Sedemletna Lina Kuduzović je očarala Slovence in zmagala v bitki talentov. Foto: Miro Majcen/24ur.com
Sedemletna Lina Kuduzović je očarala Slovence in zmagala v bitki talentov. Foto: Miro Majcen/24ur.com

Za to srčkano Lino me malo skrbi. Njen talent seveda ni sporen, njena nadaljnja življenjska pot pa me skrbi ... Svoj talent naj raje uveljavi po puberteti.

Slovenija ni Amerika. Ljudje z očitnimi talenti v Sloveniji ne uspejo. Tržišče je premajhno ... Slovenija je kot narcistična nacija obsedena z uspehom. Vsi patološko stremijo k uspehu, samo srečni niso.

Michael Jackson in Britney Spears
'Moj pomislek gre v smer bojazni, da se bo njena duševnost razvijala podobno kot duševnost Britney Spears ali pa Michaela Jacksona,' razmišlja Vodeb.

Če bi imel jaz tako talentirano hčerko, je kot oče ne bi pustil na oder takšnega šova.

Zame, kot psihoanalitično razmišljujočega kritičnega misleca, bi bilo etično, če bi se na odru takega maga-šova lahko pojavljali le talenti, starejši od petnajst let.

Prva zmagovalka šova Slovenija ima talent je postala sedemletna Lina Kuduzović. Deklica je v finalu osvojila srca gledalcev z izvedbo pesmi The Power of Love in si s tem pridobila 50.000 evrov.

V finalu šova, ki je bil v ljubljanski Hali Tivoli, se je pomerilo deset najboljših talentov, ki so jih žirija in gledalci za finaliste izbrali v prejšnjih oddajah. Poleg Line Kuduzović so nastopili še Maja Keuc (prav ona je poleg zmagovalke dobila največ glasov), plesna skupina Allthat, Fanika Križaj, Dunking Devils, Sanja Poljšak Pesan, Alen Vogrinec Vesel, Tina Drole, Peter Vode in plesna skupina Maestro.

Za komentar razpleta priljubljenega televizijskega šova smo povprašali teoretskega psihoanalitika, misleca in svetovalca Romana Vodeba, čigar bloge lahko prebirate na MMC-jevih straneh.

"Na razne fenomene, kot je fenomen male Line ali pa šov Slovenija ima talent v celoti, je mogoče gledati z (raz)umom in skozi teorijo, ali pa s čustvi. Sam moram biti (kot kritični mislec) neizprosno zvest (raz)umu in teoriji. Ampak, če bi se jaz moral odločiti za zmagovalko, bi se odločil za Majo Keuc. Njen glas in talent je veličasten," pravi Vodeb. Več preberite v spodnjem intervjuju.


Kakšne so vaše napovedi za zmagovalko šova, malo Lino Kuduzović?
Nisem jasnovidec, a hkrati vsak dogodek in vsako osebo mislim in premlevam freudovsko oz. psihoanalitično. Za to srčkano Lino me malo skrbi. Njen talent seveda ni sporen, njena nadaljnja življenjska pot pa me skrbi. Skrbi me njena srečnost, ki bi znala temeljiti predvsem na medijskem uspehu, in to ni ravno dobro. Namreč: moj pomislek gre v smer bojazni, da se bo njena duševnost razvijala podobno kot duševnost Britney Spears ali pa Michaela Jacksona.

Depresija zna biti, in tudi je, reden spremljevalec tistih medijskih zvezd, ki so uspele že v otroštvu. Otroška psiha se še razvija – otrok ni pomanjšan odrasel človek. Soj žarometov, medijska popularnost in slava na otroku ne pustijo nič dobrega. Slaven otrok v svojo duševnost "posname" paradigmo pogojevalne ljubezni – v smislu: "Bolj sem slaven, raje me imate, bolj me ljubite." Takšno pogojevalno sklepanje v otroku navadno pusti neizbrisljive sledi in določene negativne posledice. Pri Lini iskreno upam, da se bosta starša znašla in jo čim prej utirila v normalnost oziroma v vsakdanjost, kjer se slavnost in njen talent še ne bi smel dnevno uveljavljati. Svoj talent naj raje uveljavi po puberteti.

Kaj se Lini obeta v prihodnosti?
Bojim se, da ne bo uspela na tak način, kot ji vsi privoščimo. In po svoje bi bilo dobro, da ji (še) ne bi uspelo postati medijska zvezda pri sedmih letih. Etiologija (vzročnost) narcizma je namreč znana. Pri njej se zna zgoditi, da jo bo medijski uspeh na neki način "spotaknil" pri psihičnem zorenju. Otroška psiha še ni zrela za takšne šoke, kot je zmaga v šovu Slovenija ima talent. Ne gre toliko za to, da bo "zmaga šele prišla za njo", kot se reče. Gre bolj za to, da se ji je ves ta "šov-kontekst" vtkal v psiho na način, ki ne obeta nič dobrega. Samozavest bo že razvila – toda ne vem, ali bo kos depresivnim obdobjem, ki bodo morda sledila, ko ne bo več v središču pozornosti.

Ji bo uspela bleščeča kariera, ki so ji jo napovedali žiranti?
Slovenija ni Amerika. Ljudje z očitnimi talenti v Sloveniji ne uspejo. Tržišče je premajhno. V Sloveniji je ogromno najrazličnejših talentov, ki jim ne uspe zaradi različnih vzrokov. Pojem uspeha pa je vselej tudi relativen.

