Boštjan Anžin pri svojem delu dobro pazi na zaščito. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin
Boštjan Anžin pri svojem delu dobro pazi na zaščito. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin

To je nekaj vtisov RTV-dopisnikov, ki o novem virusu poročajo tudi za MMC. V soboto smo zbrali vtise Janka Petrovca, Andreja Stoparja in Vlaste Jeseničnik, tokrat pa so utrip predstavili dopisniki, ki bivajo v prestolnicah na B – iz Beograda se je oglasil Boštjan Anžin, iz Berlina Polona Fijavž, iz Bruslja pa Mojca Širok ter Karmen Švegl iz Bližnjega vzhoda.

Življenje in razmere za delo

Ukrepi držav pomenijo, da imajo novinarji omejene možnosti za svoje delo, vseeno pa se trudijo, da svoje poročanje spravijo na vaše ekrane vseh oblik.

Srbija po skokovitem porastu okužb zapira tržnice

Boštjan Anžin: Od viharja ob meji do virusa
Poseben izziv ima Boštjan Anžin, ki za RTV Slovenija pokriva dogajanje iz celotnega Balkana. Trenutno se nahaja v Beogradu: "Še sreča, da sem se z bolgarsko-turško-grške meje, kjer sva z Janjo pokrivala zaostrene razmere po tem, ko je turški predsednik Erdogan odprl turške meje in ko so se razmere na meji z Grčijo nevarno zaostrile. Nekaj dni kasneje so se namreč meje ena za drugo zapirale. Tu v Srbiji so se razmere zaradi širitve virusa v resnici začele zaostrovati pozno, pred kakšnimi 10 dnevi. Dolgo smo lahko poslušali, da so Srbi preživeli bombardiranje, sankcije in da bodo tudi ta virus. Zdaj se zdi, da se je virus tu razširil bistveno bolj, kot so si sprva priznali. Tesnobno je, še posebej, če človek ob policijski uri pogleda sicer pregovorno divji Beograd. Ob tem pod dopisništvo Beograd spada vse med Hrvaško in Turčijo, kar pomeni, da je svojevrsten izziv že ohraniti pregled nad vsemi državami. Snemanja, dokler so še mogoča, so precej drugačna, v polni zaščitni opremi, navsezadnje moramo k prekinitvi te verige širjenja prispevati vsi."

Za svoje delo potrebuje posebno dovoljenje. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin
Za svoje delo potrebuje posebno dovoljenje. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin

Dolgo čakal na dovoljenje za delo
Pri svojem delu ima kar nekaj omejitev: "Najprej je tu policijska ura. Po kar nekaj birokratskih podvigih in na koncu stanju v dolgi vrsti s preostalimi, večinoma domačimi novinarji (tujih je tu ostalo bolj malo) sva dobila dovoljenje za delo v času omejitve gibanja, a sva tudi s tem precej previdna. V četrtek sem se v program, v Odmeve, prvič oglašal izpred svojega stanovanja, do zdaj, v dolgoletni vlogi dopisnika (Berlin in zdaj Beograd) sem se vedno ukvarjal tudi s tem, kaj bo v ozadju, da se bo videlo, od kod poročam. Lahko si tudi predstavljate, da je zdaj na snemanjih veliko več previdnosti – na tržnicah, v kolonah starejših občanov, ki lahko ob nedeljah nakupujejo v zgodnjih jutranjih urah. Ni več rokovanj, vse z varnostne razdalje, ob koncu snemanj razkuževanje sebe, opreme, avta, vstopava samo še skozi garažna vrata, kjer puščava vse obleke, čevlje, ključe. Ulice so polne policistov in do zob oboroženih vojakov. Bojim pa se, da bo omejitev in seveda tudi okuženih vedno več. A kljub vsemu je treba dodati, da je odnos do novinarjev in dela, ki ga opravljamo, izjemno korekten, ob čemer smo tudi mi sprijaznjeni z omejitvami, ki jih je še vedno manj kot marsikje drugje. Kar seveda hkrati pomeni, da smo novinarji bistveno bolj izpostavljeni, kot bi bili kod drugje."

