Slovenija ima na dobrih 20.000 km površine več kot 30.000 enot vpisanih v Register nepremične kulturne dediščine, od tega je kar 335 spomenikov državnega pomena. Najbolj pa sta zastopani etnološka in sakralna dediščina. Ste vedeli, da je v Sloveniji toliko cerkva, kot je visok Triglav? Ja, kar 2864 jih lahko naštejemo.

1. ALJAŽEV STOLP – najvišje postavljeni spomenik v Sloveniji

3. oktobra 2018 je v Mojstrani vrelo od pričakovanja. Tisti dan se je malo pred poldnevom s helidroma dvignil helikopter Slovenske vojske in na vrh Triglava ponesel Aljažev stolp. Najvišji slovenski vršac je, medtem ko so stolp v dolini obnavljali, sameval skoraj mesec dni. Po temeljiti prenovi je bil stolp težak 280 kilogramov, šestnajst kilogramov manj kot pred obnovo. Zaradi dotrajanosti so posamezne elemente delno ali pa v celoti odstranili, jih skrbno dokumentirali in shranili.

Na stolpu kar 37 barvnih slojev
Pred prenovo stolpa so v ljubljanski restavratorski delavnici opravili nekaj raziskav, saj jih je zanimala predvsem sestava najstarejših barvnih slojev. Na več mestih so vzeli vzorce, in izkazalo se je, da je na vratih stolpa kar 37 slojev različnih premazov. Številka ne pomeni nujno, da je bil stolp dejansko 37-krat obnovljen, morda so pri posameznih prenovah nanesli več slojev. Aljaž prvotno ni pobarval stolpa, so ga pa že leta 1896 zaradi boljše vidljivosti pobarvali, plašč stolpa v belo, streho pa v črno. Se je pa barvna podoba stolpa sčasoma spreminjala. Na fotografiji iz 70. let prejšnjega stoletja je stolp rdeče barve, namesto zastavice pa je na vrhu turna peterokraka zvezda.

Prvič v zgodovini z upravljavcem
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije je z vladnim odlokom leta 2017 postal upravljavec Aljaževega stolpa. Ekipa konservatorjev se tako vsako leto povzpne na vrh Triglava in opravlja redne monitoringe in popravila manjših poškodb. V letu 2019 so namestili novo skrinjico s patentom za žigosanje in postavili novo spominsko ploščo, ki je bila pred prenovo pritrjena na stolp in nosi napis, da so "na tem mestu podrli mejnik med Italijo in Nemčijo". Ploščo so postavili na mesto, kjer naj bi mejnik prvotno stal.

2. DVOREC DORNAVA – najsijajnejši baročni vrt, kar jih premoremo

V Dornavi se je polno udejanjila baročna ideja o dvorcu in vrtu kot celoviti umetniški stvaritvi. Prvotna stavba, manjši lovski dvor, kakršnega vidimo na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681, se je pozneje prelevila v enega najimenitnejših dvorcev, kar jih premoremo. Velikopotezne prenove so se sredi 18. stoletja lotili Attemsi, zahtevno nalogo pa so zaupali graškemu stavbnemu mojstru Jožefu Hueberju. Prezidava Dornave je njegovo najobsežnejše in najkakovostnejše delo.

Kiparsko razkošje
Vzdolž več kot kilometer in pol dolge osrednje osi se nizajo vrtni parterji s kamnitimi kipi. Vrtni kompleks sta na skrajnih točkah zamejevali dve kamniti skulpturi, kip Brezmadežne na jugozahodu in sv. Janeza Nepomuka na severozahodu, na travniku v okljuku Pesnice. Kipa je verjetno okrog leta 1730 naročil tedanji lastnik Dornave, Franc Jožef grof Sauer, in sta delo znamenitega graškega kiparja Janeza Jakoba Schoya. Hueber ju je pozneje vključil v svojo velikopotezno prenovo dvorca in vrta.

Dornavski vrt je krasilo bogato kiparsko okrasje, petični obiskovalci Attemsove podeželske rezidence so najprej opazili Neptunov vrt. Na sredi je stala deteljičasto oblikovana fontana s figuro vodnega božanstva, ki s trizobom prebada morsko pošast. Figuro Neptuna je izklesal odlični baročni kipar Filip Jakob Straub. Poročil se je z vdovo Janeza Jakoba Schoya in prevzel njegovo delavnico. Schoyu poleg svetniških figur pripisujejo tudi antične modrece, pritlikavce pa naj bi izklesal Schoyev očim Franc Krištof Reiss.

