Imposterji oziroma “prevaranti” so manj zadovoljni z delovnim mestom, so pasivni in v službi manj požrtvovalni, velikokrat so pod stresom, a hkrati tudi pripadni delovni organizaciji, saj si ne želijo v neznano okolje. Foto: MMC RTV SLO/Shutterstock
Imposterji oziroma “prevaranti” so manj zadovoljni z delovnim mestom, so pasivni in v službi manj požrtvovalni, velikokrat so pod stresom, a hkrati tudi pripadni delovni organizaciji, saj si ne želijo v neznano okolje. Foto: MMC RTV SLO/Shutterstock

Na podlagi kliničnih intervjujev z uspešnimi ženskami sta ga leta 1978 prvič opredelili ameriški psihologinji Pauline Clance in Suzanne Imes.

Ljudje s sindromom prevaranta so anksiozni, ves čas jih je strah, da jih bodo razkrinkali. Te osebe so objektivno zmožne velikih dosežkov, občutki pa so tisti, ki jih delajo prevarante.

Eva Boštjančič, psihologinja

V slovenščini se pojavljata prevoda Sindrom vsiljivca in Sindrom prevaranta. Prevod zadnjega je uporabljen tudi v magistrski nalogi Katarine Šavrič. Gre praktično za edino znanstveno-raziskovalno delo v slovenščini na to temo. Magistrska naloga je na Filozofski fakulteti v Ljubljani nastala leta 2018, mentorica pa je bila prof. dr. Eva Boštjančič: “Ljudje s sindromom prevaranta se počutijo anksiozno, ves čas jih je strah, da jih bodo razkrinkali. Te osebe so objektivno zmožne velikih dosežkov, občutki pa so tisti, ki jih delajo prevarante.”

Spekter občutkov je lahko zelo širok, zato je treba biti previden in ne posploševati. “Psihologi ljudi radi opredeljujemo, a jih ne smemo predalčkati. Toda če gre za kombinacijo določenih občutkov, tudi vedenj, potem lahko govorimo o sindromu prevaranta. Takšni občutki se večkrat pojavljajo pri ljudeh, ki so bili vzgojeni v družinah, kjer se je poudarjala uspešnost in dosežki, kjer se je to nagrajevalo. Sindrom je bolj značilen za prvorojence, povezujemo pa ga tudi s perfekcionizmom, anksioznostjo, nevroticizmom in nižjo vestnostjo. Običajno je prisotno tudi nizko samospoštovanje.”

Psihologinja Eva Boštjančič: “Sindrom je bolj značilen za prvorojence, povezujemo pa ga tudi z anksioznostjo, nevroticizmom in nižjo vestnostjo. Običajno je prisotno tudi nizko samospoštovanje. Foto: Val 202
Psihologinja Eva Boštjančič: “Sindrom je bolj značilen za prvorojence, povezujemo pa ga tudi z anksioznostjo, nevroticizmom in nižjo vestnostjo. Običajno je prisotno tudi nizko samospoštovanje. Foto: Val 202

Nekatere študije ugotavljajo, da so ženske morda bolj izpostavljene, saj imajo zaradi porodniških dopustov, skrbi za otroke in obremenitev v gospodinjstvu predvsem v službenih okoljih občutek, da so jih med njihovo odsotnostjo drugi prehiteli in ta primanjkljaj kompenzirajo. Psihologinja Eva Boštjančič sicer opozarja, da prav vse študije, predvsem na delovnih mestih, temu nujno ne pritrjujejo. “Raziskava Katarine Šavrič med 317 zaposlenimi Slovenkami in Slovenci pa je pokazala, da so občutki prevaranta res bolj pogosti pri ženskah in pri višje izobraženih in predvsem pri zaposlenih na začetku kariere.”

Imposterji oziroma “prevaranti” so manj zadovoljni z delovnim mestom, so pasivni in v službi manj požrtvovalni, velikokrat so pod stresom, a hkrati tudi pripadni delovni organizaciji, saj si ne želijo v neznano okolje. Zelo težko sprejmejo pohvale oziroma priznanje za svoje delo, lahko zavrnejo napredovanje.

“Nisem prepričan, da res sodim v to okolje”

Dr. Thomas Curran je star 35 let. Je profesor psihologije na London School Of Economics in avtor knjige o perfekcionizmu The perfection trap, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot Past popolnosti. Prof. Curran pravi, da ima tudi sam izkušnjo s sindromom prevaranta. Prihaja namreč iz manjšega delavskega kraja v Veliki Britaniji. Oče je delal na gradbiščih, mama je bila receptorka v hotelu. Odraščanje v skromnem okolju ga je zaznamovalo bolj, kot je mislil.

