišč – patiosov. Prva so v enodružinskih hišah, kjer so okrog dvorišča razporejene sobe in drugi prostori ene družine, drugi pa so velike večstanovanjske hiše, kjer je dvorišče osrednji prostor za več družin, ki bivajo v posameznih stanovanjih. Andaluzijske hiše so navadno večnadstropne, tla dvorišč so tlakovana s kamnom ali ploščicami, osrednji del dvorišča pa predstavljata vodnjak ali fontana, v preteklosti pa tudi pralnica. Patiosi so odprti in niso pokriti s strehami. Notranja dvorišča hiš krasijo razni oboki in elementi arabske arhitekture, keramične ploščice azulejosi, ribniki, klopi, razne skulpture in seveda številne rastline. Patiosi so podaljšek dnevne sobe ali celo njen sestavni del. Patiosi so torej nepokrita notranja dvorišča hiš v Andaluziji, skrita v hladu zidov. Dvorišča, kamor se domačini zatekajo pred vročino, so prostori za počitek in druženje. Patiosi so nekakšna iluzija, da se sredi velikega betonskega mesta lahko uživa v zelenju narave.

Patios pomeni v španščini hišno dvorišče. Foto: Staša Lepej Bašelj
Če ni pravih rožic, so pa narisane na steni. Foto: Staša Lepej Bašelj
Foto: Staša Lepej Bašelj

Andaluzijski patiosi so doživeli vrhunec svoje popularnosti v času industrijske revolucije v 19. in 20. stoletju., ko so mesta preplavili ljudje s podeželja in so si skušali na svojih dvoriščih s cvetjem in okraski ustvariti ambient in košček svojega nekdanjega podeželskega življenja na prostem. Revni podeželani so živeli s svojimi številnimi družinah v sobah, ki so merile 10 m2. Življenja teh ljudi so se tako odvijala na dvoriščih, ki so si jih delili z drugimi družinami in so bila središča vsega dogajanja. Na teh dvoriščih so ženske sedele, se pogovarjale, šivale, delale ročna dela, otroci so se igrali, tu se je umivalo in pralo. Ob slabem vremenu so stene dvorišč poslikali, okrasili, nasadili rože. Ker na tleh ni bilo dovolj prostora, so lončke z rožami obesili na stene. Prvi lončki so bili kar pločevinke. Patiosi so dajali občutek skupnosti, povezanosti in prijateljstva, priseljenci se niso počutili same. Imeli so družino, sosede in prijatelje, bili so obdani z zelenjem in cvetjem. Niso imeli sicer zasebnosti, živeli so skromno in na majhnem prostoru, a v tistih časih so ljudje pač živeli na drugačen način in so jim patiosi dajali občutke domačnosti in varnosti. Izvor patiosov pa je morda tudi v muslimanskem prepričanju, da se mora družinsko življenje odvijati v zaprtih prostorih, za zidovi in ne pred očmi javnosti, zato naj bodo ti prostori okrašeni in lepi za bivanje in dobro počutje.

Najprej je v Cordobi festival križev, temu sledi festival patiosov. Foto: Staša Lepej Bašelj
Na dan odprtja so ciprese označevanje patiosov šele razvažali. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ne ve se, kdo je bil tisti, ki je prvi ugotovil, da so ti očarljivi vrtički in terase zaklad, za katerega bi bilo škoda, da bi ostal skrit za visokimi zidovi in težkimi lesenimi in železnimi vrati. Ve pa se, da so prebivalci Cordobe leta 1918 začeli odpirati svoja dvorišča za javnost. Leto 1918 velja za uradni začetek festivala patiosov, ki se odvija v Cordobi vsako leto v maju in traja 12 dni. Festival že od vsega začetka organizira mestni svet. Sprva se je vključilo v ta dogodek le nekaj domačinov, približno 12, in to v starem delu mestu Alcazar Viejo. Ko je postal festival bolj popularen in obiskan, so se mu priključili domačini tudi iz drugih mestnih okrožij. Od leta 1933 se je spremenil v redni letni dogodek, ki je bil prekinjen le v času španske državljanske vojne (1936‒1939) in prva leta druge svetovne vojne. Od l. 1944 dalje pa se festival odvija tradicionalno in brez prekinitev vsako leto.

