Hansa studio je legenda postal zaradi prihoda Davida Bowieja leta 1976. Tam je posnel dva albuma in studio se mu je poklonil tudi ob njegovi smrti. Foto: EPA

Na naslovnici je kraljevala beseda ’Terror’, čeprav tedaj še nihče ni slutil, da se bo dan po izidu številke najpomembnejšega političnega tednika v Zahodni Nemčiji končala največja teroristična kriza v Zvezni republiki Nemčiji. Zunanjepolitično sekcijo je uvajal članek z naslovom ’Jeza zaradi Velike Britanije’, v kateri so nemški analitiki ugotavljali, da želi Združeno kraljestvo s svojim članstvom v Evropski gospodarski skupnosti le profitirati, da pa zavira njen razvoj; tako kot nekoč Francija pod Charlesom de Gaullom. Omenjena je bila tudi prva nadaljevalna konferenca za varnost in sodelovanje, od katere so si gostitelji Jugoslovani veliko obetali (predvsem krepitev svojega slovesa borcev za mir, miroljubno koeksistenco in pravice malih držav), a Der Spiegel je poročal le o tem, da se na konferenci velesili ZDA in SZ nekaj časa zmerjajo, nato pa si segajo v roke. Najbolj brana literarna knjiga v ZRN-ju je bil List Güntherja Grassa, strokovna literatura pa Življenje po smrti psihologa in psihiatra Raymonda Moodyja. V kulturni sekciji so poročali še o veliki retrospektivi romantičnega slikarja Otta Rungeja v Hamburgu in pa o aktualni ameriški literaturi, ki jo je navdihnil padec Richarda Nixona.

Davida Bowieja ni omenil nihče, čeprav je prejšnji teden, natančneje tri dni prej, izdal kultni album Heroes. Napisal in posnel ga je v zahodnem Berlinu.

Še en običajen dan v Berlinu
Dvajset let pozneje (natančneje, nekaj mesecev pred dvajsetletnico tega dne), je isti tednik, tedaj najpomembnejši politični tednik že združene Nemčije pod naslovom Dan kot vsak drugi popisoval vtise prvega maja v Berlinu.

Nick Cave je s skupino The Birthday Party pripotoval v Berlin, skupina je razpadla in nova legenda pod imenom The Bad Seeds je bila rojena. Foto: Kinodvor

Uvod je zaznamovala ugotovitev zveznega predsednika Romana Herzoga, da se Nemčija razvija v družbo asocialnežev, predsedujoči socialnim demokoratom Oskar Lafontaine pa je zahteval, da vsi ljudje postanejo bratje. Spieglov poročevalec je nekaj po 21.00 svoje romanje po prvomajskem Berlinu počasi sklepal z obiskom tisti dan na novo odprte galerije Das Institut. Lastnik je bil lastnik slovitega kluba Tresor. Ko je novinar vstopil v še svež prostor, so ravno predvajali Jimmija Hendrixa, če si bil lačen, si lahko kupil neke vrste suši iz polnozrnatega zdroba in pa belo vino. 3,5 marke za kozarec. Cene za suši ni navedel.

Sledi bistveno: "Moški so, samo po sebi umevno, imeli lase do ramen, ki so si jih počesali nazaj in jih zgladili z maščobo, ki se jim je nabrala na čelu, imeli so črtaste obleke, razpeto srajco s širokimi ovratniki ter špičaste čevlje. To je ’berlinski look’, Nick Cave look, ki obstaja od leta 1980, torej že 17 let in ki se je od tedaj zelo malo spremenil. In če je nekdo tako videti, ne pije belega vina, ampak Jack Daniels." Lahko torej sklepamo, da je šlo vino za 3,5 marke slabo v promet …

Obdobje nekega kulta
Zakaj pravzaprav pisati o naslovnih temah v času nemške teroristične jeseni leta 1977 in o oblačilni kulturi leta 1997, če pa naj bi tema vendar bila berlinski snemalni studio … Prvo to legendarno zgodbo uvaja, drugo nakazuje in potrjuje tezo, da je studio ob berlinskem zidu dejansko zaznamoval podobo zahodnega, pozneje pa tudi še združenega Berlina. Legenda o prihodu najprej Davida Bowieja, ki se je v Berlinu želel ’spraviti z drog’, o avtohtonih ’industrialcih’ Einstürzende Neubauten’, ki so v ’razširjeni pojem glasbe’ prelili zvok materialov, ki so zgradili Berlin, Depeche Mode, ki so v Berlinu našli ’svoj zvok’, ali U2, ki so se mesece mučili, na koncu pa ustvarili enega najboljših albumov vseh časov, ni neznana. Povedana je bila večkrat. Tokrat jo spremljamo v filmu o studiu Hansa, brez katerega ’tega Berlina’ ne bi bilo.

