Pred ekvadorskim veleposlaništvom v Londonu so pogosto potekali protesti v njegovo podporo. Foto: Reuters

Julian Assange je trenutno eno največkrat izgovorjenih imen. 47-letnega Avstralca je britanska policija prejšnji teden na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu aretirala in odpeljala v pripor, od tam pa na zaslišanje. Ekvador mu je namreč odrekel gostoljubje v svojih prostorih, ki so bili Assangeev dom zadnjih sedem let. Kakšna bo njegova usoda, še ni jasno, saj je trenutno v britanskem priporu, kjer mu zaradi kršenja pogojnega izpusta grozi enoletna zaporna kazen. Njegovo izročitev zahtevajo tudi ZDA, kjer je obtožen zarote z ameriško žvižgačko Chelsea Manning (nekdaj Bradleyjem Manningom), ker ji je pomagal dešifrirati geslo računalniškega omrežja ameriške administracije. Zaradi obtožb o spolnem napadu in posilstvu, za kateri dve Švedinji trdita, da ju je zagrešil, pa bi lahko primer proti njemu znova odprla tudi Švedska.

Razkritja o delovanju ameriške vojske v Iraku in Afganistanu

Pravnih in političnih vprašanj o Assangeevi prihodnosti je veliko, a najprej se spomnimo, kaj je pred skoraj desetletjem sploh pomenila organizacija WikiLeaks. Assange je že v mladih letih odkril svoj "hekerski talent". Ko je bil star 24 let, je prvič prišel v navzkriž z oblastmi. V Avstraliji so mu očitali vdor v varovana spletna omrežja, med drugim vdor v računalniško omrežje avstralske policije in ameriške vojaške računalniške sisteme.

Julian Assange ob aretaciji 11. aprila letos. Foto: Reuters

Leta 2006 je z ameriškim arhitektom Johnom Youngom in nekaj prijatelji, bilo naj bi jih skupno deset, ustanovil WikiLeaks, ki naj bi postal varna platforma žvižgačev za razkrivanje zaupnih podatkov in informacij na svetovnem spletu. WikiLeaks se je na svetovnem spletu pojavil leta 2007 in začel razkrivati tajne dokumente, Assange pa je postal obraz platforme in s tem strelovod za kritike. Najodmevnejša razkritja so se zgodila leta 2010, ko je WikiLeaks objavil videoposnetek ameriškega vojaškega helikopterja, kako je leta 2007 na ulicah iraške prestolnice Bagdad načrtno streljal in ubil dva novinarja in 18 iraških civilistov. Iz dokumentov je bilo razvidno tudi, da je ameriška vojska v prikritih incidentih med vojno v Afganistanu ubila več sto civilistov.

Objava depeš, ob katerih je ameriška diplomacija zardevala

Sledila je objava več kot 90.000 zaupnih ameriških dokumentov iz vojne v Afganistanu, 400.000 iz Iraka, novembra 2010 pa so objavili še okoli 250.000 ameriških diplomatskih depeš o skoraj vseh državah, kar je povzročilo marsikatero zadrego in muzanje ter popolno razgaljenje ameriške diplomacije. Objavljenih je bilo 250.000 dokumentov, med katerimi je bilo 15.652 državnih skrivnosti, 101.748 zaupnih podatkov in 133.887 nesortiranih podatkov. Večina dokumentov naj bi bila iz obdobja po letu 2004, le nekaj je starejših, najstarejši pa so iz leta 1966.

Julian Assange aretiran. V ZDA mu grozi do pet let zapora.

Sporočila so med drugim govorila o skorumpiranosti afganistanske vlade, tesnem odnosu med ruskim in italijanskim premierjem ter o povezavah med rusko vlado in organiziranim kriminalom. Dokumenti so razkrili dogovarjanje med Američani in Francozi o Iranu, ki naj bi bila "država s fašističnim režimom, kjer je potrebna hitra akcija". Pisalo je, da so arabske države, med njimi tudi Savdska Arabija, ZDA pozivale, naj napadejo Iran in tako končajo njihov sporni jedrski program. Razkrili so naročila ameriške zunanje ministrice Hillary Clinton, da je treba vohuniti za Ban Ki Munom in drugimi vodilnimi pri Združenih narodih, kritike britanskih politikov, med njimi tudi premierja Davida Camerona, in ameriške poskuse, da bi Siriji preprečili dostavo orožja skrajnemu gibanju Hezbolah v Libanonu.

