Šifrer še naprej raziskuje moško-ženske odnose s pomočjo glasbe in na svojevrstni način nastavlja ogledalo svetu, v katerem živimo. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Šifrer še naprej raziskuje moško-ženske odnose s pomočjo glasbe in na svojevrstni način nastavlja ogledalo svetu, v katerem živimo. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Snemanje na Abbey Roadu je bilo za kantavtorja posebno doživetje, zaradi česar nov album predstavlja še z večjim navdušenjem. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Še naprej išče junaka, ki bi lahko rešil svet pred vsemi nevšečnostmi. Delno ga nakazuje zdaj v skladbi Kdo je Leon Lebar?. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Zelo dobro pa je znano, da je Andrej Šifrer skoraj vse svoje albume posnel na tujem, predvsem v Angliji, in da na njih praviloma sodelujejo številni tuji glasbeniki, med katerimi so tudi zelo zelo slavna imena. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Novi album Andreja Šifrerja je prvo slovensko glasbeno delo, posneto na Abbey Roadu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Abbey Road je v resnici moje svetišče. Nanj gledam kot na zemeljsko prispodobo tega. Bil sem najstnik, ko so se zgodili Beatli in sem se srečal z njihovimi prvimi skladbami. Takrat smo na Radiu Luksemburg čakali, kdaj bodo izdali novo skladbo in malo je bilo ljudi, s katerimi si se lahko pogovarjal o njihovi glasbi. Takrat je bilo vse skupaj zelo nedosegljivo. Zato po tej izkušnji lahko zatrdim, da je nekaj najlepšega, ko lahko vstopiš v svoje sanje.

Ostaja zagovornik "stare šole", ko so ljudje še kupovali album, predvsem pa ga moti, da je glasba danes postala zadeva, ki so je posluša le še preko slušalk. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Vaših besedilih? Odnos med moško in žensko je poln erotike. Ustvarjeni smo tako, da se privlačimo ves čas. Ne tako kot živali, ki imajo določena obdobja. Mi smo ves čas v akciji. Tudi politične odločitve v zgodovini človeštva so bile pogojene z ženskami, ki so bile blizu dvorov in vlad. Tu ne odkrivam nobene tople vode.

Jani Hace
- Snemal je z Janijem Hacetom. Hace je na promociji albuma, da je v mladih letih preigraval Šifrerjeve uspešnice – Stoj, Marija, Moje miške … In da si ni nikoli predstavljal, da bo kdaj sedel z njim v studiu. Foto: MMC RTV SLO/Blaž Tišler
Alenka Godec
Hace in Šifrer sta se povezala preko Alenke Godec, ko sta iskala kakovostnega tekstopisca za nove skladbe za njen novi album, ki ga producira Hace. Foto: RTV SLO
V mladosti je študiral ovitke albumov in na pamet znal, kdo je igral kakšen inštrument in da so ob poslušanju ugotavljali recimo, kdo igra na kitaro Paul McCartney ali George Harrison. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Utrinki s snemanja na Abbey Roadu. Foto: Matjaž Ambrožič
V času od zadnjega albuma se je predvsem veliko dogajalo v Andrejevem zasebnem življenju. V treh letih je namreč trikrat postal dedek (sinova žena Julija je leta 2012 rodila hčerko Frido, 11. avgusta letos pa še hčerko Eleno, 29. sept pa je njegova hči Eva rodila sina Adama). Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin
Lado Bizovičar, Andrej Šifer in Jurij Zrnec
Utrinek s Šifrerjevega zadnjega večjega koncerta v Cankarjevem domu ob izdaji albuma Ideje 30 let kasneje. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Na novem albumu Šifrer združuje osem novih avtorskih skladb, od katerih je pet posnel na Abbey Roadu. Foto: MMC RTV SLO/Jani Ugrin

Šifrer je prejšnji teden predstavil svoj nov album, ki ga je poimenoval Srce in razum, in vanj zapakiral osem novih skladb. Gre za nadaljevanje opusa, ki ga je ustvaril leta 2009 z albumom Lipicanci. Vmes se je sicer zgodil še album priredb Ideje 30 let kasneje, toda tokratni avtorski podvig je bil precej drugačen.

