Park Borghese meri osemdeset hektarjev – v obliki srca, v osrčju Rima. Oziroma: štiri kilometre, kadar ob jutrih uberem kratek krog – in vse do osem, kadar so noge spočite za daljši cik-cak, pogovor s kolegi pa skoraj neskončen.

"Park Borghese ima zame precej poseben pomen. Tu sem se naučil kolesariti, tu sem s prijatelji prvič brcnil žogo, sem sem ob božiču prihajal po mah za jaslice," pravi Alvise Armellini, Rimljan in dopisnik nemške tiskovne agencije DPA.

Tudi sam prihajam sem najraje zaradi rekreacije – in zaradi kulture. Recimo v Galerijo Borghese, ki jo je v začetku 17. stoletja zasnoval kardinal Scipione Borghese, mecen čudežnega kiparskega dečka Rima Gianlorenza Berninija. Prihajam tudi zaradi Napoleonove sestre v upodobitvi Antonia Canove in zaradi številnih slik viharniškega Caravaggia.

"Med temi zidovi so umetniki tudi živeli. Umetnin niso prinašali sem kot v kakšen muzej. Vse, kar vidimo, je bilo ustvarjeno za vilo kardinala Scipiona Borgheseja," pojasnjuje Anna Coliva, direktorica Galerije Borghese.

V Parku Borghese pa stoji tudi rimski živalski vrt. Francesco Petretti, predsednik sklada rimskega živalskega vrta, opiše spremembe, ki so se zgodile zaradi izbruha novega koronavirusa: "Obiskovalci morajo nositi masko. Ob poteh smo povsod postavili razkužilne gele. Po tleh so tudi rumeni znaki, kamor se lahko postavijo."

"Čas je iz tira," piše na stopnicah nacionalne Galerije moderne in sodobne umetnosti, še enega mojega zatočišča v parku Borghese. Ker so prostori zračni in svetli, in ker so umetnine v njih tako izvirno postavljene: v dialog in včasih celo v spor. "Galerijo smo hoteli na novo postaviti, pri čemer smo začeli s prostori, ki so namenjeni obiskovalcu. Razstava zdaj vrže obiskovalca iz tira, saj pričakuje kronološko postavitev, pa je več ne najde," pojasnjuje direktorica Narodne galerije moderne in sodobne umetnosti v Rimu Cristiana Collu.

Dan v parku Borghese zahteva pravi, rimski zaključek. Z aperitivom. Naj bo letošnje poletje nepozabno – pa ne samo zaradi epidemije.