Uroš Lubej med branjem zahtev protestnikov, ki zahtevajo odstop vseh političnih elit, ljudsko nezaupnico, večjo vključenost ljudi pri določanju poslancev in reformo sodstva. Foto: MMC RTV SLO
Uroš Lubej med branjem zahtev protestnikov, ki zahtevajo odstop vseh političnih elit, ljudsko nezaupnico, večjo vključenost ljudi pri določanju poslancev in reformo sodstva. Foto: MMC RTV SLO

Če protest nima jasnega cilja, ni nobene možnosti, da bi bil uspešen.

Gotof je
Uspeh mariborskih protestov Lubej pripisuje jasno izraženemu cilju protestov. Foto: BoBo

Do izgredov pride, ko ljudje izgubijo potrpljenje, ko jih, kljub jasno izraženi volji, oblast ne posluša in se zadeva zakomplicira.

Slovenija ima celotno generacijo ljudi, ki ni dobila svoje priložnosti v politiki oziroma vodenja različnih politik v Sloveniji. Če smo iskreni, gledamo podobne obraze že od leta 1990.

Protesti
Izgredi so po Lubejevem mnenju lahko tudi odraz obupa, ko politika ne prisluhne ljudstvu. Foto: BoBo

Tisti ljudje, ki politično ne ustrezajo, ne morejo priti na visoke položaje, povezane z občinskim javnim sektorjem. Sprva se pojavi politična trgovina v smislu, kdo politično ustreza in bo pripeljal več glasov, nato pa ji sledi medsebojna delitev položajev.

Poslanec mora biti poslušen stranki, če ne želi, da ga na naslednjih volitvah predlaga v nekem okraju, kjer ne bo izvoljen. To je absolutno treba spremeniti, če želimo imeti močan državni zbor. Zdaj imamo v parlamentu, če smo iskreni, 80 odstotkov lutk, preostali pa odločajo.

Uroš Lubej o alternativah

Čeprav se je kot prvi protestnik javno izpostavil, pa je v pogovoru za MMC dejal, da sam ni pobudnik protestov oziroma je pobudnik toliko kot vsak posameznik, ki je sporočilo o protestih pomagal širiti po medmrežju.

Novomeščan Uroš Lubej je sicer učitelj ter urednik in novinar spletnega medija Novomeški Čuvar. Je eden izmed pobudnikov peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, s katero bi imeli volivci možnost odstavljati župane in poslance. Prav zaradi peticije pa so se nanj obrnili tudi pobudniki skupin na družbenem omrežju Facebook, kjer se med drugim napovedujejo novi protesti.

Uspeh mariborske vstaje, po kateri je Franc Kangler napovedal odstop z mesta župana, je po njegovem mnenju povezan z jasno zastavljenimi cilji s široko podporo, kar so poskušali doseči tudi v Ljubljani s postavitvijo konkretnih zahtev. Ob tem poudarja, da sam ne more govoriti v imenu vseh protestnikov, zgolj v imenu tistih nekaj, ki so zahteve sestavili. So pa pri sestavljanju zahtev skušali upoštevati na protestih najpogosteje izražena mnenja.

Kako konkretno ste vi osebno vpleteni v samo nastajanje demonstracij?
Sam sem bil med pobudniki peticije za uvedbo ljudske nezaupnice, ki jo je podpisalo 27 tisoč ljudi in je kot taka dobila širok odmev v javnosti oziroma medijih. Na podlagi tega so me kontaktirali nekateri ustanovitelji teh Facebook skupin, prek katerih potekajo pobude za demonstracijo, ker so želeli artikulirati skupne zahteve protestov. Sam nisem organiziral ali začel nobenega protesta oziroma sem organizator tako kot vsak, ki širi to sporočilo po medmrežju. Treba je razumeti, kako ti protesti nastajajo. Marsikdo je ostal blizu središča dogajanja, ko je ustanovil določeno skupnost, nato pa se je spontano začel povečevati obisk, na ta način pa je človek, ki tega ni niti ni pričakoval, pristal v središču dogajanja. Z oblikovanjem teh zahtev smo želeli poskrbeti le za artikulacijo cilja protestov, pri čemer smo skušali pri tem upoštevati čim širšo voljo ljudi, ne le tistih, ki so demonstrirali, temveč vse javnosti. Kolikor je to pač mogoče.