Zame v življenju uspe tisti, ki je srečen – ki nima depresije – ne pa tisti, ki ima uspešno kariero (ob tem pa ima razbito družino in je vseskozi na antidepresivih). Res pa je, da je mnogo ljudi tudi srečnih, ker so uspeli ravno v kariernem smislu. Slovenija je kot narcistična nacija obsedena z uspehom. Vsi patološko stremijo k uspehu, samo srečni niso.

Tovrstnih tekmovanj se udeležujejo tudi zelo mladi tekmovalci … Vaš komentar?
Ko sem malo spremljal ta šov talentov, sem bil (teoretsko) pozoren na tri stvari. Fascinirali so me "talenti" brez talenta. To so tisti, ki imajo očitno narcistično motnjo in ne morejo brez javnega priznanja, aplavza, kamer, mikrofona in soja žarometov. Fascinirali so me tudi nekateri nastopajoči z resničnim talentom in morda premajhno samozavestjo – ali pa resnično niso imeli sreče, da bi s svojim talentom uspeli. Tu so bili še ti "nesrečni" otroci. Njih mi je na neki način žal, da so jih starši prehitro spustili na oder – ali pa so jih na oder "pahnili" celo sami.

Zame, kot psihoanalitično razmišljujočega kritičnega misleca, bi bilo etično, če bi se na odru takega maga-šova lahko pojavljali le talenti, starejši od petnajst let.

Kaj tako velika gledanost tega šova pove o Slovencih?
Slovenija je obsedena z narcistično osebnostno paradigmo. Vsakem predstavlja karierni uspeh, katerega kulminacija je medijski uspeh, krono življenja oz. piko na "i". V tej obsedenosti osebno prepoznavam tisto pogojevalno ljubezen staršev – predvsem matere – ki zaznamuje narcizem v vsakem človeku. Vsak si želi uspeti, in potem se nezavedno identificirajo s temi medijsko izpostavljenimi talenti.

Sicer pa je koncept talentov vendarle všečen. V njem znajo uživati tudi privoščljivi ljudje – tudi takšni, ki so se na poti zorenja morali odreči lastnemu narcizmu. Zato se toliko bolj vživijo v medijske šove, kakršnega so predstavljali televizijski talenti – ampak tisti resnični talenti. V predtekmovanjih smo videli tudi precej hudega narcističnega patosa. Tem kvazitalentom se je dalo pošteno nasmejati – se ob njih celo zgražati. In tudi to je gledljivo in fascinantno – del šova.

Zakaj je Slovence očarala sedemletna deklica?
Tudi mene je Lina ganila. Vendar: če bi imel jaz tako talentirano hčerko, je kot oče vendarle ne bi pustil na oder takšnega šova. Ljudje vselej podlegajo določenemu čustvovanju in tudi sočutju – najbolj se je to videlo pri glasovanju v predtekmovanjih za Faniko Križaj. V srčkano Lino so se vsi domala množično vživeli – glasovali so zanjo, kot da bi bila njihova hčerka, vnukinja. Z njo so "transferno" (nezavedno) čustvovali, kot se reče v psihoanalizi. Kadar nastopijo čustva, razum odpove.

Kaj Slovence žene k temu, da se prijavijo na takšna tekmovanja? Kaj jim lahko, poleg denarne nagrade, takšna zmaga sploh prinese?
Večno nezavedno infantilno fantazmatsko vprašanje: "Mamica in očka, kdaj me bosta imela (še bolj) rada? Kdaj bom (do)končno (vz)ljubljen?" je vgravirano v duševnost vsakega človeka. Nekateri imajo pač očitno pogojevalno ljubeče starše – vsaj v psihični realnosti se jim tako dozdeva. Takšni ljudje – rečemo jim grandiozni (véliki) ali pa kar patološki, narcisi – vseskozi stremijo k javnemu priznanju. Potrebujejo potrditev za svoj ego, za svojo samopodobo. Zato nekateri resnično razvijejo mnogo raznih talentov. Ob tem v resnici potrebujejo potrditev javnosti – zato da sami nehajo dvomiti o sebi. Natančno zato jih vleče na oder, na razne avdicije, pred javnost – v upanju, da požanjejo aplavz, da so (vz)ljubljeni.

Denar načeloma ni tisti, ki jih najbolj privlači. V nezavednem oz. v potlačitvenih depojih v resnici tičijo čustveno hladni starši – predvsem pri tistih, ki se s polovičnim talentom silijo na oder, na avdicije. Tisti pravi talenti, ki pa se doslej niso uveljavili, pa se na pobudo drugih prijavijo na razne avdicije, pa v bistvu sporočajo: ali da so jih imeli starši neizmerno (brezpogojno) radi ali pa da so jim starši vcepili določeno nesamozavest. Za slednje se zdijo šovi, kot je Slovenija ima talent, resnično dobrodošli.

Za to srčkano Lino me malo skrbi. Njen talent seveda ni sporen, njena nadaljnja življenjska pot pa me skrbi ... Svoj talent naj raje uveljavi po puberteti.

Slovenija ni Amerika. Ljudje z očitnimi talenti v Sloveniji ne uspejo. Tržišče je premajhno ... Slovenija je kot narcistična nacija obsedena z uspehom. Vsi patološko stremijo k uspehu, samo srečni niso.

Če bi imel jaz tako talentirano hčerko, je kot oče ne bi pustil na oder takšnega šova.

Zame, kot psihoanalitično razmišljujočega kritičnega misleca, bi bilo etično, če bi se na odru takega maga-šova lahko pojavljali le talenti, starejši od petnajst let.