Festival z imenom La Fiesta Los Patios de Cordoba obsega danes ogled več kot 50 patiosov in je tekmovalnega značaja. Zmagovalni patio dobi denarno nagrado za nekaj tisoč evrov (lani je znašala prva nagrada 3.600 evrov). Marsikateri domačini pa se ne udeležujejo tekmovanja, kljub vsemu pa svoja dvorišča odprejo na ogled javnosti. Na festivalu tekmujejo le dvorišča zasebnih hiš, vendar pa imajo svoje čudovite patiose tudi številne restavracije, hoteli, samostani in druge javne stavbe.

Foto: Staša Lepej Bašelj

Festival križev
Pred začetkom festivala patiosov poteka v Cordobi še festival križev (Las Cruces de Mayo), ki ima svoje korenine v nadaljevanju velikonočnih praznovanj. Festival križev simbolizira zmago življenja nad smrtjo in praznovanje življenja nasploh ter nazdravljanje lepemu vremenu. Domačini prinesejo na ulice in dvorišča velikanske križe, postavijo jih na vidna mesta in jih okrasijo s cvetjem, predvsem z belimi in rdečimi nageljni. Križe nosijo v procesijah, ki jih spremlja godba na pihala. Ob križih postavijo stojnice s pijačo in hrano, pleše se in zabava, ženske in majhne deklice si oblečejo pisane obleke za flamenko. Festival je letos potekal od 1. do 5. maja. Hkrati je v Cordobi potekalo še tekmovanje za najlepše okrašene balkone.

Foto: Staša Lepej Bašelj
Lastnice dvorišča čakajo na obiskovalce. Foto: Staša Lepej Bašelj

Takoj naslednji dan, 6. maja, se je začel festival patiosov, ki je trajal do 19. maja. Prebivalci Cordobe so odprli obiskovalcem 62 svojih patiosov, od tega jih je bilo 50 v igri za najboljši in najlepši patios, dvanajst patiosov je bilo zunaj tekmovanja. Dvorišča so tekmovala v dveh kategorijah: starodavna arhitektura in moderna arhitektura. Domačini so odprli svoje domove in dvorišča in več kot dvema milijonoma obiskovalcema pokazali svoja bujno cvetoča rožnata dvorišča.

Patiose krasijo rože v lončkih in razne druge rastline, kamnite fontane in vodnjaki, pergole, mozaiki, lončene amfore in sklede, tam so ležalniki, romantične kovane mizice in stoli, kletke s kanarčki in knjižnice na prostem. Tekmovali so v tem, katero dvorišče bo imelo na zidovih in znotraj dvorišč izobešenih več lončnic z geranijami, bršljankami, pelargonijami, nageljni, vrtnicami, orhidejami in roženkravtom, v gredicah pa zasajene hortenzije, limonovce, oranževce, dature, bugenvilije in drugo bujno cvetje. Cvetje so dopolnjevali okrasni in uporabni predmeti iz lesa, kamna, gline, vrvi, kovanega železja in drugih naravnih materialov. Plastika je strogo prepovedana.

Foto: Staša Lepej Bašelj
V času festivalov se na ulicah pleše in zabava. Foto: Staša Lepej Bašelj

Za obiskovalce so bili pripravljeni interaktivni zemljevidi, na katerih so označeni patiosi in pot do njih. Na zemljevidih so posebej navedeni patiosi, ki so dostopni z invalidskimi vozički. Po vsem mestu je videti turiste z zemljevidi in telefoni v rokah, ki iščejo odprta dvorišča. Lastniki zasebnih hiš postavijo pred vhode po dve cipresi v lončkih, ovitih v rdečo tkanino, ki označujejo, da je za temi vrati na ogled patio. Patiose si je mogoče ogledati vsak dan od 11. do 14. ure in od 18. do 22. ure. Ogled je brezplačen, zaželeni pa so prostovoljni prispevki. Za tiste obiskovalce, ki se le kratek čas mudijo v Cordobi, je na voljo ogled treh patiosov, ki so odprti tudi zunaj teh ur. V srednjeveški palači Viana pa je stalno na ogled dvanajst tipičnih patiosov (vstopnina 5 evrov). Možni so tudi vodeni ogledi patiosov, ki stanejo od 12 do 50 evrov.

