1. Odločilni meseci za program Artemis

Možnost, da Nasa pošlje človeka na Mesec do leta 2024, je vse manjša, saj koronakriza maje finančne temelje projekta. Kljub temu pa ta ameriška agencija neumorno rine naprej in k projektu priključuje vse več mednarodnih partnerjev.

Nasa pelje program Artemis. V njegovem sklopu namerava poslati več človeških odprav na Luno, na njej izdelati manjši habitat, pri Luni pa nič manj kot vesoljsko postajo. Ta bi tudi služila kot odskočna točka proti Marsu v 30. letih. A projekt zahteva milijarde ameriških dolarjev in nič ne kaže, da jih je ameriška politika voljna zagotoviti.

Natančneje, Nasa po lastnih besedah do leta 2025 potrebuje 28 milijard dolarjev (24 mrd. evrov). Za dodatne denarje prosi že leto in pol, dobiva pa le manjše povišice, ki zadostujejo za sprotne nujnosti.

Pristajalnik, draga Ahilova peta

Čas se neusmiljeno izteka. Najpozneje prihodnje leto mora začeti razvoj pristajalnika, zevajoče luknje v programu. Zanj namerava do leta 2025 potrošiti 16 milijard evrov, za zagon razvoja pa od politike zahteva 3,2 milijarde evrov. Za zdaj kaže, da bo končala pri 600 milijonih evrov.

Pristajalni modul ni šala, saj ga praktično 50 let ni nihče izdelal. Zdaj ga morajo v manj kot štirih letih pripeljati skoraj do polnosti. V nasprotnem primeru so na tnalu življenja astronavtov. Administrator Nase Jim Bridenstine je zato poudaril, da prostora za mencanje ni več, denar je absolutno nujno potreben v proračunu za prihodnje leto, da se razvoj pravočasno začne.

A v ameriškem predstavniškem telesu so politiki, ki upoštevajo tudi razmerja moči. Še posebej med demokrati je razširjeno prepričanje, da je letnica 2024 izbrana kot darilo Donaldu Trumpu za konec njegovega (morebitnega) drugega mandata kot predsednika ZDA, zato nad hitenjem niso navdušeni. Zanimivo bo videti, ali se bo njihovo stališče ob morebitni zmagi Joeja Bidna spremenilo.

Tudi med republikanci se podpora programu Artemis polagoma krha. Na koncu prejšnjega meseca je zasedalo delovno telo kongresa, ki nadzira proračun Nase. Predseduje mu republikanec Jerry Moran, ki je opozoril na novo realnost: koronakrizo. Agencijo je pozval, naj se raje prilagodi razmeram in najde drugo pot.

Ne le to, skupina predstavnikov z obeh političnih polov je nezadovoljna, ker namerava Nasa pristajalnike najemati od zasebnih podjetij (Blue Origin, Dynetics, SpaceX) in ne razvijati lastnih. To bi pomenilo, da se Nasin denar spelje v druge loge in ne skozi obstoječe pipice, ki peljejo na območja ZDA, pomembna za politično podporo izvoljencem.

A Nasa vztraja pri svojem in kongresnike opominja, da se čas izteka. Bridenstine je po poročanju SpaceNewsa dejal, da če bo denar za pristajalnik zagotovljen "do božiča" letos, leto 2024 ostaja dosegljivo. In kaj se bo zgodilo, če denarja do praznikov ne bo? Letnica se bo pač povečala. Razvoj pa se bo podaljševal, kot se je do zdaj.

Dolgoročno tveganje je politično tveganje

Toda s podaljševanjem pridejo dolgoročna politična tveganja. Dandanes je podpora Artemis široka. Kaj bo čez nekaj let? Kaj bo leta 2025, ko se administracija lahko znova menja? Ameriška politika je znana po tem, da rada obrača prioritete vesoljskega programa, to redno počne od programa Apollo naprej, kar je za tovrstne dolgoročne projekte posebej neugodno. Kdo ve, kako se bo svet dotlej obrnil, s tem pa pozornost voditeljev držav. Tedaj lahko dejansko pride do odpovedi celotnega programa.