Kaj je WikiLeaks razkril o slovenski politiki in politikih?

Septembra leta 2011 je bila objavljena tudi serija ameriških diplomatskih depeš o Sloveniji, v katerih je bila zapisana izjava takratnega premierja Boruta Pahorja, "da bo izbruhnil pekel, če bo Hrvaška vstopila v Evropsko unijo, Srbija pa ne". Na dan je prišlo, da so bile ZDA skeptične do izbire vojaških vozil Patria, da je nekdanji ameriški veleposlanik v Sloveniji Thomas Robertson po srečanju leta 2007 dejal, da je "ljubljanskega župana Zorana Jankovića dobro imeti na očeh in da bi lahko igral pomembno vlogo v slovenskem političnem prostoru", da je takratna ameriška državna sekretarka Hillary Clinton 2009 opozorila Boruta Pahorja, da bo občutil "gnev iz Washingtona", če bo Slovenija še naprej onemogočala pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo, in da je francoski veleposlanik v Zagrebu François St. Paul premierja Pahorja opisal kot "popolnoma neizkušenega" in nekoga, ki "ne razume, kaj dela", zunanji minister Samuel Žbogar pa naj bi bil po njegovih besedah "še slabši". Zelo odmevna je bila tudi depeša, v kateri je bilo zapisano, da naj bi premier Pahor 20-minutno srečanje z Barackom Obamo povezal s sprejetjem zapornikov iz Guantanama.

Po aretaciji Juliana Assangea

Clintonova: Napad na mednarodno skupnost

Nasprotniki vojn in borci za preglednost informacij so objavo zaupnih podatkov pozdravili, ker je WikiLeaks s tem razkril tudi podatke o pobojih, mučenju in vojaških operacijah. ZDA in njihove zaveznice pa so Assangeu očitale, da je z razkritjem podatkov o virih, metodah obveščevalcev in ključni infrastrukturi ogrozil številna življenja. V ZDA so zaradi objave zaupnih dokumentov State Departmenta proti njemu izdali več obtožnic. Clintonova je leta 2010 dejala, da je razkritje depeš "ogrozilo človeška življenja, nacionalno varnost ZDA in spodkopalo ameriška prizadevanja, da sodelujejo z drugimi državami pri reševanju skupnih problemov". Dodala je: "To razkritje ni zgolj napad na ameriško zunanjo politiko, je napad na mednarodno skupnost, na zavezništva in partnerstva, na konvencije in pogajanja, ki varujejo svetovno varnost in pomikajo naprej gospodarsko blaginjo."

Kunič: Vpliv WikiLeaksa je bil zelo majhen

Pa so bila razkritja WikiLeaksa le vihar v kozarcu vode ali so se zaradi njih spremenili odnosi in delovanje v svetovni diplomaciji, smo vprašali dolgoletnega slovenskega diplomata Jožefa Kuniča. Dejal je: "Danes, s časovne distance, lahko rečemo, da je bil vpliv WikiLeaksa zelo majhen. Šlo je bolj za to, da so široke ljudske množice videle, kako stvari v diplomaciji delujejo, strokovnjaki, ki se ukvarjajo z diplomacijo, s tajnimi službami in politiko pa so tako ali tako že vedeli, da se tako dela. Pri njih presenečenj ni bilo, bolj je bil vpliv na široke množice, ko so na primer videle, kako helikopter strelja na civiliste. Pa tudi niso bile samo ZDA tiste, ki bi tako delale. WikiLeaks ni obrnil toka zgodovine."

Nekateri imajo Assangea še danes za junaka, ki se je neustrašno postavil po robu velesilam in stopil v bran svobodi govora, drugi menijo, da je z objavo zaupnih dokumentov po nepotrebnem ogrozil varnost mnogih. Na katero stran se je postavil Kunič? "Bližje mi je stališče, da je Assange kot neki Robin Hood. A ne pozabimo, Robin Hood je mit, ki v zgodovini zelo visoko kotira, dosegel pa ni prav veliko. V Angliji so bili bogati še naprej zelo bogati in so zaradi svojega bogastva imeli velik vpliv. Seveda bodo nekateri želeli Assangea kaznovati, da bi preprečili, da bi še kdo drug razmišljal o čem podobnem, kot je storil on."

