Ajdovsko podjetje Pipistrel specialnim enotam ameriške vojske sicer že sedem let dobavlja letala za nadzor iz zraka. Delo za ameriško vojsko je ena največjih referenc pri potencialnih kupcih, ki sproži povpraševanje tudi drugje po svetu, je povedal direktor in solastnik podjetja Ivo Boscarol.

"Zanimivo je, da sta ameriška vojska in letalska vojaška industrija največji izvoznik letal na svetu, potem pa pridejo za kakšna specialna letala v majhno Slovenijo in še manjšo Ajdovščino, saj tako dobrih in kakovostnih, pa tudi ne za tako ceno, letal sami ne morejo narediti," je že lani za STA povedal Boscarol. A takrat v slovensko javnost še niso pricurljale zdaj znane podrobnosti.

Boscarol nam je zdaj za MMC povedal, da so pri Pipistrelu za omenjeni tajni program vedeli, kot so tudi takoj lani izvedeli, da je strmoglavilo eno od njihov letal.

"Obveščeni smo bili o preiskavi, ki je ugotovila, da vzrok za strmoglavljenje našega letala ni bila tehnična napaka Pipistrela,” je dejal, ni pa želel komentirati, ali so vedeli prav za omenjeni program v Iraku. Členi pogodbe, ki govorijo o nerazkrivanju podatkov, so pri vojaških naročilih zelo strogi, zato ne morem komentirati, potrdi.

Na naše vprašanje, kako sploh poteka razvijanje tovrstnih tajnih programov najvišje ravni – ali ga Američani razvijajo z opremljevalcem (Pipistrelom), ali opremljevalec zgolj zagotovi letala in ne ve, zakaj točno se bodo uporabljala, pa Boscarol odgovarja, da je mogoče oboje. "Največkrat kupec pride do nas z zahtevami in mi letala razvijemo ali prilagodimo potrebam naročnika. To je naša največja prednost, da lahko naročniku ponudimo namenski produkt, za kar ga potrebuje," nam je povedal.

Sorodna novica Na poveljstvu posebnih sil ZDA: Odločanje o usodi sveta iz "centra za vojne igrice"

Letala za specialne operacije

Omenjena posebna brezpilotna letala uporabljajo Američani v sklopu svojega poveljstva specialnih operacij (SOCOM) v programu brezpilotnih letalnikov dolge vzdržljivosti LEAP. Javnost je za obstoj programa izvedela šele ta teden, ko je potekel embargo na novico, da je 24. julija lani na mednarodnem letališču v Erbilu v Iraku strmoglavil eden teh brezpilotnih letalnikov, identificiran zgolj kot AVOO9.

Spletna stran The War Zone, ki se je prek zakona o svobodi informacij dokopala do močno redigiranega izvoda uradnega poročila o dogodku, navaja, da je šlo za brezpilotnik, razvit iz Pipistrelovega enomotornega ultralahkega letala Sinus, ki je sicer služilo kot osnova številnim naslednjim Pipistrelovim letalom. 3,4 milijona dolarjev vreden brezpilotni letalnik je ob pristajanju nenadoma strmoglavil z nosom navzdol in bil popolnoma uničen.

Poročilo, ki so ga zdaj spustili v javnost, je tako močno redigirano, da iz njega ni razbrati ne vzroka ali dejavnikov nesreče, tudi ne predlaganih sprememb taktik ali postopkov. Poročilo omenja slabo vreme nad Erbilom v času dogodka.

Podrobnosti zavite v oblak skrivnosti

Da je na "nerazkriti lokaciji v tujini" 24. julija 2020 prišlo do "incidenta z daljinsko pilotiranim plovilom", je sicer takrat prva poročala Air Force Magazine in takrat se je ugibalo, da bi lahko šlo za RQ-170 Sentinel, a je revija tudi navedla, da izgubljeno letalo pripada zračnim silam posebnih operacij, ki pa RQ-170 ne uporablja.