Je pri tem tveganje, da bi te zahteve, če se protestniki v njih ne bi prepoznali svojih, povzročile zvodenitev protestov?
Mariborčani, kjer se je vse skupaj začelo, so imeli jasen cilj že od samega začetka. Vsi, ki so prišli tja, so prišli z enim jasnim namenom, da prisilijo Kanglerja in njegovo, kot ji pravijo, hobotnico, k odstopu. Preostali protesti so neki odsev dogajanj v Mariboru, kjer gre lahko za marsikaj, od konkretnega protesta proti lokalni oblasti, vladi, celotni politični eliti, do povsem splošnih ciljev, kot je obdavčitev Cerkve. V takih okoliščinah seveda obstaja verjetnost, da bi ti tokovi, ki med seboj niso nujno povezani, zvodeneli. To je tudi opozorilo protestnikom, če se ne poenotijo pod nekimi jasnimi cilji in najdejo skupno točko, ki je vir vseh problemov, bodo protesti neuspešni. Pri vseh vstajah je tako, da če protest nima jasnega cilja, ni nobene možnosti, da bi bil uspešen. Mi smo s svojo potezo skušali poiskati skupne zahteve vseh in jih prenesti v javnost, je pa res, da so te zahteve zelo radikalne.

Zahteve Mariborčanov so bile tako rekoč zajete v geslih Gotof je in Nesimo ga vun, kar so kratki, jasni in predvsem hitro uresničljivi cilji. Ste se tudi tako zgledovali pri postavljanju zahtev?
Mariborčani imajo tudi zdaj jasen cilj - razpustitev mestnega sveta - ki je uresničljiv, ne glede na to, ali je pravilen ali ne. Spet jim lahko samo čestitamo v smislu revolucionarnega pristopa. Imajo jasen cilj, ki ga bodo tudi uspešno uresničili. Podobna je tudi naša prva zahteva: odstop vseh politikov s položajev oblasti. Je pa to mogoče rahlo težje narediti na državni ravni.

Toda pred dejansko uresničitvijo cilja so vendarle poletele tudi granitne kocke. Ali izgredi pripomorejo k uresničevanju takih ciljev ali jih je mogoče uresničiti brez njih?
Po mojem mnenju ni treba, da letijo kocke, da nekdo odstopi. Če bodo državljani pokazali z miroljubnimi protesti, da vsi mislijo resno, potem bo po mojem mnenju prišlo do neke oblike odstopa oblasti. Kocke pa so posledica napete socialne situacije, ljudje so jezni, na drugi strani pa obstajajo tudi ljudje, ki skušajo razbiti demonstracije. Do izgredov pride, ko ljudje izgubijo potrpljenje, ko jih, kljub jasno izraženi volji, oblast ne posluša in se zadeva zakomplicira.

Nekatere koalicijske stranke so po protestih pohitele s predlogi za spremembe v slovenski državni ureditvi, s čimer naj bi "prisluhnili protestnikom." Ali so res?
Politika se je res začela odzivati. Kar se tiče samega predloga ljudske nezaupnice, so nam do določene mere prišli nasproti s svojimi predlogi, ki so seveda omiljeni in zadevajo samo župane, ne pa tudi drugih funkcionarjev. Kljub temu pa se mi zdi, da politiki ne razumejo, da morajo vendarle vzpostaviti neko komunikacijo z ljudstvom. Ne more komunikacija potekati le v parlamentu. Kakor je po eni strani pozitivno, da je politika zajela nekatere elemente izražene volje na protestih, pa so se pri tem odprli tudi politični boji, kar je slabo. Tako je pravzaprav v ospredju vprašanje, katera sprememba ustreza moji stranki ali političnemu položaju, ne pa, katera sprememba bo Slovenijo pripeljala iz blokade odločanja in socialne krize.