"Vsako okolje te tudi definira v enem smislu. Vsi smo produkt tega okolja. Dolgo sem se izogibal komentiranju dogodkov okoli sebe. Malokrat. Enkrat v skladbi Umrla je država. In takrat me je neki radijski urednik celo vprašal, ali moram to početi. Moram! Ker nihče drug ne," je v pogovoru za MMC dejal Šifrer.

Snemanje novega albuma je bilo pravzaprav popravni izpit za druženje s pianistom Deanom Rossom in producentom Robom Cassom, s katerima se je dobil v njegovem nekdanjem studiu in v 14 dneh jim ni uspelo narediti ničesar. Nato pa je prejel Rossov klic, kjer mu je pianist sporočil, da njegov prijatelj dela na Abbey Road, in ga povabil na obisk. Izdelek, ki je nastajal v Šifrerjevi glavi tri leta, je s pomočjo baskitarista in producenta Janija Haceta (znanega predvsem po svojem delovanju v skupini Siddharta) je aprila, po enem tednu, dobil svoj avdiozapis.

Čeprav Šifrer ostaja na njem zvest raziskovanju žensko-moških odnosov, je album tudi pečat časa, ki ga je v kantavtorjevem življenju zaznamovalo raziskovanje vere (predvsem stare zaveze), novi družinski člani in tudi nesporazumi v zvezi s Sazasom.

Cel pogovor z Šifrerjem si lahko preberete spodaj.


Spomladi sem vas klicala v zvezi s preteklim sodelovanjem z Neco Falk in vse, kar vam je uspelo povedati v nekaj sekundah, je bilo, da ste v Londonu in da boste še nekaj časa ostali tam. Potem je prišla novica, da se mudite v studiu na Abbey Road. Kaj je slovenskega kantavtorja, ki ga je v preteklosti gnalo v Nashville, zaneslo tja?
Zanesla ga je priložnost. Mislim, da ni glasbenika na svetu, ki ne bi šel na izvor vsega (smeh). Vsaj za mojo in za mnoge naslednje generacije je zaradi dogodkov, ki so se zgodili tam, to magični kraj. Ti štirje fantje so spremenili zgodovino glasbe. Za sabo so potegnili ogromno ljudi, ki se mogoče ne bi nikoli ukvarjali z glasbo.

