Maroko zaseda ozemlje Zahodne Sahare vse od odhoda španskih kolonizatorjev leta 1975. Zahodnosaharci se želijo vrniti na zasedeno ozemlje in doseči razglasitev neodvisne države Maroko, kar so jim že leta 1991 obljubili Združeni narodi. Foto: Miha Mohorič
Maroko zaseda ozemlje Zahodne Sahare vse od odhoda španskih kolonizatorjev leta 1975. Zahodnosaharci se želijo vrniti na zasedeno ozemlje in doseči razglasitev neodvisne države Maroko, kar so jim že leta 1991 obljubili Združeni narodi. Foto: Miha Mohorič

Novinar, publicist in dokumentarist Erik Valenčič je s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovec skoraj mesec dni živel v begunskem naselju Baždur, globoko v puščavi Alžirije, kamor je pribežalo ljudstvo Sahravijcev (Zahodnosaharcev) po maroški okupaciji Zahodne Sahare pred 45 leti.

Baždur je eno izmed šestih begunskih naselij v Alžiriji, kjer si je okoli 170.000 Sahravijcev in Sahravijk (Zahodnosaharcev in Zahodnosahark) v vseh teh letih organiziralo življenje: od šol, trgovin, bolnišnic do vladnih organizacij in parlamenta. "Živijo sredi ničesar, kjer je vsak dan enak prejšnjemu ... generacije se rojevajo in umirajo v kletki mrtvega časa," razlaga Valenčič ob projekciji svojega četrtega dokumentarnega filma Videti El Aaiún na Festivalu migrantskega filma, pri nastanku katerega je s fotografijami sodeloval tudi tandem Hodalič-Bidovec, v kratkem sledi knjiga.

Videti El Aaiún je četrti dokumentarni film Erika Valenčiča, ki je do zdaj posnel še: Troje svetih (2017), Fronte Kurdistana (2015) in Koalicijo sovraštva (2014). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Videti El Aaiún je četrti dokumentarni film Erika Valenčiča, ki je do zdaj posnel še: Troje svetih (2017), Fronte Kurdistana (2015) in Koalicijo sovraštva (2014). Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Kljub razglasitvi Demokratične arabske republike Sahara (DARS), ki ga je 27. februarja 1976 razglasilo civilnodružbeno gibanje Fronta Polisario (krajše Polisario), pa Zahodnosaharci vse od leta 1991 čakajo na razpis referenduma o neodvisnosti Zahodne Sahare, kar so jim obljubili Združeni narodi. To je bil namreč del mirovnega dogovora z Marokom, ki je Zahodno Saharo leta 1975 napadel skupaj z Mavretanijo. Po več vojaških porazih s Polisariem se je Mavretanija štiri leta pozneje iz vojne umaknila, Maroko pa vse do danes zaseda dve tretjini ozemlja Zahodne Sahare, ki ga je zamejil z 2700 kilometri dolgim vojaškim zidom z minskimi polji.

Zahodnosaharci ali Sahravijci so nomadsko ljudstvo, ki veliko vlogo pripisuje znanju, ženskam in kulturni dediščini, s katero upajo na rešitev in konec umiranja na tuji zemlji. A kot poudarja Erik Valenčič, Sahravijcem upanja primanjkuje. "Zdaj imajo razmeroma novi pregovor, ki pravi, 'kar je bilo s kroglami izgubljeno, je lahko samo s kroglami priborjeno nazaj'," pove sogovornik, s katerim smo se pogovarjali o nastanku novega dokumentarnega filma in usodi Sahravijcev.

Dokumentarni film Videti El Aaiún trenutno potuje po Sloveniji, spremlja pa ga tudi fotografska razstava Arneja Hodaliča in Katje Bidovec z istoimenskim naslovom. Foto: Zajem iz dokumentarnega filma Videti El Aaiún
Dokumentarni film Videti El Aaiún trenutno potuje po Sloveniji, spremlja pa ga tudi fotografska razstava Arneja Hodaliča in Katje Bidovec z istoimenskim naslovom. Foto: Zajem iz dokumentarnega filma Videti El Aaiún

Zakaj pravite, da o Sahravijcih ne smemo vedeti ničesar?
Razlogov je več. Sama dikcija, ne smemo vedeti, je precej drzna, a bi se ji pridružil. Sicer ni moja, a se strinjam z njo. Vedeti pa ne smemo, ker je Zahodna Sahara, in tako jo vidijo tudi v Afriški uniji, še zadnja afriška kolonija. Vprašati se je treba, kako se to dotika nas, Evropejcev, in zakaj mi ne bi smeli vedeti nič o tem. Evropski davkoplačevalci s plačevanjem v skupni evropski proračun posredno sofinanciramo maroško okupacijo in zasedbo Zahodne Sahare, saj Evropa namenja Maroku t. i. nepovratna sredstva za razvoj, v zameno pa določena evropska podjetja iz EU-ja oziroma določene države na račun sodelovanja z Marokom oziroma te nepovratne pomoči dobro poslujejo.