Zdaj je najbolj aktualno vprašanje, kakšna bo Assangeeva usoda. Trenutno je v priporu v Londonu, drugega maja ga bodo zaslišali tudi v povezavi z ameriško prošnjo za izročitev. Švedska pa je napovedala, da bi lahko znova odprla preiskavo o obtožbah o domnevnem spolnem napadu na Švedskem. Avstralija, Assangeeva domovina, je po drugi strani sporočila, da mu bo nudila le običajno konzularno pomoč, ne pa tudi kakšnih posebnih uslug. V čigavih rokah je torej zdaj njegova usoda?

Na potezi je Združeno kraljestvo

Jure Vidmar, profesor mednarodnega prava z univerze v Maastrichtu na Nizozemskem, ki je
predaval tudi na Oxfordu, Harvardu, v Amsterdamu in Nottinghamu, poleg tega pa je ad hoc sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, je pojasnil: "Vedno ima prvo potezo država, na ozemlju katere se posameznik nahaja. Pod določenimi pogoji imajo nad posameznikovimi dejanji jurisdikcijo tudi druge države, a je ne morejo izvršiti, dokler se posameznik ne znajde na njihovem ozemlju. Tu je torej najprej na potezi Združeno kraljestvo. Najprej Assangea čaka izrek sodbe zaradi kršitve pogojnega izpusta pred sedmimi leti. Tudi o morebitni izročitvi bodo odločala angleška sodišča, lahko pa primer pride tudi pred Evropsko sodišče za človekove pravice."

To je avtonomna volja države. Seveda je zelo zanimivo v političnem smislu, kakšni so razlogi, vendar država ni dolžna pojasniti svojih dejanj.

Jožef Kunič o odobritvi in preklicu azila

"Tehnična zloraba imunitete"

Vidmar je ob tem opozoril, da Assangeevo sedemletno bivanje na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu, na katero se je zatekel zaradi švedske obtožnice zaradi domnevnega posilstva, pravno gledano, sploh ni bil azil. "Po mednarodnem pravu se azil lahko dodeli zgolj na ozemlju države azila, ne pa na ozemlju tuje države. V nasprotju z nekaterimi splošnimi prepričanji veleposlaništvo Ekvadorja v Londonu po mednarodnem pravu ni ozemlje Ekvadorja. To je ozemlje Združenega kraljestva, ki pa je imuno pred jurisdikcijo države gostiteljice. V primeru Assange je torej šlo za povsem tehnično zlorabo imunitete. Ker je ekvadorsko veleposlaništvo v Londonu imuno pred britansko jurisdikcijo, britanska policija preprosto ni smela vstopiti v poslopje. Lahko pa vstopi v poslopje, ko za to zaprosi vodja misije, kar se je prejšnji teden tudi zgodilo. Kar koli si že o zadevi mislimo politično, tu ni bilo kršitve mednarodnega prava, pa tudi azila, pravno gledano, nikoli ni bilo."

Kunič pa je poudaril, da je britanska policija prišla na veleposlaništvo z dovoljenjem ekvadorskega veleposlanika. "To je redna praksa, ko pride do neprijetnih zadev, kot so na primer kraja ali vlom. Ko osebje manjšega veleposlaništva ne more vsega urediti samo, pooblasti policijo, da pride v določene ali v vse prostore. To ni v neskladju z diplomatsko prakso in pravili, ki veljajo. Britanska policija je imela dovoljenje oziroma poziv in zato ni kršila diplomatskih pravic."

Foto: Reuters

Kakšno igro igra Ekvador?

Veliko je namigov in vprašanj o tem, zakaj je Ekvador prav zdaj odrekel Assangeu azil in v prostore veleposlaništva povabil britansko policijo. Govori se o tem, da je Ekvador Assangea "prodal" v zameno za ameriško podporo pri odpisu 4,2 milijarde ameriških dolarjev zunanjega dolga. Quito je sicer vsako leto za varovanje Assangea porabil milijon dolarjev. Assangeu je država ponudila azil pod nekdanjim predsednikom države, levičarskim in protiameriškim Rafaelom Correo, leta 2017 pa je Correo v predsedniški palači zamenjal Lenin Moreno, ki je Assangea označil za "hekerja", "podedovano težavo" in "kamenček v mojem čevlju". Od takrat je moral Assange tri dni vnaprej pridobiti dovoljenje za vsak obisk, prepovedane so bile vse njegove dejavnosti, "ki bi lahko bile politične narave ali s katerimi bi se lahko vpletal v notranje zadeve drugih držav". Quito je predtem razjezila tudi Assangeeva javna podpora separatistom v Kataloniji in njegov tvit o tem, da dvomi o britanski odločitvi, da krivdo za napad z živčnim strupom na nekdanjega ruskega dvojnega vohuna Sergeja Skripala 4. marca pripiše Rusiji. Ekvadorsko veleposlaništvo mu je odklopilo tudi dostop do spleta, ker je prekršil dogovor o nevmešavanju v zadeve tujih držav v času, ko prebiva pri njih.