Glede na to, da zahtevate odstop celotne politike, ali lahko ta sploh kar koli stori, da bi se približala vašim zahtevam?
Mnenje tistih, ki smo pripravljali izjavo na to vprašanje, je odklonilno. Prepričani smo, da je trenutna elita tako prepletena in zapletena v medsebojne igrice, da vrh politike enostavno ni več zmožen učinkovitega delovanja na eni in komunikacije z ljudmi, s katero bi si povrnil zaupanje ljudi, na drugi strani. Z vsem spoštovanjem do ljudi in njihovih dosežkov, a osebi, kot sta Janša in Janković enostavno v delu javnosti sprožata tako negativne občutke, da enostavno ne moreta potegniti ljudstva za seboj. Ljudje namreč potrebujejo upanje in zaupanje, ki ga obstoječe elite ne nudijo. Zato bi bila modra odločitev, da oba sestopita z oblasti. Tako kot je to v nekem trenutku storila Zveza komunistov, je zdaj mogoče trenutek, ko bi vrhovi slovenske politike morali sprejeti soglasje o sestopu z oblasti. To seveda ne pomeni uničenja strank. Zgolj zamenjavo ljudi.

S tem pa sva že pri pogosto zastavljenem vprašanju, kaj je alternativa oziroma kaj sledi po tem sestopu?
Menim, da je to ponižujoče vprašanje za Slovenijo. To je naivno vprašanje, ki temelji na predpostavki, da sta edina alternativa Janković ali Janša. K temu precej pripomorejo mediji, ki sledijo bralcem. Vem, da bralci pogosto želijo boj petelinov, in mi novinarji jim radi pri tem ustrežemo. Slovenija ima celotno generacijo ljudi, ki ni dobila svoje priložnosti v politiki oziroma vodenja različnih politik. Če smo iskreni, gledamo podobne obraze od leta 1990. Drugi ljudje obstajajo, samo mora se jim ponuditi možnost, da bi se sploh lahko vključili.

Poleg istih obrazov je videti, da obstaja tudi utečen strankarski postopek za novačenje novih ljudi v politiki. Vidite pri tem tudi negativno selekcijo?
To sicer težko komentiram, saj dogajanja na državni ravni ne poznam tako dobro, a kolikor sem videl na lokalni ravni v Novem mestu, je negativna selekcija še kako prisotna. Tisti ljudje, ki politično ne ustrezajo, ne morejo priti na visoke položaje, povezane z občinskim javnim sektorjem. Sprva se pojavi politična trgovina v smislu, kdo politično ustreza in bo pripeljal več glasov, nato pa ji sledi medsebojna delitev položajev. To nedvomno je negativna selekcija, saj se vzpostavlja neka oligarhija, kjer v politiki podpirajo drug drugega.

S tem sva tudi že pri vaši zahtevi o odgovornosti gospodarskih elit, ki je često prepletena s političnimi, kjer zahtevate, da ta dokaže vir svojega premoženja in zaplembo protipravno pridobljenega. Je upanje na kaj takega sploh realno?
Tu gre za zahtevo, ki mora biti uresničena. Jasno je, da ne smemo kršiti temeljnih principov, na katerih temelji ta država, saj je potem lahko vsak obtožen, a se vendarle mora uresničiti. Ljudje, ki so upravljali javni denar, morajo dokazati izvor svojega premoženja, saj obstaja že toliko indicev in dokazov, da smo bili državljani oškodovani pri velikem številu javnih projektov. Zato je tu treba brez teptanja človekovih pravic in dostojanstva razčistiti in zadevo dokončno zapreti vsaj na simbolični ravni.
To verjetno tudi sovpada z zahtevo po reformi sodstva. To pa je spolzko področje, saj je pri vsakem predlogu o reformi sodstva vselej bojazen, da skuša nekdo zaradi svojih parcialnih interesov okrniti tretjo vejo oblasti ...
Imamo velik problem s hitrostjo dela sodišč in tudi nekaterih upravnih postopkov, to paralizira državo in nekaj je gotovo treba radikalno spremeniti. Drobne spremembe očitno niso dovolj. Kakor koli so ljudje jezni na sodnike, sodni sistem in pravno državo, pa morajo sodniki vedeti, da imajo podporo ljudi. Morajo vedeti, da ne bomo nastopali proti sodnikom, ki bodo dobro opravljali svoje delo. Mislim, da bodo ljudje na strani sodišč, ampak konkretno pa je treba nekaj narediti. Kaj in kako, pa je vprašanje za stroko.