Sahravijce v begunskih naseljih vidim kot nekoga, ki je v komi in ga ohranjajo pri življenju z infuzijo. In to je vse, kar je, in oni to vedo.

Erik Valenčič

Gre za stvari, ki so prepovedane po Ženevski konvenciji, ki pravi, če je neko ozemlje okupirano in zasedeno, okupatorska sila ne sme pleniti naravnih bogastev okupirane države ali regije. Tu pa se dogaja ravno to: maroške, evropske in tudi druge ribiške flote plenijo naravno ribolovno bogastvo Zahodne Sahare, na kopnem pa surovine, s poudarkom na fosfatih. Bolj ko poznamo celotno zgodbo ljudstva Zahodne Sahare, to so Zahodnosaharci oz. Sahravijci, bolj vidimo, koliko stvari gre narobe, bolj vidimo, kako je evropski kolonializem še vedno navzoč v Afriki, da prihaja do kršitev mednarodnega prava, in to je razlog, zakaj o tem ne smemo vedeti ničesar.

Sorodna novica INTERAKTIVNO: 40 let trpljenja in hrepenenja po samostojni Zahodni Sahari

V dokumentarnem filmu Videti El Aaiún ste v ospredje postavili osebne pripovedi samih Sahravijcev. Zakaj ste se kot novinar postavili v ozadje?
Takšen je pravzaprav moj način dela dokumentarnih filmov. Tudi v Varuhih civilizacije se ne pojavim, tudi tam ni moje naracije, saj zgodbo pripoveduje fant iz Iraka. Zdi se mi, da je veliko bolj korektno, če že imaš to možnost, dati ljudem priložnost, da lahko povedo sami, da je to bolj pristno na vseh ravneh, kot če to pove neki evropski novinar.

Razlog pa je še eden – ko sem bil prvič v begunskih naseljih Sahravijcev leta 2009 in so mi ti ljudje pripovedovali svojo zgodbo, sem vedel, da se bom vrnil in napisal knjigo ali posnel film in da bom v ospredje postavil njih. Ker so tako zelo odrezani od sveta in ker že desetletja životarijo popolnoma izolirani sredi absolutno ničesar, so imeli veliko časa za razmislek o sebi, o svojem položaju, zato je njihova pripoved nekaj zelo pristnega in resničnega. Skozi njihovo pripoved vidimo ne le njihova pričanja, ampak tudi njihova čustva, lahko jih začutimo. Zato je dokumentarni film tudi posnet tako, da gledalca gledajo v oči, ko pripovedujejo zgodbo.

Varuhi civilizacije, dokumentarni film

Pravite, da je Videti El Aaiún pravzaprav videoknjiga, saj ste bili v begunskem naselju skupaj s fotografoma Arnejem Hodaličem in Katjo Bidovec. Intervjuvali in portretirali ste 22 Sahravijcev (Zahodnosaharcev), čigar zgodbe bodo umeščene v vaši knjigi, v dokumentarec pa ste jih umestili le sedem. Kakšne sogovornike ste iskali in zakaj ste izbrali ravno te?

Pri opravljanju intervjujev je bila moja prednost, da sem novinar, saj sem vedel, kakšnih intervjujev ne smem narediti.

Kakšnih?
Tipično novinarskih.

Kaj to pomeni?
To pomeni, da sem vsakemu razložil, da jim bom zastavil zelo malo vprašanj in da od njih pričakujem, da bodo zgodbe pripovedovali dolgo, lahko tudi eno uro. Teh 22 ljudi sva izbrala skupaj s Hamdijem Toubanijem, ki se tudi pojavi v filmu. Vsak med njimi je povedal svojo življenjsko zgodbo, povezano s točno določenim obdobjem, pomembno za razumevanje polpretekle zgodbe Sahravijcev.

Začeli smo z letom 1970, pa vse do danes. Najprej sem opravil intervjuje z ljudmi, kot sta pesnik Bašir Ali in glasbenik Mahmud Bara, saj sem iz ljudi najprej hotel izvleči, kaj pravzaprav Sahravijci so, v čem se razlikujejo od Maročanov ali drugih arabskih plemen, kot so Tuaregi, in skozi to peljati zgodbo od boja proti španski kolonialni nadvladi do same vojne Mavretanija-Maroko in trenutnega stanja v enem od šestih begunskih naselij, ki se imenuje Baždur.

