1. Zgodovinski dan za Združene arabske emirate

Sorodna novica Arabska vesoljska misija dosegla Marsovo orbito

V dveh zaporednih dneh sta dve državi prvič robotsko dosegli Mars.

Upanje za ZAE

V torek popoldne se je v težnost sosednjega planeta ulovila sonda Marsovo upanje (Mars Hope, مسبار الأمل‎), ki pluje pod zastavo Združenih arabskih emiratov. To je prva arabska medplanetarna sonda na splošno, kar je sprožilo navdušenje in praznovanje na domačih tleh, pa tudi nekaj zavisti v sosednjih državah (o tem več pozneje).

Ob prihodu k planetu je za 27 minut prižgala protipotisnike, kar je njeno hitrost zmanjšalo s 121.000 kilometrov na uro na 18.000 kilometrov na uro, zato je začela krožiti okoli njega, piše portal Gulf News. Ob 16.57 po našem času je bila utirjena, 11 minut pozneje pa je signal o uspehu dospel na Zemljo, v veliko veselje nadzornega središča.

Obliko tirnice bo še spremenila. Zdaj je v elipsi med tisoč in 50.000 kilometri, naslednja dva meseca pa se bo selila naproti 20.000 krat 43.000 kilometrov. V tem času bo še preizkušala sisteme. Nato bo začela znanstveni del odprave. Planet bo obkrožila na 55 ur in vsakih devet dni izdelala zaokrožen niz opazovanj. Zaradi oddaljenosti bo imela globalen pogled na Mars, pravijo v ZAE, in tako pridodala nekaj koristnega, edinstvenega množici že obstoječih sond pri Marsu.

Prve fotografije naj bi poslala čez teden dni.

Sorodna novica Arabci oznanili stoletni načrt selitve na Mars

ZAE se zaveda, da je iztek naftnega gospodarstva na vidiku, zato hiti vlagat milijarde na druga področja, med drugim v visoke tehnologije. Od leta 2014, ko so svetu uradno razgrnili vesoljski program, so vanj vložili težke denarje, da bi dohiteli zaostanek za preostalimi silami. Manjkajoče znanje so predvsem kupovali. Konkretno sondo so spravili skupaj v tesnem sodelovanju z inštituti in univerzami sveta, poletela je na japonski raketi, zato ji težko rečemo povsem arabska sonda, a za ZAE je pomembno, da znanje kaplja domov, da se domači strokovnjaki ob tujih pilijo, kar se bo v prihodnosti obrestovalo.

Združeni arabski emirati so za ZDA, Sovjetsko zvezo, Indijo in Evropo (ESA) postali peta entiteta, ki je dosegla rdeči planet. Šesti pa je Kitajska.

2. Zgodovinski dan za Kitajsko

Sorodna novica Kitajska sonda Tjanven-1 na Zemljo poslala prvo fotografijo Marsa

V sredo ob 12.52 po našem času je kitajski Tjanven-1 za 15 minut prižgal svoj zaviralni motor in končal v tirnici okoli Marsa, je sporočila Kitajska narodna vesoljska administracija (CNSA). Tudi tokrat je bilo vse opravljeno samodejno. In tudi ta sonda je bila zanje prva medplanetarna, v veselje naroda in političnega vodstva.

Najbližja točka obstoječe orbite (primarsje) je 400 kilometrov. En obhod traja deset zemeljskih dni. Tjanven, kar pomeni vprašanja nebu, bo tirnico naslednje mesece prilagajal, vse dokler ne bo primerna za odhod pristajalnega modula tlom naproti. 5-tonski Tjanven-1 je namreč sestavljen iz orbiterja, pristajalnika in roverja, tako kot njegov tehnološki zgled, kitajske lunarne misije Čang'e, od koder so pobrali večino tehnoloških rešitev.

Pristanek je predviden med majem in junijem. Če bo uspešen, se bo Kitajska vpisala v zgodovino s posebnim dosežkom. V nasprotju z drugimi državami, ki so v raziskovanje Marsa šle postopno, bo Kitajska vse troje – marsovski satelit, pristanek in vožnjo po Marsu – opravila v enem in prvem poskusu.