Prvi koraki k živahnejši in svetlejši prihodnosti dvorca
Kopija Nepomuka je od jeseni že v Dornavi. Lahko bi torej rekli, da se je simbolno začela uresničevati dolgoletna želja stroke po rekonstrukciji dornavskega vrta. Za rekonstrukcijo močno poškodovanega kipa Brezmadežne so si restavratorji pomagali z drugimi deli iz Schoyevega opusa. Na podlagi računalniškega 3D-modela bodo izdelali kopijo v naravnem kamnu.

3. ŽIČKA KARTUZIJA – središče intelektualnega življenja srednjeveške Evrope

"Po večernicah nas je taistega dne odpeljal gospod subprior v samostansko zakristijo, pozidano z oboki in debelim zidovjem. V njej je mnogo raznih parametrov precejšnje vrednosti. Potlej nas je po skrivnih stopnicah peljal v knjižnico in še v eno zakristijo, pozidano nad obokom cerkve in spodnje zakristije. V knjižnici vidiš nad dva tisoč knjig iz vseh ved, večinoma na pergamentu, tudi prav starih in s trsom pisanih, ne tiskanih, kakor je danes v navadi." Te misli je v svoj popotniški dnevnik zapisal odposlanec oglejskega patriarha Paolo Santonino 30. maja 1487, ko je očaran opazoval bogato knjižnico Žičke kartuzije.

Popotnika, ki je namenjen v Žičko kartuzijo, vodi pot najprej mimo kraja Špitalič. Pogled se nam ustavi na cerkvi Marije Obiskovalke, to je bila nekdaj cerkev bratov laikov, ki so prebivali v spodnjem samostanu, posvečali so se ročnemu delu in molitvi. Do zgornjega samostana, kjer so po strogih redovniških pravilih živeli menihi puščavniki, je še tri kilometre poti. Eno najzgodnejših kartuzij v Evropi je leta 1160 je ustanovil Otokar III. Traungauski. Leta 1782 je z dekretom cesarja Jožefa II. v Žički kartuziji za vselej zamrlo redovniško življenje.

Z razpustitvijo samostana se je začel tudi njegov nezadržni propad in počasi se je spremenil v ruševino. Opuščene stavbe so bile za okoliške prebivalce tudi priročen kamnolom, iz katerega je bilo zlahka pridobiti že obdelano kamenje za gradnjo.

Inovativen in drzen konservatorski pristop
Sodobna konservatorska doktrina dopušča možnost rekonstrukcije spomenika pod pogojem, da je bil uničen v naravni katastrofi ali vojni in je ohranjen velik del avtentičnih sestavin in da ostaja natančna dokumentacija. Samostanske stavbe kartuzije so v razvalinah že skoraj dve stoletji, o izvirni strehi, ki se sesedla okrog leta 1840, ni podatkov, znano je le, da je bila krita s skriljem.

Zastrešitev romanskih in gotskih ostalin z zložljivo streho tako ohranja značaj ruševine, obenem pa omogoča zaščito historičnih zidov pred nadaljnjim propadanjem v zimskem času.

Arheologija je skrita v topografiji
V severno steno cerkve, t. i. Zadnikarjevo steno, so umestili razgledno nišo, ki obiskovalcu od zgoraj odpira pogled na pokopališko kapelo ter arheološke ostaline malega križnega hodnika, kapiteljske dvorane in refektorija (samostanske jedilnice). Te je že v 60. letih 20. stoletja skrbno prezentiral konservator Marjan Zadnikar, danes pa jih prerašča bršljan. Do razgledišča vodi ozek hodnik, do katerega bo obiskovalec dostopal po ozkih polžastih stopnicah.

Ambicija po celoviti obnovi razvaljene kartuzije se je začela uresničevati, prihodnje leto se načrtuje nova faza, z arheoloških zidov bodo očistili rastlinje. Pod površjem se skrivajo tudi temelji samostanskih celic.

4. CELEIA – mesto pod mestom

Antična vila z razkošnimi poslikavami
Obsežni gradbeni in infrastrukturni posegi, ki zadnja leta potekajo v Celju, so v drobovju mesta razkrili sijajne arhitekturne ostanke rimske Celeie. Arheologe je najbolj razveselilo odkritje antične vile (domusa), prave mestne palače iz 1. stoletja, okrašene z razkošnimi stenskimi poslikavami.