(Navidezno) bleščava lokacija brez identitete
Vsaka linija podzemne železnice ima svoje nepričakovane, pogosto tudi bizarne trenutke. Eden takšnih je Mendelssohn-Bartholdy-Park. Moram sicer priznati, da tam že skoraj desetletje nisem izstopila, in seveda je danes lahko vtis drugačen, saj se je denimo v tem času bližnja postaja Gleisdreieck zaradi ureditve novega mestnega parka iz prejšnje distopične kulise, kjer nimaš nič iskati, prelevila v čisto običajno obljudeno in celo priljudno postajališče. A vendar Mendelssohn-Bartholdy-Platz ostaja postaja, za katero nikoli nisem vedela, čemu pravzaprav služi. Dobrih 700 metrov stran je postaja na Potsdamskem trgu, 600 metrov naprej omenjeni Gleisdreieck in ob postaji Mendelssohn-Bartholdy-Platz dobesedno ni ničesar. Dobro, nekaj objektov seveda je tam, dosegljiva je tudi krasna, a žal že več let zaprta (z nedoločnim datumom ponovnega odprtja) Nova nacionalna galerija, steklena struktura Miesa van der Roheja … Ampak smoter, izstopiti na Mendelssohn-Bartholdy-Platzu, mi je neznan...

A po ogledu dokumentarnega filma Hansa Studio: Ob zidu 1976‒1990 režiserja Mika Chriestija, ki je bil prikazan prvi dan festivala glasbenega filma Naj se rola, sem ’dojela’ … Seveda v docela subjektivni perspektivi. Ko stopiš z omenjene postaje, skorajda direktno na cesto ob rečnem kanalu, in zares ne vidiš nobene privlačne stavbe, razen nekaj instantne arhitekture južno od jedra Potsdamskega trga, kjer je arhitektura z akcentom v Sonyjevem centru Helmuta Jahna tudi po več kot 20 letih še vedno videti nedvoumno sodobna, se (morda) zaveš, da je bilo to še pred manj kot tremi desetletji ’mrtvo’ območje … Ali vsaj nekako 'brezvezno'.

Ravnina in parkirna mesta
Ko si prišel iz studia, si videl le ravnino in parkirna mesta, naslov je bil, oziroma je še vedno, Köthener Straße 38. Google Maps razkrije lokacijo. Ulica je bolj kot ne neopazna, stavba, čeprav precej imenitna 'Altbau' s timpanom in pilastri, prav tako, saj je popolnoma obzidana z glede na arhitekturo neopaznimi zgradbami. Nekoč je bilo drugače …

Vzdušje na začetku filma oriše Tony Visconti, ki je produciral kar 14 studijskih albumov Davida Bowieja in se je zato leta 1976 tudi znašel v zahodnem Berlinu, kamor se je Bowie zatekel, da bi v novem okolju našel nov zvok in da bi se v tem "najnapornejšem mestu na svetu" rešil drog. Morda je to res bilo naporno mesto, kot ga opiše film, a bilo je tudi razburljivo. Hansa studio je namreč stal lučaj od berlinskega zidu, sredi praznine, ki je bila tudi posledica dejstva, da je čez Potsdamski trg potekala zadnja bojna linija bitke za Berlin v drugi svetovni vojni. Iz studia se je torej odpiral neposreden pogled na zid in na oborožene stražarje na strehah za njim.

Bowie se skrije pod mizo
V paniki sva se skrila pod mizo, saj sva mislila, da bodo začeli streljati z brzostrelkami, pripoveduje Visconti o njegovi in Bowiejevi reakciji, ko je tonski mojster Eduard Meyer za šalo proti zidu oziroma v vzhodni Berlin usmeril luč in stražarjem pokazal jezik. Njima se to ni zdela šala. Vsaj na začetku ne. Po skoraj dveh letih, kolikor je Bowie ostal v Berlinu, kjer je med drugim najraje hodil v muzej Brücke z zbirko nemških ekspresionistov, članov istoimenske skupine, je bilo verjetno že drugače, saj je že po nekaj mesecih verjetno spoznal zakone funkcioniranja berlinskega zidu. Bowieja si v Hansi dobil pod imenom Hans Müller. To je bilo njegovo 'skrivno ime' in dejansko mu je v Berlinu uspelo kar nekaj časa ohraniti anonimnost.

