Srbijo sta v začetku meseca pretresla strelska napada v beograjski osnovni šoli in v okolici Mladenovca, ki sta šokirala srbsko javnost ter povzročila množične proteste. Udeleženci shodov proti nasilju poudarjajo odgovornost predsednika Aleksandra Vučića, njegove stranke SNS in vlade za stanje v družbi ter vlogo, ki jo glede spodbujanja nasilja v Srbiji igrajo vladi naklonjeni mediji. Ob provladnih tabloidnih časopisih se prst uperja predvsem v komercialni televiziji Pink in Happy, ki po mnenju številnih v Srbiji s svojim programom spodbujata nasilje, a kljub temu lahko oddajata na nacionalni frekvenci, kar pomeni, da sta dostopni ljudem po vsej državi, v nasprotju z do oblasti kritičnih televizij.

Glavna zahteva protestnikov je tako ravno na področju medijev. Zahtevajo odstop članov sveta Regulatornega organa za elektronske medije (REM), ki nadzira delovanje televizij in bi moral ukrepati zaradi vsebine programov na omenjenih televizijah. Kot je za MMC poudaril Vladimir Međak, je normalizacija medijev v tem trenutku ključna, in sicer kot pogoj za izvedbo svobodnih in legitimnih volitev, ki bi lahko pripeljale do spremembe politike v državi, v kateri je na oblasti od leta 2012 Vučić, ki se mu vse bolj očita avtokratsko vladanje.

Z Međakom, članom glavnega odbora Evropskega gibanja v Srbiji, civilnodružbene organizacije, ki se zavzema za evropske integracije, ter nekdanjim dolgoletnim visokim vladnim uslužbencem na področju približevanja Srbije EU-ju, smo govorili pred za petek napovedanim shodom v organizaciji vladajoče Srbske napredne stranke ter sobotnim shodom proti nasilju, že četrtim ta mesec. Kot je opozoril, mora Srbija ta trenutek izkoristiti za bistvene spremembe, sicer se bodo takšne tragedije, kakršne so doživeli v začetku meseca, ponavljale.

Kako bi opisali vzdušje v državi? Medtem ko številni ljudje govorijo o obupu, drugi poudarjajo upanje, verjetno pa imajo in eni in drugi razloge za takšne občutke.
Zdaj je izbruhnilo vse, kar se je na različne načine pripravljalo neposredno zadnjih 11 let, z nekaterimi premori pa zadnjih 30 let. Izstavljen je račun za vse nasilje, ki se je povzročalo predvsem od leta 2012, in za promocijo vsega negativnega, kar si lahko zamislite, v zadnjih 11 letih. Večina ljudi, ki je na ulicah, je dojela, da tista floskula "bodi tiho, lahko bi bilo še slabše", ne obstaja več. Ne more namreč biti slabše, saj so umrli otroci v šoli. Huje kot to ne more biti. Dolgo časa je obstajala teza, da je v Srbiji vsaj varno, zdaj pa niti tega ni več mogoče trditi. To je sicer bistvo vsake avtokratske oblasti. Avtokrat zahteva, da mu predate svojo svobodo, v zameno zanjo pa vam on zagotavlja zanesljivost in misli namesto vas. V trenutku, ko se izkaže, da avtokrat ne more več zagotavljati varnosti in stabilnosti, pa ljudje začnejo spraševati, zakaj smo izgubili svobodo. Jasno je, da ni nihče zaščiten. Ne moreš pobegniti od politike, saj ti politika dobesedno vstopa v dom, v tem primeru v šolo. Varni kraji ne obstajajo več.