Če pa želijo program na neki točki dejansko izpeljati, brez občutne povišice ne bo šlo. Ameriška politika bo morala prej ali slej navreči dodatnih 28 milijard dolarjev (ali več), le da bodo razporejeni na širše časovno obdobje in tako manj proračunsko boleči. Pristajalni modul se ne bo razvil sam, lunarna vesoljska postaja in vse ostale nujnosti prav tako ne. Politika bo morala zagristi v sladko-kislo jabolko in Nasi povečati proračun za vsote, primerljive s celotnimi proračuni drugih največjih vesoljskih agencij sveta. Samo razvoj pristajalnika bo po napovedi Nase stal najmanj 16 milijard dolarjev.

Vse več narodov sodeluje

V vsakem primeru Nasa rine naprej, kot da je denar praktično zagotovljen. Z neke vrste politiko izvršenih dejstev nadrejene postavlja v manj prijeten položaj. Pred kratkim je z japonsko Jaxo sklenila dogovor o poglobljenem sodelovanju, v sklopu katerega bo japonska agencija prilagodila tovorno vesoljsko kapsulo HTV, da bo lahko dostavljala potrebščine na lunarno postajo, in morebiti razvila nič manj kot lunarno terensko vozilo, veliko kot manjši tovornjak. Japonska je temu že namenila precej denarja, zdaj je navrgla dodatnih 650 milijonov evrov, s čimer proračun Jaxe narašča na zanjo rekordnih 2,3 milijarde evrov, piše vesolje.net. Tudi italijanska vesoljska agencija je pred kratkim razglasila, da namerava pri Artemis sodelovati z vsaj milijardnim evrskim vložkom. Že dolgo so zraven Evropa (kot Evropska vesoljska agencija, Kanada, Avstralija ...). Ko drugi narodi sveta sprožijo svoje investicije v program, bo Američanom težje vse skupaj odpovedati.

V pričakovanju prvega prižiga

Raketa SLS za prvo odpravo (Artemis I) je že skoraj pripravljena. Po dolgih letih zamud in nenehnih podražitvah so njeno ključno stopnjo, kjer so motorji in rezervoarji, posadili na testno stojalo poligona Stennis. Tam bodo opravili prvi prižig in nepremično simulacijo osemminutnega poleta, kar že dolgo napovedujejo, a ne izvedejo. Dela je hudo zavrla epidemija koronavirusne bolezni 19, zato so test neprestano prestavljali. Zdaj je Nasa naposled poslala sporočilo za javnost, da ga bodo izvedli na začetku prihodnjega meseca. Kmalu bomo torej videli, kako mogočno puhnejo motorji naslednje najsilnejše rakete sveta. Če bo šlo vse po načrtu, bodo stopnjo nato z barko prepeljali na Florido, kjer jo bodo združili z vesoljsko ladjo in stranskimi potisniki. A bolj verjetno je, da bodo še v Stennisu odkrili pomanjkljivosti, morda celo hujše napake, čemur sledijo zamudni popravki. Artemis I je za zdaj načrtovan v letu 2021, v primeru zapletov je bolj verjetna letnica 2022.