Koronavirus povsem zaznamuje delo tudi Polone Fijavž. Foto: Osebni arhiv
Koronavirus povsem zaznamuje delo tudi Polone Fijavž. Foto: Osebni arhiv

Polona Fijavž: Tema monotona, a nikoli dolgočasna
Iz Nemčije poroča Polona Fijavž, ki ima vso potrebno opremo za delo od doma, saj "je velikokrat potrebno javljanje v živo, ko se zgodi kaj nepričakovanega, javljanja za radio zgodaj zjutraj, pa delo pozno v noč. Glede tega se ni bistveno spremenilo, smo navajeni delati od doma. Tema je zadnje tedne sicer malce monotona, a je toliko vidikov, da nikoli dolgočasna. Vsak dan svoj vidik pojasnjuje kateri od ministrov, preko krize se ukvarjamo z načinom življenja, sistemi, vrednotami. Tako da naše delo, čeprav izvira iz ene same teme, dobiva toliko novih poudarkov, da je težko slediti. Razmere so seveda izredne, težko je dobiti sogovornike, hkrati pa se odpira toliko vidikov. Zanimivo je gledati, kako ljudje sodelujejo v tem novem načinu življenja: npr. kupujejo bone v barih, frizerskih salonih, da bi ti preživeli, plačujejo čistilkam, varuškam, čeprav ne čistijo in pazijo otrok – solidarnost številnih posameznikov in vse to bi bilo potencialno zanimivo, ne bi bilo omejitev."

Nemčija je sprejela 750-milijardni sveženj pomoči

Mediji so v tem času še bolj pomembni
Tudi sama precej čuti omejitve, saj ne more v pravi meri prikazati solidarnosti. "Ne moreš posneti in narediti reportaže, ker ne želiš v stanovanje, ljudje se ne želijo srečati in govoriti o tem, kar je frustrirajoče. Sicer pa se s takimi omejitvami, kot kolegi v Sloveniji, ko na tiskovnih konferencah vlade nisi mogel postaviti vprašanj, tukaj ne srečujem. Tukaj imamo novinarji dostop do vseh tiskovnih središča, vlade, Merklove, inštituta Robert Koch ... Ko sem vprašala Mathisa Feldhoffa, vodjo medijskega središča, kjer potekajo tiskovne konference vlade, zakaj zaradi varnosti tudi tukaj ne omejijo prihodov novinarjem in snemalnim ekipam, je rekel, da so mediji v tem času še posebej pomemben vir informacij za javnost in postavljanje vprašanj ni pomembno le kot informacije za ljudi, ampak tudi zato, ker verjamejo, da je svoboda medijev pomemben del demokracije in zato pomembno, da to ohranijo. Tako da še naprej postavljamo vprašanja na vse teme, ministri, tiskovni predstavniki in kanclerka Merklova do trenutka, preden je šla v hišno izolacijo, pa nanje odgovarjajo. Prejšnji teden dnevno, zdaj pa vsak drug dan spremljam tiskovne konference inštituta Robert Koch, ki nas seznanja s številkami in smernicami za naprej, tako da informiranost je odlična, Merklova sama je poudarila, da se tako krepi zaupanje javnosti."

Mojca Širok je ob novinarskem delu zelo uspešno začela tudi kariero pisateljice. Foto: MMC RTV SLO
Mojca Širok je ob novinarskem delu zelo uspešno začela tudi kariero pisateljice. Foto: MMC RTV SLO

Mojca Širok: Selitev na videokonference
V središču evropske demokracije je življenje dolgo teklo nemoteno, nato se je zgodil rez, dopisnica Mojca Širok pripoveduje: "Še pred dvema tednoma ne bi verjela, da je kaj takega mogoče. Najprej je vrata zaprl evropski parlament, potem Evropski svet, nazadnje še Evropska komisija. Vse se je preselilo na videokonference. Od ministrskih srečanj, zasedanj voditeljev držav EU do novinarskih konferenc. V ponedeljek smo imeli slovenski novinarji v Bruslju po videokonferenci vodij diplomacij Evropske unije pogovor z zunanjim ministrom Logarjem kar po telefonu prek aplikacije Viber."