Ne gre samo za en primer. V zelo kratkem času se je zvrstil kup zelo slabih stvari, poboj na šoli, poboj v Mladenovcu, neka ženska je v porodnišnici snemala porode in posnetke objavljala, bil je primer pedofila, ki so ga ujeli v vrtcu, kjer je delal po zaslugi članstvua v vladajoči stranki. Vsak tak primer posamično bi bil strahoten, skupaj pa so privedli do obupa med ljudmi, ta obup pa se je prelevil v to, da zdaj ljudi ni več strah. Bistvo straha je namreč, da se bojite, da lahko nekaj izgubite, ko pa ugotovite, da ste izgubili varnost in da ne morete več biti gotovi glede ničesar, potem se nimate več česa bati. To je bistvo tega trenutka in razlog, zakaj smo na ulicah. Ljudje so ugotovili, da se te stvari dogajajo njim, ne pa več v nekem neznanem mestu. Tako imate ljudi, ki so zares pripeljani do točke obupa in vidijo rešitev v obratu za 180 stopinj glede na prejšnje stanje, oblast pa medtem skuša vzbuditi upanje in občutek enotnosti, da se čim prej vrnemo v normalno stanje. Ampak po 3. maju Srbija nikoli več ne bo ista država, kot je bila pred tem dnevom. Ljudje namreč ne bodo več mogli govoriti, da se to pri nas ne dogaja, da se dogaja nekje v Ameriki ali drugje po svetu.

Omenili ste frazo "bodi tiho, dobro je", ki je bila razširjena tudi v času Slobodana Miloševića. Dejali ste, da je izstavljen račun za preteklost. Je treba za analizo današnjega stanja iti nazaj tako daleč, torej tri desetletja, ali je dovolj, da se osredinimo na zadnjih 11 let vladavine Aleksandra Vučića?
V devetdesetih letih smo živeli v nenormalnem okolju, iz tega pa smo prišli kot popolnoma travmatizirana, poškodovana družba. Po 5. oktobru leta 2000 (ko so množični protesti prisilili Miloševića k odhodu s položaja predsednika takratne Zvezne republike Jugoslavije, potem ko sprva ni želel priznati izida septembrskih predsedniških volitev, na katerih je izgubil proti Vojislavu Koštunici, op. a.) so si demokratične oblasti, vlade, ki so potem upravljale državo do leta 2012, prizadevale te travme pozdraviti. Travme je namreč treba zdraviti. Po letu 2012 pa so te travme instrumentalizirane. Stvari, za katere smo mislili, da smo jih rešili in pustili za seboj, v preteklosti, so se vrnile. Prizadevalo se je, da se družbo čim bolj travmatizira, da se porine v skrajnost, saj je lažje vladati nad tako travmatizirano in skrajno družbo. Glede na ankete je leta 2018 polovica prebivalstva govorila, da se boji vojne. Kakšne vojne leta 2018, ko nihče v Evropi, razen v Ukrajini, kjer se je vojna začela leta 2014, ni o tem razmišljal? Pri nas pa so se ljudje bali vojne, ker so bili takrat že šest let pod stalnim pritiskom državnih medijev in tabloidov, ki generirajo to, kar oblasti hoče. Govorilo se je o atentatu na predsednika, poskusu državnega udara, vojni s tem ali onim, to pa povzroča travme. Ena možnost je, da ničesar od tega ne gledate, ali pa slej ko prej padete pod vpliv te lažne podobe, ki jo ponujajo. Namesto, da se travme iz devetdesetih let zdravijo, so po letu 2012 te rane spet odprte, ne samo to, ampak so nanje še trosili sol.

Ta val nasilja, ki smo mu priča, se ni začel zdaj. Enkrat tedensko je ubita ženska, država se pa ne odziva, kot da je to popolnoma normalno. V zadnjih letih so bili množični umori, pri katerih so poudarjalo, da so morilcem orožje pred tem že odvzeli, nato pa so jim ga vrnili. Ubite so ženske, ki so prijavljale družinsko nasilje. Nasilje se je sprejemalo kot nekaj običajnega, poskušali so ga normalizirati. Zdaj pa prihaja račun za vse to. V devetdesetih letih sem živel v Beogradu, ko so bili redni mafijski umori, ko so v šolah obračunavali z noži. Zdaj vidimo, da se vse to vrača z obrestmi, zaradi vlaganja v denormalizacijo družbe v zadnjih 11 letih. Vse to se je delalo načrtno, nič od tega ni bilo naključno, izhaja pa iz enega centra, iz katerega so ustvarjeni mediji, in sicer iz Srbske napredne stranke prek državnega Regulatornega organa za elektronske medije (REM), ki je vse to dovoljeval. REM je dodeljeval nacionalne frekvence televizijam, ki do njih sploh niso bile upravičene in ki so redno kršile zakonodajo.