Sorodna novica "Boj zahodnosaharskih žensk je del boja žensk po svetu"

V katerem ste tudi snemali. Koliko pa je vseh begunskih naselij Zahodnosaharcev v Alžiriji?
Šest, in vsi so na skrajnem zahodnem delu Alžirije.

Hoteli ste poudariti razliko med Sahravijci in Maročani, ki še vedno zasedajo njihovo ozemlje v Zahodni Sahari in ji ne želijo priznati neodvisnosti. Poleg očitnega, kaj dela Sahravijce tako posebne?
Sahravijci oz. Zahodnosaharci so Arabci, ampak so posebno ljudstvo, tako kot si vsi Slovani nismo enaki. Zahodnosaharci so še vedno narod brez države, zanje je značilen jezik hasinija, še bolj pa to, da so nomadi. In to tako svojevrstno ali pa svojeglavo nomadsko ljudstvo, da Španci ob kolonizaciji Zahodne Sahare v krščanstvo bojda niso spreobrnili niti enega Zahodnosaharca, pa čeprav so imeli s seboj misijonarje. In tu govorim o ljudeh, ki niso skrajno nazadnjaški muslimani, kot so denimo vahabiti v Savdski Arabiji.

Kot poudarjate, imajo visoko pismenost, deklice in dečki hodijo v šolo skupaj, v njihovi skupnosti imajo izjemen položaj ženske.
In to je dobro. Ko govorimo o vlogi žensk v zahodnosaharski družbi, konkretno v teh begunskih naseljih, ženske zasedajo vodilne in vodstvene položaje in so enakovredne moškim. So najbolj pismeno ljudstvo v Afriki, in to velja tako za fantke, punčke in odrasle. Odgovora, zakaj je tako, ne smemo iskati v islamu, saj je takšna njihova kultura. So ljudstvo, ki je obstajalo, še preden je prišel islam v ta del sveta. To, da imajo ženske vodstveno vlogo, izhaja iz njihove večtisočletne tradicije.

Med Zahodnosaharci je izjemno visoka stopnja pismenosti, ena najvišjih v Afriki. Foto: Reuters
Med Zahodnosaharci je izjemno visoka stopnja pismenosti, ena najvišjih v Afriki. Foto: Reuters

Koliko so se v tem času spremenili?
Zdaj so prisiljeni na življenje v begunskih naseljih, nimajo svoje države, ne morejo se gibati po prostranstvih svoje domovine ... Zanje je bilo najtežje obdobje zima 1975 in 1976, ko so prišli na območje, na katerem so še danes. Odstopila jim ga je Alžirija, na njem pa imajo avtonomijo. Ko so prišli tja, so bili izgubljeni: ni bilo dovolj pitne vode, niso imeli dovolj zalog za preživetje … pokopali so celotno najmlajšo generacijo, ki je bila izgubljena. Sčasoma so začeli organizirati svojo družbo v begunskih naseljih: tam imajo svojo infrastrukturo, od šol do univerze, bolnišnic, od ministrstev do parlamenta. Imajo seveda tudi trgovine, javni prevoz in tako dalje.

V naseljih se je seveda skozi leta razvil tudi posel, saj ljudje odhajajo v bližnje alžirsko mesto Tinduf, kjer kupujejo zaloge. Glede pomoči so v vse slabšem položaju. Predstavnice in predstavniki Polisaria so mi povedali, da jim Evropa zadnje desetletje zmanjšuje pomoč: deloma je kriva gospodarska kriza 2008/09, po drugi strani pa razumejo, da se jim pomoč zmanjšuje zato, da bi opustili svoj boj in da bi privolili v avtonomijo znotraj Kraljevine Maroko. Avtonomija v Maroku sploh ni mogoča. Če vemo, kaj se dogaja Sahravijcem na okupiranem ozemlju, kjer gredo ljudje v zapor za 20 let, ker na miroljubnem protestu razvijejo zahodnosaharsko zastavo, o kakšni avtonomijo lahko govorimo? A to je še ena od stvari, o kateri mi ne smemo vedeti nič ...

Če se na tem mestu vrnem na prvo vprašanje – naši politiki in zveza Nato si ne želijo, da bi mi poznali te stvari in vedeli, kakšen vir nestabilnosti so naše države, saj bi potem verjetno tudi od naših politikov in višjih instanc, kot je Evropska komisija, vendarle zahtevali neka pojasnila in odgovore. S tem, ko ne smemo vedeti nič, se oni rešijo odgovornosti, ki jo imajo za povzročanje kaosa v država t. i. tretjega sveta. In žalostno je potem to, da so bili pozimi 2015 in 2016 Dobova in naši drugi južni mejni prehodi javno obravnavani kot krizna žarišča. To pa absolutno ni res. Krizna žarišča so tam doli.