Vedno znova se z Abbey Road Studios pojavljajo religiozne vzporednice. To sem doživel – kot ste lahko videli – tudi sam (smeh). Recimo Vatikan me ni tako zadel, kot me je Abbey Road (smeh). Niti Tadž Mahal ali druga svetišča po svetu. V Meki pa res še nisem bil.
Abbey Road je v resnici moje svetišče. Nanj gledam kot na zemeljsko prispodobo tega. Bil sem najstnik, ko so se zgodili Beatli in sem se srečal z njihovimi prvimi skladbami. Takrat smo na Radiu Luksemburg čakali, kdaj bodo izdali novo skladbo in malo je bilo ljudi, s katerimi si se lahko pogovarjal o njihovi glasbi. Takrat je bilo vse skupaj zelo nedosegljivo. Zato po tej izkušnji lahko zatrdim, da je nekaj najlepšega, ko lahko vstopiš v svoje sanje. Ko mladostne sanje postanejo resničnost. Tu je čas izničen. In Abbey Road je vstop v mladostne sanje.
Že na promociji ste dejali, da je bilo včasih vse drugače, kar se tiče poslušanja glasbe. Danes glasba postaja stvar intime, vedno več se posluša preko slušalk, včasih je bil to bolj družabni dogodek, kjer se je debatiralo o riffih, premišljevalo, kdo igra kateri del – v vašem primeru George ali John …
Vse ovitke smo natančno prebrali. Prebrali smo vse, kar smo lahko dobili v roke. Danes je informacij, ki bijejo v glave mladih, precej več. Tudi dostop je drugačen. V resnici smo živeli v drugih časih. Ampak ne glede na to, mislim, da se v glasbenem smislu ni nikoli toliko dogajalo, kot v 60. letih prejšnjega stoletja – če izvzamem desetletje. Takrat je bilo pomembno, da si bil drugačen. In vsaka naslednja uspešnica izvajalca je bila drugačna. Pojavili so se Bee Gees, The Move, Kinks … Takrat sem bil kot ogromna goba, ki je samo vpijala vse vase.
Potem so prišla 70. leta in z njimi ameriški pisci besedil, ki so v glasbo prinesli poezijo. In očitno sem bil takrat ravno prav star, ravno prav podučen in lačen tega, da se je ta goba še vedno napajala. Imel sem britansko podrast in "pesniki z zahodne obale" nadrast.
Na žalost pri nas ni bilo nič od tega. Takrat se je ravno prebijal Domicelj, ki se je moral prilagajati temu, kar je bilo na voljo. Torej festivalom. Ta glasba pa ni festivalska. Potem je prišel Mežek in kmalu jaz. Če gledam malo generično, je bil Tomaž Domicelj – seveda omeniti moramo tudi Marka Breclja – prvi, ki je malo "dišal" po ameriškem načinu kantavtorstva. Naše začetno vodilo je bilo, da nekaj povemo. In tega se držim še danes. Recimo v 60. letih bi se skladbi z mojega novega albuma – Naj se je, pije, uživa in počiva – rekli, da je protestna pesem.
Danes se temu reče kruha in iger.
(Smeh) Ja. Zdaj je to angažirana. Izzivalna. Politična. Sam pravim, da ni nič od tega. Samo kažem s prstom na to, kar ni 'fajn'.
Duh kantavtorstva, ki je zorel že v 70. letih zunaj, vi vlečete v ta čas ali današnji čas bolj vpliva na vas, v smislu, da se mu vi prilagajate in vi sledite njegovim vplivom?
Odzivam se na čas. Opažam, da so vse moje pesmi samo produkt okolja, v katerem živim. Verjetno bi bile drugačne, če bi živel drugje. Vsako okolje te tudi definira v enem smislu. Vsi smo produkt tega okolja. Dolgo sem se izogibal komentiranju dogodkov okoli sebe. Malokrat. Enkrat v skladbi Umrla je država. In takrat me je neki radijski urednik celo vprašal, ali moram to početi. Moram! Ker nihče drug ne. Vidim, na kako plodna tla je to prišlo. Ne gre za kritiko ali za postavljanje na eno ali drugo stran. Gre za slikanje.

Že samo z eno skladbo sem naredil razstavo slik. Imamo državnika, ki modro vodi nacijo … In teh nimamo. Politike, ki drdrajo … Tega imamo v izobilju. Izumitelji pohlepa so skriti … To je naslednja slika. To je moja naloga. In vsi so od vseh. Žalostno je samo to, da nas je na sredi malo – tistih, ki smo neodvisni. Tudi mediji na žalost niso neodvisni. Manjka neodvisnosti. Seveda pa vsak piše za tistega, ki ga plačuje. Mene nihče ne plačuje, borim se za svoj "evrček".
Nekateri bi rekli Sazas.
Ampak to je zaslužen denar. Nihče mi ga ne daje. Sazas ni milostni denar, ampak zasluženi. Toda za to mi ni treba nikomur lesti v nobeno špranjo.
Ko sva že ravno pri Sazasu. Poleti se je pojavilo vaše ime v povezavi s prispevkom portala Plus, kjer so vas klicali za komentar v zvezi z izplačevanjem potnih stroškov Matjaža Zupana. Najprej ste dali komentar, nato ste hoteli objavo lastne izjave prepovedati. Kako gledate na ta dogodek zdaj?
Človek me je spraševal o goljufanju javnih uslužbencev, kar Matjaž Zupan ni. Potem pa mi je čez šest ur sporočil, da misli na konkretnega človeka. To zame ni raziskovalno novinarstvo, ampak podlo novinarstvo. Ampak vedno se srečuješ z dnom. Dno je vedno blizu.
Ampak, saj ste pravnik …
Ja. Moram reči, da so ob tem dogodku rekli tudi ljudje, s katerimi nismo na isti strani, da je bilo podlo.
Če se vrneva na album in singel Naj se pije, je, uživa in počiva, kje je meja, da z besedili ne padeš v parodijo? Recimo, Aleš Klinar se pogosto igra na takšen način v svojem ustvarjanju, ki se ukvarja s kritiko na humoren način, toda na koncu ne izpade družbenokritičen.
Meja je tanka. Umrla je država – ta skladba je bila tudi malo humorna. Naj se je, pije, uživa in počiva, si nisem dovolil, da bi izpadlo smešno. Ker ni. Rad bi videl, da bi bilo tako, pa ni.