Ko sem na začetku omenil, da številni ljudje govorijo o občutku upanja, sem mislil na upanje, ki ga vzbujajo protesti proti nasilju. Zanimivo pa je, da so protesti proti nasilju že potekali v letih 2018 in 2019, in sicer sprva pod geslom "Stop krvavim srajcam", potem ko je bil pretepen opozicijski politik Borko Stefanović. Ali opažate kontinuiteto med tistimi protesti in sedanjimi, ali pa so ti danes vendarle v posebni kategoriji?
Bil sem na vseh teh protestih in bi rekel, da gre za kontinuiteto. En protest je namreč osnova za naslednjega. Protesti proti Miloševiću leta 1992 so bili osnova za študentske proteste in množične demonstracije leta 1996, ti pa so bili osnova za proteste 5. oktobra leta 2000. To nezadovoljstvo tli in se včasih uspešno kanalizira, a vendarle ostaja. Število udeležencev na zdajšnjih protestih kaže, da je velikemu delu prebivalstva jasno, da tarče nasilja niso več samo drugi ljudje. Ni več pretepen Borko Stefanović, politik, kar pomeni, da bom jaz na varnem, samo da se ne ukvarjam s politiko. Politika prihaja do tebe, vstopa v tvoj dom, v tvojo šolo. To zavedanje je razlika med temi in tistimi protesti, ob tem pa so zahteve zdaj zelo jasne. Krivec je jasno določen. Ta krivec, REM, je pa zadnji, ki se mu lahko Vučić odreče. Ne sme se odreči medijem. Brez nadzora nad mediji bi se njegova oblast zelo hitro zrušila, in on se tega zaveda.

Ljudje zahtevajo tako odstop predsednika kot vlade, predvsem pa članov sveta REM-a. Kaj je po vašem mnenju pomembneje oziroma ali je mogoče te zahteve sploh obravnavati ločeno?
V Srbiji ni svobodnih volitev. S takšnimi mediji in s takšnim REM-om lahko vlada odstopa vsakih šest mesecev in bomo imeli nekaj, kar imenujemo volitve, na katerih bo SNS spet zmagal, saj lahko ljudje spremljajo le novice, ki so 24 ur dnevno pod nadzorom SNS-a. 50 odstotkov Srbije ne more videti ničesar drugega, razen tega, kar oblast hoče, da vidi. V takšnih razmerah ne morete imeti volitev. Za vlado je lažje odstopiti kot zagotoviti svobodne medije. Zato je zahteva za odstop sveta REM-a tako pomembna in osredinjena na to, kar je ključno, to pa so mediji. Ljudem se kaže podoba Srbije kot nekakšnega gospodarskega tigra, v bistvu pa je četrta najrevnejša država v Evropi. Njen bruto domači proizvod je na 42 odstotkih povprečja EU-ja, nam pa vlada in predsednik govorita, da slabe novice iz tujine prihajajo, ker nam tujina zavida naše gospodarske uspehe. Polovica države pa lahko sliši samo to. V takšnih razmerah tako ne morete imeti svobodnih volitev.

Polovica državljanov ne pozna nikogar iz opozicije, razen Dragana Đilasa, ki ga poznajo po tem, da je ukradel 619 milijonov evrov, saj je to edini podatek, ki se z opozicijo povezuje na državnih medijih. V svetu po letu 2014 nihče nima Srbije za demokratično državo. Na lestvici organizacije Transparency International je Srbija prvič padla pod 100. mesto. Na lestvici je 180 držav, mi pa smo na 101. mestu. Padli smo za 40 mest na lestvici Novinarjev brez meja glede svobode govora. Od leta 2014, ko smo začeli pristopna pogajanja za vstop v EU, vsako leto delamo korak stran od evropskih standardov. To je velik problem, ki pa ga ljudem ne morete pojasniti, saj polovica prebivalstva posluša, da smo mi pripravljeni za vstop v Unijo jutri, ampak nas zlobni EU noče sprejeti. Ljudje živijo v matrici, v navidezni resničnosti.