Zahtevate tudi večji vpliv ljudstva na izvolitev poslancev, mislite s tem na uvedbo preferenčnega glasu?
To je le ena izmed možnosti. Med protestniki se pojavljajo tudi druge različice, kot je, denimo, neposredna ljudska demokracija z ukinitvijo političnih strank. Možnost pa predstavlja tudi večinski sistem, kot ga predlaga Janša, kjer bi ljudje odločali med dvema kandidatoma, s tem pa bi lahko v državni zbor prišli tudi ljudje, ki niso člani strank. Potem je tu tudi možnost zgledovanja po kombiniranih sistemih, kot jih poznajo nekatere države. Dokončno se do samega načina nismo opredelili, naša zahteva je usmerjena predvsem k omejevanju vpliva strank. To, kar imamo mi zdaj, je slabo, saj stranke same de facto določajo, kdo bo v parlamentu. To pomeni, da so poslanci poslušni strankam, saj jih tako rekoč postavljajo one same, in ne ljudje. Poslanec mora biti poslušen stranki, če ne želi, da ga na naslednjih volitvah predlaga v nekem okraju, kjer ne bo izvoljen. To je absolutno treba spremeniti, če želimo imeti močan državni zbor. Zdaj imamo v parlamentu, če smo iskreni, 80 odstotkov lutk, drugi pa odločajo. To je najpomembneje prekiniti.

Kako vidite razvoj protestov v prihodnosti?
Vse je odvisno od artikuliranja ciljev, hkrati pa morajo biti artikulirani v sodelovanju z ljudmi. Če jih bo nekdo postavil od zgoraj, se utegne zgoditi, da bo množica prav njemu vpila: "Gotof si." Navsezadnje je to letelo tudi na mene osebno, češ kdo pa si ti, da govoriš v našem imenu. Vse je odvisno od tega, ali bodo zahteve artikulirane in zajemale širšo podporo ljudi.

Če protest nima jasnega cilja, ni nobene možnosti, da bi bil uspešen.

Do izgredov pride, ko ljudje izgubijo potrpljenje, ko jih, kljub jasno izraženi volji, oblast ne posluša in se zadeva zakomplicira.

Slovenija ima celotno generacijo ljudi, ki ni dobila svoje priložnosti v politiki oziroma vodenja različnih politik v Sloveniji. Če smo iskreni, gledamo podobne obraze že od leta 1990.

Tisti ljudje, ki politično ne ustrezajo, ne morejo priti na visoke položaje, povezane z občinskim javnim sektorjem. Sprva se pojavi politična trgovina v smislu, kdo politično ustreza in bo pripeljal več glasov, nato pa ji sledi medsebojna delitev položajev.

Poslanec mora biti poslušen stranki, če ne želi, da ga na naslednjih volitvah predlaga v nekem okraju, kjer ne bo izvoljen. To je absolutno treba spremeniti, če želimo imeti močan državni zbor. Zdaj imamo v parlamentu, če smo iskreni, 80 odstotkov lutk, preostali pa odločajo.

Uroš Lubej o alternativah