Sorodna novica Kitajci začeli drzno odpravo na Mars

A za to bodo še močno stiskali pesti. Pristati na Marsu je zelo zahtevno. Nazadnje je poskusila Evropa s Schiaparellijem samo prgišče let nazaj, pa ni šlo. Z nedvoumnim uspehom se lahko pohvalijo samo Združene države Amerike, Sovjetska zveza se kiti s pristankom, a takoj zatem izgubljeno sondo, in če gremo skozi veliko drobnega tiska, je na popisu morda tudi Velika Britanija. In nič drugega.

Tjanven-1 je bil izstreljen julija lani. Do zdaj je zbral 203 dneve poleta, premeril 475 milijonov kilometrov in vmes štirikrat popravljal smer.

Kitajci so nazadnje poskusili priti do Marsa leta 2011 v partnerstvu z Rusijo, a je zatajila ruska raketa.

Video: Posnetek s sonde med utirjanjem (original tukaj)

Video: Posnetek dogodka

V četrtek prihodnji teden pa bo na Marsu poskušal pristati rover Perseverance, kar bomo spremljali v živo.

3. Erdogan hoče Turčijo na Luni

Prav na dan utirjenja arabske sonde je pred luči javnosti stopil predsednik Turčije Recep Tayyip Erdoğan in naznanil desetletni vesoljski program Turčije, ki vključuje "dotik" Lune.

Je čas izbral naključno ali ravno zaradi uspeha arabske konkurence? Tega najbrž ne bomo nikoli vedeli. Je pa jasno, da je razglasitev – podobno kot pri ZAE – izrazito politične narave. ZAE namreč s sondo praznuje 50. obletnico svoje države, Erdoğan pa želi z vesoljskimi dosežki ozaljšati 100. obletnico Republike Turčije.

Turčija sicer že ima vesoljsko agencijo (TUA), ustanovili so jo pred dobrima dvema letoma po predvolilni obljubi vladajoče stranke AKP. A doslej se ni kaj veliko premaknila. Zdaj Erdoğan obljublja spremembe. Ključni kazalnik, kako resno misli, bodo proračunski deleži za raziskovanje vesolja.

Turške rakete z domačimi sestavnimi deli

Turški predsednik vsekakor napoveduje, da bo program državo pripeljal "v prvo ligo vesoljske tekme". Torej, kaj je v njem? Za začetek očitno nameravajo razvijati lastne rakete. Program namreč nalaga pridobitev tehnologij in znanj, ki bodo Turčiji omogočili neodvisen dostop do vesolja in čim bolj omejili odvisnost od uvoza. Državno razvito opremo nameravajo zatem "komercializirati".

Svetovni igralec pri proizvodnji satelitov

Trenutno je Turčija znana po svojih komunikacijskih satelitih TURKSAT. Od leta 1994 jih je (s tujimi raketami) v orbito poslala osem, nazadnje januarja na Falconu 9. Poleti naj bi izstrelili naslednjega, naslednje leto pa prvega TURKSAT-a, proizvedenega v Turčiji. Turčija namerava proizvodnjo satelitov "poenotiti" in postati eden glavnih konkurentov na tem trgu. V ta namen si je zamislila vesoljsko industrijsko cono, neke vrste turško Silicijevo dolino za vsemirske projekte.

Na Luno leta 2023

Še posebej zanimiv je lunarni del programa, ki je hudo ambiciozen. Leta 2023 bodo robotsko pristali na Luni, piše v dokumentu, na spletni strani dodajajo, da gre za rover. Zadeva bo izstreljena na nečem, čemur rečejo "nacionalna in avtentična hibridna raketa". Vse skupaj pa bo izvedeno v "mednarodnem sodelovanju".

Zapis je mogoče razumeti tako, da sicer želijo razviti domačo družino raket, a se zavedajo, da to iz ničle v zastavljenem času ni mogoče, zato bodo zakupili zmogljivosti drugje in nanje prilepili turško zastavo. Erdogan bo torej – to je najverjetnejši scenarij – plačal prostor na kakšnem Falconu 9, pri tujem inštitutu naročil sondo in leta 2023 proslavljal v slogu.