Pri vprašanju medijev se navajajo tri televizije, Happy, Pink in javni RTS. Kako bi odstop članov sveta REM-a vplivala na uredniško politiko na teh televizijah?
Potrebne so spremembe zakona o medijih, po katerih mediji, ki kršijo zakon, ne morejo dobiti nacionalne frekvence. To bi bil začetek. Televiziji Happy in Pink sta kršili zakonodajo, odkar sta dobili nacionalno frekvenco. Nimata otroškega, izobraževalnega ali dokumentarnega programa, vse to pa bi morali imeti. Da ne govorimo o drugih stvareh, poročanju in širjenju proruske propagande. Odstop članov sveta REM-a, če jih bodo zamenjali enaki ljudje, ne bo pomenila ničesar. Zato se zahteva, da morajo biti za dodelitev nacionalne frekvence izpolnjena določeni merila. Druga stvar so resničnostni programi. Nihče ne more Happyju in Pinku prepovedati teh programov, ampak naj jih predvajata kot kabelski televiziji in naj jih tam gleda in zanje plačuje, kdor želi. Nacionalna frekvenca je pa državni vir, ki se uporablja za obveščanje ljudi. Naša ustavna pravica je biti primerno obveščen, z lažnim obveščanjem pa se ta pravica krši. Kar se pa tiče tabloidov, naj ti obstajajo, problem je, ker so financirani iz državnega proračuna oziroma proračuna podjetij v državni lasti. Vsi ti tabloidi so večkrat kršili novinarski kodeks in zakone. Vsi opozicijski politiki, ki so tožili tabloid Informer, so tožbe dobili, pa država informer še naprej financira. Država tako financira kršenje zakonov.

Leta 2018 se je na proteste proti nasilju Vučić odzval s posmehom, rekel je, da tudi če bi bilo protestnikov pet milijonov, jim ne bi izpolnil niti ene zahteve. Objava premierke Brnabić na družbenih omrežjih po drugem shodu proti nasilju ta mesec, v katerem se je posmehovala številu udeležencev, pa kaže, da oblasti ponavljajo odziv na nezadovoljstvo ljudi. Kako bi obrazložili ta tip komunikacije, še posebej v tem tako občutljivem trenutku?
Zelo preprosto. Tem ljudem je popolnoma nemogoče, da bi spremenili svojo politiko. Ta politika je namreč edina, ki jih ohranja na oblasti. Oni ne morejo ugoditi tem zahtevam, saj bi to slabilo njihovo moč. Brez REM-a in omenjenih televizij oblast ne more obstati. Celotna situacija, v kateri se nahaja srbska družba, pa je ravno posledica njihovega vedenja in razmišljanja, po katerem so državni viri njihovi osebni viri, celotna Srbija pa njihova osebna lastnina. To je bistvo njihove politike in tako se vedejo od leta 2012. Drugače ne znajo, to je njihov način obstoja. Če bi lahko bili drugačni, bi bili tudi zakoni drugačni, obstajal bi proces posvetovanja, razumeli bi, da ima opozicija svojo vlogo v demokratični družbi, da opozicija ni sovražnik. Oni pač mislijo, da mora država biti taka, to pa ni ideja demokratične države. Srbija se vse bolj približuje Putinovemu modelu države, medtem ko se govori o približevanju EU-ju. Zdaj člani SNS-a govorijo že, da Vučića ne bi smela omejevati ustava, ki določa, da ima kot predsednik lahko samo dva mandata, ampak da bi morali razmisliti o tem, da se imenuje za dosmrtnega predsednika. Tudi takšno zamisel predstavljajo v etru, da vidijo, kako bo sprejeta.

