"Z mrakom so nastopile nove veselice in nove krasote." S tem stavkom se je končal prvi del poročila Kmetijskih in rokodelskih novic o Vodnikovem slavju. Bralci so seveda komajda čakali na nadaljevanje čez teden dni. In čakanje ni bilo zaman. Če so 10. februarja 1858 izvedeli, da je kljub strahu pred slabim vremenom sonce vendar vrglo svoj žarek na spominsko ploščo in pa s kakšnimi vznesenimi govori (izstopal je predvsem Lovro Toman) so na njegovi rojstni domačiji v Šiški slavili Valentina Vodnika ob stoti obletnici njegovega rojstva, je bilo nadaljevanje skorajda fantastično.

Dva metra Vodnikove zapuščine hrani NUK med zbirkami rokopisov, redkih in starih tiskov. Marijan Rupert nam proti pričakovanjem zaupa, da je Vodnikov rokopis pravzaprav ena od različic "standardiziranih" rokopisov tistega časa, da ga skorajda ni mogoče ločiti od rokopisov nekaterih drugih izobražencev tistega časa. Foto: BoBo

Okna Žibertove hiše (tako se je imenoval kompleks, danes znan kot Vodnikova domačija) so bila ovenčana "s svitlimi lampicami", "raznobarvne bandera na hiši in na maji pred hišo so veselo ferfrale v nočnem zraku, in ko je bengaljski plamen z rudečo svojo blišobo oblil okolico, je stotero 'živio!' in vriskanje donelo z nadušenih serc". Pa še zvezda Danica – še en blagoslov narave – je "delala ta tranzparent tako ličen kakor pomenljiv".

V Šiški se začno obredi pesnikov
Ljudje so se veselili, Šiškarjem so namreč kupili vino: "Pohvaliti moramo Šišenčane, ki so marsikaterikrat terčnili na zdravje častilnega gospoda darovavca […]" Bilo je mnogo gorečih besed, trkali so s kozarci še naprej, tudi imenitni gostje, ki so bili zgoraj v nadstropju. "Na tej slovesnosti imamo prvič res množično udeležbo in vse elemente komemorativnega rituala. Elita je zgoraj v Vodnikovi sobi, čaka do treh zjutraj, potem je Lovro Toman uprizoril ritual z razbijanjem kozarca," pred Vodnikovim spomenikom, prvim javnim spomenikom kakšnemu zglednemu Slovencu ali "kulturnemu svetniku" razlaga literarni zgodovinar dr. Marijan Dović, "skratka, tu se začnejo te tipični obredi pesnikov pri nas."

Valentin Vodnik je bil prvi "kulturni svetnik" Slovencev. A v času postavitve njegovega spomenika ga je s piedestala že izrinjal France Prešeren. Foto: MMC RTV SLO/Andrej Mrak

Dović je sicer avtor izvrstne knjige Prešeren po Prešernu. Kanonizacija nacionalnega pesnika in kulturnega svetnika, v kateri razkriva med občim bralstvom malo znano zgodbo o tem, da so si narodi predvsem v 19. stoletju za velike vzornike postavljali nacionalne pesnike, ki so postajali novi kulturni svetniki. To je pri nas postal in ostal Prešeren, že pred njim pa je nekaj časa na piedestalu stal Valentin Vodnik, ki so ga imenovali tudi za prvega slovenskega pesnika. Posebej v čitalniški dobi so tako negovali Vodnikove komemoracije, ki so mestoma dobivale v našem pogledu čudaške poteze: inscenirali so menda celo tedaj tako priljubljene tableaux vivants, torej nekakšne žive prizore ali žive slike, leta 1859 pa so izdali spominsko knjigo Vodnikov spomenik/Vodnik-Album, ki jo je vsaj v nekaterih tekstih mogoče imeti tudi za prvo slovensko strokovno monografijo.