Tudi če dosežemo 70 ali 80 odstotkov od naloženega, je to še vedno zelo dobro. Dovoliti si moramo, da je 100 odstotkov res samo občasen rezultat, ko se vse poklopi.

Thomas Curran, psiholog in raziskovalec perfekcionizma

“Ko mi je mama pakirala stvari za odhod na univerzo, sem začutil nekaj, kar danes imenujemo sindrom prevaranta: da se odpravljam nekam, kamor v resnici ne sodim. Zavedel sem se, kaj v praksi pomeni razredni sistem v Veliki Britaniji in da nekako ne sodim med vrstnike, ki so bili v kampusu v večini, torej med študente iz uglednih in bogatih družin. In ta občutek me kljub uspešni karieri še vedno včasih spremlja, ko se zdaj kot profesor sprehajam po hodnikih London School of Economics. Nisem povsem prepričan, da res sodim v to okolje.”

Prof. Thomas Curran je v Veliki Britaniji vodilna avtoriteta na področju študij perfekcionizma, veliko predava in za številne svetovne medije piše tudi o sindromu prevaranta. Med drugim je pred meseci za britanski časnik The Guardian vodil odmeven webinar na to temo. Ključna izhodišča o sindromu prevaranta je pojasnil tudi v intervjuju za Val 202.

“Pomembno je, da ljudje prepoznamo, da s tem, ko poskušamo biti popolni, v svet v resnici pošiljamo nerealno podobo samih sebe. In tega se seveda globoko v sebi zavedamo, zato se soočamo z veliko dvomi in pretvarjanjem, kar lahko pripelje tudi do strahov, pretirane zaskrbljenosti, vrtenja v začaranem krogu. Vse te negativne občutke skušamo kompenzirati tako, da še bolj stremimo k perfekcionizmu.”

Danaja Lorenčič je avtorica knjige Nepopolna: “Če nam stvari uhajajo iz rok, je vsekakor dobro poiskati strokovno pomoč.” Foto: Val 202
Danaja Lorenčič je avtorica knjige Nepopolna: “Če nam stvari uhajajo iz rok, je vsekakor dobro poiskati strokovno pomoč.” Foto: Val 202

Imela sem občutek, da si ne zaslužim pohvale, ampak kritiko

Danaja Lorenčič je sociologinja in novinarka. Izdala je knjigo o spopadanju s perfekcionizmom z naslovom Nepopolna. V njej eno izmed poglavij posveča tudi odnosu do dela.

“Po izobrazbi sem sociologinja, ko sem se znašla v novinarstvu, se mi je zdelo, da gre za področje, kamor ne sodim. Moj partner je novinar, moj brat je bil novinar, oba sta študirala novinarstvo, jaz pa ne. Ves čas sem mislila, da se moram veliko bolj truditi, da ne bom razkrinkana. Imela sem občutek, da si ne zaslužim pohvale, ampak kritiko. Če smo poleg tega še perfekcionisti, se radi ustavljamo ob podrobnostih, ne vidimo širše slike. Ne upamo prositi za povišico, ne znamo se postaviti zase, ne zmoremo postaviti mej. Težko rečemo ne, če pa že, nas prevzamejo slabi občutki.”

Na drugi strani so v delovnih okoljih in družbi nasploh prisotni tudi posamezniki, ki so na marsikaterem področju slabo podkovani, manj delovni in površni, morda celo izkoriščevalski, a s svojim nastopom dajejo občutek, da so vsevedni.

Ves čas sem mislila, da se moram veliko bolj truditi, da ne bom razkrinkana. Imela sem občutek, da si ne zaslužim pohvale, ampak kritiko.

Danaja Lorenčič, avtorica knjige Nepopolna

“Predvsem v politiki opažam veliko ljudi, ki ne dvomijo v lastne sposobnosti, čeprav bi objektivno morali, ker so nepripravljeni, niso prebrali dovolj raziskav. Po drugi strani pa poznam ljudi, ki so končali najboljše univerze na svetu, a vseeno niso prepričani v svoj prav in ne trdijo, da je njihovo mnenje vredno največ. Morda je za življenje najboljša neka vmesna pot, jaz to imenujem zdrav ego. Da nisi narcisistično obtežen, hkrati pa ne podvomiš najprej vase.”

Danaja Lorenčič poudarja, da je morebitne občutke prevaranta dobro omejiti in obvladati: “Če se zapletaš v uničujoče občutke krivde, da nisi nikoli dovolj dober in da nima smisla sploh poskusiti, lahko posameznika to zelo močno obremeni. Če nam stvari uhajajo iz rok, je vsekakor dobro poiskati strokovno pomoč.”

