Gaza. Foto: Reuters
Gaza. Foto: Reuters

Humanitarne organizacije opozarjajo na potrebo po dostavi večjih količin humanitarne pomoči – za zdaj kljub premirju v palestinsko enklavo prispe premalo tovornjakov s humanitarno pomočjo.

O humanitarni katastrofi v Gazi smo se za tokratni Globus pogovarjali z Nibal Farsah, predstavnico humanitarne organizacije palestinski Rdeči polmesec, ki dela na sedežu organizacije na Zahodnem bregu.

Nibal Farsah. Foto: Twitter
Nibal Farsah. Foto: Twitter

Dragoceno premirje je bilo sklenjeno po tednih silovitih napadov na Gazo. Kaj za delovanje palestinskega Rdečega polmeseca pomeni zdajšnje premirje?
Palestinski Rdeči polmesec na palestinskih zasedenih ozemljih zagotavlja izredno veliko pomoči in to velja tudi za Gazo. Prav zaradi premirja nam je v Gazo uspelo napotiti več tovornjakov s pomočjo. Zdaj, med premirjem, ko je dostava pomoči znova omogočena, je teh tovornjakov približno 200 na dan. Še več, v teh dneh nam je pomoč uspelo dostaviti ne le na jug Gaze, pač pa tudi na sever. Do nedelje zvečer je na sever Gaze prispelo približno 150 naših tovornjakov s pomočjo. A zavedamo se, da je to le drobec pomoči, ki jo nekaj sto tisoč ljudi, ki še vedno vztrajajo na severu Gaze, potrebuje. Na severu Gaze so ostali številni starejši ljudje, ki kljub ukazom, da morajo zapustiti sever, ne zmorejo prehoditi večurne poti do juga Gaze. In ti prebivalci nujno potrebujejo tudi zdravila. V teh dneh nam je nekaj te zdravstvene pomoči uspelo dostaviti. Na sever Gaze smo pripeljali tudi nekaj hrane in vode ter odej.

V Gazi toliko ljudi potrebuje pomoč. Kako organizirate dostavo pomoči?
Vsi prebivalci Gaze – dva milijona jih je – ne glede na to, ali živijo na severu ali na jugu Gaze, potrebujejo hrano, vodo, zdravila in gorivo. Pomoči preprosto ne moremo zagotoviti vsem, ki jo potrebujejo. Pomoč so v Gazi potrebovali že pred izbruhom nasilja. Pred 7. oktobrom je bilo v Gazo napotenih 1200 tovornjakov pomoči na dan. Zdaj, ko je premirje, je teh tovornjakov 200 na dan. To je le kaplja v morje pomoči, ki jo prebivalci Gaze potrebujejo. Posebej pereče je vprašanje zdravstvene pomoči. V Gazi deluje le še devet od 35 bolnišnic in vse za delovanje nujno potrebujejo gorivo. Bolnišnicam primanjkuje tudi zdravil, le vprašanje je, kako dolgo bodo še lahko delovale.

Sorodna novica Hamas in Izrael opravila peto izmenjavo ujetnikov

Kakšne so razmere v največji bolnišnici Al Šifa? Bodo delujoče bolnišnice v teh dneh prejele dovolj goriva in zdravil, da bodo lahko pomagale ljudem v stiski?
Razmer v mestu Gaza in na severu Gaze ni mogoče opisati. Nobene bolnišnice ni več za ljudi, ki še živijo tam. Nobena bolnišnica v severnem delu in mestu Gaza ne deluje. Ena izmed njih je bila bolnišnica Al Kuc, ki jo vodi palestinski Rdeči polmesec. Deset dni so jo oblegale in napadale izraelske okupacijske sile, ki so streljale na oddelek intenzivne nege, na ljudi v bolnišnici. Več deset je bilo ranjenih, en človek pa je umrl. Bolnišnica je bila obkoljena, preprečili so, da bi vanjo pripeljali človekoljubno pomoč. Tako nam je zadnje dni zmanjkovalo hrane in vode za osebje in celo za bolnike. Bolnišnico smo nato popolnoma evakuirali. Enako se je zgodilo v bolnišnici Al Šifa. Bolnišnico smo v celoti evakuirali, prav tako tudi druge bolnišnice na območju. Skrbijo nas razmere več sto tisoč civilistov, ki so še vedno v severnem delu in mestu Gaza. Nimajo več dostopa do nujne medicinske pomoči, do nobene medicinske pomoči. Na območju ne deluje nobena bolnišnica več.