EU bo pomagal članicam pri vračanju državljanov

Ostala brez snemalca
S kolegom Igorjem Juričem, ki prav tako poroča iz Bruslja, sta ostala brez snemalca: "Naš dolgoletni bruseljski snemalec je zaradi starosti in predhodnih bolezni v rizični skupini, tako da je še pred ukrepi o socialnem distanciranju ostal doma, midva pa krpava z drugimi sodelavci. Vedno sem bila terenski novinar, tudi zato sem verjetno v Ljubljani zdržala le kratka obdobja in bila večino svoje kariere na RTV Slovenija dopisnica. Zdaj se mi zdi vse skupaj precej neresnično. Iz stanovanja grem samo, če imam vklop v živo v Dnevnik ali Odmeve."

Karmen Švegl že vrsto let poroča iz Bližnjega vzhoda. Foto: Televizija Slovenija
Karmen Švegl že vrsto let poroča iz Bližnjega vzhoda. Foto: Televizija Slovenija

Karmen Švegl: Pes vstopnica za sprehod
Dopisnica z Bližnjega vzhoda Karmen Švegl je trenutno na otoku Hios, kjer vladajo strogi ukrepi: "Za vsak izhod iz stanovanja potrebujemo neke vrste dovolilnico, ki si jo sami napišemo, za v trgovino, lekarno, dovoljena je tudi rekreacija. Ljudje si celo kupujejo pse, da bi si zagotovili, da se bodo lahko še v prihodnje sprehajali, če bi oblasti ukrepe še zaostrile.
V zgodnji fazi izbruha virusa sem sicer poročala iz Irana, Izraela, Turčije. Predvsem v Iranu so razmere bile zaostrene, ni ga bilo prevajalca, ki bi želel v mesto in pomagal pri pogovorih z ljudmi. Celo oblasti, ki so obsedene z nadzorovanjem novinarjev, so popustile, in sicer obveznega spremljevalca niso več poslale."

Razmere v begunskem taborišču na Hiosu

Strah zaradi migrantov
Zaradi tega ima omejitve pri delu, pri čemer ugotavlja: "Morda je več samoomejitev kot omejitev. Ljudje se neradi ustavljajo in pogovarjajo. Tudi ne, če stojim dva metra vstran. Zaskrbljeni so, zatopljeni v svoje misli. Begunska taborišča so zaprta za novinarje, tudi nevladnim organizacijam so prepovedali dostop zaradi morebitnega širjenja virusa. Pravzaprav je več skrbi, da bi se vrisu od lokalnega prebivalstva razširil med migrante."

Odziv prebivalcev

Eksponentna rast potrjenih okužb po celem svetu je prinesla tudi hiter preobrat v dojemanju same nevarnosti.

Prebivalce Beograda je še vedno moč videti na ulicah. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin
Prebivalce Beograda je še vedno moč videti na ulicah. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin

Sprva: najbolj smešen virus na svetu
Anžin je obrat v Srbiji ocenil kot vratolomen: "Od nastopov strokovnjakov, ki so virus razglašali za najbolj smešen v zgodovini, češ da obstaja le na internetu, od pozivov ženskam, naj se, ker da jih ščiti estrogen, odpravijo po nakupih v Italijo, saj da so tam zdaj gotovo veliki popusti do zaprtja mej, tudi za lastne državljane, zaradi česar so številni Srbi obstali na letališčih in mejah (medtem jih je država začela vračati s posebnimi letali, konvoji – tudi iz Slovenije). Do zaprtja so bili bari, restavracije, frizerski saloni ... polni, potekale so zabave, poroke, glavna težava, pravijo vladajoči politiki, so bili prav Srbi, ki so se množično vračali iz tujine. Kot trdijo tu, so si mnogi pred mejami zbijali vročino, da bi jih spustili naprej, tudi zato, ker so tu deležni brezplačnega zdravljenja. Množično se je kršila samoizolacija, sprva tudi policijska ura."

