Po številu priredb tudi dobro stoletje pozneje vodi sloviti angleški dramatik: na malem zaslonu ali velikem odru naj bi njegova dela zaživela 634-krat, medtem ko njegov najbližji zasledovalec Dickens zaostaja za skoraj 400 ekranizacij, visoko na lestvici pa sta tudi Arthur Conan Doyle in Agatha Christie. Med še dejavnimi avtorji se najbolje drži Stephen King s 100 uprizoritvami na različnih stopnjah priprave.

Kljub veliko izkušnjam, ki so jih v stoletju nabrali številni režiserji in scenaristi, pa ostaja skoraj nerešljiva uganka, kako uspešno delo prenesti tudi na veliko platno. Ananalitiki so ugotovili, da imajo največ možnosti kriminalke in dela, katerih junaki se lahko spet vrnejo v naslednjem delu, na primer Poirot, več kot dober primer pa je tudi James Bond, posnet po delih Iana Fleminga. Prav tega Britanca so razglasili za avtorja, čigar beseda, prenesena na film, prinaša največ dobička.

Ali lahko slika pove več kot tisoč besed?
Prav preveč besed je ena največjih težav, ki pestijo scenariste pri predelavi knjige v scenarij. Povprečno dolg roman je natisnjen na 250 gosto popisanih straneh, medtem ko igralci navadno dobijo v roke 120 strani scenarija, v katerem je skoraj več prostora za opombe kot dejanskega besedila. Z izzivom se scenaristi bojujejo na več načinov, od katerih sta najbolj priljubljena razbitje knjige na film ali serijo v več delih, kot so storili avtorji filmske trilogije Gospodar prstanov, ali pa se v filmu posvetijo le določenemu delu romana, zaradi česar pa se bralci in avtorji knjige večkrat počutijo prikrajšane.

Film ne sme biti le preslikava knjige
Filmska in knjižna kritika Peter Bradshaw in Xan Brooks tudi zato pravita, da se najboljšim filmom, posnetih po knjižnih predlogah, skoraj ne opazi, od kod izvirajo, tako malo scenaristi črpajo iz njih. Psiho in Diplomiranec sta že dva primera, s katerima sta podprla svojo trditev. Vsekakor pa režiserjem polagata na srce, da mora biti film njihova vizija knjige, pri čemer morajo pozabiti na dolge nosove, ki se lahko zaradi novih interpretacij pojavijo na obrazih knjižnih avtorjev ali razočaranih bralcev. Past, v katero se lahko ujamejo, pa izhaja tudi iz njihovega navdušenja nad ozračjem, ki ga v knjigi uspe ustvariti avtorjem, na film pa ga je težko prenesti - ali zaradi pripovedovalca, ki razpoloženje ustvarja, ali zaradi drugih razlogov.

Vsak igralec ni dober za vsako vlogo
V želji, da bi film postal velika uspešnica tudi med filmskimi gledalci, ne le med bralci, kar bi se seveda pokazalo predvsem pri preštevanju dobička, filmski studii za vloge pogosto najamejo preveč uveljavljene, a povsem neprimerne igralce. To so ugotovili tudi pri snemanju filma Človeški madež, v katerem sta v vlogah črnca zelo svetle polti in čistilke nastopila Anthony Hopkins in Nicole Kidman, vendar v svojih vlogah nista prepričala, precej novejši primer pa je mogoče najti že pri Da Vincijevi šifri, za katero se mnogi strinjajo, da bi se vloga profesorja Roberta Langdona precej bolje podala kakšnemu drugemu igralcu kot Tomu Hanksu.

Film o nemogočem snemanju filma
Čeprav navajata primere, kako knjižno uspešnico čim bolj uspešno prenesti tudi na veliko platno, pa Bradshaw in Brooks priznavata, da je naloga praktično nemogoča. Scenaristi in režiserji morajo najti način, kako film oblikovati tako, da bo sam zase samostojna celota, ne zajedalec knjižnega besedila, kar pa je skoraj paradoks. To priznava tudi Charlie Kaufman, ki je moral za film prirediti delo Susan Orlean The Orchid Thief, a je posnel film o tem, kako je to nemogoče storiti.