V prvem dnevu je letos obiskalo patiose v Cordobi več kot 61.000 obiskovalcev. Vendar pa te številke niso pravi kazalniki, saj večina obiskovalcev obišče po več patiosov hkrati. Pred vrati vsakega patiosa stoji prostovoljec, ki šteje obiskovalce, jih sprejme in skrbi za red, tako da se na dvorišča ne nagnete preveč ljudi hkrati. V prvem dnevu so tako po posameznih dvoriščih našteli od 1.200 do celo več kot 3.200 obiskovalcev.

Sočasno je potekalo tekmovanje za najlepše okrašeni balkon. Foto: Staša Lepej Bašelj
Palača Viana s stlano zasaditvijo patiosa. Foto: Staša Lepej Bašelj

Ker se patiosi nahajajo v zasebnih domovih, ki jih lastniki velikodušno in brezplačno odprejo javnosti, naj bi obiskovalci spoštovali neka osnovna pravila obnašanja. Naj bodo spoštljivi in vljudni, rož naj ne trgajo, naj ne bodo objestni in kričavi, naj ne motijo stanovalcev, v znak hvaležnosti naj pustijo vsaj nekaj napitnine. Upoštevajo naj, da so dvorišča majhna in da za njimi čaka še precej obiskovalcev, zato naj se ne zadržujejo v patiosih več kot je potrebno in se zabavajo s selfiji in fotografiranjem. Lastniki patiosov so ob obiskih prisotni in obiskovalcem z veseljem pojasnjujejo zgodovino in nastanek njihovih patiosov, kako urejajo in skrbijo za svoje vrtičke, kakšne rože imajo in kako jih negujejo in zalivajo. Glede na to, da je v mesecu maju v Cordobi že blizu 30 °C, je treba rože resnično skrbno in dobro negovati, da ohranijo svojo lepoto in svežino.

Cordoba v času festivala patiosov žari v cvetju, po ulicah pa se podnevi in ponoči odvijajo plesne in glasbene prireditve, pleše se flamenko, domačini se sprehajajo v andaluzijskih narodnih nošah ... V Cordobo pridejo takrat najboljši in najbolj znani plesalci flamenka. Flamenko se pleše na ulicah, pa tudi v gostiščih in velikih dvoranah.

Po mestu se vrstijo številne prireditve. Foto: Staša Lepej Bašelj

Cordoba je v tem času praznik in doživetje za vseh pet čutov. Morda se komu zdi vse to bujno in barvito cvetje parada kiča, a večini je všečno in se sklada s tistim okoljem. Vse tiste rožice, vonjave, barvitost, ritmi flamenka, poplesavanje na ulicah, odlična kulinarika, sangria, temperament in strast Andaluzije preprosto navdušuje in očara.

"Odhajam na dopust, pa te prosim, če mi medtem zalivaš rože," je krožil pred leti podnapis pod neko špansko fotografijo, na kateri je bilo na stenah stotine lončnic. In sploh ni pretiravanje.

F. G. Lorca v svoji pesmi sicer pravi: "Zeleno, ki te ljubim zeleno," a če bi obiskal Cordobo (za časa njegovega življenja so se festivali patiosov že začeli), bi najbrž napisal: "Rožnato, ki te ljubim rožnato."

Za temi vrati se skrivajo patiosi, notranja dvorišča z rožami. Foto: Staša Lepej Bašelj