Na obrobju Köbenhavna nekega večera brutalno pretepejo 19-letnega Pera, Palestinec Tarik pa je glavni osumljenec. Foto:
Na obrobju Köbenhavna nekega večera brutalno pretepejo 19-letnega Pera, Palestinec Tarik pa je glavni osumljenec. Foto:

Kadar se svet, ki ga poznamo, spreminja, smo negotovi. Kadar smo negotovi, se bojimo, da bomo izgubili, kar imamo. Kadar se bojimo tega, poskušamo nadzirati. V najboljšem primeru je strah instinkt, ki nam pomaga preživeti. V najslabšem primeru pa je rak, ki se širi in se spremeni v tesnobo. To je film o strahu. Zgodbo sem hotela povedati iz oči v oči. 1 : 1.

Annette K. Olesen, o filmu 1:1
Prizor iz filma Ena proti ena
Film Ena proti ena je bil letos nagrajen že na festivalih v Berlinu, Londonu, Seattlu in Melbournu. Foto: Liffe
Zajtrk na Plutonu
Cilliana Murphyja smo letos na Liffu lahko občudovali v dveh filmih - zajtrk na Plutonu in Veter, ki trese ječmen.
Liffe sta odprla francoska Transilvanija Tonyja Gatlifa in kratki Poljub Boštjana Hladnika. Ta arhivski film iz leta 1969 je bil poleg koprodukcije Izginuli edini slovenski prispevek na festivalu. Foto: Liffe

Vodomca, za katerega so se potegovali filmi v uradni tekmovalni sekciji Perspektive, je film Ena proti ena po besedah strokovne žirije dobil za "močen in koherenten prikaz težavnega problema medrasnih odnosov v kulturno mešanem okolju evropske demokratične družbe". Žirija je v obrazložitvi še zapisala, da sta jo posebej navdušila režija Annette K. Olesen in ustvarjalni prispevek igralske ekipe filma. Vodomca in preostale nagrade Liffa podeljujejo na nocojšnjem slovesnem sklepu festivala v Cankarjevem domu.

Strah pred priseljenci tudi na Danskem
Film Ena proti ena se spopada z rasnimi predsodki, ki imajo tudi na demokratičnem severnem koncu Evrope ljudi v močnem primežu. Ko na obrobju Köbenhavna nekega dne 19-letnega Pera tako pretepejo, da pade v komo, njegovo mamo Søs popade hud občutek krivde, saj meni, da bi morali njo kriviti za sinovo usodo. Ona je namreč vztrajala, da še naprej živijo v četrti, kjer so v večini priseljenci, in se za razliko od večine Dancev ni hotela preseliti. Mie, Perova 16-letna sestra, išče tolažbo pri svojem palestinskem fantu Šadiju, čeprav je je ta potreben še bolj kot ona, saj je tiste noči videl svojega starejšega brata, že prej obsojenega zaradi napada, kako si spira kri s svojih oblačil.

Skeleti v meščanskih omarah
Dobitnik posebne omembe žirije za vodomca je nemški film Namizni tenis Matthiasa Luthardta in Meike Hauck v produkciji družbe Junifilm iz Berlina. Film po oceni mednarodne žirije "z dobro zgrajeno zgodbo in močno igralsko podporo z obrazov dobro stoječe družine snema masko spodobnosti, pod katero preži stalna grožnja psihološkega in fizičnega nasilja".

Mednarodna žirija kritike se je nagrado Fipresci odločila podeliti madžarskemu filmu Bele dlani režiserja Szabolcsa Hajduja (prikazan je bil v sekciji Jug jugovzhodno). Zgodbo o nekoč uspešnem telovadcu, ki pobegne na Zahod in postane trener, je žirija izbrala zaradi "odličnega občutka za ravnotežje, združevanja psiholoških in profesionalnih situacij ter zaradi človeških vrednot, ki so v njem prikazane".

Transvestitom na irskem podeželju ni lahko
Dobitnik zlatega koluta na podlagi glasovanja občinstva je, kot je bilo tudi na podlagi vmesnih rezultatov mogoče pričakovati, irsko-britanski film Zajtrk na Plutonu režiserja Neila Jordana iz sekcije Obzorja. Zajtrk na Plutonu je zgodba, postavljena na ozadje malega irskega mesteca. Glavni junak Patrick, ki odrašča samo z očetom in se rad oblači kot dekleta, veliko raje ima družbo moških kot žensk in za nameček tudi ni pripravljen skrivati svoje prave narave. Glavno vlogo transvestita Kittena je odigral Cillian Murphy, njegovega v stare navade in prepričanja zakoreninjenega očeta pa Liam Neeson; v filmu se med drugim pojavi tudi pevec Bryan Ferry.

Odstiranje burke iranskih žensk
Dobitnik nagrade Amnesty International na temo človekovih pravic, znan je bil v četrtek, pa je iranski film Ofsajd Jafarja Panahija iz sekcije Predpremiere. V njem je vprašanje ženske emancipacije v Islamski republiki Iran "preoblikovano v spretno zasnovano pripoved, polno vzpodbudnega in prisrčnega humorja. Zgodba je preprosta, vendar zelo ganljiva in pozitivna ter daje slutiti spremembe".

Po 17 letih, konec neke dobe
Festival, ki ga je zadnjič vodila dolgoletna programska direktorica Jelka Stergel, je v slovensko prestolnico prinesel sto celovečernih in nekaj kratkih filmov. Obisk je bil približno tako velik kot lani, ko je bilo izdanih približno 50.000 vstopnic. (Krivulja obiska se je sicer občutno vzpenjala proti koncu 90-ih let in v začetku novega tisočletja; vrh je dosegla leta 2004 s približno 52.000 obiskovalci.)

Glavno nagrado, vodomca, je izmed 17 filmov v uradnem tekmovalnem programu Perspektive izbirala mednarodna žirija, v kateri so bili Marjan Strojan, Ana Maria Percavassi (Italija) in Jay Jeon (Južna Koreja). Vodomca so letos podelili enajstič; lani ga je dobil Skriti adut Dagurja Karija, posebne omembe žirije pa je bil deležen Odgrobadogroba Jana Cvitkoviča.

Popravni izpiti za zamudnike
Glavni organizator, Cankarjev dom, medtem za december že napoveduje hrvaški film Kaj je moški brez brkov? režiserja Hrvoja Hribarja, "najbolj gledani film na Hrvaškem zadnjega desetletja", ki bo tudi novoletna projekcija. Otvoritveni francoski film 17. LIFFa, Transilvanija Tonyja Gatlifa, v distribuciji Cankarjevega doma na spored prihaja 2. januarja.

Kadar se svet, ki ga poznamo, spreminja, smo negotovi. Kadar smo negotovi, se bojimo, da bomo izgubili, kar imamo. Kadar se bojimo tega, poskušamo nadzirati. V najboljšem primeru je strah instinkt, ki nam pomaga preživeti. V najslabšem primeru pa je rak, ki se širi in se spremeni v tesnobo. To je film o strahu. Zgodbo sem hotela povedati iz oči v oči. 1 : 1.

Annette K. Olesen, o filmu 1:1