Boeing se iz Starlinerja ni veliko naučil

Bolj problematične utegnejo biti neodkrite napake. S hitenjem prepogosto pridejo razvojni kompromisi. Boeing, proizvajalec osnovne stopnje SLS-a, je bil pred kratkim ujet spuščenih hlač. Za Naso namreč proizvaja tudi vesoljsko ladjo CST-100 Starliner, namenjeno dostavi astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo. Kot bralci najbrž že vedo, se je prvi polet Starlinerja neslavno končal (poglavje 2). Kar na dveh točkah poleta se je za las izognil katastrofalni nesreči. Zakaj? Zaradi programskih napak. Nasa je pozneje ugotovila, da Boeing ni izvršil celotnega testa programja, temveč ga je opravljal po kosih, s čimer so mu ušle nekatere pomanjkljivosti v kodi, prav tiste, ki so bile vzrok za skorajšnje uničenje. In kot kaže zdaj, se Boeing iz polomije ni prav veliko naučil. Nasin odbor svetovalcev za varnost je namreč na začetku meseca ugotovil, da tudi pri SLS-u umanjka celoten, integriran preizkus programja.

SLS bosta kvišku pomagala dva stranska potisnika na trdo gorivo, poimenovana SRB. Ne le pomagala, v prvih dveh minutah poleta bosta dala silno brco s kar 75 odstotki vsega potiska. Primerka za misijo Artemis I sta že skoraj dokončana in čakata na Floridi. Medtem je proizvajalec Northrop Grumman izdelal še testno različico FSB-1, jo posadil v betonsko držalo in izvedel statični test. 54-metrski potisnik je po prižigu kuril po osem ton goriva vsako sekundo in pri tem ustvarjal za 1300 ton potiska. Inženirji zbrane podatke še analizirajo, a za zdaj kaže, da je vsaj ta test minil povsem brez težav, so sporočili z Nase.

Poznavalci se lahko SRB-jev spomnijo iz programa Space Shuttle. Različica za Artemis je prenovljena in nekoliko večja.

Video: Posnetek dogodka

Še najmanj problematičen del programa je vesoljska ladja Orion, sestavljena iz ameriške istoimenske kapsule in Evropskega podpornega modula (EPM), v katerem so pogon in drugi pomožni sistemi. Ladja že dolgo čaka na Floridi, prejšnji mesec pa je prejela še zadnji pečat.

Ekipa strokovnjakov je preverila "vsak sistem, vse testne podatke, poročila in analize" in tako prišla do ugotovitve, da je vesoljsko plovilo tehnično brezhibno. "Plovilo odprave Artemis I je primerno za polet, pripravljeno, da krene z Zemlje v bližino Lune in da po vrnitvi pristane," piše v Nasinem sporočilu za javnost.

Vprašanje je le, koliko teh sporočil za javnost bo treba požreti, prej ko bo astronavt dejansko na Luni. Predvidena količina ves čas narašča.

2. Prvi nakup dobrin v vesolju

Ta novica sicer spada pod program Artemis, a je tako pomembna, da si zasluži posebno poglavje.

Nasa išče nekoga, da zanjo pobere majhen vzorec lunarnega prahu in ji ga – proda. Na Luni.
Dogodek ne bo imel nobene posebne znanstvene ali raziskovalne vrednosti. Bo pa ustvaril precedens (pravno navado).

Agencija želi med 50 in 500 grami materiala. Ko bo neko podjetje z robotom napraskalo dovolj, vzorca sploh ne bo poneslo nazaj na Zemljo, temveč bosta partnerja zgolj sklenila pravni posel, s čimer bo lastninska pravica prešla med njima.

Tako želi agencija pokazati, da se iz nebesnih teles lahko črpajo surovine, ki so potem last akterja, in da jih ta lahko proda naprej. To je pravni temelj prihajajoče dobe rudarjenja asteroidov in širjenja življenja po Osončju.

V skladu z obstoječim pravom vesolja si sicer nihče ne more prilaščati površin na drugih nebesnih telesih.

Sorodna novica Rebecca Bresnik, vesoljska pravnica: Bi morala Luna imeti lastno vlado?