V mislih imam zdaj Leona Lebarja. Junaka iz vaše skladbe na albumu.
Leon Lebar je junak, ki v meni živi. Verjamem, da se bo enkrat pojavil (smeh). Da bo res prišel nekdo, ki bo vse ukanil v globalnem smislu. Ampak upam, da sem komu dal idejo, ki je tako sposoben, da bi lahko to nekoč naredil. Če bi bilo moje poslanstvo, da bi zaslužil veliko denarja in bi razmišljal s to glavo, ko ga nimam veliko, bi verjetno s tem denarjem naredil nekaj, kar bi pustilo svoje sledove. Veliko sem se pogovarjal tudi z ljudmi, ki se ukvarjajo z dobrodelnostjo. Eni imajo zelo slabe izkušnje z ljudmi, ki jo dobivajo. Odnos ljudi, ki izkoriščajo pripravljenost nekoga, da pomaga, me boli. Sam veliko naredim za dobrodelnost, toda tega ne oglašam na veliki zvon. Če delaš dobro, naj levica ne ve, kaj dela desnica.
Koliko vere v ljudi ohranja vaše raziskovanje vere? Na promociji smo videli častno sestro Snežano …
Vedno se ustrašim priti na to področje. Ko sem samo omenil Snežano, je bilo deset različnih interpretacij, kaj to je. V tem primeru velja pregovor: Ne mečite biserov proti svinjam, ker se lahko obrnejo in te poteptajo (smeh). To je popolnoma interna stvar, ki mi pomaga pri tem, da ne kupim vsega sranja, ki ga ponujajo velike religiozne institucije. Ampak, da resnico odkrijem sam. Zato sem tudi dobil toliko malo sogovornikov v Sloveniji.
Kdaj ste začutili potrebo, da raziščete vero?
Prisotna je že dolgo. Toda nisem se ukvarjal samo s hebrejsko zgodbo. Ko se je pojavila Al Kaida, sem kupil knjige o islamu in veliko prebral, ker nevednost obsojam. Nisem hotel obsojati, ne da bi vedel, zakaj gre. Ugotovil sem, da je islam miroljubna vera in da v njej najdejo, kar iščejo, tisti, ki se ukvarjajo s politiko. Isto je v krščanstvu. Povsod v velikih korporativnih verah. Zato sem izbral svojo releigiozno trnovo pot.
Koliko je še religioznosti v glasbi v času velikih korporacij?
Tudi gospel je tržna niša. Nanj korporacije gledajo samo skozi tržno vrednost. Ne spremljam precej tega področja. Ampak kar slišim, opažam, da so verske vsebine precej poenostavljene. V mojih preteklih skladbah je precej religioznosti, toda nihče me ni o tem prej spraševal. Govorim o skladbi, kot je Samo še tebe imam. Tu so zametki Visoke pesmi – pesem s svetopisemskimi simboli, s katerim prikazujem odnos med moškim in žensko.
Na zadnjem albumu ostajate pri raziskovanju žensko-moških odnosov. Kako je z erotičnostjo v vaših besedilih?
Odnos med moško in žensko je poln erotike. Ustvarjeni smo tako, da se privlačimo ves čas. Ne tako kot živali, ki imajo določena obdobja. Mi smo ves čas v akciji. Tudi politične odločitve v zgodovini človeštva so bile pogojene z ženskami, ki so bile blizu dvorov in vlad. Tu ne odkrivam nobene tople vode. Dve pesmi, ki sta si zelo različni. Ena je Največje ljubezni – ki ljubezen v večnosti postavlja na večno in minljivo. Zato sem tudi zapisal ob izidu, če pesmi ne razumete in ste moški, jo zavrtite ženi, ljubici ali punci. One bodo razumele (smeh). Vsi imamo skrinjico romantike v sebi, toda moški jih zatremo. Mislim, da je tako malo treba, da bi se približali drug drugemu … Da bi se ženska ob spremljanju nogometa potrudila, da bi razumela, kaj je prepovedan položaj. In da bi se moški potrudil in s svojo izbranko odšel po nakupih, namesto da zavije v gostilno.
