Ob mednarodnem dnevu zaščite ozonske plasti so pri ZN spomnili, da je projekt lahko za zgled drugim mednarodnim projektom, predvsem sorodnemu Kjotskemu protokolu. Ozonsko luknjo so prvič opazili nad Antarktiko leta 1975, največja pa je bila med septembrom in novembrom leta 2000, ko je merila 28 milijonov kvadratnih kilometrov. Zaščita ozonske plasti je vsebina Montrealskega protokola, ki je v veljavo stopil pred 20 leti.

Ozon, molekula s tremi atomi kisika, ima dvojno vlogo. V pritlehnih plasteh troposfere ozon nastaja zlasti ob fotokemičnih reakcijah izpušnih plinov vozil in industrije ter škodljivo vpliva na zdravje živih bitij. Ozon v stratosferi pa nas ščiti pred ultravijoličnim sevanjem, njegova koncentracija pa je najvišja na višini med 15 in 21 kilometri.

Količine izpustov CFC-ja nižje za skoraj 100 odstotkov
Ozonska plast se je začela tanjšati zaradi snovi, ki so ji uporabljale predvsem hladilne, klimatske in gasilne naprave.Velikost ozonske luknje se od leta 2000, ko je bila največja, z izjemo leta 2002, ni bistveno spremenila.

Od leta 1996, ko je začela veljati prepoved uporabe CFC-ja (klorofluorogljiki), so razvite države količine zmanjšale skoraj 100-odstotno, slovenski izpusti pa so se z 2.718 ODP t, kolikor jih je država imela v izhodiščnem letu 1986, znižali na 1 ODP t. ODP t je mera, ki izraža vrednost porabe CFC-ja v tonah, preračunana glede na dejavnik škodljivosti snovi.