Sporazumi Artemis

Nasa je pred kratkim vsem mednarodnim partnerjem lunarnega programa v pogajanja in podpis ponudila t. i. sporazume Artemis. V njih poskuša urejati medsebojna razmerja in dejavnosti na Mesecu. Med ključnimi načeli so miroljubnost, transparentnost, pomoč v sili, registracija izstreljenih objektov ... Poln seznam je na voljo tukaj (poglavje 5). Najbolj odmevni novosti pa sta eksplicitno zapisano lastništvo počrpanih surovin in varnostna območja okoli baz, kar je lahko korak naproti suverenosti nad ozemljem. Sploh zadnje je zelo zmotilo Rusijo, ki je začela govoriti o invaziji in ameriško početje primerjala z Irakom in Afganistanom.

Da bo zgornji precedens postal praksa mednarodnega prava, bo treba pokuriti še precej kerozina.

3. Arabci hočejo še na Luno

Združeni arabski emirati (ZAE) so napovedali robotsko napravo na Luno. Leta 2024 bodo nanjo spustili roverja po imenu Rashid, poroča kitajska agencija Šinhua, ki navaja besede premierja Mohameda bin Rašida Al Maktuma. Celotno vozilo bo proizvedeno v Združenih arabskih emiratih. Kaj pa bo počel? Na Zemljo bo pošiljal "posnetke in podatke" s področij, ki jih človeštvo še ni pobliže spoznalo, je napovedal Al Maktum. Informacije bodo delili s celotnim svetom. V primeru uspeha bo ZAE četrti narod s pristankom na Mesecu. Do zdaj je to uspelo Rusiji (Sovjetski zvezi), ZDA in Kitajski. Lani je podvig spodletel Indiji in Izraelu.

Sorodna novica Arabska sonda leti Marsu naproti

Združeni arabski emirati imajo že eno železo v vesoljskem ognju: avgusta so proti Marsu poslali sondo Marsovsko upanje. To je dobra dva metra in pol velika, 1,3 tone težka škatla, ki bo k rdečemu planetu predvidoma prispela februarja prihodnje leto in nato okoli njega krožila.

Ta mala arabska državica že več kot pet let ogromno vlaga v vesoljsko industrijo, saj želi svoje gospodarstvo napraviti bolj raznoliko in manj odvisno od nafte. Ustanovila je vesoljsko agencijo in najela znanje s celotnega sveta. Ima zelo dolgoročen načrt: v roku nekaj desetletij poslati človeka na Mars, najpozneje do leta 2117 pa zgraditi nič manj kot arabsko kolonijo na Marsu.

4. Rusija bo izdelala svoj "Falcon 9"

Rusi so dolgo vihali nos nad večkratno uporabnostjo raket in obtoževali podjetje SpaceX, da skriva podatke o svojem Falconu 9, ker da ni ekonomsko upravičen (primer: poglavje 3). Zdaj pa niso samo obrnili plošče, temveč napovedali razvoj rakete, ki zelo spominja prav na Sokola (več v pripetem tvitu Roskozmosa desno).

Ruska vesoljska korporacija je naznanila razvoj rakete Amur, katere prva stopnja bo navpično vzletala in pristajala. Za postopek vrnitve bo uporabila zakrilca, za pristanek pa zložljive mehanske noge, tako kot Falcon. Prvo stopnjo bodo najprej uporabili do desetkrat, polagoma želijo številko povečati na sto. Kot pri Falconu 9. Gnalo jo bo pet motorjev RD-0169А na metan, kar je različno od Falconovega kerozina, a enako kot naslednja generacija SpaceX-ovih raptorjev. Roskozmos pravi, da RD-0169А razvijajo že od leta 2016 pod okriljem instituta KB Khimavtomatika. Druga stopnja bo po poletu uničena, vsebovala pa bo en sam motor RD-0169А.

Amur bo v nižjo Zemljino tirnico zmogel prenesti 10,5 tone tovora s pristankom in 12 ton z uničenjem, kar je dvakrat manj od Sokola, a za ceno dobrih 18 milijonov evrov, kar je izjemno malo. Skupna masa rakete bo 360 ton.

