Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.8 od 19 glasov Ocenite to novico!
Gre za letošnjo, sicer drugo izdajo leta 2009 izdane knjige pri londonski založbi Pluto Press. Druga izdaja vključuje tudi razvoj dogodkov po obstreljevanju Gaze leta 2008/09. Ben White je britanski pisatelj in novinar. Bralcem priporočamo tudi njegovo knjigo Palestinci v Izraelu (segregacija, diskriminacija in demokracija).

Dodaj v

Ben White: Izraelski apartheid (vodič za začetnike)

Priročno izhodišče za razumevanje izraelsko-palestinskih odnosov
31. maj 2014 ob 07:03,
zadnji poseg: 31. maj 2014 ob 08:06
London - MMC RTV SLO

Izraelu grozi status apartheidovske države, je opozoril John Kerry. Britanski pisatelj Ben White odgovarja: Izrael apartheid izvaja že dolgo.

"Rešitev v obliki dveh držav bo jasno poudarjena kot edina možnost. Enotna država bo namreč ali apartheidovska država z drugorazrednimi državljani ali država, ki bo uničila sposobnost Izraela biti judovska država." Gre za besede ameriškega zunanjega ministra Johna Kerryja, ki so v javnost pricurljale z njegovega za javnost zaprtega aprilskega srečanja s politiki, diplomati in novinarji. Dejstvo, da je Kerry uporabil izraz apartheid v povezavi z Izraelom, je povzročilo precej razburjenja v medijih, sam Kerry pa se je moral zaradi tega opravičevati pred proizraelskimi lobiji in judovskimi organizacijami.

Ameriški zunanji minister se je seveda zmotil, a ne v tem, da je sploh omenil izraelski apartheid, temveč v tem, da ga je omenil kot zgolj eno izmed možnosti v prihodnosti. Kot je namreč razvidno iz knjige britanskega novinarja in pisatelja Bena Whita z naslovom Izraelski apartheid, je namreč apartheid v Izraelu realnost že zdaj. Podnaslov - vodič za začetnike - je povsem ustrezen, saj obsega delo 150 strani, vendar skromnost obsega ob izčrpnosti knjige nikakor ni njena slabost. Avtor se namreč predstavitve teme loti sistematično in verodostojno. Tezo knjige tako utemelji s preverljivimi statističnimi podatki, številnimi citati, pričevanji in slikovnim materialom.

Delo se začne s pravno definicijo zločina apartheida. Mednarodna konvencija o zatiranju in kaznovanju zločina apartheida, ki jo je Generalna skupščina ZN-a sprejela leta 1973, namreč pravi, da se izraz zločin apartheida nanaša na "nečloveška dejanja, storjena z namenom vzpostavitve in vzdrževanja nadvlade ene rasne skupine ljudi nad drugo rasno skupino ljudi ter njenega sistematičnega zatiranja". Ta dejanja, kot opozarja White, vključujejo med drugim zapiranje, zakonodajne in druge ukrepe za preprečevanje participacije v političnem, družbenem, gospodarskem in kulturnem življenju v državi, delitev prebivalstva na rasni osnovi z vzpostavitvijo rezervatov in getov ter razlastitev zemlje v lasti določene rasne skupine. Avtor pokaže, da Izrael vse te politike izvaja ne le na zasedenih palestinskih ozemljih, temveč tudi znotraj meja izpred leta 1967, ko se je začela izraelska okupacija Zahodnega brega, Gaze in vzhodnega Jeruzalema.

"Izrael izvaja apartheid tako kot v Južni Afriki"
Apartheid je sicer izraz, tesno povezan z Južno Afriko, a podobnosti s sodobno izraelsko politiko do Palestincev je veliko. Navsezadnje je tudi južnoafriški premier Hendrik Verwoerd v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja za Izrael dejal, da je tako kot Južna Afrika apartheidovska država. Nekaj pa je tudi razlik, ki jih v resni analizi obeh politik ne gre spregledati. Izrael tako ne izvaja t. i. "drobnega apartheida", torej ne deli recimo javnih stranišč na tiste za Jude in druge za Nejude. Palestinski državljani Izraela (v nasprotju s Palestinci pod vojaško okupacijo) imajo prav tako volilno pravico, nekaj jih je tudi poslancev v knesetu, izraelskem parlamentu.