Vučić za ta petek napoveduje, kakor ga je vnaprej sam označil, največji shod doslej v Srbiji, ki ga številni dojemajo kot protishod. Kakšno sporočilo s tem pošilja Vučić in komu?
Njegovo sporočilo je "jaz sem močnejši, nas je več, in ker nas je več, lahko počnemo, kar želimo". Takšno je njihovo razmišljanje o upravljanju z državo. Hoče pokazati, da lahko pripelje več ljudi na ulice, čeprav so ti v to prisiljeni, bodo za to plačani in bo njihov prihod organiziran. Udeleženci shodov proti nasilju pa prihajajo na ulice na svoje stroške, v svojem prostem času. A njemu ta razlika ni pomembna, pomembno mu je, da pokaže, da je njegovih podpornikov več. Zato se je hvalil s tem, da ima SNS 700.000 članov, kar je več, kot jih je imela Komunistična partija Jugoslavije. To je obenem tudi psihološko sporočilo nasprotnikom, češ ne veste, s kom se pogovarjate, morda je naš član.

Vučić se hvali s številom članov njegove stranke in njeno močjo, obenem pa je vse več pričevanj zaposlenih v javnem sektorju ali v zasebnih podjetij, ki poslujejo z državo, da jih silijo v udeležbo na shodih SNS-a. Ali takšno siljenje odraža moč te stranke ali razkriva njeno nepriljubljenost in nemoč?
Razkriva nemoč, ne pa tudi nepriljubljenosti. Dokler ljudje ne morejo zavrniti vaše zahteve, pomeni, da z njimi upravljate. Zdaj ni jasno, koliko ljudi Vučić še lahko prisili v prihod. Shod v petek bo to pokazal. Za dan shoda pa je namerno izbral ravno petek, saj ob teh dnevih potekajo protesti proti njemu in nasilju, s čimer želi prekiniti te proteste in opozicijo in udeležence prisiliti v spremembo dneva. Zato bo naslednji shod v soboto, ne v petek kot doslej. Oblast bo uporabila vse mogoče načine, zakonite in nezakonite, da pokaže svojo moč. Ne bi bilo prvič, da se na shodu pojavijo neidentificirani ljudje in ustrahujejo udeležence in opozicijo. In čim večji je protest, tem manjša je možnost za kaj takega. Moč protesta je njegovi množičnosti. Zdaj so to poskušali z amaterskimi provokatorji, vprašanje pa je, ali bodo v kakšnem trenutku uporabili profesionalce kot v času zaprtja mostov med lanskimi ekološkimi protesti. Vse je mogoče, tudi nasilje ni izključeno.

Po nekaterih podatkih je bilo na zadnjem shodu celo 200.000 ljudi. Kakšne so možnosti za učinkovito politično artikulacijo energije, ki je izbruhnila po pobojih v šoli in Mladenovcu? Je opozicija pripravljena na volitve, ki se že napovedujejo?
Volitve so Vučićeva igrača. Volitve brez svobodnih medijev bodo povzročile, da bo izpuhtela ta energija na ulici, in bodo zgolj koristile Vučiću, če se pred tem ne bo rešila situacija v REM-u. Ob tem ne smemo pozabiti, da v tem trenutku potekajo pogajanja o Kosovu. Če se bodo zavlekla v naslednje leto, je vprašanje, kaj se bo zgodilo. Prihodnje leto bodo volitve v Evropski parlament in volitve v ZDA in se ne bo nihče ukvarjal z nami. Maja 2024 bodo volitve v Evropski parlament, kar pomeni, da bo mandat potekel Josepu Borrellu (visokemu zunanjepolitičnemu predstavniku EU-ja, op. a.) in Miroslavu Lajčaku (posebnemu odposlancu EU-ja za dialog med Beogradom in Prištino, op. a.), Američani pa se bodo ukvarjali s svojo državo. Z volitvami bi Vučić tako ta pogajanja lahko prestavil v naslednje leto, do takrat se pa lahko kar koli zgodi, po drugi strani pa bi pomiril nezadovoljstvo ljudi.

