Rimski zid na Mirju. Foto: Rok Omahen
Rimski zid na Mirju. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Poletje 1931 je bilo v marsičem podobno letošnjemu. Gradilo se je po mnogih krajih Slovenije, še posebej v Ljubljani, ki je bila videti kot veliko gradbišče. Nove stavbe, mostovi in ceste, pa tudi kanalizacija, ki se je gradila, so pripomogli k izboljšanju življenjskega standarda v mestu. V seriji Poletje 1931 si bomo ogledali nekaj gradbenih projektov, ki so bili dokončani, ali pa so bili v zaključni fazi v tistem času. Več o tem pa v prihodnjih dneh.

Serija Poletje 1931
Serija Poletje 1931 prinaša kratek pregled pomembnejših pa tudi povsem vsakdanjih dogodkov, ki so odmevali v naših krajih ter izven meja domovine, pred devetdesetimi leti oziroma natančneje poleti leta 1931. Besedilo v narekovajih je iz izvirnih časopisov iz tistega časa (Slovenec, Slovenski narod, Jutro, Jugoslovan in Mariborski večernik "Jutra"), ki so vsi dostopni na spletnih straneh Digitalne knjižnice Slovenije.

Arheološki park Zgodnjekrščansko središče v Ljubljani. Foto: Rok Omahen
Arheološki park Zgodnjekrščansko središče v Ljubljani. Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Nov rimski zid stare Emone odkrit
S temi besedami se je pričelo besedilo iz današnjega prispevka, ki je bilo prvotno objavljeno v časopisu Slovenec, 14. julija 1931: "Na Rimski cesti gradi gradbeno podjetje Tonnies tiskarnarju Hrovatinu dvonadstropno stavbo nasproti Ulice rimske legije [po letu 1934 Snežniška ulica]. Majhno pritlično stavbo, ki je stala na tem mestu, so delavci podrli in začeli včeraj izkopavati temelj. Niso prišli še globoko, ko so zadeli na velik kompleks z malto zalitega kamenja, ki se je pri nadaljnjem odkopavanju izkazal za pravi rimski zid, ki teče skoraj v smeri od juga proti severu od že znanega rimskega zidu na Mirju. Zid je tvoril potemtakem temelj zapadnega obzidja stare Emone in sega skoraj tri metre globoko v zemljo, širok pa je skoraj prav toliko. Rimljani so bili znani dobri zidarji, zato sta delavcem pri razkopavanju zidu odpovedala kramp in lopata, tako da so začeli razkopavati z dletom na zračni kompresor, ki ga že poznamo iz del ob frančiškanskem mostovju in iz Šelenburgove ulice."

Foto: Rok Omahen
Foto: Rok Omahen

Šelenburgova ulica se je preimenovala najprej v Kardeljevo, nato leta 1954 v Titovo cesto in po osamosvojitvi v Slovensko cesto. Če bi želeli spoznati še več zanimivih podrobnosti o poimenovanju ljubljanskih ulic v preteklosti, priporočamo v branje knjigo Zgodovina ljubljanskih uličnih imen (Vlado Valenčič).

Rok Omahen je dokumentalist-raziskovalec iz TV arhiva in dokumentacije RTV Slovenija. rok.omahen@rtvslo.si