Vendarle pa je Polisariu, ki se zavzema za neodvisnost Zahodne Sahare, uspelo spet zavzeti del okupiranega območja na vzhodnem delu Zahodne Sahare.
Sahravijcem je uspelo med vojno, ki je trajala od leta 1975 do 1991, vdirati na svoje ozemlje, pa tudi na ozemlje Maroka, prek zidu, ki ga je Maroko postavil …

… zakaj 2700-kilometrskega zidu z minskimi polji niste omenili v dokumentarcu?
Leta 2009 sem bil 500 metrov od tega zidu. V sami knjigi bo omenjen, saj je Hamdi Toubali pribežal z zasedenega ozemlja, kjer ga je verjetno čakala dosmrtna ječa, saj je prebežal čez ta zid in bil prepeljan v begunska naselja v Alžiriji. Opis njegovega bega je preprosto predolg, da bi ga vključil v sam film, poleg tega pa sem se hotel osredotočiti na širšo zgodbo o Zahodnosaharcih. In ta zid, ki je fascinanten in sam po sebi zanimiv, ni vključen v film, a nimam slabe vesti. Namreč, eden od osnovnih razlogov za nastanek filma je ta, da vse to pokažemo ljudem in pri njih vzbudimo radovednost, da se sami podučijo o tamkajšnjih razmerah.

Ste imeli kakšne težave, ker ste bili v begunskem naselju kot novinar, opremljen s snemalniki, videokamerami in fotografoma? So vam morda pregledali posneti material?
Ne. Brez vabila Polisaria in privolitve alžirske oblasti v taborišča niti ne moreš priti. Na tem mestu sodelujejo z roko v roki. Je pa Maroko ta, ki poskuša ovirati delo novinarjev in aktivistov, ko se odločimo obveščati javnost o okupaciji Zahodne Sahare in o usodi, ki jo zaradi tega trpijo Sahravijci. Kmalu po intervjuju, ki sva ga imela s Simonom Drevnom in Rokom Ramšakom na MMC-ju, sta alžirski veleposlaništvi v Budimpešti in Parizu in še nekje prejeli anonimno pismo, ki ga imamo, da smo Erik Valenčič, Simon Dreven in še nekaj imen je bilo, agenti tajne ameriške družbe Cia in da prihajamo v Alžirijo, da bi škodovali alžirskim gospodarskim interesom.

Pa je to res?
Ni res, saj nas ti interesi ne zanimajo. Ne v tem smislu. A ta anonimka je šla k Alžircem, kar je precej poniglavo, saj so Alžirci verjetno že prej prejeli tovrstne anonimke o drugih novinarjih in aktivistih. Pri Alžircih nam je to kvečjemu dvignilo verodostojnost.

Simboli Zahodne Sahare so v Maroku prepovedani. Foto: Reuters
Simboli Zahodne Sahare so v Maroku prepovedani. Foto: Reuters

Če se vrneva k dokumentarcu. Sahravijci si seveda želijo izvedbo dolgo obljubljenega referenduma, tega obljublja ZN, vendarle pa ste vi bolj kot to poudarili njihovo izjemno kulturno dejavnost, s katero želijo doseči svoj cilj: vrnitev države in razglasitev neodvisnosti.
Glede dveh tretjin Zahodne Sahare, kjer še vedno živi nekaj sto tisoč Sahravijcev, Maroko počenja vse, kar lahko, da izniči zahodnosaharsko identiteto in kulturo, prepovedani so simboli Sahravijcev, Polisaria in podobno. Po drugi strani pa so ljudje v begunskih naseljih vsaj varni pred maroško represijo. In ravno zato, ker vedo, kaj se dogaja njihovim sonarodnjakom in sonarodnjakinjam na zasedenem ozemlju, dajejo še toliko večji poudarek na svojo kulturo, saj je to pravzaprav njihova identiteta, je vse, kar trenutno imajo. Kot ljudstvo so dobili usodo, kot marsikatero ljudstvo v podjarmljenem položaju na tem svetu, in to je, da so spremenjeni v odvisnike od mednarodne pomoči.