Arheologe pričakal razsut strop
Posebnost je obokan strop ene od soban, ki je današnji čas pričakal razsut na tisoče kosov. Iz pet tisoč fragmentov se v peskovnikih restavratorskega ateljeja počasi sestavlja nekakšen "antični puzzle". Čakalo jih je novo presenečenje! Ugotovili so, da se obokani del stopa s štukaturo nadaljuje v ravni del, ki pa se od obokanega precej razlikuje, plast ometa je debelejša in tudi odtis trstike je drugačen.

Podobnost motivike s freskami iz Pompejev
Rimske poslikave iz Celja so nastale v približno v istem času kot pompejske. Na stropni poslikavi se prav tako pojavljajo mitološki prizori iz Ovidijevih Metamorfoz, epske pesnitve, ki velja za eno najveličastnejših mojstrovin antične poezije. Skoraj ni pesnika, ki bi za seboj pustil toliko odmevov, kot jih je Ovidij. Motivika iz njegove poezije je navdihovala ne le antične, ampak tudi kiparje in slikarje renesanse, baroka in poznejših obdobij.

Zagonetni par s centralnega prizora
Moška in ženska figura na kvadrigi vzbujata največ pozornosti. Strokovnjaki ponujajo več razlag. Lahko bi šlo prizor, ko Had ugrabi Perzefono, ali pa sta naslikana Mars in Venera, priljubljeni motiv v Pompejih. Morda pa gre za prizor, ko Hipodameja in Pelops zmagata v dirki z vozovi. Kakor koli, zdi se, da je vsem razlagam skupna tema ljubezen.

Zgodba o celjskih poslikavah se nadaljuje
Pred začetkom konservatorsko-restavratorskih del so analizirali pigmente, veziva in sestavo plasti malte in konservatorji so na pragu novega dognanja glede tehnologije stenske poslikave. Kmalu sledi nadaljevanje zgodbe.

5. KELTSKO-RIMSKI DEBLAK IZ LJUBLJANICE – strokovni izziv za arheologe in konservatorje

Prvi konservatorski poseg z melaminom v Sloveniji
Vrnimo se v leto 2015, ko so iz Ljubljanice dvignili skoraj petnajst metrov dolg keltsko-rimski deblak. Vse vse dele plovila so prepeljali v Ljubljano, kjer je v polni pripravljenosti že čakala ekipa konservatorjev. Deblak je bil po dolžini večkrat prelomljen, zato so posamezne kose plovila najprej položili v nosilne kapsule iz epoksidne smole in jih potopili v namensko izdelane kadi z vodo. Šele po dolgotrajnem postopku čiščenja in namakanja v demineralizirani vodi je sledilo petnajstmesečno utrjevanje z melaminsko smolo. Za konzervacijo tako velikega predmeta iz mokrega lesa so porabili štiri tone melamina. Spomnimo, z melaminsko metodo so v Mainzu uspešno konzervirali najstarejše kolo z osjo na svetu, v Sloveniji pa gre za prvi tovrstni poseg.

Prednosti konzervacije z melaminsko metodo
Prednost izbrane metode je, da se ohranijo struktura lesa in vse sledi orodja, vidne so tudi stare in recentne poškodbe. V lesu pa so lahko ohranili tudi številne železne spojke, s katerimi so popravljali poškodbe na deblaku.

Trenutno v postopku sušenja
Od septembra 2019 je deblak v postopku nadzorovanega sušenja. Vsak kos so skrbno zavili v folijo, ki paro počasi prepušča, tako da se les suši, vendar veliko počasneje kot neposredno na zraku. Kapsule iz epoksidne smole preprečujejo morebitne deformacije lesa. Hitrost sušenja pa ocenjujejo na 1 cm debeline lesa na leto. Dno deblaka je debelo 9 cm, les premca pa je še enkrat debelejši.

6. Dediščina, priložnost za turizem – PO ŽELEZNODOBNIH POTEH PODONAVJA

Starejša železna doba, halštat, je več stoletno obdobje revolucionarnih sprememb. Železo postane vodilna strateška surovina, izoblikujejo se lokalna in regionalna "knežja središča", situlska umetnost prostorsko in časovno poveže kraje od Bližnjega vzhoda do JV Alp. Ozemlje današnje Slovenije je vpeto v razvejano mrežo trgovskih poti na dolge razdalje.