Srbija: 131 novookuženih - ob koncih tedna policijska ura ob 15.00

Malo testov in veliko okuženih
Predsednik Aleksandar Vučić je ocenil, da so številni Srbi dokazali, da na niso odgovorni ali disciplinirani. "Zdaj jih vse več nosi zaščitne maske (ki se jih dolgo sploh ni dalo kupiti), postali so previdni. Gledajo posnetke npr. beograjskega sejma, kjer so postavili okoli 3000 postelj, tam bodo nastanjeni tisti z lažjimi simptomi. Na mejah so tisti Srbi, ki zdaj prihajajo v državo v karanteni v šotorih, načetih stavbah, kjer so prej bivali migranti, številke okuženih rastejo, ob čemer se napovedano množično testiranje sploh še ni začelo. V soboto je bilo 659 okuženih, ob malo več kot 2000 testih. Srečal sem se že z več primeri, ko so ljudem, ki so kazali simptome, rekli samo, naj bodo doma, torej brez testiranj. Vsi ukrepi, do katerih je prišlo tudi po nasvetu kitajskih strokovnjakov, ki so skupaj s pomočjo prišli v državo, so vzdušje močno spremenili, tudi Srbe je postalo strah. Tudi zaradi grozljivih številk, ki prihajajo iz Italije, Španije in drugje. Danes se vse vrti le še okoli virusa, nekatera vprašanja, ki so do zdaj vedno razplamtela strasti, npr. Kosovo, so zdaj za marsikoga obrobna stvar. Tudi ko ni policijske ure, so ulice pol prazne."

Napis v Hamburgu, ki opozarja na potrebno razdaljo med ljudmi, da se virus ne širi. Foto: Reuters
Napis v Hamburgu, ki opozarja na potrebno razdaljo med ljudmi, da se virus ne širi. Foto: Reuters

Tesnobe je bistveno več
Negotovost se čuti tudi v Nemčiji, Polona Fijavž pravi, da to potrjujejo tudi raziskave. "Statistika pravi, da Nemci še nikoli niso bili tako negotovi, kot so v teh dneh. Smo v času strahu, strahu pred virusom, a še bolj ali bo denar zadostoval, kako bo v prihodnje, bodo ljudje še imeli delovna mesta. Nemčija je sicer finančno dobro opremljena, nemška vlada bo v socialo in gospodarstvo vložila bistveno več kot vlada v Sloveniji, zato je tudi pričakovati, da bodo gospodarske posledice blažje in to je za mnoge pomirjujoče, a tesnobe je bistveno več kot prej. To, da so omejitve prekrižale načrte milijonom, je zdaj postranska zadeva, strah pred okužbo, pred tem ali te skeli v grlu in ali boš še imel službo, je med ljudmi bistveno večji. Priznanje, da česa takega še nismo doživeli, je pogosto, je pa bolj redko med tistimi, ki so najbolj ogroženi. Ti strah primerjajo z dogajanjem leta 1943. A je zaupanje v vlado, da bo storila vse, da zaščiti nemško gospodarstvo, njihova delovna mesta – ker bolj kot okužba zdaj ljudi že skrbi, kako bodo živeli naprej, bi rekla."

Recept proti tesnobi? Humor!
Na drugi strani pa Mojca Širok v Bruslju opazi manj tesnobe, "ker ga ljudje uspešno skrivajo. Oziroma si pomagajo, kot vejo in znajo. Največ s humorjem. Snemanje in nato širjenje duhovitih videoposnetkov z virusom v glavni vlogi je glavni šport našega vsakdana. Do solz se nasmejem. In to pomaga. Zadnjič sem skoraj umrla od smejanja, ko je britanski športni komentator tvitnil posnetek svojih psov, kako jesta, on pa komentira, kot bi šlo za športno tekmo. Genialno! Najbolj se mi je pa zdelo smešno, da je posnetek naslovil s preprostim naslovom: I was bored. Dolgočasil sem se."

ZDA kljub pandemiji uvedle nove sankcije proti Iranu

Koliko je res mrtvih v Iranu?
Karmen Švegl se je v času širjenja selila po več državah, zato ima več različnih izkušenj: "Z virusom sem se naprej srečala v Iranu, kjer sem morala nekoliko skrajšati svojo pot in pokrivanje volitev. Tam so o virusu poročali šele, ko sta že dva človeka umrla. Še kar nekaj časa potem resnih ukrepov niso sprejeli, zaradi česar so potem okužbe tudi strmo narasle. Smrtni žrtev je ogromno, koliko zares nihče ne ve, saj tistih, ki so imeli še kako drugo resno bolezen, ni v statistiki smrtnih žrtev zaradi novega korona virusa."