Uradno poročilo o nesreči sicer ne daje podrobnega opisa LEAP-ovega letala, razen da gre za last ameriške vlade in da ga je v času dogodka upravljal pogodbeni izvajalec, in sicer uslužbenec korporacije Technology Service (TSC), ki mu Pipistrel dobavlja letala in s katerim je Pentagon aprila lani za namene LEAP-a še povišal vrednost pogodbe na 63 milijonov. Februarja letos so jo zvišali za še dodatnih 12 milijonov na 75 milijonov.

Decembra 2019 je raziskovalni laboratorij zračnih sil (AFRL) naznanil, da je njegov center za hitre inovacije opravil serijo testnih poletov v Utahu v sklopu programa "platforme letal ultra dolge vzdržljivosti" (Ultra LEAP). Ob tem so sporočili, da bi bil sistem lahko pripravljen za operacije na terenu že leta 2020.

Vsestranski Sinus

Po navedbah zračnih sil so potrebovali le 10 mesecev od koncepta do prvega poleta, zaradi "izredno visoke avtomatizacije" pa so potrebni zgolj usposabljanje upravitelja in logistična podpora.

"SOCOM-ov program zračnih plovil ekstremne dolžine letenja temelji na Pipistrelovem letalu Sinus, ki ga je raziskovalni laboratorij ameriških zračnih sil predelal v brezpilotni zračni sistem," je za The War Zone potrdil predstavnik SOCOM-a, poveljnik Tim Hawkins.

"SOCOM preverja to platformo kot eno od možnosti tudi za sodelovanje, ko v sodelovanju z našo vojsko in industrijskimi partnerji skušamo najti cenejšo zračno inteligenco in nadzorni sistem visoke vzdržljivosti. Ta avtomatizirani zračni sistem upravlja pogodbenik, vključuje pa kombinacijo FMV-snemalnika in pametne senzorje."

Izvirni Pipistrelov model Sinus sega v leto 1996 in je služil za osnovo vrsti podrazličic, vključno z linijo Virus, ki jo je preprosteje skladiščeiti. Iz ajdovskega podjetja so sporočili, da lahko aktualni model Sinus 9122 doseže najvišjo hitrost 225 kilometrov na uro, potovalno hitrost ima 200 km/h, hitrost izgube vzgona pa 63 km/h.

Obstaja pa zelo malo specifičnih podatkov o LEAP-ovi predelavi Pipistrelovega Sinusa. Risba, ki so jo pri AFRL-ju objavili leta 2019, kaže bistveno drugačno podobo brez klasične pilotske kabine ter še daljšim in ožjim krilom, kot ga ima tipični Sinus. Prav tako nima vidne pristajalne opreme, kar nakazuje, da ima LEAP-ov dizajn zložljivo podvozje ali kako drugo rešitev.

"AFRL je dokazal primernost Pipistrelovega lahkega letala za SOCOM, z namestitvijo senzorjev za FMV ter svetlobnega zaznavanja in merjenja (lidar), pri čemer so bile številne enote že odposlane in delujejo po vsem svetu," so sporočili lani iz Pipistrelove ameriške podružnice Pipistrel-USA.

Z lidarjem lahko odkrijejo tudi objekte, zakopane na določeni globini pod zemljo, kot so denimo improvizirane eksplozivne naprave. Pipistrel sicer zdaj za vojaško uporabo trži tudi brezpilotno izpeljanko svojega Sinusu podobnega letala Surveyor. Po navedbah podjetja lahko ta dron leti do višine 9.100 metrov, v zraku zdrži do 30 ur in pokrije razdaljo skoraj 4.500 kilometrov.

Gre za Ciine misije?

SOCOM ne razkriva, katere njihove enote omenjene brezpilotne letalnike uporabljajo ali koliko jih imajo v svojem inventarju. Uradno poročilo o nesreči kot lastnika strmoglavljenega letala navaja AFSOC, domače oporišče pa Hurlburt Field na Floridi, kot lastnik povezane nadzorne postaje pa je navedeno "druga vladna agencija", kar se običajno znotraj vojske uporablja za enote zunaj obrambnega ministrstva, še posebej Cio. Posebne sile in CIA imajo že dolgoletno zgodovino sodelovanj, še posebej, ko gre za brezpilotna letala.