Dobre dediščinske zgodbe, ki temeljijo na znanosti
Z najnovejšimi naravoslovnimi metodami, ki jih uporablja arheologija, je mogoče rekonstruirati življenje pred tisočletji. Z analizo izotopov v človeških kosteh lahko danes ugotovijo, kakšno hrano so uživali v starejši železni dobi. Še več, s pomočjo laserskega skeniranja površja arheologi danes spoznavajo logiko prazgodovinskih "krajinskih arhitektov". Kako so zasnovali naselbine, kje so bila mesta mrtvih, kje so bile "industrijske cone" metalurgov?

Naslednji korak je kulturni turizem
Dognanja, ki so jih arheologi v sodelovanju z drugimi znanstveniki pridobili skozi raziskave, se lahko odlično umestijo kakovostno lokalno turistično ponudbo. Gomilno grobišče v Pivoli in utrjeno naselbino na Pošteli, kovaški kompleks na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah ali pa naselbino z grobiščem na Novinah nas Šentiljem, so lokalnim skupnostim in turistom približali z novimi arheološkimi potmi. Železnodobna pot po Podonavju je v letu 2021 postala del družine Kulturnih poti Sveta Evrope.

7. KOZOLCI – ljudska stavbarska dediščina

Kozolci – etnološka dediščina, ki poživlja travnike in njive
Kozolci ali naprave za sušenje niso le naša kulturna dediščina, njihova širša domovina je alpski svet, poznajo jih tudi v goratih predelih Kitajske in celo na Japonskem. A nikjer na svetu niso kozolci tako na gosto posejani in nikjer se ne pojavljajo v tako raznolikih oblikah kot na Slovenskem. Kozolci po skoraj vseh slovenskih pokrajinah poživljajo travnike in polja, ne najdemo pa jih na Krasu ali pa v Prekmurju.

Dolenjska, dežela toplarjev
V stoletjih se je dvojni kozolec-toplar izoblikoval v večnamensko gospodarsko poslopje, razvojni vrh pa je dosegel na Dolenjskem. Z nadrobno obdelanimi detajli kaže vse odlike stavbarske tesarske tradicije. Pogled pritegnejo lično obdelani ganki in filigransko natančno oblikovani elementi, rezbarsko obdelane letnice. Najbrž ni naključje, da so ravno v Šentrupertu uredili prvi muzej na prostem s kozolci. Na poltretjem hektarju površine je devetnajst sušilnih naprav iz Mirnske doline.

Lukatov toplar v Trsteniku iz leta 1795 je eden najstarejših še ohranjenih kozolcev pri nas, njegova posebnost je, da so ga naredili brez enega samega žeblja, skupaj so ga zbili z mozniki iz drenovega lesa. V lanskem neurju je bil močno poškodovan, zato so ga letos na novo prekrili s kritino iz ržene slame. Za vsak kvadratni meter so je porabili približno 25 kg, v dvanajstih dneh pa so trije mojstri, vešči tradicionalnega slamokrovstva, pokrili 150 m strešne površine.

8. IDRIJA – mesto Unescove dediščine

Živo srebro je bilo nepogrešljivo v postopku amalgamacije za pridobivanje srebra in zlata. V Južno Ameriko so potovale ladje, napolnjene z živim srebrom iz Idrije in španskega Almadéna, na evropski trg pa so se vračale velike količine srebra in zlata, kar je spodbudilo razcvet gospodarstva, kulture in znanosti. K temu je prispevalo tudi idrijsko živo srebro.

Rudnik je v Idrijo privabljal številne inovatorje in naravoslovce
Ob koncu 19. stoletja so v Idrijo prihajali veliki inovatorji in inženirji, ki so s svojimi revolucionarnimi izumi izboljšali tehnologijo žganja rude in pridobivanje živega srebra, Idrija pa je zaslovela po vsem svetu.

Čermak-Špirkova peč – idrijski izum
Češka rudarska inženirja Josip Čermak in Vincenc Špirek sta leta 1886 v Idriji skonstruirala tehnično izredno dovršeno presipno peč, ki je v tistem času sodila v sam vrh tehnologije žganja živosrebrne rude. Peč je bila primerna za žganje finozrnate rude, tako da velikost zrn ni smela presegati 30 milimetrov. Izkoristek pridobljenega živega srebra pa je bil tako visok, da so v Idriji zgradili še pet takih peči, ki so jih v času obratovanja večkrat izpopolnili.