Vsekakor je bil fenomen in je moral biti zelo energičen človek. Danes bi rekli, da je hiperaktiven.

dr. Andreja Legan Ravnikar

Zelo energičen človek, morda celo hiperaktiven
To je le eno od manj znanih dejstev, povezanih z Valentinom Vodnikom. Večina ob omembi njegovega imena najprej pomisli na pesništvo, na Ilirijo oživljeno in Ilirske province, pa potem morda na Linharta in Zoisa in še na Kuharske bukve in Lublanske novize. Vendar pa je bil Vodnik v resnici veliko več. "Vsekakor je bil fenomen in je moral biti zelo energičen človek. Danes bi rekli, da je hiperaktiven," ob njegovih besedilih, ob katerih branju nam ponazori bliskovit razvoj slovenskega jezika v Vodnikovi dobi, pove dr. Andreja Legan Ravnikar z inštituta za slovenski jezik dr. Frana Ramovša, "imel je veliko interesov in pa tudi spodbud iz okolja. Ker so vedeli, da je dober, so mu zaupali veliko nalog."

Poseben pomen, ki so ga posebej v čitalniški dobi pripisovali Valentinu Vodniku kot kulturnemu junaku slovenskega naroda, izpričujejo tudi časopisna poročila o donacijah za postavitev njegovega spomenika. Sredstva so sicer zbirali več desetletij. Foto: Kmetijske in rokodelske novice
Neutrudni polihistor Valentin Vodnik

Ključen, kar se dodeljevanja nalog tiče, je bil sicer Žiga Zois, ki je Vodnika pritegnil v svoj krog in ga po nepričakovani smrti Antona Tomaža Linharta "imenoval" za glavnega literata svojega krožka. Vendar, preden se posvetimo Vodnikovim mnogoterim dosežkom, med katerimi izstopa predvsem delo za razvoj slovenskega jezika in za dokazovanje, da je slovenski jezik ravno tako vsesplošno uporaben kot "stari in veliki" jeziki, poiščimo nekaj podatkov o njem samem: od kod je bil, iz kakšne družine, …

Gre za človeka, ki je bil v nasprotju s Kopitarjem ‒ kot pravijo pričevanja ‒ zelo duhovit.

Marijan Rupert

Avtor prve slovenske avtobiografije
Te informacije nam je posredoval kar Vodnik sam. Med kategorijami, v katerih je bil (domnevno) prvi, je namreč tudi avtorstvo avtobiografije. Noben Slovenec je menda ni napisal prej. In to besedilo, objavljeno med drugim v veliki pratiki in pa v vezani izdaji Lublanskih noviz, ki jih je podaril Licejski knjižnici, razkrije tudi marsikaj o Vodnikovem značaju. "Gre za človeka, ki je bil v nasprotju s Kopitarjem ‒ kot pravijo pričevanja ‒ zelo duhovit," nam ob mizi v čudoviti rokopisni knjižnici NUK-a, na katero je zložil več dragocenih enot iz Vodnikove zapuščine, pripoveduje Marijan Rupert, vodja zbirke rokopisov, redkih in starih tiskov, "večkrat najdemo humorne namige o njem samem. Se pravi, da je imel tudi do sebe neko kritično distanco, do drugih pa ne. Šlo je torej za enega dobrovoljnega človeka. Najbolj humorni so avtobiografski zapisi, kjer z velikim humorjem piše o svojem življenju, kako je hodil v šolo, kako se je drsal po lužah v Šiški, kako se je učil in tako naprej."

Takrat so bili na vrhu cerkvenih struktur ljudje, ki so zagovarjali moralno strogost, ki so bili zahtevni do vernikov in poudarjali pomen vere, ne pa toliko dobrih del kot v času baroka. In vse to Valentin Vodnik ni bil. On se nam kaže kot prijazen dušni pastir, ne grozi vernikom, jih prijazno vabi h krščanstvu, ves čas kaže prijazen obraz in zelo poudarja dobra dela kot sredstvo za zveličanje človeka.

dr. Luka Vidmar

Vodnik, prijazni dušni pastir, ki vernikom ne grozi
Njegov značaj pa razkriva še ena besedilna zvrst, njegove pridige oziroma osnutki, ki so vse, kar se je od pridig ohranilo. Vodnik, ki se je sicer šolal za duhovnika, v tem poklicu očitno ni videl poslanstva, njegova pripadnost meništvu, kot je to formulirano v Slovenski biografiji, očitno ni bila trdna, leta 1802 pa je prosil za suspenz. Veliko več mu je pomenilo poučevanje gimnazijske mladine, a občasno je vendar imel pridige. Dr. Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede se je odločil preučiti prav ta del Vodnikovega korpusa.