Sahravijce v begunskih naseljih vidim kot nekoga, ki je v komi, in ga ohranjajo pri življenju z infuzijo. In to je vse, kar je, in oni to vedo. Tukaj je tudi razlog za njihovo neverjetno visoko pismenost. Zavedajo se, česar se mi ne zavedamo pri nas, ko govorimo o kulturi v teh okoliščinah: da je zgodovina kulture zgodovina upora in da je zgodovina upora hkrati tudi zgodovina kulture. Oni dajejo velik poudarek svoji glasbi, svojim pesnikom in vsem tistim, ki ohranjajo njihovo kulturo in z njo povezano identiteto. Imajo neverjetno veliko pisateljev, pesnikov, angažiranih novinarjev kulturnikov …

… "En samcat verz je boljši od političnega govora," je slišati.
Tako je. To je izjavil Bašir Ali, nanaša pa se na čas španske kolonialne nadvlade, proti kateri so se najprej bojevali: to je bilo v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na kasete so snemali revolucionarne pesmi … Te kasete so prišle v vsako gospodinjstvo

Ko živiš z ljudmi in vidiš, da je vsak dan enak prejšnjemu, in ko razumeš, da je tako pri njih že desetletja, da se generacije rojevajo in umirajo v tem, takrat razumeš, da so oni, ki se kot nomadi označujejo za Otroke oblakov … potem vidiš, da na neki način to niso več oni, saj živijo v tej kletki mrtvega časa. Čas je popolnoma mrtev in na neki način je to kletka, in to občutiš, to dejansko občutiš.

Erik Valenčiči

Zakaj pravite, da "Sahravijci živijo v kletki mrtvega časa"?
(Premislek) Ko prideš tja, najprej doživiš šok, ko ugotoviš, da si sredi absolutno in popolnoma ničesar, kjer vladata dve barvi, rjava in modra …

… zemlja in nebo?
Zemlja in nebo, da. Ko živiš z ljudmi in vidiš, da je vsak dan enak prejšnjemu, in ko razumeš, da je tako pri njih že desetletja, da se generacije rojevajo in umirajo v tem, takrat razumeš, da so oni, ki se kot nomadi označujejo za Otroke oblakov … potem vidiš, da na neki način to niso več oni, saj živijo v tej kletki mrtvega časa. Čas je popolnoma mrtev in na neki način je to kletka, in to občutiš, to dejansko občutiš.

Prebivalci v begunskih naseljih v Alžiriji so popolnoma odvisni od mednarodne pomoči. Foto: Miha Mohorič
Prebivalci v begunskih naseljih v Alžiriji so popolnoma odvisni od mednarodne pomoči. Foto: Miha Mohorič

Kako pa poteka njihova organizacija sredi ničesar, kjer so občasni tudi izpadi elektrike?
Od leta 1991 imajo dva načina, kako se bojevati za svojo domovino: na en način je to vzdrževanje kulture in narodne zavesti v begunskih naseljih oziroma miroljubne demonstracije in manifestacije na zasedenem ozemlju, drugo pa je mednarodna diplomacija. Tako se bojujejo že 29 let in ugotavljajo, da takšen način ne deluje.

Zanimiva je vaša izjava, da bi bil lahko ravno ta dokumentarni film o Sahravijcih v begunskih naseljih pojasnilo, zakaj bodo šli v vojno, če bodo šli. Ali resnično verjamejo, da bodo še kdaj 'videli El Aaiún', glavno mesto Zahodne Sahare?
Verjamejo do te točke, da vedno bolj razmišljajo o tem, da bi morali iti v vojno, da bi se nekoč vrnili domov. Maroko se resnično boji tega: dolgoletnega predsednika Abdelaziz (op. p. Demokratične arabske republike Sahara), ki je bil karierni diplomat, je zamenjal demokratično izvoljeni predsednik Brahim Gali, ki je vojak in ki nima potrpljenja. Bojeval se je proti Špancem, proti Mavretancem in proti Maročanom in on ne želi umreti v izgnanstvu.

Tako čuti večina starejših Sahravijcev, pa tudi njihovi otroci, vnuki in vnukinje so mi zelo odkrito povedali, da so pokopali svoje starše tukaj (op. p. v Alžiriji) in da sami tukaj ne želijo umreti. Zdaj imajo novi pregovor, ki pravi, 'kar je bilo s kroglami izgubljeno, je lahko samo z kroglami priborjeno nazaj'. Težko je napovedati, kaj se bo dogajalo. Če bo prišlo do vojne, to ne bo krivda Sahravijcev, temveč popolnoma impotentne, ravnodušne, in še kaj bi lahko dodal, politike mednarodne skupnosti. In ta film na eni strani razlaga, kaj se jim dogaja, če bodo šli v vojno, pa bo film služil tudi kot pojasnilo, zakaj so šli v vojno.