Razvoj raketne družine, ki bi vsebovala tudi težkonosilno, pa gradnja izstrelišča in druge talne infrastrukture bosta zagotovo stali milijarde evrov in trajali krepko čez leto 2023, če bo zadeva sploh kdaj izvedena. In če bo, je veliko vprašanje, ali lahko Turčija kar pride na dan z zanesljivo in privlačno ponudbo v današnjih konkurenčnih razmerah. Utegne pa služiti svetovni geostrateški računici. Turčija se v zadnjih letih vse bolj "osamosvaja" in hoče postati močan svetovni igralec, čim manj odvisen tako od Zahoda kot od Rusije, zato želi lasten dostop do orbite in lasten satelitski navigacijski sistem. Turčija je napovedala postavitev lokalnega. Nič ne pomaga, če izdelajo svoje "GPS-satelite", če jim potem tuje države odrečejo prostor na raketah.

Ankara nadalje želi v roku desetih let v vesolje poslati svojega astronavta, verjetno na Mednarodno vesoljsko postajo, in uporabiti tamkajšnje kapacitete za znanost.

Med zanimivostmi se lahko izpostavijo načrti za radijski observatorij na tleh in več vesoljskih sond, ki se bodo ukvarjale z vesoljskim vremenom.

Pod črto: del programa je – tako kot je zapisan – dejansko neizvedljiv. Če pa Turki požrejo malo nacionalnega ponosa, pohitijo s kupovanjem tuje tehnologije in kakšen rok podaljšajo, se marsikaj lahko zgodi. Realnost se bo pokazala kaj kmalu, ko bodo potrjevali proračun za svojo vesoljsko agencijo. V vmesnem času pa utegnejo vladajoče strukture posegati po vesoljski industriji, še posebej proizvodnji satelitov, s "konsolidacijo" in združevanjem pod en dežnik, kjer bodo imele več nadzora.

4. Iran preizkusil novo raketo

Iranska vlada sporoča, da je uspešno preizkusila novo raketo Zoljanah. Njen motor na trdo gorivo je najmočnejši v državi, so se pohvalili in dodali, da so razvoj peljali domači strokovnjaki. Ima tri stopnje in je tehnično konkurenčna vsem raketam sveta na trdo gorivo, vanjo so vgrajene številne visoke tehnologije, so še zapisali.

Sorodna novica Iran potrdil eksplozijo v vesoljskem centru Semnan

Po informacijah izraelskega medija Hayom lahko v 500-kilometrsko tirnico ponese 220 kilogramov tovora. Izstrelitev naj bi potekala iz province Semnan.

Lanskega aprila so v nebo pognali raketo Nour (poglavje 5), nekaj mesecev poprej naj bi jim zatajil Zafar, konec leta 2019 pa se jim je v centru Semnan zgodila nesreča (povezava levo).

Ta perzijska država je v vesolje med drugim poslala opico. Želi si izstreljevati astronavte, kar pa je tako tehnično kot finančno zelo daleč. Po strokovnih medijih je brati, da se zato Iran preusmerja k sodelovanju s Kitajsko, kjer bi lahko prispeval k vesoljski postaji.

5. Ruska tovornica opravila svoj posel

Z Mednarodne vesoljske postaje se je v torek ob 11.40 po našem času odklopila ruska tovorna vesoljska ladja Progres MS-15. Po umiku na varno razdaljo od postaje so jo ruski strokovnjaki poslali v ozračje, kjer je zgorela, nekaj delov pa je padlo v Tihi ocean, sporoča Roskozmos. Fotografija razpada je v tvitu desno.

Na postaji je bila od julija lani (poglavje 3). Priklop so zaznamovale težave, saj je Progres večkrat skrenil s poti, ruski nadzorniki pa niso prevzeli ročnega nadzora. A na koncu se je vse srečno izšlo. Na MVP je dostavil 2,5 tone tovora.

Naslednji Progres (MS-16) bo izstreljen že ta ponedeljek, Američani pa bodo svojo dostavo opravili v soboto s Cygnusom.

Z Nase pa so sporočili, da bodo poskušali kupiti vozovnico na prihodnjem Sojuzu.