Špekuliram, da je Ekvador očitno ugotovil, da nima nobenih koristi, da Assangeu daje azil, oziroma da ima koristi, če azil preprosto prekliče. Očitno v Ekvadorju tudi menijo, da je to že neka de facto zastarana zadeva - ne za samega Assangea, v mednarodni javnosti pa WikiLeaks ni več nekaj revolucionarnega, kot je bilo pred leti.

Jožef Kunič o odločitvi Ekvadorja

Odnosi med Ekvadorjem in Avstralcem so se še bolj zaostrili, ko je WikiLeaks objavil dokumente, ki Morena povezujejo s korupcijskim škandalom med kitajskim podjetjem Sinohydro, ki je v Ekvadorju postavilo hidroelektrarno, in ekvadorsko vlado. INA Investment Corp., je podjetje v davčni oazi, ki ga je ustanovil Morenov brat. Kopica elektronskih sporočil, telefonskih pogovorov in bančnih izpiskov naj bi dokazovala, da sta ekvadorski predsednik in njegova družina vpletena v pranje denarja. Poleg tega so se na spletu pojavile tudi fotografije Morena z družino, ko so živeli v Švici. S fotografij je razvidno, da je predsednik živel v izobilju, ki naj bi si ga zagotovil ravno z domnevnimi sumljivimi posli.

"Ekvador je ugotovil, da od tega, da daje Assangu azil, nima koristi"

Kunič o tem, zakaj je do aretacije Assangea prišlo ravno zdaj: "Zelo težko sodim, kaj je pravi razlog, saj se navaja marsikaj. Običajno pa gre zelo redko za samo en razlog, ampak za več. Špekuliram, da je Ekvador očitno ugotovil, da nima nobenih koristi, da Assangeu daje azil, oziroma da ima koristi, če azil preprosto prekliče. Očitno v Ekvadorju tudi menijo, da je to že neka de facto zastarana zadeva ‒ ne za samega Assangea, v mednarodni javnosti pa WikiLeaks ni več nekaj revolucionarnega, kot je bilo pred leti." Dodal je, da lahko neka država ponudi in tudi prekliče azil, ne da bi obrazložila, zakaj je to storila. "To je avtonomna volja države. Seveda je zelo zanimivo v političnem smislu, kakšni so razlogi, vendar država ni dolžna pojasniti svojih dejanj."

Spletna stran WikiLeaks je leta 2010 povzročila pravi pretres. Foto: Reuters

"Naša dejanja za tipkovnico imajo lahko učinke na drugem koncu sveta"

Ekvador trdi, da je dobil pisno zagotovilo Londona, da Assangea ne bodo izročili nobeni državi, v kateri bi mu lahko grozilo mučenje ali smrtna kazen. Če se bo Združeno kraljestvo odločilo za izročitev ZDA, se lahko Assange na to odločitev pritoži najprej pred britanskimi sodišči, lahko pa bi primer pripeljal tudi pred Evropsko sodišče za človekove pravice, je pojasnil Vidmar in dodal: "Če do postopka izročitve pride, bo Assange za začetek verjetno izpodbijal pristojnost ameriških sodišč. Assange res ni ameriški državljan, a državljanstvo tukaj ni edini relevantni dejavnik. Posebej v dobi interneta se lahko hitro znajdemo pod jurisdikcijo tuje države, ker imajo lahko naša dejanja za tipkovnico učinke na drugem koncu sveta. Verjetno bodo Američani skušali pristojnost utemeljiti na podlagi učinkov Assangevih dejanj na njihovem ozemlju ter na posledicah, ki so jih ta dejanja imela za ameriške državljane. Je pa to pravno dokaj zapleteno in proces izročitve vsekakor ne bi bil lahek. Veliko enostavnejši bi bil postopek v primeru Švedske, kjer mu seveda očitajo nekaj povsem drugega, za kar lahko Švedska bistveno lažje dokaže pristojnost, postopek pa poteka v okvirih evropskega pripornega naloga, ki je mnogo enostavnejši od postopkov izročitve zunaj okvira Evropske unije."