Psiholog dr. Thomas Curran z London School of Economics v intervjuju za Val 202 razlaga, da je sindrom prevaranta lahko zelo povezan s perfekcionizmom. A realnost je nepopolna, neurejena, kaotična. Foto: Val 202
Psiholog dr. Thomas Curran z London School of Economics v intervjuju za Val 202 razlaga, da je sindrom prevaranta lahko zelo povezan s perfekcionizmom. A realnost je nepopolna, neurejena, kaotična. Foto: Val 202

Perfekcionisti so bolj nagnjeni k občutkom prevaranta

Psiholog dr. Thomas Curran z London School of Economics razlaga, da je sindrom prevaranta lahko zelo povezan s perfekcionizmom. Ki ga sodobna družba, ki jo poganjata tekmovalnost in primerjanje, samo še spodbuja. In perfekcionisti so bolj nagnjeni k občutkom vsiljivca oziroma prevaranta.

Pritisk je močan predvsem na mlade, nadaljuje prof. Curran. Njegova raziskava iz leta 2018 je pokazala, da sodobne generacije občutijo vse večji družbeni pritisk glede zahtev do njih, tudi sami postajajo vedno bolj zahtevni do sebe. Stremljenje k popolnosti je med mladimi vse bolj nevrotično, gre za neke vrste toksični perfekcionizem. Poleg tega mladi živijo vzporedno življenje tudi na spletu, predvsem družabna omrežja krepijo občutek, da človeku nekaj manjka, da se primerja z drugimi in tudi spreneveda, da je nekaj, kar v resnici ni. Oziroma ima takšne občutke.

“Zelo so me zanimale povezave med perfekcionizmom in družabnimi mediji. Zato smo se lotili manjše raziskave med ljudmi, ki je pokazala, da perfekcionistom družbena primerjava na omrežjih predstavlja še prav poseben izziv. Če se počutijo izključene ali deprivilegirane, jih to zelo prizadene. Seveda tudi posameznikom, ki niso perfekcionisti, ni vseeno, a zanje negativna družbena primerjava še ni konec sveta.”

Na družabnih omrežjih se radi pokažemo boljši, kot morda v resnici smo. Nekako si želimo prevarati svoje sledilce in se hkrati bojimo, da bomo razkrinkani. Tudi če vse to samo spremljamo in se na racionalni ravni v resnici zavedamo, da ne gre nujno za realnost, se nam lahko pojavijo občutki dvoma v lastne sposobnosti, kompetentnost in inteligentnost.

Letališče kot prispodoba

Thomas Curran izpostavi še eno zelo plastično analogijo, ki pomaga razumeti, zakaj in kako se lahko vsaj v določenih odtenkih znajdemo tudi v vrtincu sindroma prevaranta.

“Ko ste na letališču, se vam zdi, da se vse blešči od perfekcionizma. Čudovite reklame, trgovine najboljših blagovnih znamk, ljudje se odpravljajo na vse mogoče konce sveta, veliko je sproščenih turistov, pa zloščenih poslovnežev, ki prihajajo iz ekskluzivnih salonov oziroma čakalnic. Vse skupaj daje vtis hiperdelujoče odličnosti. Realnost pa je povsem drugačna. Potovanje z letali je naporno in drago, porabite veliko časa, da pridete na letališče, čakate na oddajo prtljage, podvrženi ste strogim varnostnim pregledom, vse usluge na letališču so precenjeno drage, stiskate se v natrpanih letalih, morda vam bodo izgubili prtljago. Ta primer mi je dal misliti, kako včasih idealiziramo življenje in se pretvarjamo, kako je nekaj super, pa to v resnici sploh ni. Realnost je nepopolna, neurejena, kaotična. Vedno znova imamo drugačna pričakovanja in vedno znova smo razočarani.”

Toda kako se izogniti vsem pritiskom, perfekcionizmu in tudi pretvarjanju, občutku vsiljivca?