Čermak-Špirkove peči so pozneje postavili po vseh večjih rudnikih živega srebra na svetu, obratovala je tudi v Almadénu, največjem rudniku živega sveta na svetu, ki je skupaj z Idrijskim rudnikom vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

Zadnja Čermak-Špirkova peč je ugasnila septembra 1974. Verjetno edina še ohranjena peč te vrste, je trenutno v fazi restavriranja in sestavljanja jeklenih delov peči. Po obnovi bo zanimiva dopolnitev stalne razstave v Topilnici Hg.

9. GRADIŠČE PUNGART NAD IGOM – na meji treh halštatskih skupnosti: Dolenjske, Gorenjske in Notranjske

Ig je v javnosti zagotovo najbolj poznan po prazgodovinskih koliščih z Ljubljanskega barja. Gradišče Pungart, ki se vzpenja nad Igom, med arheologi ni bil neznanka, vendar se tu zadnjih sedemdesetih leti ni izkopavalo. Najdišče namreč leži znotraj varovanega območja zaporov, ki so jih na ižanskem gradu uredili po drugi svetovni vojni. Predvidena gradnja novega objekta za prestajanje kazni pa je arheologom v letu 2020 odprla možnost za raziskovanje.

Pungart, eno večjih gradišč v Sloveniji
Prazgodovinska gradišča so po velikosti zelo različna, od zelo majhnih z manj kot hektarjem površine do velikih s površino tudi do 20 hektarjev (npr.: Cvinger pri Viru nad Stično). Ta so bila središča železnodobnih elit. Pungart se po velikosti z 10 ha umešča med večja gradišča.

Sledilo sijajno odkritje – zametki urbane naselbine
Tu na Pungartu se je arheologom postopoma razkrivala tlorisna zasnova strogo načrtovane naselbine. Lesene hiše s kamnitimi temelji so se druga za drugo nizale ob le meter širokih ulicah. Tlakovali so jih s kamnitim drobirjem in peskom. Med mogočnim obzidjem, širokim več kot tri metre in pol, ter linijo hiš, je tekla široka ulica, morda je bila glavna komunikacija v naselbini ali pa oskrbovalna pot. Koliko ljudi pa je prebivalo na Pungartu? Strokovnjaki predvidevajo, da je v času največjega razcveta na Pungartu živelo okrog tisoč ljudi.

Kdo so bili prazgodovinski Ižanci?
Halštatska družba je bila močno razslojena, o svetu veljakov in vojščakov zgovorno pričajo prizori z bronastih vedric. Gotovo so tudi na Pungartu živeli tisti, ki so imeli več. Je elita živela v "zgornjem mestu", na akropoli, ki jo arheologi predvidevajo na najvišji točki najdišča? Kakšno družbeno vlogo so imele ženske, so bile med njimi predilke in tkalke, hišne gospodarice? Ali lahko govorimo tudi o matriarhalni družbi? Odkritja kot vedno odpirajo več vprašanj kot odgovorov.

10. SOLINE – Belo zlato slovenskih obmorskih mest

Sol je bila v preteklosti dragocena surovina, pomembna je bila za konzerviranje živil ter proizvodnjo stekla in smodnika. Zgodovinarji njen pomen primerjajo s sedanjo strateško vlogo črnega zlata, nafte. V stoletjih so ob piranski obali nastale soline v Sečovljah, Strunjanu in Fazanu, današnja Lucija.

Kaj je petola?
V 14. stoletju so v naše obmorske kraje prišli solinarji s Paga, da bi tudi v piranskih solinah pridelovali kakovostno sol. Od takrat dalje se je v naših solinah gojila petola (biosediment), ki daje piranski soli tisto značilno belo barvo. Pridobivanje soli pa se od takrat ni bistveno spremenilo.

Hommage solinarjem s severnih obal Jadrana
V 60. letih prejšnjega stoletja so v Fontaniggah (južni predel Sečoveljskih solin) opustili še zadnje soline, kjer so sol pridobivali še po srednjeveškem postopku. Že takrat je prvi ravnatelj Pomorskega muzeja, Miroslav Pahor, razmišljal o postavitvi nekakšnega "solinarskega skansena". Z Muzejem solinarstva so pred tridesetimi leti uresničili Pahorjevo vizijo in prva solinarska hiša je bila obnovljena leta 1989.