Assangeeva odvetnica Jennifer Robinson je dejala, da se bodo na morebitno izročitev ZDA pritožili, in dodala, da gre za "nevaren precedens, ko je lahko novinar v ZDA obtožen zaradi objave resničnih informacij o ZDA".

Možno je, da bi ZDA na začetku taktično zahtevale kazen, ki ne bi bila nekompatibilna s standardi zaščite človekovih pravic po Evropski konvenciji, ko pa bi bil Assange enkrat pod njihovo ozemeljsko jurisdikcijo, bi obtožnico razširili. Je pa tudi res, da lahko država, ki osebo izroči, državo izročitve predhodno zaprosi za določene procesne garancije, brez katerih do izročitve ne pride.

Jure Vidmar o možnostih, da ZDA razširijo obtožnico

Lahko ZDA razširijo obtožnico?

Assangeu v ZDA trenutno grozi pet let zapora, saj se obtožnica nanaša "le" na zarotništvo z nekdanjim analitikom vojaške obveščevalne službe Chelsea Manning pri dešifriranju gesla računalniškega omrežja ameriške administracije, čeprav so v času objave depeš trdili, da ga bodo obtožili objave zaupnih informacij, za kar bi mu lahko grozila 35-letna ali dosmrtna zaporna kazen.

Lahko ZDA po izročitvi razširijo obtožnico proti njemu in ga obtožijo še česa drugega? "To bi bilo sicer v nasprotju z ustaljeno prakso pri izročanjih, ne da pa se te možnosti popolnoma izključiti. Ameriška kaznovalna politika je za evropske standarde pogosto zelo drakonska, kar lahko vpliva na odločitev o izročitvi. Združeno kraljestvo je namreč pogodbenica Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki državam nalaga določene zahteve, da posameznika ne smejo izpostaviti kršitvam konvencijskih pravic s strani tretjih držav. Torej mora tudi izročitev nepogodbenici Evropske konvencije potekati v okvirih Konvencije. Mogoče je, da bi ZDA na začetku taktično zahtevale kazen, ki ne bi bila nekompatibilna s standardi varstva človekovih pravic po Evropski konvenciji, ko pa bi bil Assange enkrat pod njihovo ozemeljsko jurisdikcijo, bi obtožnico razširili. Je pa tudi res, da lahko država, ki osebo izroči, državo izročitve predhodno zaprosi za določene procesne garancije, brez katerih do izročitve ne pride," je pojasnil Vidmar.

Azil v Sloveniji? "Predlog je neresen."

Oba strokovnjaka sta komentirala tudi potezo slovenske politične stranke Levica, ki je pozvala vlado, da naj "stori vse, kar lahko, da prepreči izročitev Assangea ZDA, in mu ponudi politični azil v Sloveniji". Kunič je predlog ocenil kot "zelo neresen". "To je bolj predvolilna dejavnost, če sploh. O takšni možnosti kakšna resna slovenska vlada zagotovo sploh ne bo razmišljala. Načelno je sicer mogoče ponuditi azil, težko pa je človeka nato spraviti iz države. Edwarda Snowdna so iz Hongkonga sicer spravili v Rusijo, a pod pretvezo, da v Hongkongu veljajo malo drugačna pravila kot na Kitajskem."

Tudi Vidmar je opozoril, da bi Assangeu neka tretja država načeloma lahko ponudila azil, a bi bila ponudba neizvršljiva, če se Assange ne bi znašel na ozemlju te države, kar pa se v trenutnem položaju ne zdi verjetno. "Združeno kraljestvo mu po mednarodnem pravu ni dolžno omogočiti odhoda v tretjo državo. Navsezadnje je bila to težava tudi v primeru Assange pred sedmimi leti. Ekvador mu je bil pripravljen podeliti azil, a Združeno kraljestvo Assangeu ni bilo dolžno zagotoviti odhoda s svojega ozemlja. Tako mu je Ekvador podelil kvaziazil na veleposlaništvu, ki pa, pravno gledano, ni bil azil. To je bilo zgolj bivanje v prostorih, v katere britanski organi ne smejo vstopiti brez dovoljenja vodje diplomatske misije."