Čeprav nam tokratni novi izdaji Studia Humanitatis predstavljata večje število avtorjev, se zdi več kot utemeljeno, da za izhodišče postavimo Bertolta Brechta. Avtor, ki ga tokrat beremo v zbirki jedrnatih, skoraj že aforističnih, komentarjih in opažanjih družbe, izdanih pod naslovom Zgodbe gospoda Kenerja, in v delu Me-ti. Knjiga obratov oziroma v levičarskem pervertiranju filozofije kitajskega filozofa Mozija (pisano tudi Me-ti), ki je že v 5. stoletju pisal v socialistični maniri zavzemanja za blaginjo celotnega ljudstva, je namreč referenčna točka tokrat objavljenih spisov Walterja Benjamina, prek obojega pa tudi referenčna točka za prispevke Matjaža Bergerja, Božidarja Debenjaka, Mladena Dolarja, Miklavža Komelja, Primoža Kraševca, Leva Krefta, Amalije Maček, Alda Milohnića, Cirila Oberstarja in Nede Pagon. Dodajmo, da gre pri teh besedilih za prispevke na kolokviju Teorija potujitvenega učinka, ki je lani potekal v Anton Podbevšek Teatru.

Potujitveni učinek - bistvo brechtovskega gledališča
In če smo Brechta že postavili za izhodišče, dodajmo še izpeljano izhodišče in s tem uvod v konkretnejši del tega prispevka, h kateremu bodo posredno prispevali tudi udeleženci okrogle mize o obeh knjigah, ki je potekala v okviru slovenskega knjižnega sejma. Miklavž Komelj je bil sicer napovedan, a njegovo odsotnost je skoraj povsem nadomestil citat njegove izjave, ki je središčna za diskurz o Benjaminu in Brechtu: „Brecht je pesnik komunističnega manifesta.“ Iz te izjave je lahko izpeljati bistvo brechtovske teatrske geste, ki je raziskovanje možnosti gledališča kot političnega foruma in s tem povezan razvoj dialektične estetike, s katero se je Brecht kazal naslednika in združevalca gledaliških eksperimentov Vsevoloda Mejerholda in Erwina Piscatorja. To svojo ideološko-etično-umetniško pozicijo je razvijal v formi, ki jo je imenoval epsko gledališče in v polju katerega je kot najpomembnejši identificiran potujitveni učinek oziroma Verfremdungseffekt.

Začenjajo se čuditi znanemu in domačemu. Nujno!
Ta postopek razloži Benjaminov uvid v besedilu Kaj je epsko gledališče? [prva različica], da je Brechtov „naturalistični oder, ki je vse kaj drugega kot podij, vendarle iluzionističen“. Gre namreč za to, da v zavest občinstva vcepi spoznanje, da je tudi realnost iluzija oziroma da ni dana kot neke vrste neodvisna spremenljivka. Kot razlaga Benjamin, epsko gledališče ne razvija dejanj, katerih nosilci bi bili (na videz) avtonomni liki, ampak prikazuje stanja, ki so gledalcu sicer znana, tokrat pa jih spozna kot njemu tuja v svoji znanosti, skoraj domačnosti. Zave se, da je z njimi nekaj narobe; prvič se jim začudi.

Potujitveni postopek je Mladen Dolar ponazoril z naslednjim primerom. Le v Brechtovem gledališču lahko pride na oder kapitalist in neposredno pove, da je njegov namen izžemanje delavcev. Saj ne, da občinstvo tega ne ve, vendar pa je to v neskladju z njihovo etiko, ki je privzeta ali vrojena meščanska etika. V buržoazni etiki je takšna neposredna iskrenost nemogoča, v gledalcu vzbudi začudenje, samorefleksijo in nenadoma se mu naturalistično kaže kot iluzorno. To potujitveno iskrenost Dolar tudi uvršča v Brechtovo cinično držo, medtem ko za njen antipod in obenem dopolnilo postavi nenavaden brechtovski asketizem, skoraj ukazovalno podajanje etičnih vodil, ki se jih moramo držati.

Aristokratska drža le v nuji poplave
Ukazi, ne sicer vedno neposredno podani, so nekaj brechtovskega, a v končni instanci ne Brechtovega. V svoji kritični estetiki namreč Brecht iz teatra izloča manijo ega, posebej ega igralcev. Temu so navsezadnje tudi namenjene njegove učne igre, ki pa se jih na žalost, kot pove Matjaž Berger, zaradi moratorija, ki ga je nanje postavila Brechtova hči, ne sme uprizarjati. Brecht se je v svojem etičnem gledališču postavljal zoper institut zvezdništva med igralci in je tudi nasprotoval temu, da bi se gledalci emocionalno smeli na igralce navezati. Igra tega ni smela dopustiti, saj sta bila njen edini namen reprezentacija realnosti in namig na zavedanje, da je tudi realna realnost zgolj reprezentacija idej Nekoga. Proti takim Nekim se je Brecht boril in dobra ilustracija tega je ena izmed zgodb gospoda Keunerja z naslovom Aristokratska drža: „Gospod Keuner je dejal: 'Tudi sam sem nekoč privzel aristokratsko držo (saj veste: pokončno, vzravnano in ponosno, z visoko dvignjeno glavo). Stal sem namreč v naraščajoči vodi. Ker mi je segala že do vratu, sem privzel to držo.“

Večer, ki ga je povezovala glavna urednica založbe Neda Pagon, je ponudil tudi ozadje oziroma pojasnilo delovanja Brechta in Benjamina, ob katerih bi sicer morda morali omeniti vsaj še Adorna, ki je bil z obema v rednem dialogu. Lev Kreft je ponudil osebnostno bistvo obeh mislecev. Bila sta bodočnika, tista, ki nista mogla pripadati svojemu dnevu. To je bistvo vseh avantgardistov. To so tisti, ki so izločeni iz svojega okolja, zato pa tudi edini v poziciji, da pišejo zgodovino. Zgodovinsko ozadje oziroma predvsem razgibani razvoj levičarske linije v Nemčiji po koncu prve svetovne vojne je podal Božidar Debenjak. Izpostavil je vsaj še eno bodočnico, ki sicer ni del novih knjig, je pa zato del etike teh knjig. To je Rosa Luxemburg, ki si je edina upala podati močno kritiko ravnanja boljševikov v Nemčiji, ki je nasprotovala dogmatiki in tudi popuščanju. Po smrti so jo zato nevtralizirali, tako da so iz nje naredili mučenico, na intelektualnem področju pa zgolj avtorico pisem iz ječe, medtem ko je bil njen teoretski prispevek pozabljen.

Skoraj nemogoča svoboda misli
Na primeru Rose Luxemburg se tudi kaže vedno znova enigmatična in paradoksalna zveza med dejansko svobodo in svobodo misli. Naj sklenemo prav s tem kompleksom, ki ga je izpostavil Mladen Dolar. Omenil je „skoraj nemogočo svobodo mišljenja“, ki se je dogodila v najbolj nesvobodni situaciji. Nekaj najbolj pronicljivih misli sta namreč Brecht in Benjamin dognala prav v času največje nesvobode oziroma v pregnanstvu na Danskem, kamor se je pred nacizmom umaknil del nemške inteligence. In z mislijo na lagodnost misli, ki vlada danes, bi nekoliko radikalno celo smeli zapisati, da morda ne bo pomagalo nič drugega kot radikalno krčenje fizične svobode, da se bo v obratno sorazmernem merilu lahko razrasla duhovna svoboda. Upamo seveda, da to vendar ne bo potrebno in da bodo zadostovale nove izdaje knjig mislecev, ki so nesvobodo uživali namesto nas.