Pred slovenskim občinstvom bo še z dvema soplesalcema interpretiral plesni ritual Sacre na partituro Igorja Stravinskega.

S predstavo Sacré, ki jo je koreografirala Juka Oiši (Yuka Oishi), se poklanjajo baletni legendi Vaclavu Nižinskemu in njegovi sugestivno prevratni interpretaciji Pomladnega obredja, enega najznamenitejših baletov vseh časov. Foto: AP

Japonska plesalka Yuka Oishi je za Polunina in njegova soplesalca koreografsko prenovila Sacre, posvetila ga je Vaclavu Nižinskemu, legendarnemu plesalcu Ruskih baletov (skupine Ballets Russes), ki se mu Polunin poklanja z velikim plesnim solom v zasledovanju tesnobne in čutne prvinskosti primarnega moškega izraza.

Polunin decembra lani na dogodku ob predstavitvi kultnega Pirellijevega koledarja. Za en mesec v letu 2019 je poziral z Laetitio Casto. Foto: AP

Vstopnice v hipu razprodane
Uvodna koreografija Paradoks razgrinja dinamiko odnosa med Nižinskim in Sergejem Pavlovičem Djagilevom, vizionarskim impresarijem znamenitih Ruskih baletov. Epilog povzema usodne niti biografske pripovedi, so sporočili iz Cankarjevega doma. Zanimanje za Polunina je bila med slovenskim občinstvom tako veliko, da so se dogovorili še za dve dodatni predstavi in tudi ti zelo hitro razprodali.

Žalostne otroške sanje
Polunin se je leta 1989 rodil v Ukrajini. Najprej je treniral gimnastiko, potem pa se je z vso strastjo posvetil baletu. Pri Koreografskem inštitutu v Kijevu so nemudoma prepoznali njegovo izjemno nadarjenost. Da bi mu družina lahko omogočila nadaljnjo baletno izobrazbo, sta tako njegova babica kot oče šla na delo v tujino. Starši so se pozneje ločili, kar naj bi Sergeja zelo prizadelo, saj je vedno sanjal, da bo, ko bo zaslovel, njegova družina spet združena in premožna.

Pri 13 letih se je preselil v London in se vpisal na šolo Kraljevega baleta, kjer je z 19 leti postal najmlajši glavni plesalec v zgodovini institucije. Po dveh letih na tem položaju je dal odpoved, umaknil se je iz sveta slave, skoraj na rob samouničenja, njegov talent mu je postajal bolj v breme kot darilo. Postal je urbani upornik in začel spreminjati pojem baleta, kot ga poznamo. Vendar virtuoznost spremlja visoka cena. Kako lahko ostajaš ti, ko si najbolj zaželen človek baletnega sveta, so se spraševali tudi v dokumentarnem filmu Baletni plesalec, Sergej Polunin (2015) režiserja Stevena Cantorja.

V filmu se Polunin spominja, da se je pred odhodom iz Londona znašel na zelo nizki točki svojega življenja. Dokumentarec je razumel kot svoje slovo iz plesnega sveta, vendar so se stvari obrnile v drugo smer. Ko je nastopil v videu za pesem Take Me to Church irskega popzvezdnika Hoziera, je posnetek postal izjemna uspešnica na Youtubu, kar je Polunina prepričalo, da je spet začel plesati.

Čeprav Polunin znal ni niti besedice angleško, se je pri 13 letih preselil v London in se vpisal na šolo Kraljevega baleta, kjer je z 19 leti postal najmlajši glavni plesalec v zgodovini te prestižne institucije. Foto: RTV Slovenija (iz dokumentarca Baletni plesalec, Sergej Polunin)

Putin mu je vedno pri srcu (dobesedno)
Če so nad njegovim plesom navdušeni vsi, ni mogoče kaj takšnega reči za njegove pogosto zelo provokativne izjave in dejanja. Razburil je s tetovažo Vladimirja Putina na prsih, za katerega meni, da je "simbol svetlobe in vsega pozitivnega".

Stereotipni nazori o vlogah spolov, homofobne izjave ...
Marsikoga je razjezila njegova izjava o "poženščenih moških", češ da na odru nihče noče gledati dveh Julij in da se je v sodobnem svetu povsem izgubil ženski in moški princip. Nazadnje je prizadel z objavo na Instagramu, v kateri je pozval, da naj ljudje prisolijo zaušnico debelim ljudem, saj jih bo ta spodbudila, da bodo shujšali. Polunin je zaradi seksističnih in homofobnih izjav nedavno dobil odpoved v pariški operno-baletni hiši, kjer naj bi sodeloval pri Labodjem jezeru.

A Polunin pravi, da ga takšni odzivi ne vznemirjajo preveč, saj da je prepričan, da bo prihodnost pokazala, da ima prav. Večkrat je poudaril, da nima prav nič proti gejem, da on govori o možatosti in ženstvenosti, kar je povsem nekaj drugega.

Trikrat razprodana Gallusova dvorana priča, da njegova mnenja baletnega občinstva niso vznemirila do mere, da bi se odpovedali vrhunskemu baletu.