Ni sicer jasno, ali je LEAP-ovo letalo pred strmoglavljenjem že letelo, kot tudi ni jasno, ali LEAP-ovi brezpilotni letalniki delujejo še na kaki drugi lokaciji na Bližnjem vzhodu ali kjer koli po svetu. Prav tako ni popolnoma jasno, kako dolgo poveljstvo združenih posebnih operacij (JSOC) že uporablja omenjene brezpilotne letalnike.

Ultralahka, ultratiha zložljiva letala

Američani so se s Pipistrelom prvič začeli pogovarjati pred dobrim desetletjem, maja lani pa je ameriška podružnica Pipistrela v svojem uradnem listu razkrila, da se je njihovo ultralahko letalo Surveyor po sedmih letih strogo zaupnega sodelovanja pridružilo SOCOM-u. Kot je takrat sporočila polkovnica Melissa Johnson, SOCOM nenehno išče nove, cenejše alternative za svoje daljše nadzorovalne misije.

In LEAP-ovi brezpilotniki naj bi bili precej cenejši od predobstoječih različic, vzdržljivejši (Pipistrelovi letalniki vzdržijo v zraku od 8 do več kot 30 ur), zaradi svojega rekreativnega videza manj sumljivi, za 50 odstotkov bolj tihi, kar jih dela idealne za naloge, ki jih opravlja ameriška vojska v tujini za nadziranje sumljivih aktivnosti in posameznikov. Za nameček pa se jih da razstaviti v 15 minutah, kar pomeni, da niti hangarja ali prikolice ne potrebujejo, saj ga lahko pospravite že v malce večji avto. Še ena prednost pa je, da za vzlet in pristajanje ne potrebujejo trdnih pristajalnih stez, ampak lahko vzletajo tudi s travnatih ali drugih neobdelanih površin.

Kot nam je v pogovoru za MMC povedal Ivo Boscarol, je konkurence pri izdelavi ultralahkih letal kar nekaj, a je Pipistrel najkonkurenčnejši. "Če največji svetovni proizvajalec vojaških letal – ZDA ‒ naroča v Pipistrelu že sedem let letala za najzahtevnejše naloge in je zdaj obnovil naročilo, je to največje priznanje našemu ter hkrati slovenskemu znanju in kakovosti," se je pohvalil.

Večmilijonski posel

Pri Pipistrelu so v ZDA prodali že več ducatov takih letal, a natančna številka, kot tudi vrednost celotnega posla z ameriško vojsko, ostajata poslovna skrivnost. Vsekakor pa gre za velike, večmilijonske posle. Pipistrelova letala so sicer del 63 milijonov dolarjev vrednega SOCOM-ovega programa na nadzor.

Ko je lani informacija, da dobavljajo za ameriško vojsko, postala javna, je referenca sprožila povpraševanje tudi drugje po svetu. Tako so za podobna letala takoj dobili povpraševanja iz Združenih arabskih emiratov in Savdske Arabije, ki je vključila Surveyor v svojo floto. Že od prej pa skoraj 200 takšnih Pipistrelovih letal uporabljajo v Švici, na Slovaškem, v Nemčiji, na Nizozemskem, v Italiji, Indiji in na Kitajskem.

"Delati za ameriško vojsko pomeni najvišji standard in če te oni sprejmejo, je produkt dober in je priznan kjer koli po svetu, pa naj bo to prijatelj ali sovražnik ZDA," je dejal Boscarol.
To sicer ni prvič, da je ameriška vojska uporabila podobne modele tihih letal – med vietnamsko vojno je uporabljala denimo model YO-3A, med hladno vojno RG-8, katerega posodobljen model sta pozneje uporabljali ameriška obalna straža, pa tudi CIA, med drugim v Somaliji.

Američani uporabljajo celo serijo tihih brezpilotnih letalnikov, kot izpostavlja War Zone, pa tudi vseskozi razvijajo nove, izpopolnjene modele, v strogi tajnosti, jasno. Je pa res, da javnost za večji del tega ni vedela do omenjenega strmoglavljenja Pipistrelovega brezpilotnika lani.