Valentin Vodnik velja za prvega na toliko področjih, da je težko razumeti, kako je lahko izpeljal vse to delo. Foto: BoBo

"Ni bila to njegova največja ljubezen, kakor denimo poezija in jezikoslovje, pa pisanje učbenikov in poučevanje, pa vseeno je bila to dejavnost, kjer je lahko mojstril jezik," svojo odločitev za izbiro raziskovalne teme za simpozij Oživljeni Vodnik pojasni Vidmar in razkrije bolj iskrive podatke, ki jih lahko posredno razberemo iz teh vrstic: "Ne smemo pozabiti, da je ustvarjal v času, ko je bil v ljubljanski škofiji in sploh v Katoliški cerkvi v Avstriji dominanten tok moralnega rigorizma in jožefinizma. Takrat so bili na vrhu cerkvenih struktur ljudje, ki so zagovarjali moralno strogost, ki so bili zahtevni do vernikov in poudarjali pomen vere, ne pa toliko dobrih del kot v času baroka. In vse to Valentin Vodnik ni bil. On se nam kaže kot prijazen dušni pastir, ne grozi vernikom, jih prijazno vabi h krščanstvu, ves čas kaže prijazen obraz in zelo poudarja dobra dela kot sredstvo za zveličanje človeka. In to je nekaj, kar je značilno za prejšnjo katoliško tradicijo, ne pa za ta moralni rigorizem, ki je prevladoval konec 18. stoletja in začetek 19. stoletja."

Starosti so velika težava v tem času. Če boste listali po starih matičnih knjigah 17., 18. in deloma tudi še 19. stoletja, boste naleteli na ljudi metuzalemske starosti. Tudi 120 let naj bi dočakali. Celo neki moj prednik naj bi bil star 120 let, pa je bil v bistvu samo 85. In tako je tudi pri Vodniku. Njegov prapraded, mežnar v Šentjakobu, naj bi dočakal 112 let. Resnica je bila seveda daleč od tega.

dr. Boris Golec

Vodnikovi predniki metuzalemske starosti
Kar nekaj nasmehov pa je na simpoziju iz občinstva izvabil prispevek zgodovinarja dr. Borisa Golca. Raziskal je vire za poskus zapisa o rodu in družinskih razmerah Valentina Vodnika, s čimer se je ukvarjal tudi že Vodnik sam in nam zapustil nekaj "lažnih informacij". "Zanimivo je, da je Valentin Vodnik začetnik slovenske rodoslovne, genealoške terminologije," pove Golec, ko se srečava prav na Vodnikovi domačiji, torej v "avtentičnem okolju", "koliko je ta vplivala na kasnejše rodove, ne vemo, vendar pa njegovo rokopisno delo na temo žlahte ali rodu obstaja. Celo vrsto izrazov je poskušal tudi ustvariti na novo. Primer je denimo prejdedec za pradeda, prejprejdedec za prapradeda, prejprejbabica …"
Avtobiografijo je Vodnik sicer napisal pri 38 letih in v njej precej prostora namenil tudi svojemu rodu, še posebej dedu Juriju. Golec nadaljuje: "Piše, od kod rod izvira, torej z druge strani Save, in tudi piše, da je rod Vodnikov oziroma Vodníkov po večini doživel visoko starost itd. On pravi, da je njegov ded umrl pri 85 letih, ampak kdor je iskal podatke o tem v župniji Mengeš, kamor je spadal Šentjakob ob Savi, je ostal praznih rok. In tako tudi jaz. Ded je bil v resnici 11 let mlajši, star je bil 74 let."