Izstreljevali ga bodo z vhodnega kozmodroma Vostočni, pristajali pa bodo na tleh, saj naj bi bilo tamkajšnje morje preveč razburkano.

Z Amurji nameravajo polagoma nadomestiti raketno družino Sojuz 2. Prvi polet je predviden za leto 2026.

Sporočilo za javnost vsebuje tudi zanimivo napoved: "Glede na maksimalno komercialno naravnanost projekta bi ruska raketna industrija lahko napravila prvo nosilno raketo, ki bo ostala v okviru predvidenih stroškov na polet."

Rusko večkrat uporabno raketo je prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin napovedal že pred meseci, ko je dejal, da bo cenejša in boljša od Falcona 9. "Seveda gledamo, kaj počnejo naši ameriški kolegi. Ampak naši inženirji bodo ubrali bližnjico in ne bodo ponavljali napak, ki jih delajo v SpaceX-u, in jih prehiteli." "Naša raketa ne bo le napol večkrat uporabna, kot SpaceX-ova, ampak res večkrat uporabna."

Razvoj naj bi stal dobrih 600 milijonov evrov.

Prvi mož SpaceX-a Elon Musk se je odzval na Twitterju: "To je korak v pravo smer, a prizadevati bi si morali za celovito večkratno uporabnost do leta 2026. Za pravo ekonomijo obsega pritiče tudi večja raketa. Cilj mora biti čim nižja cena na tono tovora v orbito. Če ne, bo raketa v najboljšem primeru zasedla ozko tržno nišo."

Roskozmos ima sicer v načrtu še en tip večkrat uporabne rakete, imenovan Krylo-SV. Pristajal bo vodoravno s pomočjo kril. Prvi polet načrtujejo za leto 2022.

Dodatne Rogozinove napovedi

Rogozin je v svežem intervjuju za ruski medij TASS podal še eno visokoletečo napoved. Roskozmos se bo lotil razvoja supertežke rakete Jenisej, zmožne ponesti 80 ton tovora v nižjo orbito, v nadgrajenih različicah pa še precej več in bi jo Rusija uporabila za lunarne odprave. Neke vrste ruski SLS. Razvojne stroške je Rogozin ocenil na 11 milijard evrov. To je sicer dvakrat manj od primerljivega SLS-a, a še vedno več kot petkratnik letnega proračuna Roskozmosa, zato je napoved finančno vprašljiva, sploh ob dejstvu, da je zvezno finančno ministrstvo napovedalo reze. Prav tako ni jasno, kaj to pomeni za prihodnjo Angaro 5V, ki naj bi z nosilnostjo 40 ton predstavljala ključni del ruske lunarne arhitekture. Mimogrede, Roskozmos je o večkratni uporabnosti razmišljal tudi v primeru Angare 5 (poglavje 4).

Rogozin je napovedal, da bo prvi polet Orla najverjetneje leta 2023. Orel (Oryol) je ruska "verzija" Oriona, torej vesoljske ladje za potovanja globoko v vesolje.

Še ena novost iz Roskozmosa: očitno resno mislijo z razvojem manjšega raketoplana. Ta naj bi bil sposoben vzletanja in pristajanja kot stari Buran (in Vesoljski čolnički), nekoč v prihodnjem desetletju pa naj bi prevažal posadko v vesolje namesto obstoječega Sojuza MS, poroča RIA Novosti. Roskozmos je v uvodno študijo vložil 2,6 milijona evrov.

5. SpaceX ima dovolj Starlinkov za beta delovanje

V torek ob 13.29 po našem času je SpaceX s Cape Canaverala izstrelil raketo Falcon 9. V nižji Zemljini tirnici je končalo 60 satelitov Starlink.

Prva stopnja rakete je pristala na robotski ladji Of Course I Still Love you. Poprej je opravila dve misiji: prvi polet Crew Dragona na Mednarodno vesoljsko postajo in misijo ANASIS-II (poglavje 5).

