Avtorica v tem delu raziskuje dve fazi v umetniški recepciji in vrednotenju zgodovinske avantgarde v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Za novo recepcijo avantgarde, ki jo predstavljata takratna jugoslovanska retroavantgarda in sovjetski postutopizem, je značilno odvračanje od do takrat vladajočega "naivnega" navezovanja k prekinjeni tradiciji avantgarde in zanimanje za potencialno totalitarne elemente avantgarde.

Jugoslovanska retroavantgarda in sovjetski postutopizem
Arnsova v Avantgardi v vzvratnem ogledalu predstavi delo zasedb Laibach, Irwin, Gledališče Sester Scipion Nasice, Mladena Stilinovića, torej jugoslovanske retroavantgarde, pa tudi Ilije Kabakova, Erika Bulatova, Olega Vasiljeva, Komarja in Melamida ter kolektiva Skupinske akcije, predstavnikov sovjetskega postutopizma.

Za zadnjo fazo spremembe recepcije avantgarde, ki se časovno približno ujema s koncem socrealizma v Vzhodni Evropi okoli leta 1990 in na katero sta vplivali simultanost in vseprisotnost novih digitalnih medijev, je po avtoričinem mnenju značilno drugačno razumevanje pojma utopije in zavračanje spoprijema z ambivalentnostmi, političnimi zapletenostmi in potencialno totalitarnimi dimenzijami umetniške avantgarde.

Retroutopizem - Peljhan, Živadinov, Fiškin
V retroutopizmu, katerega predstavniki so Marko Peljhan, Dragan Živadinov, Vadim Fiškin, se utopična misel avantgarde loči od svojega očitno negativnega, politično-totalitarnega priokusa in postane razumljena kot osvobajajoča ali vizionarska potencialnost. V umetniških projektih je zato mogoče opaziti očaranost nad zgodnjimi utopičnimi tehnološkimi fantazijami zgodovinske avantgarde.

Inke Arns (1968) je umetniška direktorica Hartware MedienKunstVerein v Dortmundu. Študijsko se je posvečala vzhodnoevropskim študijam, slavistiki in politologiji. Knjiga Avantgarda v vzvratnem ogledalu je nastala na podlagi njene doktorske disertacije, so sporočili z zavoda Maska.