Valentin Vodnik je odraščal v gmotno ugodnih razmerah, vendar pa je kmalu po njegovi smrti Vodnikova posest prešle v druge roke in novi lastnik je z ovekovečenjem svojega imena nad vhodnimi vrati poskrbel, da so do nedavnega posestvo imenovali pri Matjanu. Foto: BoBo

Takšne prilagoditve sicer niso bile izjema v tistem času. "Starosti so velika težava v tem času. Če boste listali po starih matičnih knjigah 17., 18. in deloma tudi še 19. stoletja, boste naleteli na ljudi metuzalemske starosti. Tudi 120 let naj bi dočakali. Celo neki moj prednik naj bi bil star 120 let, pa je bil v bistvu samo 85. In tako je tudi pri Vodniku. Njegov prapraded, mežnar v Šentjakobu, naj bi dočakal 112 let. Resnica je bila seveda daleč od tega."


Odraščanje v ugodnih gmotnih razmerah
Sicer pa je današnja Vodnikova domačija še vedno dokaz premoženjsko ugodnih razmer, iz katerih je izviral Vodnik. Golec pove, da so doma zelo verjetno bili pismeni, poleg tega je tudi že v Vodnikovem času tam skoraj gotovo bila gostilna, v družini je imel strica frančiškana, ki je poučeval na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kamor so poslali tudi Vodnika. Zanimivo pa je, kar pove tudi Golec, "da se potem ni šolal več nihče iz njegove družine, Vodnik je imel sedem nečakov, nečakinj seveda zadevno v tistem času ne velja omenjati, in nobeden od njih se ni šolal. Torej Vodnik pravzaprav ni mogel podpirati nobenega sorodnika."

Žiga Zois je bil najprej velikodušen mecen, ki je sploh omogočil izdaje slovenskega slovstva in literature. Brez njega to ne bi bilo mogoče, ker so se slovenske knjige slabo prodajale. Tisti, ki so namreč brali, in kranjska inteligenca ni bila ravno številna, so kupovali predvsem nemške in francoske knjige in jim ni bilo treba brati bolj ali manj posrečenih prevodov v slovenski jezik.

dr. Luka Vidmar

Pisati je Vodnik začel že kot gimnazijec v Ljubljani in kot mladi duhovnik je že objavljal v Pisanicah, tako da je verjetno tudi že tedaj marsikdo postal pozoren nanj. Znanstvo z Zoisom pa izvira iz prve polovice devetdesetih let 18. stoletja, ko Vodnik službuje na Koprivniku. Tam je tudi krasen Vodnikov razgled in obstaja nepreverjena zgodba o tem, da naj bi Vodnik stal zgoraj in mahal z rjuho Zoisu, ki je bil nekje spodaj. Zois naj bi potem tudi pomagal Vodnika "spraviti" v Ljubljano, kjer ga je vključil v svoje delo, katerega glavni poudarek je bila prenova slovenskega jezika.

Po Vodnikovi bomo letos jeseni zaznamovali tudi 200. obletnico smrti Žige Zoisa. Zois je bil v svojem času ‒ kot je pisal Kopitar ‒ "v vseh pogledih najbolj izobražen človek v Ljubljani, kjer so ga spoštovali in radi imeli stari in mladi". Presegel je vlogo mecena, kakršni so tedaj obstajali povsod po Evropi. Bil je tudi mentor, ki je prav "nedemokratično" usmerjal delo ljudi, ki jih je zbral v svojem krožku. To je veljalo tudi za njegov odnos z Vodnikom. Foto: Wikimedia/Janez Andrej Herrlein

Luka Vidmar, ki je povezave med Zoisom in Vodnikom analiziral že v svoji študiji Zoisova literarna republika, o vlogi Zoisa, ki ni bil zgolj običajen razsvetljenski mecen, kakršni so bili tedaj po vsej Evropi, ampak tudi mentor, usmerjevalec programa, ki ni vedno trpel velike pluralnosti mnenj, pove: "Žiga Zois je bil najprej velikodušen mecen, ki je sploh omogočil izdaje slovenskega slovstva in literature. Brez njega to ne bi bilo mogoče, ker so se slovenske knjige slabo prodajale. Tisti, ki so namreč brali, in kranjska inteligenca ni bila ravno številna, so kupovali predvsem nemške in francoske knjige in jim ni bilo treba brati bolj ali manj posrečenih prevodov v slovenski jezik."

