Foto: Katja Štok

Zdi se, kot da je Ménagerie zelo oseben projekt Saše Hessa, saj zasnovo pekarne in slaščičarne na Gornjem trgu v Ljubljani postavlja počasi, sproti, po navdihu in predvsem z veliko otroške radovednosti; obiskovalcu kot Peter Pan odstira tudi delce svojega otroštva in domišljijskega sveta.

Po prvem speakeasy koktajlbaru v prestolnici Kolibri, ki naj bi bil "poklon adrijanski destilacijski dediščini", in bistrojski restavraciji Sveti Florijan, z džezklubom v kletnih prostorih, se je v obdobju treh let lotil svojega že tretjega gostinskega podviga, ki naj bi s svojo vsebino zapolnil manjkajočo vrzel v ljubljanskem mestnem prostoru. To je "prostor za družine in mlade mamice, v katerem bodo lahko otroci brezskrbno raziskovali", razlaga, ko na toplo junijsko jutro sediva v prostorih stare meščanske hiše na Gornjem trgu, tik pod baročno cerkvijo svetega Florijana, katere obnovo in zunanjo ureditev so takratne mestne oblasti poverile arhitektu Jožetu Plečniku; cerkev je bila poškodovana v požaru leta 1660, sv. Florijan pa je postal zavetnik meščanov pred požarom.

Foto: Lara Lukšič

"Izhajal sem iz tega, da bi bil prostor raziskovalen," nadaljuje Hess v lično opremljenem prostoru s črno-belimi talnimi ploščicami, položenimi v ponavljujočem se vzorcu Harlekina, z okroglimi mizami z belo površino, ki so tako zelo pariške, pa zelenkastimi stenami z izobešenima gobelinoma ter globoko zelenima žametnima stoloma in mizico z zlatimi štukaturami ob vhodu.

Protagonist prostora je zagotovo provansalsko modrikast poličnik, na katerem so kot v francoskih pekarnah boulangerie razpostavljeni pekovski izdelki, spečeni z drožmi, in lična monokromatska keramika s podobami živali britanske ustvarjalke Yvonne Ellen.

Foto: Lara Lukšič

"Zakaj je prostor sredi Ljubljane tako zelo pariški, če ne že kar meščansko-francoski?" ga vprašam, saj me kljub starinskemu lesenemu gugalnemu konjičku, prikupnih retrobalonih Authentic Models sredi prostora ter manjšimi dovtipi elegantnih cirkuških figuric in živali, ki so v skladu z imenom menažerija po prostoru postavljeni izredno subtilno, ne navdaja z občutkom otroške razposajenosti današnjega dvoletnika, temveč morda dvoletnika izpred nekaj desetletij.

Foto: Saša Hess

Prav tako so vsi "raziskovalni" objekti po vzoru naših babic varno zaklenjeni v vitrini ali starinskem kovčku na tleh, tudi miza z igralno površino šaha v svoji notranjosti nima figuric oziroma jih še ni imela ob našem obisku … "Deluje kot salonska igralnica za lepo vzgojene otroke, kjer je vse pod ključem," pripomnim.

Hess pojasni, da je pri postavitvi notranje opreme izhajal iz prostora samega in da si ga vsak lahko razlaga po svoje. "Rdeča nit opreme je bilo samo ime Ménagerie. Živali v lokalu se nabirajo; v izdelavi je velik kit, ki bo v zadnjem delu prostora, kiti so tudi po stenah, na zavesicah pri prehodu v toaletne prostore, slon je v izložbi, pa gugalni konjiček," razlaga, ko stojiva pred omarico z razpostavljenimi pisanimi vrvicami za učenje izdelave mornarskih vozlov, s sončno uro in opozorilno piščaljo pomorščakov.

"Tukaj sem izhajal iz ideje, da ima nekdo starega ali prastarega očeta, ki je bil mornar. Prepotoval je ves svet in stvari nabira od povsod. To je element Moby Dicka," pripoveduje Hess in doda, da so tudi tapete, do katerih sicer goji svojevrsten fetiš, s potiski kitov "zelo jasna komunikacija". Željo, da bi prostor vendarle zaživel tudi kot otroška raziskovalnica, bo dopolnil s sobotnimi dogodki pravljičarstva, ko bo najmlajšim zgodbe pripovedoval čisto pravi pravljičar, tako kot so to počeli nekoč.

Sicer pa je kose pohištva zbiral po bolšjih sejmih in starinarnicah, predvsem v Trstu in Benetkah. Posebno zgodbo ima gobelin s pejsažem dvornih dam in plemičev na konju ter bosonogega dečka, ki ga vleče pes na povodcu. "Gobelin je družinska dediščina. Moj dedek Šandor Hess je bil inovator, ki je prepotoval ves svet, Izdelal je tudi veliko patentov … saj je delal v razvojnem oddelku Donine tovarne za proizvodnjo strojev in kemično čiščenje. Ker je z družino živel po vsem svetu, tudi v Londonu, Rimu, nato pa so se ustalili v Novem Sadu, in ker je imel fetiš na lepe kose, je te tudi zbiral."

Foto: Katja Štok / Saša Hess

Hess, ki je čut za estetiko očitno podedoval po dedku, je veliko pozornosti namenil detajlom, kot je izbor barve sten. Šel je celo tako daleč, da je raziskal zgodovino barv in odkril, katera je bila iz obdobja, ko je bila zgrajena zgradba na Gornjem trgu. Izbor zelenkaste tako "spada v segment meščanskih dragih barv, ne pa najdražjih, tistih, pregrešno dragih", pove zadovoljno, pri čemer vseskozi ne pozabi omeniti, da so bistvo prostora pravzaprav pekovski izdelki, ki so kot na piedestalu razpostavljeni na modrikastem poličniku.

Čeprav je Ménagerie butična pekarna, osredotočena na pekovske izdelke z drožmi po recepturi pekinje Polone Klančnik (Polabekeraj), želijo "manjkajočo vrzel" v ljubljanski ponudbi dopolniti s sladicami, kot so, recimo, znova obujeni topli buhtlji z maslom in marmelado, kakršne so nekoč pekle babice ...