Turčija prebežnike z grške meje premešča v karanteno

Turčija: Komu so ukrepi v resnici namenjeni?
V istem času v Turčiji sploh še niso imeli nobenih uradno potrjenih okužb. Dopisnica dodaja: "Veliko skrbi, ki se je odražala predvsem na socialnih medijih, kjer so ljudje ugibali, da oblasti dejansko prikrivajo okužbe. Kar je verjetno bilo tudi res. Kajti zdaj vidimo, da število okuženih izjemno hitro narašča. Oblasti so pa očitno v dvomu ali zaščititi gospodarstvo ali ljudi. Mislim, da so se odločili za neko srednjo pot. Ukrepi so sicer res vsak dan strožji, a jih oblasti vsaj doslej niso izvajale dosledno. Lahko bi celo rekla, da so ukrepi bili bolj namenjeni opazovalcem iz tujine in so bili uvedeni, da ne bi Turčija izpadla popolnoma neodgovorno, v resnici pa so se ljudje bolj sami odločali, ali bodo ostali doma. Veliko pa si jih tega tudi ni moglo privoščiti. Precej ljudi živi iz rok v usta in vsak dan brez dela in plačila je za nekatere družine hudo breme. So pa v izolacijo poslali starejše od 65 let in kronične bolnike."

Spoštovanje ukrepov

Virus je najprej izbruhnil na Kitajskem, kjer so ga za zdaj ukrotili s strogo izolacijo. Podobne ukrepe so zdaj sprejeli v številnih evropskih državah. Po ocenah RTV-jevih dopisnikov pa se jih prebivalci Beograda, Berlina in Bruslja ne držijo prav striktno.

Srbija: Kršilcem samoizolacije dosodili več kot dve leti zapora

V Srbiji (pre)več druženja
Anžin ocenjuje, da je bilo sprva v Srbiji vse skupaj precej nepregledno. "A ob prvih nadzorih na stotine ljudi, ki bi morali biti doma, tam ni bilo. Še danes je tako, da na ulicah, v precej izpraznjenih trgovinah (glavna težava je bila, da je zmanjkalo kvasa, v lekarnah pa zaščitnih mask) ogromno starejših, ki imajo gibanje na prostem prepovedano. Po eni strani jih človek razume, da doma ne zdržijo več, po drugi pa se človek sprašuje, kako lahko tako brezskrbno hodijo naokoli, še posebej, ker veljajo za najbolj ogroženo skupino. Če koga zasačiš s kamero, zbeži stran, ali pa trdi, da je star 64, omejitve pa veljajo za tiste, ki so stari 65 ali več (v mestih, v manjših naseljih 70). Več kot 100 ljudi je priprtih, čaka jih sojenje, kot kaže kar prek spleta. Sodišča morajo priskrbeti računalnike s Skypom, kamero in mikrofonom. Zelo me zanima, kako bo to potekalo v praksi. Še vedno pa je več druženja, kot bi ga smelo biti."

Fotografija je nastala v soboto v Berlinu, ljudje so še vedno v parkih, a pazijo na razdaljo med seboj. Foto: Reuters
Fotografija je nastala v soboto v Berlinu, ljudje so še vedno v parkih, a pazijo na razdaljo med seboj. Foto: Reuters

Otroci se še vedno igrajo v parkih
Tudi Polona Fijavž meni, da se prebivalci Nemčije ne držijo prav striktno ukrepov: "Vsaj manj, kot bi pričakovala. V Berlinu so parki polni, tukaj je sončno in sorazmerno toplo, ljudje poležujejo po travi, v varni razdalji sicer, a se skupaj igrajo otroci. Takoj, ko se nabere skupina nekaj ljudi, pride policija in prijazno opozori, da je treba proč. Zelo redki so tisti, ki nosijo maske. V trgovinah je odvisno pač od trgovine, povečini so zdaj že omejitev, razmiki, omejeno število nakupovalnih vozičkov. Nemška vlada ima že deset dni dostop do mobilnih podatkov, da vidijo, kje se zadržujejo večje skupine ljudi, potekale naj bi t. i. korona zabave. A v veliki večini se ljudje ne družijo, ne hodijo si na obiske, na sprehodih držijo razmik. Tudi na javnem prevozu, ki še vedno vozi popolnoma normalno, ljudje stojijo v razmiku dveh metrov en od drugega."