Vam to uspeva doma?
Ne najbolje (smeh).
Ženske ostajajo vaše osrednje ciljno občinstvo?
Mislim, da ne. Presenečen sem, koliko moških je med občinstvom. Toda moškemu je težko priznati, da posluša mojo glasbo. Neki fant mi je priznal, da je ženske osvajal z mojimi besedili. Rekel mi je: Če znaš tvoja besedila, osvojiš žensko. Ko slišiš takšne stvari, si počaščen. Takšna primera skladb sta zdaj, Naj se je, pije, uživa in počiva ter Ženske morajo imet' tazadnjo …
Besedo, kot pripomnite v besedilu. Toda kaj se skriva med temi tremi pikami?
V teh treh pikicah je sprava (smeh).
Zvezdana Mlakar je v intervjuju za MMC dejala, da svetu vlada moški. Če bi ženske, bi bilo drugače, ker matere ne bi svojih sinov pošiljale na fronto umirat. Ko sva pri moško-ženskih odnosih … Zakaj sta potrebna oba pola?
Ker smo tako narejeni. Malo jin in jang. Ženske lahko počnejo več stvari naenkrat, moški pa ne znamo. Včasih nas malo obrnejo, toda to nam celo ustreza. Drugače pa, ko sva pri politiki, je odvisno, kakšne ženske so v njej – te morajo biti skoraj možače, da se pribijejo skozi. Ne samo v politiki, tudi v športu. Ženska, ki ohrani ženstvenost, mi je najbolj všeč. V vsakem primeru pa sem oboževalec žensk (smeh). Konec koncev je verjetno res, da Adam ni krona stvarstva, ampak Eva.
V studiu Abbey Road so se vam pridružile tuje spremljevalne pevke in glasbeniki. Kako je ta multikulturna zmes doživljala slovensko kantavtorstvo?
Nismo se samo dobili. Šest dni pred odhodom v studio smo imeli vaje v prostoru, ki sem ga najel v Londonu. Že predtem so vsi dobili matrice, s pomočjo katerih so vadili. Vsi so vedeli, kaj delajo. Tudi pevki, ki sta znali besedilo. Glasbenikom pa je veliko poslal materiala poslal Jani in so doma že vse zvadili. V Londonu ni bilo časa za učenje. Richard je rekel, da tega ne potrebuje, ampak je šel vseeno skozi, kar mu je koristilo. Tudi genijem je treba včasih reči, da naredijo uslugo (smeh).
Česa ste se naučili od Haceta?
Predvsem umerjenosti. Izvedel sem, koliko je pripaden stvarem, ki jih počne. In to, da zna iz svojega partnerja izvleči najbolje.
On se je, recimo, učil igranja kitare na vaših skladbah, na katerih ste se vi?
James Taylor, Beatli …
In sva na začetku.
Krog se je sklenil (smeh).

Abbey Road je v resnici moje svetišče. Nanj gledam kot na zemeljsko prispodobo tega. Bil sem najstnik, ko so se zgodili Beatli in sem se srečal z njihovimi prvimi skladbami. Takrat smo na Radiu Luksemburg čakali, kdaj bodo izdali novo skladbo in malo je bilo ljudi, s katerimi si se lahko pogovarjal o njihovi glasbi. Takrat je bilo vse skupaj zelo nedosegljivo. Zato po tej izkušnji lahko zatrdim, da je nekaj najlepšega, ko lahko vstopiš v svoje sanje.

Vaših besedilih? Odnos med moško in žensko je poln erotike. Ustvarjeni smo tako, da se privlačimo ves čas. Ne tako kot živali, ki imajo določena obdobja. Mi smo ves čas v akciji. Tudi politične odločitve v zgodovini človeštva so bile pogojene z ženskami, ki so bile blizu dvorov in vlad. Tu ne odkrivam nobene tople vode.