Stena Vitraž. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Stena Vitraž. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Opravljena pot.
Opravljena pot. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Ruska ekipa.
Ruska ekipa. Foto: Mojca in Jani Luštrek
zkolistno ciprje in skriti Viljučinski.
Ozkolistno ciprje in skriti Viljučinski. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Kamčatski sleč.
Kamčatski sleč. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Dolina Paratunke.
Dolina Paratunke. Foto: Mojca in Jani Luštrek
Peš proti kampu.
Peš proti kampu. Foto: Mojca in Jani Luštrek

Slikoviti Viljučinski ognjenik (2183 m) ni in ni hotel sneti kape. Proti vrhu prelaza sem opazila prve vijolične zaplate kamčatskega sleča. Nenadoma smo se znašli sredi raznovrstnega cvetja in navdušenje nas je pognalo iz vahtovke, da smo jo kar peš mahnili proti taboru.

Utaborili smo se ob reki, kjer so v vetru valovili svilnati beli munci. Sprehodili smo se do bližnjega slapu, ki se kljub bučanju imenuje Mirni in nam je pričaral celó mavrico. Po večerji smo se odpravili kopat skoraj uro daleč. Spustili smo se kakih 300 višinskih metrov mimo sotočja Mirne in Viljuče k vročim vrelcem. Čeprav so "sredi ničesar", nismo bili sami: domačina, ki delata v ZDA, sta se prišla v domovino poročit in sta pripeljala s seboj nekaj ameriških svatov. Roji malih brenčečih krvosesov niso skrivali navdušenja nad svežo krvjo. Vrnili smo se že v temi in iz Tanjinega lonca so dišali naši lososi.

Prvi del kamčatske dogodivščine:
To niso sanje - to je Kamčatka.

Dan, namenjen Mutnovskemu ognjeniku (2322 m), ki naj bi bil vrhunec našega trekinga, je bil meglen in deževen. Po kaki uri vožnje smo se ustavili pri drugi največji geotermalni elektrarni na svetu in tehtali, kaj nam je storiti. Med čakanjem, ali bo nehalo deževati, sem (pred mednarodnim občinstvom!) brala svoje pesmi in napetost je malo popustila. Vrnili smo se v tabor in tisti, ki jih je namočilo že na Avaškem ognjeniku, so si ob ognju do konca posušili čevlje. Odločili smo se, da naslednji dan, sicer namenjen ognjeniku Goreliju (1829 m), znova poskusimo srečo.

In imeli smo jo! Nikolajevič in vahtovka sta dala vse od sebe: vozili smo se po poljih lave, debeli snežni odeji in skalnih strminah (ni se mi zdelo ravno ekološko, a sploh nismo bili edini) do 1175 m. Po zbitem snegu smo vstopili v velikanski krater, nastal z združitvijo kraterjev štirih plastnatih ognjenikov (zasledila sem tudi omembo dvojnega kraterja; to žal ni edini podatek, glede katerega se viri razlikujejo). Prevzeli so me intenzivne barve skal in jezerc ter slikoviti robovi kraterja: nazobčani grebeni, vrh s skalno kocko na temenu, rdeča konica, ki se je ostro risala na nebu, tudi ko je bilo vse drugo ovito v pare iz fumarol. Skozi te odprtine v ognjeniških tleh uhajajo vroča (vodna) para in plini. Od žvepla rumena razpokana skorja je videti kot odpad keramičnih ploščic. Potoki vijugajo med razmetanimi skalami in delajo slapiče. Mutnovski ognjenik je še zelo živ: vsepovsod brbota vrelo blato, sikajo pare, ostri vonj žvepla reže nosnice. Nekateri plini so strupeni, zato ni priporočljivo hoditi sam. Pod nadzorom vodnikov smo se ob vrvi posamič povzpeli nad kislo jezero, nastalo ob eksploziji okoli leta 2000, na rob kraterja (1650 m). Tudi onstran še "nastaja" Zemlja, le da manj slikovito kot v "našem" ognjeniku.

Pred odhodom smo se sprehodili še do bližnje Nevarne tesni, v katero z več kot 80-metrskim slapom (najvišjim na polotoku) pada strupeno kisla Ognjeniška reka, med vožnjo v dolino pa smo imeli srečo, da smo lahko opazovali precej velike, a zelo plašne črnoglave svizce.