Prizor iz Bruslja, kjer policist zahteva, da se skupina razide. Foto: Reuters
Prizor iz Bruslja, kjer policist zahteva, da se skupina razide. Foto: Reuters

V Bruslju veliko policistov
Parki so polni tudi v Bruslju, Mojca Širok pravi, da gruč sicer ni: "Ljudje se sprehajajo ali tečejo posamično ali največ po dva. Pa družine z majhnimi otroki. Čez klopce so razpeti trakovi, ker se usesti ne smeš. Trgovine so odprte, založene, ljudje se v glavnem držijo razdalj. Vsaj v Bruslju je tudi policije veliko."

V Carigradu polne restavracije
Podobna zgodba se po besedah Karmen Švegl dogaja tudi v Turčiji, kjer oblasti izolacije niso zapovedale, temveč so zgolj svetovale ljudem, naj ostanejo doma, če le lahko: "Restavracije so menda še vedno polne, tudi vsi parki. In v 16 milijonskem Carigradu je praktično nemogoče vzdrževati socialno distanco. Kritiki celo ugibajo, da so se v Turčiji vsaj neuradno odločili vsaj delno za idejo 'čredne imunosti'. Torej naj se mladi okužijo, bolj ali manj na nogah prebolijo virus, starejše in ranljive pa bomo zavarovali z izolacijo."

Splošna stavka na grških otokih proti gradnji novih centrov za prebežnike

Srečni so, če si lahko enkrat na dan umijejo roke
Šveglova je na Hiosu zaradi migrantov: "Ti so se zatekli praktično na vse egejske otoke, ki ležijo le dobrih 5 ali 6 kilometrov od turške obale. Lokalno prebivalstvo, ki ga je malo, prostora pa veliko, se seveda ukrepov drži. Za migrante pa je to nemogoče. Ljudje si delijo blazine, spijo v izmenah, socialna distanca je luksuz, ki si ga ne morejo privoščiti. Srečni so, če si lahko enkrat na dan umijejo roke. Grške oblasti zdaj skušajo strogo ločiti migrante od lokalnega prebivalstva, saj bi bila katastrofa, če bi se virus razširil med migranti. Zdravstveni sistem tukaj tega zagotovo ne bi vzdržal."

Presenečenja

Virus se širi zelo hitro, kar kažejo tudi številke, sploh če gledamo podvojitve števila vseh potrjenih okužb. 18. februarja je število okuženih doseglo 75.000, to število se je 14. marca podvojilo na 150.000, v enem tednu (21. marca) se je spet podvojilo na 300.000, zadnja podvojitev pa se je zgodila včeraj, 28. marca.

Opremo si ves čas razkužuje. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin
Opremo si ves čas razkužuje. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin

Sprva nevaren, ker prihaja iz Slovenije
Presenečenje so občutili tudi naši dopisniki. Anžin povzema stanje v Srbiji: "Ob tem sunkovitem obratu – od najbolj smešnega virusa do zaprtih mej in policijske ure – je morda prav to, kako zlahka so sprva ljudje jemali epidemijo. Verjetno tudi, ker je zaradi malo testov uradno število okuženih raslo počasi, zdaj je rast hitra. Neprijetno je bilo, ko so sogovorniki po tem, ko sem se predstavil od kod sem, stopili korak nazaj, saj da smo Slovenci in Italijani nevarni. Z ženo sva bila deležna tudi kake opazke, ko sva zelo zgodaj naokoli začela hoditi z maskami (ki so nama jih k sreči skupaj z razkužili pravočasno poslali z mednarodnega oddelka RTV, kamor spadamo tudi dopisniki, k sreči pa smo jih imeli nekaj že doma – kupil sem jih v času, ko smo tu podirali rekorde po onesnaženosti). Poslušala sva npr. tudi pogovor dveh starejših dam, ki sta ugotavljali, ali bi s sončnimi očali lahko prelisičili policiste, da sta stari manj kot 65 let. Ta se nama je zdela kar neverjetna, ker je takrat že veljala prepoved izhoda za starejše."