Z robotsko ladjo so tudi ulovili enega od dveh tovornih ščitov. Ta del ščita je tudi poprej dvakrat poletel.

SpaceX je do zdaj v nebo izstrelil 775 satelitov Starlink. 60 prototipov je sicer spravil z neba. Vseeno je podjetje doseglo število satelitov, ki mu omogoča ponujanje javne beta različice storitve (za zdaj le v ZDA in Kanadi). Globalno pokritje naj bi dosegli prihodnje leto ali najpozneje leta 2022. Oblasti so zaprosili za dovoljenje za 42.000 satelitov.

Načrti predstavljajo grožnjo kopenskim astronomskim opazovanjem.

Video: Posnetek izstrelitve

Avdio: Nadzorno središče

V eni uri kamor koli na Zemlji?

Medij BusinessInsider poroča o še enem zanimivem dogajanju v povezavi s SpaceX-om. Podjetje in ameriška vojska načrtujeta raketo za prenos do 80 ton tovora naokoli po Zemlji v roku ene ure. Ker Falcon 9 tega ni zmožen, lahko domnevajo, da gre za načrtovano vesoljsko ladjo Starship (skupaj z raketo SuperHeavy). Namesto da se plovilo utiri v orbito, opravi "samo" parabolični polet in pristanek nekje drugje na obli precej hitreje kot katero koli letalo.

6. Labod oskrbel Mednarodno vesoljsko postajo

V soboto ob 3.16 po našem času je podjetje Northrop Grumman na ameriškem izstrelišču Wallops prižgalo raketo Antares. V nebo je ponesla vesoljsko ladjo Cygnus, ki se je dva dneva pozneje priklopila na Mednarodno vesoljsko postajo.

V Cygnusu je bilo 3,5 tone tovora, med drugim hrana (dimljen sir, salame, sveže sadje ...), opremo, znanstvene eksperimente in poskusno vesoljsko stranišče, ki je po svetovnih medijih poželo precej pozornosti. Ne gre zgolj za školjko, kot je bilo zaslediti v naslovih, temveč za širši sistem upravljanja človeških odpadkov (Waste Management System). Stal je 19,5 milijona evrov.

Na Mednarodni vesoljski postaji poskušajo čim več odpadkov reciklirati, med drugim lep del urina pretvorijo nazaj v pitno vodo. Razvijajo namreč tehnologije, ki bodo prihodnjim raziskovalcem globokega vesolja omogočale čim večjo samozadostnost na vesoljski ladji, ki bo morala samostojno delovati leta in leta.

WMS bodo predvidoma uporabljali tudi na nekaterih potovanjih Oriona, zatrjujejo na Nasi. Glede na obstoječa stranišča je 40 odstotkov manj masiven in zavzame za dve tretjini manj prostora. Ima izboljšan sesalec, ki vase vleče človeške odpadke, in bolj udoben sedež (na katerega se sicer morajo privezati). Opremljen je z dodatnimi ventilatorji, ki preprečujejo, da bi lebdeči koščki ušli v prostor. In morda še najpomembnejše, omogoča reciklažo kar 98 odstotkov prejete vode.

Video: Posnetek izstrelitve

Video 2: Prihod Laboda na Mednarodno vesoljsko postajo

7. FOTO in VIDEO: Supernova, ki ugaša

Stari, a še vedno zmogljivi vesoljski teleskop Hubble je videl in posnel, kako v 70 milijonov svetlobnih let oddaljeni galaksiji NGC 2525 polagoma ugaša supernova (eksplozija umirajoče zvezde).

Opazovanja so se začela februarja 2018, ko so supernovo prvič zaznali amaterski astronomi, in se nadaljevala še eno leto. Supernova je bila na začetku celo svetlejša od galaksije same, poudarjajo avtorji.

Video 1: Počasno ugašanje

Video 2: Navidezno potovanje do NGC 2525

8. Izpostavljeni komentar uporabnika