Dolina gejzirjev
V programu smo imeli rezervni dan, vendar smo ga očitno razumeli drugače kot Rusi, zato ga nismo mogli porabiti za Goreli, saj je naše dovoljenje za gibanje po tistem območju poteklo. Tako smo se vrnili v Paratunko, kjer smo si privoščili nočno kopanje v odprtem bazenu. Take bazene imajo vsi hotelčki, koče in kampi v tej vasi dobrih 50 km od Petropavlovska Kamčatskega. Voda na tem obsežnem geotermalnem območju je tako vroča (35–45 °C), da brez hlajenja ni primerna za kopanje. Preprosti bazeni so večinoma odprti vse leto in precej oblegani.

Zjutraj smo se poslovili od ruske ekipe in se zaposlili vsak po svoje. Štirje smo s helikopterjem odleteli v Uzonovo kaldero in Dolino gejzirjev. Kdor ima samo en dan časa, mora imeti kar srečo, da se mu za dobrih 500 evrov dragi podvig posreči. Skoraj do poldneva namreč ni bilo gotovo, ali bomo sploh odleteli; število obiskovalcev je precej omejeno, dovoljenje za polet pa je tudi zelo odvisno od muhastih vremenskih razmer. To je bilo nepopisno doživetje. Pogledi iz zraka v kraterje, iz katerih se kadi ali so zaliti z jezeri, so nepozabni. Razgibano površje, na desetine jezerc, s snegom na prav poseben način "okrašeni" ognjeniki, dolge vijugave reke so res paša za oči in domišljijo.

Kaldera je globel, ki nastane, ko se po močnem izbruhu ali več manjših izbruhih ognjenika prostor z lavo izprazni in ne vzdrži več teže gore, zato se ta sesuje vase. Uzon je dobri duh iz korjaškega bajeslovja; ljudje so njegovo naklonjenost zapravili podobno kot mi Zlatorogovo. Sprehodili smo se torej po Uzonovi kalderi, katere premer je skoraj 13 km. Lesenih potk in stopnic ni dovoljeno zapustiti. Čeprav so ognjeniški pojavi (vrelo blato, fumarole, ostaline izbruhov) zelo zanimivi, nam je od njih kar za nekaj časa odvrnil pozornost medved, ki se je sprehajal ob kloridnem jezeru in smukal brusnice. V Dolini gejzirjev pa so se že znanim pojavom pridružili še novi. Glavne, gejzirje, je leta 2007 ogrozil velikanski zemeljski plaz, a največjega, ki se le vsakih šest do sedem ur požene kakih 40 m visoko, in stene Vitraž, posebno slikovite zaradi raznobarvnih mineralov iz okoliških fumarol, k sreči ni prizadel. Žal Velikana nismo videli pri delu, a drugo "dogajanje Zemlje" je bilo zelo živahno.

Bilo je lepo
Zelo. In ne tako naporno, kot sem pričakovala. Izkušeni sopotniki so menili, da to sploh ni bil treking, le potovanje. Saj! Trek ni nič drugega kot potovanje (zlasti) z volovsko vprego. Vahtovka ima le več "mišic" kot kak vol in več udobja kot kak voz. Če bi bilo po moje, bi več hodili. Pohodništvo – to mi je po duši. A Kamčatka je tako velikanska, da se v kratko odmerjenem času (15 dneh) ni mogoče izogniti prevažanju.

Kakor rečeno, so odtlej minila že skoraj tri leta. Kolega Torkar je medtem doktoriral, Dima najbrž že diplomiral, a kamčatske univerze še ni ustanovil in tudi sicer se veliki polotok v tem času ni toliko spremenil, da moji spomini ne bi bili več primerni kot vabilo: doživite sami!

Kamčatka je polotok na skrajnem koncu ruskega Daljnega vzhoda, kjer sta bili Azija in Amerika nekdaj domnevno povezani, zdaj pa ju ločuje le 85 km široki Beringov preliv. V smeri sever–jug meri približno 1.200 km in v smeri zahod–vzhod do 450 km; to dá površino 472.300 km². Skoraj po vsej dolžini se vlečeta gorski verigi Srednji in Vzhodni hrbet, med njima pa leži edina kolikor toliko obljudena Centralna dolina. Po njej tečeta največji reki Kamčatka in Hitra reka. Globoko pod polotokom se stikata Tihooceanska in Evrazijska tektonska plošča; prva s hitrostjo 8 cm na leto drsi pod drugo. Zaradi tega se lahko "Dežela ognja in ledu" pohvali z več kot 150 ognjeniki, tudi tremi desetinami še delujočih (med temi je najvišji vrh polotoka Ključevski ognjenik, 4750 m). Tako ni čudno, da je kar šest območij ali 27 % polotoka pod naravovarstveno zaščito Unesca.