Utrinek iz beograjskih nakupovalnih polic. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin
Utrinek iz beograjskih nakupovalnih polic. Foto: RTV Slovenija/Boštjan Anžin

Ko kdo zakašlja, se vsi spogledajo
Zdaj so se stvari obrnile in čuti veliko hvaležnosti, da je RTV Slovenija na kraju dogajanja. "Srbija namreč v resnici šele zdaj postaja žarišče, do zdaj je pregoreval predvsem Janko v Italiji. Pa tudi to je recimo zanimivo, kako je koronavirus čez noč ubila vse ostale teme – v hipu je npr. uplahnilo tudi zanimanje za stanje na grško-turško meji. Ne le pri nas, povsod. Kot da bi problem v trenutku izginil. In priznam – ni najboljši občutek, ko veš, da ne moreš iz države, domov. Četudi bi šel, bi bil verjetno naslednje tedne po karantenah, verjetno se niti ne bi mogel vrniti, če pa že, bi spet kak mesec preživel v karanteni v Srbiji. Tako da je trenutno zamrznjeno vso preostalo življenje, seveda sta tudi pri nas oba otroka zdaj doma in ne v šoli. In seveda se tudi mi vsakič, ko kdo zakašlja, spogledujemo."

Angela Merkel predstavila nove ukrepe, nato odšla v karanteno

Precej manj bolnišnic kot pred 60 leti
Na drugi strani je Polono Fijavž najbolj presenetila hitrost in odzivnost vlad, tudi nemške. "Vlada je dovolj hitro odreagirala in omejila javno življenje, postavila gospodarstvo na kocko, da bi zaščitila najranljivejše v družbi. Tega se človek zaveda šele, ko nekdo drug, kot sta denimo ameriški predsednik Trump in britanski premier Johnson tega nista bila pripravljena storiti in sta znova pokazala obraz barbarskega neoliberalizma, ko bi pred ljudmi poskrbeli za profit, kot bi rekel Chomsky. Tudi to, da je nemška vlada tako hitro bila pripravljena na novo zadolžiti in se odpovedati črni proračunski ničli – to so bile v Nemčiji svetinje v zadnjih letih. In ne nazadnje, kako pomembna je vloga države, zdravstvenega sistema – samo za primerjavo, leta 1960 je bilo samo v Zahodni Nemčiji 3600 bolnišnic, danes jih je v celi državi polovica manj. Kako zelo smo pozabili na to, kako pomembno je imeti dober zdravstveni sistem, kako je bil v zadnjih desetletjih profit pomembnejši od ljudi, in kako hitro nas je na to opomnila epidemija. Največje presenečenje je torej to, da kako hitro so zdaj politiki pripravljeni ukrepati in sprejemati ukrepe, h katerim jih prej nihče ne bi mogel prisiliti (vlaganje države v zdravstvo, gospodarstvo, socialo), pa so za ljudi ključni."

Zaradi vročine ni upala na letalo
Karmen Švegl je presenetilo, kako hitro se ji je življenje spremenilo. "Življenje se je v hipu obrnilo na glavo, zato sem še vedno na Hiosu. Prišla sem posnet nekaj reportaž o migrantih, izkazalo se je, da z zadnjo ladjo, ki je priplula iz Turčije. Nakar sem malce zbolela, s povišano temperaturo si na letalo nisem upala. Že čez dva dni pa tudi te možnosti ni bilo več. Turčija je slovenskim državljanom prepovedala vstop v državo. Dejansko so se stvari zaostrile čez noč."

Kakšno bo novo normalno življenje?
Mojco Širok pa je presenetila hitrost ostrih ukrepov. "in kako hitro se nanje navajamo. Zanima me samo, ali bomo znali nazaj v normalno življenje. Ali, če se popravim, kakšno sploh bo naše novo normalno življenje?"