“Nujno je zavedanje, da nam na eni strani perfekcionizem, na drugi pa pretvarjanje, torej imposterizem, ne koristita. Nasprotno, pripelje nas lahko do psihičnih težav, tudi do izgorelosti. Seveda pa je za obvladovanje lastnih želja in ciljev potrebnega veliko truda in pravilnih strategij. Ko razmišljamo o ciljih, ne smemo biti preveč zahtevni do sebe. Ni konec sveta, če nam nekaj ni uspelo popolnoma. Izogniti se moramo lastnim katastrofičnim vzorcem in najti drobne motivacije, male zmage in prepoznati manjše dosežke. Lahko si na primer pomagamo z vodenjem dnevnika, zapisovanjem doseženega in racionalno, ne čustveno analizo, ko se glava malo ohladi. Tudi če dosežemo 70 ali 80 odstotkov od naloženega, je to še vedno zelo dobro. Dovoliti si moramo, da je 100 odstotkov res samo občasen rezultat, ko se vse poklopi. Neuspehi niso ponižujoči, ampak povsem človeški. Pomembno je, da ste zgled drugim, na primer v službi ali še bolj pomembno kot starš. Da se o tem odkrito pogovarjate in priznate svoje slabosti, ranljivost, napake. To lahko pokažete tudi s humorjem in čisto človeško slabostjo, kar lahko razbije nepotrebne strahove in ljudem okoli vas da vedeti, da je čisto ok biti nepopoln.”

Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan pravi, da sindroma prevaranta v mednarodni klasifikaciji bolezni ne najdemo in ga verjetno tudi nikoli ne bomo. Foto: Val 202
Psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan pravi, da sindroma prevaranta v mednarodni klasifikaciji bolezni ne najdemo in ga verjetno tudi nikoli ne bomo. Foto: Val 202

Iskanje pristnega sebe in narcisistična motnja

Breda Jelen Sobočan je psihiatrinja in psihoterapevtka z dolgoletno prakso. Je kritična osmišljevalka družbenih premikov in dogajanj. S sindromom prevaranta se v svoji ordinaciji praktično ne srečuje. “V zadnjem obdobju opažam, da si ljudje izjemno radi kar sami postavljajo diagnoze. Diagnozo prevaranta si postavijo redki, morda tisti, ki so dobro izobraženi o tem, kako deluje psihoterapevtska industrija v zahodnem svetu. Zagotovo je pri nas veliko ljudi, ki trpijo zaradi premalo spoštovanja do samega sebe in imajo slabo samopodobo, vendar potožijo na drugačen način. Sindrom prevaranta se v naši družbi težko prime, saj pri nas kar nekako občudujemo ljudi, ki so s prevaro prišli do nekega statusa ali imetja, saj imamo neke vrste krpanovski kapitalizem. Elite, ki jih postavljamo, so podobne Martinu Krpanu, strokovnjake pa razgrajujemo.”

Če pride v ordinacijo nekdo, ki trdi, da ima sindrom prevaranta, naju čaka zelo trdo delo v iskanju pristnega sebe iz narcisistične motnje.

Breda Jelen Sobočan, psihiatrinja in psihoterapevtka

Psihiatrinja izpostavi, da sindroma prevaranta v mednarodni klasifikaciji bolezni ne najdemo in ga verjetno tudi nikoli ne bomo. “O tem sindromu lahko razmišljamo na celotnem spektru: od povsem normalnega do dela resne patologije v narcisistični motnji. Vsak od nas mora čutiti nekaj dvoma, nelagodja, občutka tujstva, ko vstopa v neke nove prostore in na družbeno lestvico. In tukaj se pokaže razlika med zrelo in nezrelo osebnostjo. Če pride v ordinacijo nekdo, ki trdi, da ima sindrom prevaranta, bi naju čakalo zelo trdo delo v iskanju pristnega sebe iz narcisistične motnje.”

Breda Jelen Sobočan opozori, da je tako imenovani psiho pop zelo prodajana literatura. “Instagram je najkrajša pot do tega, da se mladostnik ali mlad človek počuti depresivno in izčrpano. Pristali smo na dvodimenzionalno psihologijo, kjer se ukvarjamo samo z videzom in fasado, tudi trženjem kot neke vrste trpljenjem, medtem ko je tisto pravo trpljenje skrito in o njem ne znamo ali ne zmoremo govoriti.”

Ob težavah poiščimo strokovno pomoč

Kot pravi definicija sindroma prevaranta, gre za psihološki konstrukt. Ki se v sodobni družbi včasih tudi vsiljivo pokaže. Vsi verjetno kdaj tudi podvomimo v lastne sposobnosti in kompetentnost, kljub temu da objektivni dosežki kažejo nasprotno. Morda težko sprejemamo pohvale, v službi se počutimo kot vsiljivci, svoje uspehe pripisujemo tudi spletu okoliščin. Toda to seveda še ne pomeni nujno, da je z nami kaj narobe. Če pa takšni dvomi postanejo patološki in vplivajo na naše psihično zdravje, je edina prava pot, da poiščemo strokovno pomoč.

Sindrom prevaranta kot konstrukt sodobne družbe