Na podnebje
vplivajo na zahodu in vzhodu mrzla morja, v notranjosti pa geotermalni pojavi. Praviloma od oktobra do maja ves polotok prekriva sneg in so temperature večinoma pod lediščem. Proti koncu julija nastopi kratko poletje, ko so v notranjosti temperature okoli 25 °C že kar običajne. Najboljši čas za obisk Kamčatke je od sredine avgusta do sredine septembra, saj so takrat temperature najbolj znosne, padavin je najmanj, vrhunec sezone komarjev pa se izteka.

Za 23 Slovenij
velika Kamčatka ima po popisu iz leta 2002 samo 358.800 prebivalcev (komaj 0,8/km²). Dve tretjini jih živi v mestih Petropavlovsk Kamčatski (198.000), Jelizovo (41.500) in Viljučinsk (24.200). 81 % je Rusov, ki so se večinoma naselili v drugi polovici 20. stoletja. Staroselcev, domnevno sorodnih Eskimom, je samo še 15.500 ali dobre 4 %. Najštevilnejši so Korjaki, drugi pa so Itelmeni, Čukči in Eveni.
Manj ljudi pomeni več živali.
Med njimi najbolj slovi kamčatski rjavi medved, soroden aljaškemu grizliju. Če se ta razmeroma miroljubni velikan (najtežji presežejo pol tone) postavi na zadnje noge, doseže 2–3 m višine. Njegova glavna hrana so lososi. Kamčatske reke poleti gostijo kako četrtino vseh lososov na svetu. Iz morja jih prižene drstitveni nagon. Med selitvijo se ne prehranjujejo in na koncu poginejo. V kamčatskih rekah je najti vseh šest znanih vrst tihomorskega lososa.

Kako tja in tam?
V Petropavlovsk Kamčatskij (na letališče Jelizovo) je edino razumno odpotovati z letalom, najbolj običajno iz Moskve, redni poleti pa so tudi iz Seula (Južna Koreja) in Anchoragea (ZDA). Ker prihaja največ tujcev iz Japonske, je mogoče najti čarterski polet tudi od tam. Če nimate res veliko časa in dobrih živcev, je obilo razlogov, da se prepustite kaki lokalni agenciji, ki poskrbi za številna dovoljenja, potrebna tujcem, saj je bila Kamčatka zaradi vojaškega ladjevja in letalstva še nedavno zaprto območje celo za domačine. Večina glavnih zanimivosti je zelo od rok, železnice ni, cest pa tudi komaj kaj. Zato se je mogoče do njih prebiti le z vahtovkami (za skupine) ali terenskimi štirikolesniki (za posameznike), še dražjimi helikopterji ali večdnevnim pešačenjem. Pešpoti so večinoma dobro uhojene, označene pa niso. Pozor: pokrivalo z mrežo zoper komarje in repelenti niso nič manj pomembni kot dobra obutev in letnemu času primerna obleka.
Literatura:
Verjetno boste o Kamčatki na splošno največ izvedeli v rusko-angleški knjigi Andreja Nečajeva Kamchatka: Hot Land at the Cold Sea (Moskva: Logata Press, 2003), a je od doma nisva mogla naročiti, videla pa sva jo v Petropavlovsku Kamčatskem. Še največ uporabnih nasvetov sva našla v knjigi irske popotnice Diane Gleadhill Kamchatka: A Journal & Guide to Russia’s Land of Ice and Fire (Hong Kong: Odyssey, 2007). Pomagate si lahko tudi z vodnikom Russia založbe Lonely Planet (2009). Z zemljevidi je še teže. Trije so dostopni (kadar so) za ves polotok: Kamchatka: Map and Guide, 1 : 1,000.000 (Cilycwm: EWP, 2003), Kamchatka Peninsula – Russia: Map & Guide, 1 : 1,000.000 (Brightwood: Avacha Bay Co., 2003) in Kamchatka – Russia, 1 : 800.000 (Vancouver: International Travel Maps, 2005). Podrobnejše najdete na spletni strani http://mapstor.com: 450 odsekov v razmerjih 1 : 200.000, 1 : 100.000 in 1 : 50.000. Vsak odsek je mogoče za nekaj dolarjev prenesti v računalnik in natisniti.

Jani Luštrek

Besedilo Mojca Luštrek, foto: Mojca in Jani Luštrek