Vsekakor bi bilo na mestu najmanj osebno in javno opravičilo policije, s kategorično javno zavezo, da se to ne bo več zgodilo, je prepričan dr. Andraž Teršek, profesor ustavnega prava Univerze na Primorskem in Evropske pravne fakultete. Foto: osebni arhiv. Foto:
Vsekakor bi bilo na mestu najmanj osebno in javno opravičilo policije, s kategorično javno zavezo, da se to ne bo več zgodilo, je prepričan dr. Andraž Teršek, profesor ustavnega prava Univerze na Primorskem in Evropske pravne fakultete. Foto: osebni arhiv. Foto:

Ravnanje policije v tem primeru predstavlja očiten in [...] grob vdor v posameznikovo komunikacijsko zasebnost, v njegovo osebno integriteto in osebno dostojanstvo, končno v njegovo osebno in družinsko življenje, posredno tudi v njegovo generalno svobodo kot tako.

dr. Andraž Teršek
tvit Jureta Brankoviča
Zapis na Tviterju, ki je k novinarju v soboto zjutraj na dom pripeljal policista.
Primer obiska policije na domu preiskovalnega novinarja RTV Slovenija Jureta Brankoviča je nov primer ravnanja policije, ki vzbuja vtis, kot bi živeli v policijski državi in totalitarizmu. To zatrjujem premišljeno in nimam namena pretiravati.

Na takšne ekscese policije moramo biti zelo pozorni, javno jih moramo razkrivati in kritično komentirati, za kaj pri njih gre. In gre, ponovim, za poteze totalitarne policijske države.
To se najverjetneje dogaja zaradi, tako se pač zdi, očitnega nerazumevanja policije, kaj v sodobni ustavni demokraciji in v duhu vladavine prava policija sme in česa ne sme početi. Posledično gre - še vedno - za očitno nerazumevanje policije, kaj je vsebina in kakšen je praktičen domet ustavnih pravic in svoboščin.
Ravnanje policije v tem primeru predstavlja očiten in (ta poudarek nikakor ne sme biti spregledan ali relativiziran) grob vdor v posameznikovo komunikacijsko zasebnost, v njegovo osebno integriteto in osebno dostojanstvo, končno v njegovo osebno in družinsko življenje, posredno tudi v njegovo generalno svobodo kot tako. Samo z zavestno skepso in popolno pravno ignoranco je mogoče spregledati, ali celo trditi, da ne gre prav za to.
Pri tem pa je - v očitnem nasprotju s prepričanjem policije - povsem nepomembno, če je policija prišla do razloga za tako očiten in grob vdor v posameznikovo osebno integriteto s sledenjem in branjem njegovih sicer javno objavljenih tvitov. Povsem nepomembno, pravno neodločilno je to!
V tem primeru je šlo ne le za psihološki, ampak tudi za fizični vdor v njegovo integriteto in pravice. Ker pa gre tudi za novinarja, je ta vdor še večji in ga je treba nadvse resno obravnavati - javno. Njegove opredeljevalne značilnosti so grobi psihološki zastraševalni učinek. Tega pa pravo ne sme dopustiti. Odločilno ni niti to, ali se je novinar ob obisku policije tudi res tako počutil. Že po teoriji je takšno početje policije pravno nedopustno. Policija v takem primeru in s takšnimi razlogi, kot jih je navedla, nikoli in nikdar ne sme potrkati na vrata doma katere koli osebe, niti novinarja.
In pravne posledice? Vsekakor bi bilo na mestu najmanj osebno in javno opravičilo policije, s kategorično javno zavezo, da se to ne bo več dogajalo. A pogoj za to je seveda razumevanje pri vodstvu policije, da je takšno ravnanje pravno nedopustno, kot tudi razumevanje pravnih razlogov, zakaj je tako. Očitno tega razumevanja pri policiji - žal - ni.
Novinar ima razloge za odškodninsko tožbo zoper državo
Novinar ima stvarno utemeljene pravne razloge najmanj za odškodninsko tožbo zoper državo. Če bi bil s takšno tožbo pred slovenskimi sodišči, ki prepogosto dopustijo policijsko arbitrarnost, neuspešen, pa gre lahko pred Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Na mestu bi bil tudi javni protest novinarskih organizacij, nemara tudi internacionalizacija tega ekscesa. Kajti vladavina prava in ustavnost se ne začneta z uvidom o tistem, kar je za vsakogar očitno pravno nedopustno kot primer zlorabe javne oblasti in oblastnih pristojnosti (npr. policijsko pretepanje, zasledovanje, tajno opazovanje, skrivno prisluškovanje, neposredno ustrahovanje itd.), ampak z uvidom in razumevanjem tistega, kar prepogosto ostane manj pozornim, prestrašeno podrejenim ali ne dovolj poučenim ljudem skrito in nerazumljivo kot primer policijske totalitarnosti - npr. potrkanje policije na vrata doma zaradi novinarjevega enostavčnega tvita.

Ravnanje policije v tem primeru predstavlja očiten in [...] grob vdor v posameznikovo komunikacijsko zasebnost, v njegovo osebno integriteto in osebno dostojanstvo, končno v njegovo osebno in družinsko življenje, posredno tudi v njegovo generalno svobodo kot tako.

dr. Andraž Teršek