Vendar, kot izpostavlja White, je rasizem do Palestincev vendarle prisoten. O tem citira med drugimi tudi Chaima Weizmanna, prvega predsednika Izraela, ki je dejal, da obstaja "med Judom in domorodcem temeljna razlika v kakovosti". Kot piše avtor, za sioniste, ki so Palestino oklicali za prazno deželo, Palestina tako ni bila dobesedno prazna, a v njej niso videli ljudi, ki bi bili vredni toliko kot prihajajoči judovski naseljenci. Zato je bilo v sionističnem projektu judovske naselitve Palestine etnično čiščenje arabskih prebivalcev dežele, ki se je zgodilo tik pred ustanovitvijo Izraela leta 1948 in po njej, logičen del procesa. Kot prikazuje White, je šlo za povsem načrtno in namerno dejanje, ne pa posledico vojne. Z območja Izraela je bilo izgnanih med 700.000 in 800.000 Palestinci (skoraj 90 odstotkov vseh tam živečih), nekaj pričevanj pregnancev pa je predstavljenih v knjigi. Uničenih je bilo med 350 in 500 palestinskimi vasmi, 80 odstotkov palestinskih mest ali vasi pa je bilo ali uničenih ali takoj poseljenih z Judi. Del načrta je bilo tudi brisanje arabskih imen krajev in njihovo nadomeščanje s hebrejskimi imeni.

Dodatnih 300.000 Palestincev je bilo izgnanih iz Gaze in Zahodnega brega v vojni leta 1967. A vseh Palestincev Izraelu tudi takrat ni uspelo pregnati. Za preostale je Izrael uvedel ločen režim, ostrejšega na okupiranih ozemljih in milejšega v mejah pred letom 1967. Obsedenost z judovsko večino v Izraelu je prisotna od nastanka države. "Judovska država ne more dolgo obstajati kot druge države, katerih glavni interes je zagotoviti blaginjo svojim državljanom," je dejal nekdanji izraelski premier Jicak Šamir.

Apartheid s pomočjo administracije
Prva razlika v odnosu do Judov in Palestincev je že v tem, opozarja avtor, da Izrael ponuja državljanstvo vsem Judom, ne glede na to, od kod so, medtem ko izgnanim Palestincem ne dovoli vrnitve na njihove domove. Izraelski apartheid znotraj svojih meja je predvsem administrativni. Tako je recimo leta 1950 Izrael sprejel retroaktivni zakon o lastnini odsotnih, po katerem je bilo zemljišče razglašeno za "zapuščeno", če je bil lastnik po novembru leta 1947 odsoten tudi zgolj en dan. Izrael je lahko tako odvzel zemljo vsem več sto tisoč pregnanim Palestincem. Za preostale Palestince, izraelske državljane, je do leta 1966, skoraj 20 let, veljalo vojaško pravo. Do sredine sedemdesetih let, piše White, je povprečna palestinska skupnost izgubila med 65 in 75 odstotki zemlje v svoji lasti.

Podatkov, ki govorijo o diskriminatorni politiki Izraela do svojih palestinskih državljanov, je več. Čeprav predstavljajo 20 odstotkov celotnega prebivalstva Izraela, je država med letoma 1957 in 1972 namenila za Arabce le od 0,2 do 1,5 odstotka sredstev za razvoj. Do leta 2008 je ta odstotek sicer narastel na štiri odstotke. Polovica arabskih družin v Izraelu živi pod mejo revščine. Izrael je leta 2003 sprejel zakon, ki Palestincem z zasedenih ozemelj, ki se poročijo z izraelskim državljanom, onemogoča pridobitev državljanstva ali statusa stalnega prebivališča. Kot navaja avtor, celo ameriško zunanje ministrstvo meni, da izvaja Izrael "institucionalno in družbeno diskriminacijo". Posebna zgodba so beduini, izraelski državljani, ki živijo znotraj Izraela v t. i. nepriznanih vaseh, kar jim onemogoča vodno napeljavo, elektriko in druge osnovne storitve, čeprav so številne vasi starejše od same države Izrael.

Politika segregacije je še vidnejša na zasedenih ozemljih, kjer obstajajo ceste, po katerih se lahko vozijo le izraelski državljani, ne pa tudi tam živeči Palestinci. Več kot 600 vojaških nadzornih točk Palestincem onemogoča normalno premikanje po lastnem ozemlju. V suhem okolju je nadzor nad vodo ključen, zato ne preseneča podatek, da je, kot opozarja White, Izrael na zasedenih ozemljih Palestincem večinoma prepovedal kopanje novih vodnjakov ali obnovo starih.