Ko je Vodnik znova prijel za pero, pa ga je Zois neusmiljeno popravljal in pilil njegove verze. Ta odnos je bil tako avtoritativen, da se nam danes, ko smo obremenjeni z dediščino romantike in predstavo o romantičnem pesniku, ki deluje iz sebe in se ne ozira na nič okoli sebe, zdi nepojmljiv.

dr. Luka Vidmar

Zois pili in korigira Vodnikove verze
Da pa bi se dokazalo uporabnost slovenskega jezika za vse funkcijske zvrsti, je Zois spodbujal tudi nastanek literarnih del. "Vodnika je po več letih spodbudil k pesnjenju," pravi Vidmar, "Vodnik je namreč tožil, da mu je ugasnila pesniška žila, Zois pa mu je zatrjeval, da je z delom in vajo to mogoče popraviti. Ko je Vodnik znova prijel za pero, pa ga je Zois neusmiljeno popravljal in pilil njegove verze. Ta odnos je bil tako avtoritativen, da se nam danes, ko smo obremenjeni z dediščino romantike in predstavo o romantičnem pesniku, ki deluje iz sebe in se ne ozira na nič okoli sebe, zdi nepojmljiv. Ampak to je bila doba razsvetljenstva in Zois je upošteval dokaj konservativno klasicistično etiko, ki je poudarjala, da je za dober verz treba garati, ga izpiliti in da je naloga poezije kot v antiki koristiti in zabavati." Tako danes tudi velja, da je Vodnik šele kasneje, ko se je izvil iz Zoisovega prijema in si drznil tudi nekoliko bolj lahkotnega postopanja z besedami, razvil tudi nekaj bolj osebne lirike.

Bil je znan purist in je želel predvsem, da bi se slovenščina čim prej "odlepila" od nemščine.

dr. Andreja Legan Ravnikar

Valentin Vodnik, veliki purist!

Ker smo že na začetku nakazali, da Vodniku pripisujemo prvenstvo na vrsti področij, je treba omeniti, da tudi njegove Pesme za pokušino veljajo za prvo samostojno pesniško zbirko pri nas, čeprav bi se dalo temu tudi oporekati. Ampak posebej pomembno je bilo njegovo delo na področju jezika. Temu se je posvetila Andreja Legan Ravnikar.
"Bil je znan purist in je želel predvsem, da bi se slovenščina čim prej 'odlepila' od nemščine." Z Legan Ravnikarjevo se pogovarjava na "izpostavi" inštituta za slovenski jezik na Wolfovi ulici, kjer je vse podrejeno izdelavi slovarja slovenskega jezika 16. stoletja. Stene vseh prostorov zapolnjujejo kartotečne škatle z besediščem tistega časa. Vseeno se je pred simpozijem posvetila tudi Vodniku, ki mu je bilo veliko za razvoj samostojne in sodobne slovenščine, ki bi zmogla vse, kar zmorejo večji jeziki.

Vodnik je za tuje besede najprej poskušal najti slovensko besedo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti kot domačo ustreznico, če to ni bilo mogoče, je poskušal najti izpeljavo iz slovenskih osnov, včasih pa je ustreznice iskal tudi v drugih slovanskih jezikih. Včasih pa se je tudi sam spomnil nove besede ali pa je besedo iz nemščine prevedel po morfemih in je nastal kalk, ne najboljša rešitev, ampak zanj še vedno boljša, kot če bi ostala v veljavi nemška beseda.

dr. Andreja Legan Ravnikar
Vodnikov kult ‒ čeprav so mnogi skeptični glede korektnosti tega termina ‒ se je začel vzpostavljati predvsem po skorajda spektakularnem slavju 100. obletnice Vodnikovega rojstva, o kateri so med drugim v več nadaljevanjih poročali v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Foto: Kmetijske in rokodelske novice

