Predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič pa opozarja na vloge, v katerih je v Matici deloval do svoje osemdesetletnice. Sledijo kratko besedilo moderatorja simpozija Milčka Komelja, pozneje dopolnjeno z razpravama, ter zapisi še petih referentov, ki zaokrožajo lik Emilijana Cevca kot znanstvenika, umetnika, pesnika in pisatelja.

Foto: Slovenska matica
Foto: Slovenska matica

Milček Komelj je v prvi razpravi krokijsko začrtal podobo Emilijana Cevca kot osrednjega umetnostnega zgodovinarja na Slovenskem, spominja pa se ga tudi kot esteta, premišljevalca in pesnika. S slednjim se v svojem besedilu intenzivneje ukvarja Robert Simonišek, ki avtorja zbirke črtic Preproste stvari občutljivo spremlja v njegovem pogledu na starožitnost drobnih vsakdanjih predmetov ter v slikovitih opisih kmečkega okolja. Z izrazno močjo jezika in slogom nas pisatelj kljub vojnim razmeram (knjiga je izšla leta 1944) vodi v idilične pokrajine preteklosti in v prvinskost svojega otroštva. Simonišek piše, da je Preproste stvari, ki jih nekateri primerjajo s Saint-Exupéryjevo mladinsko literaturo, mogoče brati tudi kot vodnik avtorjeve življenjske filozofije. Nadalje o tej knjigi razmišlja Miklavž Komelj, še posebej v kontekstu turbulentnega obdobja med drugo svetovno vojno, ko je delo izšlo. Zanj je Cevc leta 1945 iz rok prezidenta Ljubljanske pokrajine Leona Rupnika prejel Prešernovo nagrado. Takšne dogodke so on in tudi drugi ustvarjalci v teh specifičnih okoliščinah raje čim manj omenjali, saj so po vojni lahko prinašali nezaželene konotacije. S tem je povezano tudi Cevčevo odklanjanje ponatisa njegovega edinega leposlovnega dela. To se je potem leta 1999 z avtorjevim dovoljenjem vendarle zgodilo.

O Cevcu kot umetnostnozgodovinskem strokovnjaku za srednji vek, predvsem kiparstvo, beremo v prispevku Mije Oter Gorenčič. Tokrat več pozornosti namenja njegovim razpravam o srednjeveškem stenskem slikarstvu. Naj tu omenimo njegovo navdušeno raziskovanje fresk v okolici Škofje Loke – crngrobske Svete nedelje in še bolj poznogotskih fresk v podružnični cerkvi na Križni Gori, ki so bile njegova velika ljubezen. O Cevčevem pogledu na slovensko renesanso izvemo iz primerjalnega članka tudi nasprotujočih se mnenj in misli velikih imen o tem obdobju, avtorja Milčka Komelja. Peter Krečič o Emilijanu Cevcu razmišlja kot o piscu Slovenske umetnosti (1966) – drugega od treh orisov oz. ključnih programskih tekstov v slovenski umetnostnozgodovinski stroki; prvi je bil Steletov Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), tretji pa Šumijevi Pogledi na slovensko umetnost (1975).

V sklepnem delu zbornika beremo spominske utrinke Cevčevega nečaka Janeza Stergarja. Ti se dotikajo bolj človeške plati strica in botra, podobno kot spomini Maria Mavra na kratko potovanje s Cevcem po Benečiji. Zbornik bo zaradi raznolikih, tudi z osebno noto zaznamovanih prispevkov o Cevčevi mnogoplastni osebnosti in delu privlačno branje tako za laike kot za strokovnjake.

Iz oddaje S knjižnega trga.

Svetina, Mazzini, del Buono, Cevc