Po splovitvi lastnih vesoljskih ladij za prevoz posadke Američani niso več potovali v ruskih plovilih, tudi ob vse bolj zaostreni retoriki na obeh straneh. Zdaj pa se je Nasa odločila, da vseeno pošlje astronavta v Zvezdno mesto. Kot razlog je navedla, da ima SpaceX-ov Crew Dragon na rovašu malo poletov in da se pri tako sveži tehnologiji lahko pojavijo težave. Nasa pa bi v tem primeru lahko ostala brez lastnih astronavtov na MVP-ju. Seveda ni nujno, da bodo Rusi prostor prodali, saj bi v tem primeru imeli na nebu dva namesto treh kozmonavtov.

Naslednji polet Zmaja (Crew-2) je predviden aprila.

Video: Posnetek dogodka

6. FOTO: Druščina majhnih črnih lukenj

S 7800 svetlobnimi leti oddaljenosti je kroglasta zvezdna kopica NGC 6397 med najbližjimi. Gre za skupino približno 400.000 težnostno povezanih zvezd. Modre med njimi so novejše, rdečkaste pa so precej starejše.

Pred kratkim se je mednarodna skupina astronomov namenila v kopici najti srednje črne luknje z maso od sto do 100.000 Sonc. Tovrstne črne luknje so precej manj masivne od tistih supermasivnih, ki so središča galaksij, a tudi precej bolj zajetne kot tiste, ki nastanejo po smrti zvezd.

Še donedavnega so astronomi razpravljali, ali sploh obstajajo, predlani pa je opazovalnica LIGO prek težnostnih valov opazila združitev dveh črnih lukenj, pri čemer je nastala ena z maso 142 mas Sonca. Masivnejših v razponu med 100 in 100.000 pa še ni na vidiku.

Tudi v tej kopici jih niso našli, čeprav so jih pričakovali, piše v sporočilu za javnost.

S pomočjo podatkov Hubbla in Esinega teleskopa Gaia so naračunali, kako hitro se posamezne zvezde znotraj kopice gibljejo. Ugotovili so, da se po celotni strukturi premikajo dokaj naključno, brez nenavadnih in podolgovatih tirnic, ki bi kazale na veliko, a skrito maso.

Namesto tega so naračunali, da sta v središču do dva odstotka mase, ki je ne vidimo, to pa bi lahko bile "običajne", male črne luknje.

7. SKOK V ZGODOVINO: Prvi poskus priti do Venere

Pred točno 60 leti je človeštvo prvič poskusilo robotsko raziskovati Venero, sosednji planet. Ni šlo, je pa vseeno bil dosežen simboličen mejnik.

Sovjetska zveza je 12. februarja 1961 iz Bajkonurja na raketi Molnija izstrelila sondo Venera 1. Naprava je bila visoka dva metra in široka meter, imela je maso 643 kilogramov. Komunikaciji z Zemljo je bila namenjena dvometrska antena. Imela je magnetometer, merilce Sončevega vetra, kozmičnih žarkov in detektorje mikrometeoroidov.

Izstrelitev je bila uspešna, pot se je začela dobro. Inženirji so se prva dva dneva normalno "pogovarjali" s sondo, zatem so bile komunikacije načrtovane na pet dni. 17. februarja se je Venera 1 oglasila z oddaljenosti 1,9 milijona kilometrov, temperatura je bila pričakovanih 30 stopinj Celzija, tlak v notranjosti normalen (najbolj so se bali uničujoče vročine Sonca).

A nato je vse šlo samo še navzdol. 22. februarja so dobili signal z 2,2 milijona kilometrov, a z napakami. 22. februarja je bila komunikacija neuspešna, do 4. marca pa je povsem zamrla. Ukaza za prižig pogona, ki bi popravil pot sonde, niso mogli naložiti, in Venera 1 je zgolj nadaljevala pot. Po izračunih je 19. in 20. maja naprava letela 100.000 kilometrov mimo Venere in se naposled utirila v orbito okoli Sonca, kjer je najbrž še danes.

Venera 1 je bila prva sonda, ki je letela mimo in dlje od Venere. Pozneje so se Sovjeti proslavili s pristanki na tej peklenski sosedi, česar še do danes ni nihče ponovil.

8. NA VIDIKU:

Nedelja, 14. februar – Falcon 9 – Starlink

Ponedeljek, 15. februar – Sojuz-2.1a – Progres MS-16

Torek, 16. februar – Falcon 9 – Starlink

Četrtek, 18. februar – Mars 2020 – pristanek na Marsu

Sobota, 20. februar – Antares – Cygnus