"Vodnik je za tuje besede najprej poskušal najti slovensko besedo, ki bi jo bilo mogoče uporabiti kot domačo ustreznico, če to ni bilo mogoče, je poskušal najti izpeljavo iz slovenskih osnov, včasih je ustreznice iskal tudi v drugih slovanskih jezikih. Včasih pa se je tudi sam spomnil nove besede ali pa je besedo iz nemščine prevedel po morfemih in je nastal kalk, ne najboljša rešitev, ampak zanj še vedno boljša, kot če bi ostala v veljavi nemška beseda," pove Legan Ravnikarjeva in Vodnikovo iskanje novih besed konkretizira, "ko je Vodnik ugotavljal, kako bi poimenoval knjigo, v kateri so zbrane besede – to je bilo, ko je že pisal slovar, njegovo najmonumentalnejše delo, v katerem je s pomočjo informatorjev po različnih slovenskih pokrajinah zbral 140.000 slovenskih ustreznic nemškim izhodiščnim besedam –, je najprej sprejel Pohlinovo besedo besediše. Kasneje se mu je boljša zdela beseda besednjak, vendar je razmišljal naprej. Poznal je poljski izraz slovnik in razmišljal o njej, nazadnje pa se je odločil za rusko besedo slovar. Ta se je prijela in obstala."

O Vodniku in Prešernu z Igorjem Grdino

Včasih se je v svoji puristični drži kazal skoraj fanatika. "Tudi antična imena je prevajal, celo boginje, včasih tudi neverjetno duhovito in domiselno. Čeprav mi ne prevajamo lastnih imen, ampak jih le prilagodimo slovenskemu jeziku, jih je Vodnik prevajal. Bil je odločen, da bo dosleden in tudi to poslovenil." Legan Ravnikarjeva še pojasni to Vodnikovo na videz malo nespametno držo, ki pa jo lahko razumemo le v kontekstu časa: "Želel je dokazati, da je slovenščina ravno tako kot nemščina in drugi jeziki sposobna, da vse izrazimo v njej. Da bi dokazal njeno moč, je kazal tudi na hibe Nemcev. Večkrat se je hudoval, češ, kaj si mislijo ti Nemci, da so. Nemci niso nič boljši od nas, četudi od njih jemljemo besede, saj oni pa jemljejo od Francozov."
Seveda se postavlja vprašanje, kaj je gnalo Zoisa in potem tudi Vodnika (ter druge) v njihovih prizadevanjih za pisanje slovnice, slovarja, za določanje torej neke nove norme slovenskega jezika. Zakaj ravno tedaj, proti koncu 18. stoletja?

Prav v tistem obdobju je namreč nastala precejšnja diskrepanca med normo slovenskega jezika, ki je še izražala kontinuiteto s 16. stoletjem ter govorjenim jezikom. "Treba ga je bilo pa normirati zato, da bi se lahko začel razvoj raznovrstnih slovenskih besedil: slovenskega pesništva, pripovedne proze, pa tudi razvoj drugih funkcijskozvrstnih besedil, prvih strokovnih, pravnouradovalnih, publicističnih in še drugih ki so se tedaj pojavljala tudi v drugih nacionalnih jezikih po Evropi," pove Andreja Legan Ravnikar.

Zelo težko je ločiti njegovo slovstveno in literarno od drugega dela. Vse se zmeša v eno samo celoto in to je morebiti še nasledek nekega baročnega polihistorstva, hkrati pa nakazuje že prehod v novo dobo francoskega enciklopedizma, v dobo neke sodobne znanosti.