Boj proti apartheidu je zagovarjanje enakopravnosti
A White ne želi le predstaviti stanja v Izraelu in Palestini, ampak tudi podati nekaj praktičnih izhodišč za dejavnosti proti politiki apartheida. Tako del knjige posveti krajši predstavitvi relevantnih palestinskih in izraelskih organizacij, ki se posvečajo tej problematiki in zaščiti človekovih pravic, 15 strani pa je namenjenih tudi odgovorom na "pogosto zastavljena vprašanja", recimo, ali ni Izrael edina demokracija na Bližnjem vzhodu, ali je kritika Izraela protijudovsko dejanje, kako naj Izrael sklepa sporazume s Hamasom in podobno. Konec knjige obsega še kratek slovar ključnih izrazov oziroma imen, ki so neizogibna v tej temi, kar skupaj z vsebino pričujoče delo res naredi priročno kot izhodišče za nadaljnje razumevanje dogajanja oziroma razsežnosti izraelske okupacije in položaja Palestincev znotraj Izraela. Kot zapiše avtor, "preprosto rečeno, boj proti izraelskemu apartheidu je zagovarjanje stališča, da imajo Palestinci na tej zemlji enake pravice kot Judje".

Boris Vasev
Prijavi napako
Komentarji
Sodnik
# 31.05.2014 ob 09:31
Kdaj bo Slovenija zmogla toliko jajc in zamrznila stike z Izraelom dokler ne konča apartheida? Po odhodu Tita ni bilo več Slovenca, ki bi pokončno zastopal slovenske interese ter zatiranih narodov po svetu. Imamo le še kimavce, ki se jim treseta glas in kolena pred brusljem in ZDA. Nismo suverena država že vsaj od leta 2004
dukeslander
# 31.05.2014 ob 11:50
So pa članek prešvercal pod kulturno rubriko
tjasham
# 31.05.2014 ob 11:38
Sad, but true...
3dc
# 31.05.2014 ob 09:50
Bo Musomeli prilimal kako spominsko ploščico na ameriško ambasado v znak sprave potem ko bodo izraelci pobili vse palestince na svojem rodnem ozemlju. Največje koncentracijsko taborišče za končno rešitev palestinskega vprašanja je požegnano prav od "demokratičnih" in pregovorno "spravnih" američanov.
Dejstvo
# 23.07.2014 ob 09:11
Apartheit je le evfemizem za genocid, ki se dejansko dogaja na palestinskih tleh.
franci-pungercic
# 31.05.2014 ob 16:09
Tale knjiga in članek o njej sta močno izredno pristranska. Dejstvo je pač, da je Izrael s ciljem varnosti postavil izredno varovano mejo med področji, ki jih kontrolira sam (Izrael iz leta 1948 + nekatera priključena zasedena ozemlja), in področji, kjer ima oblast Palestinska samouprava (ostanek zasedenih ozemelj). Prehod judov v Palestino, sploh pa Palestincev v Izrael, je izredno omejen..
Vsi uradni napisi v Izraelu so dvojezični., hebrejsko/arabski. Palestinci živijo po svoje, in jih pri tem nihče ne ovira, enako, kot velja za druge verske in etnične skupnosti, Izrael je namreč izredno multikulturna država, za slovenske pojme kar nepredstavljiva (ortodoksni židi, druzi, rusi, beduini, etiopci, kristjani, pravoslavci vseh sort, armenci, evropski židi, palestinci...), kjer država sicer temelji in izvira iz židovstva, a skrbi, da znotraj tega ostali niso ovirani oz. zatirani,.
Lupo
# 31.05.2014 ob 12:01
Izraelski Arabci (Palestinci) imajo izraelske potne liste, ne služijo pa vojaškega roka. (za izraelske Jude 3 leta, za ženske 2 leti) Definitivno se jim godi bolje kot Arabcem v Siriji ali Libiji.
zamudnik
# 31.05.2014 ob 12:47
Po odhodu Tita ni bilo več Slovenca, ki bi pokončno zastopal slovenske interese ter zatiranih narodov po svetu.

Kdo pa je bil tak Slovenec v času Tita? Ivan Dolničar?
zamudnik
# 31.05.2014 ob 12:46
Izgleda, da sem v šoli kaj prešprical, Nisem namreč vedel, da so Judje pred drugo svetovno vojno na evropska mesta pošiljali raznorazne izstrelke in se razstreljevali po mestnih avtobusih.
M-filter
# 31.05.2014 ob 07:20
Kak lepo. Vedno več člankov proti Izraelu oziroma njihovi vladi in kao supernaciji.
Kazalo