Na Prvi gimnaziji Maribor uspešno vključujejo dijake priseljence. Letno se jih k njim vpiše od pet do deset. Prihajajo iz različnih držav sveta, tudi iz Rusije in Indije. Večina pa jih še vedno prihaja iz držav nekdanje Jugoslavije.

Tak primer je tudi Beograjčan Pavle Puzigaća, ki je pred tremi leti na Prvi gimnaziji maturiral z odličnim uspehom. Le ena točka mu je zmanjkala, da bi bil zlati maturant. V Slovenijo je prišel, da bi se pridružil svoji mami, ki je kot glasbenica dobila službo v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Danes priden študent medicine, se je slovenščine naučil precej hitro, tudi po zaslugi zasebnih inštrukcij, ki jih je imel med poletnimi počitnicami, preden je prvič stopil v slovensko šolo.

Pavletove izjave
Njegove prve slovenske povedi so bile marsikdaj zelo zabavne za njegove sošolce, za katere pravi, da so ga zelo dobro sprejeli. Obstajajo tako imenovane Pavletove izjave, ki so dejansko bili neuspeli poskusi prevajanja srbskih fraz. "Spomnim se, da sem enkrat dejal, da sem tako lačen, da bi lahko pojedel mastno odejo, kar v srbščini pomeni, da bi pojedel kar koli užitnega, v slovenščini pa ima samo dobeseden pomen, in ne vzbuja apetita. Ko pa smo delali Cankarjevo delo Na klancu, sem ves čas menil, da je tista Francka tekla za vlakom, in ne za vozom, ker 'voz' v srbščini pomeni vlak, in sem si jo potem predstavljal kot Usaina Bolta."

Ko so profesorji "legende"
Tudi profesorji so ga odlično sprejeli in mu dajali vso potrebno podporo: "Profesorji so bili zares navdih, lahko bi dejal legende. Na primer, profesorica zgodovine me je dostikrat spodbujala, naj grem na zgodovinska tekmovanja, pa tudi, da naj napišem kakšno raziskovalno nalogo, kjer bi združil slovensko in srbsko zgodovino."

Kako sprejeti dijaka priseljenca
Profesorica slovenščine Silva Rakoc nam je povedala, kako je, ko v razredu dobijo nekoga, ki pride iz druge države in ne zna slovensko: "Takega dijaka že prej spoznamo, tako da se z njim tudi pogovorimo. Vprašamo ga, kakšno je njegovo stanje v družini, koliko se govori slovensko, znajo starši govoriti slovensko ali ne znajo."

Ena ura slovenščine na teden
Z lajšanje vključevanja priseljenih dijakov imajo ti v sklopu sistemske podpore na slovenskih šolah v prvih dveh letih pravico do tečaja slovenščine v obliki ene dopolnilne ure slovenskega jezika na teden. Profesorica Rakoc nam je razkrila, da imajo pri tej dodatni uri pri delu z dijaki individualni pristop: "Tu je zelo različno, eni dijaki bi radi imeli prav tečaj slovenščine, želijo se res naučiti, kako reagirati v določenih situacijah. Drugi bi radi to uro, pa tudi kakšen odmor, izkoristili za ponavljanje šolske snovi. Mnogi dijaki, ko pridejo na slovensko šolo, imajo potem seveda še obveznost opraviti izpit iz slovenščine, tako da se pripravljamo tudi na ta izpit iz slovenščine."

V Slovenijo zaradi hokeja
Večina priseljenih dijakov na Prvi gimnaziji je v Slovenijo prišla zaradi združevanja družin. Ena izmed izjem je David Tomašević, ki je v Slovenijo prišel sredi avgusta letos kot štipendist hokejskega kluba Maribor, skupaj s še sedmimi soigralci iz Novega Sada. "Ker pri nas v Srbiji nismo imeli dobrih možnosti za hokej, smo se odločili, da pridemo sem in si pogledamo, kako je. Prišli smo na obisk sredi marca, bilo nam je všeč. Potem se je bilo treba samo še vpisati na šolo, kar smo storili, in zdaj bomo štiri leta tu."
Trenutno prebiva v dijaškem domu. Zelo je zadovoljen s tem, kako so ga sprejeli, tako v domu kot na šoli. Za slovenščino pravi, da jo že dobro razume, govori pa za zdaj le toliko, da se zna predstaviti in povedati nekaj o sebi.

Število dijakov tujcev narašča
Po podatkih Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ) je bilo v tem šolskem letu vpisanih 3.066 dijakov tujcev. To število iz leta v leto narašča. Podatki iz centralne evidence MIZŠ o vključenosti dijakov tujcev s stalnim oziroma začasnim prebivališčem namreč kažejo, da jih je bilo v šolskem letu 2011/12 1.753; v šolskem letu 2012/13 pa 2.153. V šolskem letu 2013/14 jih je bilo 2.452, v šolskem letu 2014/15 pa 2.867.
Izkušnje iz časa Jugoslavije
Vendar pa so zlasti poklicne srednje šole v času Jugoslavije že imele obilo izkušenj z vključevanjem večjega števila dijakov, ki niso znali slovensko. Profesorica Rakoc se spominja: "Ko sem učila v Novem mestu pred več kot dvajsetimi leti, smo zato, da bi zapolnili oddelke gradbene šole, hodili po dijake v Bosno. Tisto delo je bilo pa težje, kot je to na gimnaziji. Tam v razredu ni bilo slovensko govorečega okolja.
Zato smo imeli kakšno uro slovenščine več, prilagodili smo učne načrte, jaz bi mogoče celo rekla, da smo poenostavili vse skupaj. Poudarek je bil bolj na praktični rabi jezika."

Prva kot primer dobre prakse
Na Prvi gimnaziji Maribor pa ni potrebe po poenostavljanju učnega načrta za priseljene dijake, saj se, kot pravijo, k njim večinoma vpišejo učenci in učenke, ki so že motivirani in nadpovprečno nadarjeni, kar zelo olajša njihovo integracijo. Potrebujejo samo spodbudo in podporo učiteljev in sošolcev, česar pa na Prvi ne manjka.

Izmenjava dobrih praks?
Ravnatelj Herman Pušnik pravi, da na Prvi gimnaziji Maribor gojijo kulturo mednarodnega sodelovanja, njihovi dijaki odhajajo na ekskurzije in izmenjave v tujino in nasprotno. Zato se ravnajo po zelo preprostem načelu: "Kakor naši odhajajo drugam, je dobro, da tudi mi sprejmemo tiste, ki prihajajo k nam." Kar zadeva sistemsko podporo, Pušnik pravi, da bi si tu želeli malo več učnih gradiv in bolj izdelano strategijo, kako priseljene učence poučevati slovenščine. Ravno tako meni, da bi bilo zelo koristno mreženje dobrih praks, ki ne bi potekalo samo na projektni osnovi, ampak bi bilo dolgoročno sistemsko zagotovljeno. Tako bi lahko šole iz vse Slovenije na podlagi dobrih praks poenotile standarde in izboljšale metode dela s priseljenimi dijaki.