Za vsako od 146 solinarskih hiš obstaja vsaj ena fotografija
Fotograf Josip Rošival je v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja v fotografije ujel še zadnje trenutke življenja v piranskih solinah. Če primerjamo fotografiji na levi, ki sta nastali v razponu šestdesetih let, so od nekdanjih raznolikih solinarskih hiš danes v večini ostale samo še ruševine. Za vsako od 146 solinarskih hiš z območja Fontnanigge, ki je po letu 1954 še služila svoji namembnosti, obstaja vsaj en posnetek.

Kljub nespodbudnemu prizoru z zgornje fotografije, opogumlja napor konservatorjev in muzealcev, da skrbno dokumentirajo nesnovno in materialno dediščino naših obmorskih mest.

11. LIDAR – Okno v preteklo krajino

Slovenija spada med izredno gozdnate dežele, kar 60 % njenega ozemlja prekrivajo gozdovi. Lasersko skeniranje površja iz zraka oz. lidar je izredno uporabna metoda za opazovanje pretekle krajine, zlasti na težko dostopnih in z gozdom poraščenih območij.

Glavni vir za proučevanje prazgodovinske krajine Krasa
Na prvi pogled zgornji lidarski posnetek spominja na mesečevo pokrajino s kraterji, a izurjeno oko arheologa hitro prepozna sledove, ki so se v krajino zapisali zaradi človekovih posegov v prostor. Z zračnim laserskim skeniranjem postanejo vidne ugreznjene poti, gomile, groblje, nasipi, zidovi in jarki.

Rimski zemljemerci se niso ozirali na prazgodovinsko urejanje prostora
V okolici gradišča Debela griža so na lidarskih posnetkih prepoznali zidove, ki tečejo kar čez polje grobelj. Arheologi so jih opredelili kot sledove centuriacije. Rimski zemljemerci se torej prav nič niso ozirali na prazgodovinsko rabo prostora domorodnih skupnosti. A vendar centuriacija Krasa ni bila nikoli končana, saj so odkrili le posamezne fragmente rastra. Strokovnjaki so mnenja, da sledovi zemljiške razdelitve Krasa kažejo predvsem izkazovanje politične moči hegemona nad nekaterimi domorodnimi skupnostmi v zaledju v času kolonizacije Trsta.

12. VILA EPOS – Blejski turizem je bil nekaj posebnega

Ugodna klima, termalni vrelci in slikovito jezero z otoško cerkvico so na Bled privabljali obiskovalce z vseh koncev Avstro-Ogrske. Velike zasluge za njegov turistični razvoj lahko pripišemo Arnoldu Rikliju in njegovi zdraviliški metodi zdravljenja. Mnogim se je Bled tako priljubil, da so si počitnice želeli preživljati v lastnih bivališčih, in ne v penzionih ali hotelih. Na najlepših legah ob jezeru so začeli graditi razkošne vile z vrtovi. Ena takih je tudi vila Epos, zgrajena v slogu historicizma s secesijskimi elementi. Leta 1909 so jo zgradili po načrtih češkega stavbenika Josefa Hronka.

Na Bledu je svoj podpis pustil tudi Plečnik
Arhitekt Plečnik je v 30. letih prejšnjega stoletja k Hronkovi vili prizidal zimski vrt. Nad novim vhodom v vilo je oblikoval teraso, ki jo podpirajo stebri. Tudi na Eposu so prisotni zanj značilni prepoznavni elementi, denimo kombinacija lokalnega kamna in opeke, ki jo v polnem sijaju lahko občudujemo na fasadi Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Vila Epos je lep primer sožitja starega historicizma in Plečnikovih modernih izpeljav.

Zastekljena veranda zelo spominja na zimski vrt mojstrove hiše v Trnovem, ki ga prav tako definirajo stebri. Stebri so bili stalnica Pečnikovega snovanja, nenosilni stebri, ki so estetski arhitekturni element, in ne podpirajo ničesar. Spomnimo se Čevljarskega mostu ali pa cerkve sv. Mihaela na Barju. Ta je skupaj z drugimi deli Jožeta Plečnika z letošnjim letom umeščena na Unescov seznam svetovne dediščine.