Kaj pa jug Gaze?
Več kot milijon in pol ljudi se je umaknilo v južni del Gaze. Tam vsem primanjkuje nujnih življenjskih potrebščin, hrane, vode in goriva. Police v trgovinah so prazne, ničesar ne morejo kupiti za družino, za otroke. Tudi naša človekoljubna organizacija ima težave. V južnem delu Gaze vodimo še eno bolnišnico v Kan Junisu. Trudimo se, da bi, kolikor je mogoče, varčevali z energijo. Najprej nam je popolnoma zmanjkalo goriva, v bolnišnici ni bilo niti električne energije, bolnike in ranjene smo poskušali reševati le z osnovnimi metodami. Pred kratkim so pripeljali nekaj goriva, a so zaloge zelo omejene, ne zadostujejo za potrebe bolnišnice. Vsak dan moramo za nekaj ur izključiti generatorje in jih nato za nekaj ur znova vključiti. Tako poskušamo prihraniti čim več energije, da lahko še naprej rešujemo življenja v bolnišnici. V bolnišnici in na sedežu Rdečega polmeseca je zavetje poiskalo približno 14.000 civilistov. Enako je tudi v drugih bolnišnicah, ki so postale zavetje za tisoče ljudi. Na jugu Gaze ljudi vidite na cestah, saj zanje ni nikjer več prostora, ali pa v šolah. Na tisoče ljudi je v šolah, kjer nimajo ničesar, ne hrane ne vode. Drugi pa so, kot sem že omenila, v bolnišnicah, ki jim prav tako primanjkuje osnovnih potrebščin. Razmere so skrajno težke, če živite v severnem delu, v mestu Gaza in celo v južnem delu.

Kakšne so razmere za delo pripadnikov človekoljubnih organizacij? So tudi tarča napadov?
Naše ekipe delajo v zelo težkih razmerah. Od začetka vojne so bili ubiti štirje kolegi, 23 je bilo ranjenih, 10 reševalnih vozil je bilo uničenih. In pred desetimi dnevi je bil na vojaški nadzorni točki zaustavljen humanitarni konvoj, v katerem je bil tudi direktor bolnišnice Al Šifa. Direktor bolnišnice in več naših kolegov je bilo priprtih, nimamo nobenih informacij o njihovi usodi. Zelo smo zaskrbljeni.

Vi ste v Ramali. Kakšne so razmere na Zahodnem bregu?
Od izbruha nasilja se številna palestinska mesta spoprijemajo z nasiljem. Palestinski Rdeči polmesec poskuša pomagati, a tudi na Zahodnem bregu so naše ekipe tarče napadov in žrtve kršitev mednarodnega humanitarnega prava. Preprečujejo nam dostop do ranjenih, včasih smo tudi tarče neposrednih napadov.

Kako bodo Palestinci v Gazi zaživeli po koncu te vojne? Toliko je bilo uničenega, toliko družin je ostalo brez vsega ...
Uničenje je nepredstavljivo, takega še ni bilo. Po koncu te vojne bodo potrebna leta in leta, da bomo obnovili Gazo, kjer so le še ruševine. Ti spopadi so prizadeli prav vse Palestince, vse civiliste. Prav nikogar ni, na kogar vojna ne bi vplivala. Morda so izgubili ljubljeno osebo, otroka, sorodnika ali dom. Več kot 50 odstotkov domov je popolnoma porušenih. Več kot 50 odstotkov prebivalcev Gaze je notranje razseljenih. Vojna je vplivala na vse. Ljudje nimajo kam iti, saj so ostali brez doma. V več kot 50 dneh nenehnega stopnjevanja vojne je bilo porušenih tudi veliko šol. Ne morem si predstavljati, kako bo po koncu te vojne. Učenci se ne bodo mogli vrniti v šolo, saj so številne šole uničene.

Kakšno bi bilo vaše sporočilo mednarodni skupnosti, ko se bo premirje končalo?
Moje sporočilo mednarodni skupnosti je, da se to nasilje nadaljuje že več kot 50 dni in palestinski civilisti plačujejo najvišjo ceno tega nasilja. Več kot 15 tisoč ljudi je bilo ubitih, več kot 40 odstotkov ubitih je otrok. Pravzaprav 70 odstotkov ubitih je otrok, žensk ali starejših ljudi. Polovica prebivalcev Gaze je izgubila dom. To nasilje se mora končati.

Globus: Kaj bo prineslo premirje?