Marijan Rupert

Raznovrstno Vodnikovo delo je v resnici ena sama zaokrožena celota
Pomembno spodbudo pa je dala tudi razsvetljenska politika Marije Terezije, predvsem uvajanje obveznega šolstva, ki je seveda na najnižji stopnji moralo potekati v domačem jeziku. Vse to je bilo ozadje delovanja Valentina Vodnika. Danes težko razumemo raznovrstnost njegovega angažmaja, vendar je to mogoče razumeti na ozadju njegovega časa in prehoda iz ene zgodovinske dobe v drugo, ki jo je izkusil. Koncizno in jasno to pojasni Marijan Rupert: "Zelo težko je ločiti njegovo slovstveno in literarno od drugega dela. Vse se zmeša v eno samo celoto in to je morebiti še nasledek nekega baročnega polihistorstva, hkrati pa nakazuje že prehod v novo dobo francoskega enciklopedizma, v dobo neke sodobne znanosti."
Valentin Vodnik, prvi slovenski pesnik?
Res je, da danes Vodnika poznamo predvsem kot pesnika, vendar je tudi to posledica njegove raznovrstne dejavnosti, zaradi katere je predvsem v čitalniški dobi lahko postal nacionalni svetnik, pravi kulturni spomenik. To je bil vendar čas, ko si je mnogo evropskih narodov, predvsem tistih, ki niso mogli svojega vpliva in volje uveljavljati kot "lastniki" močnih držav, vzornike poiskalo v literatih. Kulti nacionalnih pesnikov postanejo prava moda; tudi pri nas. "Že pri Slovenski matici so se potrudili, da so ga kanonizirali kot prvega slovenskega pesnika in bil je prvi pesnik, ki je dobil kasneje zbrana dela, kar je zelo pomemben moment v smislu posmrtnega kanoničnega življenja. In pa seveda je bil prvi prvi pesnik, ki je dobil svoj spomenik," še pove Rupert, čigar zanos in izvrsten retorični talent sta že lani z medijskimi nastopi veliko pripomogla k vzbujanju zanimanja za Ivana Cankarja, letos pa nadaljuje poslanstvo s pripovedmi o Vodniku; morda jeseni ob novi obletnici z Zoisom.
Misel sklene: "Moram pa reči, da se je to njegovo literarno delo vedno mešalo z drugimi žanri, pravzaprav je bil ta njegov pesniški opus v funkciji delanja slovenskega jezika in izobraževanja, torej je imelo primarno utilitarni namen."

Najbolj monumentalno Vodnikovo delo je nemško-slovenski slovar, v katerem je zbral kar 140.000 slovenskih ustreznic nemškim izhodiščnim besedam. Njegova besedila pa kažejo na to, da je bil Vodnik dobrodušen človek z veliko humorja, obenem pa docela predan znanstvenemu angažmaju v prid razvoja slovenskega jezika in slovenske identitete. Foto: BoBo

O Vodniku bi še lahko pisali: kot izdajatelj je bil prvi časnikar pri nas, čeprav je včasih, kot namigne Legan Ravnikarjeva, v pomanjkanju zanimivih novic včasih kaj olepšal, bolj iskrivo formuliral ali zavil v fantastično pripoved; prva kuharica v slovenskem jeziku je prav tako njegovo delo, pa pomembna knjiga o babištvu in niz učbenikov. Njegov odnos do Francozov v času Ilirskih provinc bi terjal cel ekspozite, tu naj omenim zgolj njegovo morda naivno zaupanje v Francoze, ki mu je po vrnitvi avstrijske oblasti prineslo težave in prisilno predčasno upokojitev (tako pa tudi dokaj uborno pokojnino). Naj samo omenim oceno Luke Vidmarja: "Valentin Vodnik je vsekakor presegel merila običajnega sodelovanja s tujimi oblastmi. S Francozi je sicer povsem kultivirano občeval tudi Zois, ampak Vodnik je bil v tem pogledu nekoliko preveč naiven in je poveličeval Napoleona, česar trajen dokaz je Ilirija oživljena, ki jo je objavil na dveh mestih. Objavil je plakat, ki je slavil maršala Marmonta, generalnega guvernerja Ilirskih provinc. Pa tudi to bi mu še oprostili, če ga ne bi ovaduhi, ki so tedaj delovali v Ilirskih provincah, po krivem obtožili, da je bil član prostozidarske lože."
Na vsak način pa so bile Ilirske province tudi s šolsko zakonodajo, ki je dala večjo veljavo slovenskemu jeziku, eno od izhodišč za razmišljanje o politični organizaciji Južnih Slovanov pod avstrijsko krono in skupaj s prizadevanjem Vodnika in nekaterih njegovih sočasnikov pomembna spodbuda za naprej. In četudi tu nisem zmogla prikazati vseh razsežnosti osebnosti Valentina Vodnika, nam pomemben uvid v njegovo osebnost da pripomba Andreje Legan Ravnikar, in sicer o občutkih, ki so spremljali njen študij Vodnika: "Zelo sem občudovala, da je imel tako zdravo samozavest. Ni se dal ukalupiti v podrejen položaj."