Z Bowiejem, ki je v Berlinu posnel albuma Low in Heroes se začne legenda o studiu Hansa. Ta je obstajal že prej, a studio bratov Meisel je bil prej znan predvsem kot tovarna najuspešnejših nemških šlagerjev, nezanimiva za rockerje, kot v filmu pove Gudrun Gut, glasbenica in DJ-ka na začetku osemdesetih, nekoč eden ključnih obrazov berlinske alternative, ki pa je danes videti kot članica starega meščanstva. No, pa saj tudi Blixa Bargeld že dolgo nastopa v črtastih 'bankirskih' oblekah. Gutova nam še pojasni, da so šlagerji nastali po vojni, ko so ljudje razmišljali: samo ne mi težit. Takrat so se razvili v najhujši obliki in še vedno obstajajo.

Sesuti koti in zaprte postaje podzemske železnice
Bowiejev prihod v Berlin je sprožil trend 'delovnih postankov' v mestu sesutih mestnih kotov, ki jih v pesmi The Passenger omenja Iggy Pop, ki se je z Bowiejem z U-Bahnom rad vozil skozi zapuščene postaje in ki se je prav tako skušal 'spraviti skupaj' v tem mestu študentov in upokojencev ter mladih moških, ki niso hoteli v vojsko; v mestu, kjer ni bilo nobenega posla in nobenega srednjega razreda. V mestu, ki je bilo neverjetno poceni, nekako razpuščeno in ki se je zdelo kot na koncu sveta. V mestu, kjer na pijačo nisi šel pred polnočjo, ker sicer ne bi nikogar srečal, in ki je nudilo 'material' za zvočno umetnost.

Kako je zvenel zahodni Berlin? Poslušajte Einstürzende Neubauten in Depeche Mode!
Če želimo danes v zvoku podoživeti atmosfero in materialnost tedanjega Berlina, si moramo le zavrteti Einstürzende Neubauten, ki so "glasbo uničevali tako, da so razširili njen pojem" (Alexander Hacke) in v studio navlekli kopico najdenega industrijskega materiala. In če želimo podoživeti studio, si moramo zavrteti albuma Construction Time Again ali Some Great Reward skupine Depeche Mode. V filmu vidimo Martina Gora, kako kotali kamenčke, izvemo, kako prav lahko prideta britvica in straniščna školjka, če želimo nadgraditi glasbo, ter kako zveni glas golega človeka v prazni dvorani. Da ni nihče tako dobro kot Depeche Mode izrabil studia Hansa ne le kot studio, ampak tudi kot inštrument, izvemo v filmu in to postane jasno, ko poslušamo Some Great Reward, drugega od treh berlinskih albumov skupine.

Depeche Mode so v Berlinu doživeli preporod. Tja so prišli kot najstniška popskupina, odšli kot vrhunska skupina elektronskega popa s primesmi trde industrijske glasbe. Producent Gareth Jones se v filmu spominja: "Bili smo kot otroci na igrišču. Iskali smo zvoke in jih shranili." Hodili so okoli in snemali vse, kar se jim je zdelo potencialno uporabno. Depeche Mode so pravzaprav tam definirali svoj zvok, in kot pove Martin Gore, nas je album Black Celebration (zadnji berlinski album skupine, op. P. B.) poslal na pot, po kateri še vedno hodimo.

Najbolj razburljiv del filma je gotovo tisti, ki govori o obdobju od prihoda Davida Bowieja in Iggyja Popa, pa do odhoda Depeche Mode. In tudi izvemo, da se je tedaj končevalo bolj eksperimentalno naravnano obdobja studia, ko je tja prišla tudi skupina Nicka Cavea The Birthday Party (ki tam sicer razpade in nastane njen 'nadomestek' The Bad Seeds), pa Siouxie and the Banshees, Alphaville … Pozneje so začele prihajati uveljavljene rockskupine rahlo dolgočasnega značaja, kot denimo Marillion, za katere se zdi (vsaj glede na izjave), da se jim je zdela najbolj drzna in 'kul' zadeva v Berlinu to, da so ogromno pili in da je voznik avta spil ravno toliko kot vsi drugi. Neke umetniške zagnanosti in inovativnosti pa pri njih ne opazimo. Da bi nas, kot denimo v posnetku Nick Cave, povabili k ogledu zbirke reprodukcij nemških gotskih slikarjev v svojem berlinskem bivališču, je komajda pričakovati.

