Samostojni raziskovalec Primož Šterbenc in antropolog Klemen Jelinčič Boeta se strinjata, da je najnovejši razkol med gibanjema plod politike Izraela do palestinskih ozemelj, pri čemer Jelinčič Boeta poudarja tudi pomen razkola znotraj islama na tiste, ki Zahod sprejemajo, in tiste, ki ga zavračajo oziroma so proti njemu celo sovražno nastrojeni.

Šterbenc za nastanek trenutnega dogajanja krivi predvsem mednardno skupnost. Opozarja, da je treba za razumevanje trenutnih razmer upoštevati 40 let izraelske zasedbe palestinskih ozemelj in odnosa mednarodne skupnosti, predvsem ZDA in EU-ja, ki so to zasedbo sprejele in Izraela niso nikoli kaznovale. Prav tako so se mirovni sporazumi iz Osla in sporazumi med Izraelci in Palestinci po Šterbenčevem mnenju izkazali za neuresničene, saj je Izrael v teh letih povsem očitno kršil njihova določila.

Obenem sporazumi niso vključevali varovalk, ki bi Palestince obvarovali pred gradnjo novih naselbin na njihovem ozemlju, s čimer so ga še dodatno drobile in sekale na več medsebojno slabo povezanih delov. Na drugi strani pa Palestinci pod vodstvom Fataha niso nikoli resneje protestirali proti takšni politiki, temveč so se po eni strani zaradi naivnosti, po drugi strani pa so se bili zaradi podkupljivosti samega gibanja pripravljeni odreči nekaterim temeljnim pogojem za možnost obstoja ekonomsko in politično suverene države.

Radikalni islam črpa iz izraelsko-palestinskega spora
Tudi Jelinčič Boeta meni, da je prav odnos Izraela do Palestincev poleg skrajnega islama temeljni vzrok za nastanek trenutnih razmer. Po njegovem bodo lahko skrajna gibanja črpala moč iz preprostih ljudi tako dolgo, kolikor časa bodo Palestinci čutili, da so okupirani.

Šterbenc ga dopolnjuje, ko pravi, da je prav palestinsko vprašanje in odnos Zahoda do njega točka povezovanja med več kot milijardo muslimanov po svetu, zlasti v arabskem svetu, zato se terorističnim skupinam po vsem svetu ni treba bati za nove nabornike.

Zahod se je ogradil od Hamasa
Mednarodna javnost po zmagi Hamasa na volitvah januarja 2006 z gibanjem ni bila pripravljena sodelovati, postavila mu je več pogojev, obenem pa ni opazila, da je tudi Hamas pripravljen na pragmatično politiko in deradikalizacijo, nadaljuje Šterbenc. Prav tako mednarodna skupnost ni nikoli prepoznala vzrokov za zmago Hamasa na volitvah, kar je omogočilo razočaranje ljudi nad Fatahom.

Tako je tudi že znano, da so ZDA v zadnjem letu in pol urile Abasovo predsedniško gardo in ga zalagale z denarjem, Izrael pa je celo dopustil prehod najmanj ene pošiljke orožja v roke Fataha, da bi se Fatah spet polastil celotne oblasti.

Šterbenc meni, da je Abas sestavil novo vlado v popolnem nasprotju s postulati predstavniške demokracije, saj ta vlada, ki sta je nemudoma priznala tako Izrael kot tudi Zahod, nima na volitvah izražene podpore v ljudstvu. Nasprotno pa Jelinčič Boeta opozarja, da je Hamas, ki sam po sebi ni demokratični tip gibanja, po prihodu na oblast tako rekoč izvedel državni udar in začel izvajati ukrepe za uvedbo šeriatskega prava, zato je imel Abas v tem pogledu zakonito pravico, da Hamasovo vlado razpusti.

Miru med gibanjema še dolgo ne bo
Oba sogovornika se strinjata, da v sedanjih razmerah miru verjetno še nekaj časa ne bo, ob tem pa izključujeta možnost, da bi Hamas prevzel oblast tudi na Zahodnem bregu, ki je po besedah Jelinčič Boete tradicionalno bolj posveten in profatahovski. Nasprotno pa se bo verjetno odvil spopad za Gazo, kjer se bo pritisk na tamkajšnjo oblast in prebivalstvo v že tako zaostrenih razmerah po mnenju obeh močno zaostril, saj bo imel Izrael zdaj razlog za obračun s Hamasom.

Jelinčič Boeta dodaja, da ima Fatah v Gazi še vedno velik vpliv, saj je Hamasu zaradi ostrih ukrepov in poslabšanja splošnih življenjskih razmer, odkar je prišel na oblast, veliko ljudi obrnilo hrbet.

Fatah izdajalec interesov ali pragmatik?
Šterbenc za konec meni, da je pretekla, pa tudi trenutna Fatahova politika dokaz, da se je gibanje v zameno za oblast pripravljeno odpovedati nekaterim temeljnim nacionalnim interesom, pričakovanje nastanka vsestransko suverene palestinske države pa je v takšnih razmerah iluzorno. Jelinčič Boeta je na drugi strani prepričan, da sekularnejši Fatah pragmatično upošteva voljo večine Palestincev, ki si želijo normalnega življenja in niso skrajneži. Zato se mu zdi morebiten podpis sporazuma med Fatahom in Izraelom, kjer ima Fatah v tamkajšnjem javnem mnenju še vedno močno pozicijo, velik korak naprej h dokončnemu miru med narodoma.

Andrej Leban