Prej ste že omenili 5. oktober, s katerim se trenutni protesti pogosto primerjajo. V kolikšni meri je položaj danes podoben takratnemu?
Razlika je v tem, da je bil 5. oktober posledica tega, da Milošević ni hotel priznati poraza na volitvah. Celo na nepoštenih volitvah v nedemokratičnem vzdušju, ki jih je organiziral, je izgubil, česar ni hotel dopustiti. Zdaj pa ne gre za to, da je Vučić izgubil na volitvah. Zdaj ljudje zahtevajo, da se sploh izpolnijo pogoji za legitimne in poštene volitve. Prišlo pa bo do problema, če Vučić ne bo hotel izpolniti zahtev. Kaj potem preostane ljudem in opoziciji? Ti od njega namreč zahtevajo, da naredi nekaj, česar po zakonu ni dolžan. Ne morejo od njega zahtevati, da prisili REM v spoštovanje zakona, v tem je problem. Kaj lahko potem storimo, odidemo domov in čakamo, da se kaj takšnega ponovi? Izjave oblasti po tragediji so pokazale, da oni sami nimajo pojma, kaj naj storijo, da se kaj takšnega v prihodnosti prepreči. Med drugim so, recimo, obtožili zahodne vrednote, računalniške igre in medmrežje. Tudi če bi imeli glede tega prav, pa nimajo. Kateri od ukrepov, ki jih je vlada predlagala, rešuje ta problem? Če so krive zahodne vrednote, se znebimo teh vrednot. Kako? Naj prepovejo medmrežje? Začeli so državljanom odvzemati orožje in pokazalo se je, da je tega orožja ogromno. A glavnih ukrepov za zmanjšanje stopnje nasilja, konkretno proti resničnostim programom, kot največjim spodbujevalcem nasilja na televiziji, ne želijo sprejeti. Drugi največji spodbujevalci nasilja v Srbiji pa so vladajoče politične stranke. Sebe bi morali spremeniti, pa tega ne morejo. Tako lahko pridemo v patpoložaj.

V delu srbske javnosti obstaja konsenz, da se Srbija ne more več vrniti v čas pred napadi v šoli in Mladenovcu, da je družba nepovratno drugačna in da se pravzaprav le še čaka na neizogibne spremembe. A vendarle, ali obstaja možnost, da ne pride do nikakršnih bistvenih sprememb, da mine to obdobje šoka in da se nič ne spremeni?
Tudi to je mogoče. A v tem primeru se bo vse to ponovilo. Številni že leta opozarjamo, da je družba na samem robu zloma. Stopnjo agresije lahko opazite že, ko stopite na ulico. Pričakoval sem, da se bo nekaj zgodilo, nisem sicer mislil, da bo 13-letnik pobil svoje sošolce, a nekaj takšnega je bilo neizogibno. Ljudje se pretepajo s palicami, hodijo okoli oboroženi, v vozilih imajo palice za bejzbol. To ni družba, v kateri se ljudje počutijo varne. Vlada sporoča, da je ravno nasprotno, a resničnost jo negira. Vlada, parlament in predsednik osebno so veliki povzročevalci agresije. On v medijih stalno povzroča to agresijo. Če se bo zamudila ta priložnost, da se nekaj spremeni, da se zmanjša stopnja napetosti, se bodo takšni dogodki ponavljali. Stopnja oboroženosti ljudi je neverjetna. Glede na nekatere statistične podatke je Srbija peta na svetu po oboroženosti. Res smo sod smodnika, in le vprašanje je, kaj in kje se bo nekaj zgodilo. Ljudje so zaradi nedelovanja institucij prisiljeni v samozaščito, v to, da sami branijo svoje interese. In če se nič ne bo spremenilo, se bo ta občutek ogroženosti nadaljeval. Res me skrbi, v kakšno smer bo šla srbska družba, če se to zdaj ne izkoristi za nekakšno spremembo na bolje, za zmanjšanje agresije. Če se nič ne bo spremenilo, bo ta smer zelo strašljiva.