45-letni kolesar je osnovnošolski učitelj in občasni osebni trener, živi pa na jugu Nove Zelandije - natančneje v Dunedinu. Potovanje je 12. avgusta začel v Aucklandu in na 29.179 kilometrov dolgi poti prepotoval ZDA, Kanado, Evropo, Indijo, jugovzhodno Azijo in Avstralijo. Če bo njegov dosežek potrjen v Guinnessovi knjigi rekordov, bo uradno premagal Angleža, ki je rekord postavil leta 2010.

Pomoč kolesarjev z vsega sveta
"Če sem iskren, je bilo to zelo nizkocenovno potovanje," je Nicholson povedal Guardianu iz bolnišnice, kjer se zdravi zaradi poškodbe komolca, ki se mu je pripetila med prhanjem takoj po koncu izziva - nesreča, ki jo pripisuje izčrpanosti in olajšanju. "Spal sem pri kolesarjih s spletne strani Warm showers, ki ponuja brezplačne nastanitve za kolesarje. Gostitelji so zame kuhali in mi poleg vsega tega podarjali še hrano za na pot."

Nicholson se je v devetdesetih trikrat udeležil olimpijskih iger in tudi sam pravi, da je bilo prav vztrajno treniranje ključno za njegov kolesarski uspeh. "Ko poganjam pedala, sem v popolnem stanju koncentracije in osredotočenosti. Trudim se, da med kolesarjenjem ne poslušam glasbe, saj se mi zdi, da to upočasni čute in celotno izkušnjo vožnje." Med potovanjem je jedel "vse in še več". Od čipsa, peciv in kokakole v majhnih indijskih mestih. Na neki točki je ugotovil, da se je preveč ukvarjal z rekordom in se je moral za trenutek ustaviti ter samega sebe spomniti, da mora uživati celotno potovanje.

Guinnessova knjiga rekordov tekmovalcem omogoči, da letijo ali uporabljajo druge oblike javnega prevoza za prečkanje oceanov ter da lahko preskočijo države, kjer vladajo vojne razmere, kot je recimo Afganistan - za kar je bil Nicholson izredno hvaležen.

Proti koncu težave z izčrpanostjo
"Med potovanjem sem moral v celoti spremeniti način razmišljanja, saj sem resnično postajal preveč obseden s samim rekordom, kar je povzročilo, da sem bil pod ogromnim pritiskom. Na koncu mi je uspelo narediti načrt, da bom enostavno prekolesaril svet, in tudi če mi ne uspe podreti rekorda, bo to še vedno odlična zgodba." V štirih mesecih je Nicholson štirikrat zamenjal gume in trikrat verigo, ob razmišljanju pa je preživel ogromno osamljenih ur. "Ves čas sem bil sam na kolesu. Nisem imel nikakršne spremljevalne ekipe. Ko kolesariš po državah, kot je, recimo, Turčija, postaneš malce osamljen, saj je to država, ki je kulturno zelo drugačna. Vseeno sem rad sam v svoji družbi, zato mi to ni povzročalo veliko težav."

Proti koncu pustolovščine, ko je že kolesaril po Avstraliji, ga je telo začelo izdajati. Bil je fizično in psihično izčrpan in prvič so se pojavili dvomi glede tega, ali mu bo sploh uspelo priti do cilja ali ne. "Velikokrat sem že skoraj obupal, saj je proti koncu vse skupaj postajalo preveč zahtevno. Toda nisem imel dovolj dobrega razloga za to, da bi obupal. Da, bil sem utrujen in bolele so me noge, toda še vedno sem šel lahko na kolo in kolesaril."

Nicholson je svet prekolesaril za zbiranje ozaveščenosti za organizacijo CTCR Te Aho Matatu.