Za različne predmete se uporabljajo različne vrste jekla, odvisno od vsebnosti ogljika, ki določa, kako trdo je. Čim večji je odstotek ogljika, kot ga jeklo vsebuje, tem težje ga je oblikovati, pravi Šuc. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Za različne predmete se uporabljajo različne vrste jekla, odvisno od vsebnosti ogljika, ki določa, kako trdo je. Čim večji je odstotek ogljika, kot ga jeklo vsebuje, tem težje ga je oblikovati, pravi Šuc. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Šuc ima dosti nožev, kot pravi tudi tistih, ki so nekoliko zgrešeni, pa vseeno režejo. Tile so mu uspeli, poudari. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Šuc ima dosti nožev, kot pravi tudi tistih, ki so nekoliko zgrešeni, pa vseeno režejo. Tile so mu uspeli, poudari. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

"V fitnes ne hodimo!" v svoji delavnici z nasmehom pove 25-letni Šuc iz okolice Nove Gorice in mi pokaže klasično kovaško kladivo, ki tehta 1,5 kg. "Težje kot je kladivo, prej končamo," razlaga.

"Kovač mora poznati malo kemije in fizike, imeti mora dobro razvito motoriko, pa tudi okus za estetiko, predvsem pa je ključno, da ima dosti prakse ter ročnih spretnosti," pojasnjuje inženir strojništva, ki v novogoriškem Šolskem centru dijake poučuje praktični pouk.

Kovaštvo je odklop, pozabim na zunanji svet, ustvarjam, poskušam različne stvari, to je psihična sprostitev.

Maks Šuc
Več let je po spletu iskal najrazličnejše staro orodje in stroje. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Več let je po spletu iskal najrazličnejše staro orodje in stroje. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

"Začel sem iz nič"

"Ne izhajam iz kovaške družine, začel sem iz nič, nobena stvar v moji delavnici ni podedovana," pojasni Šuc.

Maks Šuc je od upokojenega kovača kupil delavsko vozilo in ga obnovil. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Maks Šuc je od upokojenega kovača kupil delavsko vozilo in ga obnovil. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

Sprva se je nove spretnosti učil prek Youtuba, kjer je gledal posnetke o kovanju, zatem je poiskal knjige o tej obrti, ki jih je našel v tujini, saj jih pri nas ni.

Po spletu je iskal staro orodje, najstarejša naprava, ki jo hrani v svoji delavnici, je bila izdelana leta 1946.

"Opekline so zame nekaj vsakdanjega, tudi ko jeklo ne žari več, ima še vedno 300 ali 400 stopinj. Na srečo pa do zdaj nisem še ničesar zakuril," pripoveduje, medtem ko začenja koks, tj. prečiščen premog, ki ga uporablja namesto lesnega oglja, za njegovim hrbtom žareti.

V Šučevi kovaški delavnici med drugim najdemo tudi vrtalne stroje, brusilnike in žago, s katero reže palice, preden jih segreje. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
V Šučevi kovaški delavnici med drugim najdemo tudi vrtalne stroje, brusilnike in žago, s katero reže palice, preden jih segreje. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

Kako kupiti nakovalo

Mogočno nakovalo, ki stoji sredi delavnice, je iskal dve leti. Ker si novega tedaj ni mogel privoščiti, je skušal najti rabljenega, se spominja: "Lastniki jih imajo na primer pred hišo in nanje postavijo rože, a jih nočejo dati od sebe, ker je to družinska tradicija."

Takoj ko je na spletu opazil oglas za 150-kilogramski kovinski pripomoček, se je odpeljal ponj: "Bilo je pozimi, snežilo je, s prijateljem, ki se tudi ukvarja s kovaštvom, sva se usedla v avto mojega očeta in se odpeljala v Maribor, kjer sva kupila vsak svoje nakovalo."

Prek prijateljice svoje babice, ki je vsem svojim znancem z veseljem razlagala, da se njen vnuk ukvarja s kovaštvom, je med drugim navezal stik s kovačem Lojzetom iz vasi Lokovec na vzhodnem delu Banjške planote, ki je znana po bogati tradiciji kovaštva. Tam je našel nekaj ljudi, ki so mu še znali pokazati prastare tehnike.

Ortopedske podkve

"Obstaja veliko različnih tipov podkev za konje," je v pogovoru za MMC vneto razlagal eden od sedmih poklicnih podkovskih kovačev v Sloveniji David Hočevar iz Brezove Rebri pri Bohinju. Svoj delovnik preživlja v kovaški delavnici, kjer iz kosov železa izdeluje podkve, s katerimi "obuva" konje.

Peč. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Peč. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc

"Podkev je treba oblikovati po kopitu, ki ga najprej obrežem, potem pa z ravnilom izmerim njegovo širino in dolžino. Pri tem moraš imeti občutek in pravo oko, ključna je vaja. Kopita nikoli niso simetrična," pojasnjuje in pripoveduje, da se je obrti, ki ga je navdušila, začel učiti pri sedemnajstih.

Hočevar obožuje konje, doma jih ima kar osem, z arabskimi konji pa je že trikrat zmagal na državnem tekmovanju jahanja na dolge proge, tj. kar 160 kilometrov.

Svoje živali dobro opazuje, zato se je izmojstril v ustvarjanju ortopedskih podkev, ki jih uporabljajo konji, ki imajo težave: "Z njimi jim pomagamo pri hoji, to so predvsem športni konji, ki doživljajo velike obremenitve."

"10 sekund gledaš kopito pri konju na daljavo, potem ti dajo kos železa in moraš v 10 minutah narediti podkev na oko," opiše eno od tekmovanj za kovače, ki se jih udeležuje v tujini.

Šole za kovače ni

"Formalnega izobraževanja v Sloveniji ni, niti literature ni, še manj pa šole za kovače," razlaga Hočevar in dodaja, da na primer v Franciji in Združenem kraljestvu delujejo zelo razviti izobraževalni programi za podkovske kovače. Kovači se med seboj srečujejo v društvih in zvezah ter pripravljajo izobraževanja, pojasnjuje mladi obrtnik, ki pa ga skrbi, da je kljub temu generacijska vrzel vse globlja.

Kovaštva se učiš vse življenje, da pa lahko začneš z delom, traja najmanj dve leti, opozarja Hočevar. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Kovaštva se učiš vse življenje, da pa lahko začneš z delom, traja najmanj dve leti, opozarja Hočevar. Foto: MMC RTV SLO/Ivana Zajc
Kovaštvo v slovenski zgodovini

Kovaštvo je bilo vse do obdobja po koncu druge svetovne vojne pomembna obrt na Slovenskem, ugotavlja Irena Marušič, kustosinja v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri.

"Obrt se je delila na orodno in podkovsko, kovači so izdelovali in popravljali različna orodja, kovali podkve in podkovali živali ter okovali vozove. Znanje in izkušnje so si pridobivali z delom pri različnih mojstrih, poleg tega so podkovski kovači svetovali v primeru bolezni živine," razlaga sogovornica.

Za obvezno strokovno znanje je od leta 1850 skrbela podkovska in živinozdravniška šola v Ljubljani. K pouku so lahko pristopili že izučeni kovači. Po letu 1873 je postalo šolanje kovačev obvezno, brez spričevala svojega poklica niso smeli opravljati. Šola je bila ukinjena leta 1962, delovala je 112 let in v tem času izučila okrog 4000 kovačev.