Berlin postaja dolgočasen. Hvala Bogu, da je padel zid!
Proti koncu 80. let je torej Berlin postajal dolgočasen, ni bil več dekadenten na barvit način, vsi so samo še pili. Tako da se zdi, da je zid preprosto moral pasti, da so se tako lahko odprla vrata v tisti del Berlina, ki dekadence še ni izživel. In na vstopu v to obdobje združenega Berlina, ko je preddvorišče Hanse postalo eno največjih gradbišč na svetu, pridejo v studio (ne več ob zidu, ampak na svobodni planjavi) U2. Mučijo se, ne najdejo pravega zvoka, tja so prišli, da bi izgubili sloves 'americana' glasbe in ujeli nekaj duha avantgarde. To jim ni uspelo, od tedaj so postajali vedno večji rockerski koncern, a album Achtung Baby, s katerim so se mesece borili v Hansi, je seveda vrhunski.

Svoj zadnji studijski album so v Hansa studiu posneli R.E.M., kar je bil po besedah MIchaela Stipa precej čustven dogodek. Foto: Kinodvor

"Zid je bil za nas velika PR-zgodba. Ko zidu ni bilo več, je tu postalo vse normalno," tudi izvemo. In zdi se logično. Bolj me je presenetil podatek, da je pot Hanse šla navzdol predvsem zaradi zmanjševanja proračunov za snemanje albumov, zaradi česar je bilo povpraševanje po velikih studiih vedno manjše in zato vzdrževanje njihove opreme relativno gledano vedno dražje.

Hansa še obstaja, a le v enem nadstropju in v enem studiu. In od leta 2007, ko je tja prišel švedski tonski inženir in producent Michael Illbert, doživlja nov preporod. Nekako velja, da so iz dolgega spanja Hanso obudili Supergrass, tam so svoj zadnji album (emocionalno doživetje) posneli R.E.M. in vanj so vstopili Manic Street Preachers. A ko poslušamo izjave skupine Supergrass, se hitro ustvari vtis (tu znova govorim s subjektivnega stališča), da je celotna scena danes nekako klinično čista, prav takšna, kot je podoba Potsdamskega trga in čedne zelenice za njim, čez katero se usmeriš proti Hansi, ki jo danes nekateri povratniki po nekaj letih iščejo tudi več ur … Seveda, zagotovo še kje obstajajo 'kalibri' tipa Bowie, Iggy Pop, Blixa Bargeld, Martin Gore in gotovo tudi kje ustvarjajo, a 'mainstream' radijski in televizijski kanali tega po večini ne razkrivajo.

Vsaj po ogledu filma o studiu Hansa se zdi trenutna produkcija studia nekako tako instantna in bleda kot večina arhitekture na Potsdamskem trgu oziroma še bolj okoli njega. Foto: EPA

Alexander Hacke, ki je član instürzende Neubauten postal kot najstnik, na koncu filma pravi, da te ob vstopu v Hanso prime, da bi ustvarjal zgodovino. Verjetno tudi drugi z njegovo izkušnjo Hanse občutijo podobno, a vsaj na osnovi filma bi prej sklenila, da te ob vstopu prime, da bi zgolj pisal zgodovino; ustvarjati jo tu, v tem mikrokozmosu, se po ogledu filma zdi malo verjetno.

In tudi film Mika Christieja izgublja zagon, ko se giblje skozi čas ali ‒ bolje rečeno ‒ zgodovino. Izdelek seveda očara zaradi pikturesknih likov, ki so Hanso zaznamovali v omenjenem ključnem obdobju, in zaradi neponovljivega izjemnega geopolitičnega položaja zahodnega Belina, v njem pa studia Hansa. A brez tega, zgodna ostaja rahlo prazna, gradi na anekdotah nekaj akterjev, ki jih ‒ tako se zdi ‒ Christieju uspelo dobiti pred kamero. Vseeno tudi v počasnih, skoraj epskih posnetkih sodobnega Berlina avtorju uspe prikazati mentalno in atmosfersko razliko med Berlinom, ki je studio Hansa obdajal tedaj in danes, in tako morda tudi vzdušje, ki je prevevalo celoten prostor od Moskve do New Yorka (tudi San Francisca) in uspelo spodbuditi nastanek izjemne (pop)kulturne dediščine poznega dvajsetega stoletja.