1. Izraelcem ni zmanjkalo poguma

Foto: BoBo

Izraelsko podjetje SpaceIL je aprila letos poskusilo pristati na Luni s sondo Berešit. To bi bil prvi zasebnik na Luni sploh. Toda Berešitu je spodletelo le malo pred površjem, ko je odpovedal žiroskop, posledično ugasnil motor, naprava pa je z veliko hitrostjo treščila ob tla. Mesec je bil tako blizu, a za malo podjetje – in Izrael – je ostal tako daleč.

S prvim Berešitom je na Mesecu pristala tudi kolonija nekaj tisoč počasnikov oz. tardigradov, izjemno trpežnih živalic, ki bi lahko dolgo preživele tudi smrtonosne lunarne razmere. Poteza je razhudila številne na Zemlji, saj je kontaminacija tujih nebesnih teles z zemeljskim življenjem prepovedana. Nasa se je tudi v tej luči, pa tudi zaradi napredka vesoljskih odprav na splošno odločila za temeljito prenovo njenih pravil o zaščiti nebesnih teles pred kontaminacijo. Več o tem tukaj.

Poguma jim očitno ni zmanjkalo, financ tudi ne, saj so napovedali novo misijo na Luno. Berešit 2. Tako kot prvič bo večino denarja prispeval izraelski milijarder Morris Kahn, šlo pa bo le za nadgrajeno, zanesljivejšo različico prvega Berešita. Prva je bila za lunarno misijo poceni pri 90 milijonih evrov, a na račun redundance, torej dodatnih sistemov za primer napak.

Končni izid. Foto: Nasa

Iz podjetja SpaceIL so zadnjega pol leta prihajali mešani signali o naravi nove misije. Kahn je že aprila vnaprej potrdil sodelovanje (in denar), nato pa so z vrha podjetja sporočili, da Mesec ni več tarča, temveč da ciljajo na neko drugo, še neizbrano nebesno telo. Očitno so si do zdaj premislili. Predstavnik ekipe, ki je zgradila Berešit, se je namreč udeležil 70. Mednarodnega vesoljeplovskega kongresa in napovedal lunarno misijo čez dobri dve leti.

Če jim bo takrat uspelo, bo Izrael četrta država z uspešnim pristankom na Luni, SpaceIL pa prvo zasebno podjetje. Vsi dozdajšnji podvigi so bili agencijski.


2. Vikrama ni in ni

Vikram naj bi končal nekje med kraterjema Simpelius N in Manzinus C. Foto: NASA/JPL-Caltech/ASU/USGS

Četrto mesto so si prejšnji mesec hoteli priboriti Indijci s pristajalnikom Vikram. Tudi oni so ostali praznih rok, saj so z napravo izgubili stik v zadnjih minutah. Glede na dostopne podatke se je Vikram v ključnih trenutkih zaviranja preobračal, celo pospeševal proti tlom in se posledično najbrž razbil. Toda indijska vesoljska agencija Isro je le malo zatem sporočila, da je Vikram našla in da je celo videti cel. Nekaj časa so ga klicali, naj se zbudi, s prihodom hlada lunarne noči pa napore opustili.

Iskanja se je lotila Nasa s svojim orbiterjem LRO. Že več kot mesec dni je minil, Vikrama pa še vedno ni na spregled. LRO morda išče po napačni zaplati ali pa se naprava skriva v senci, so Nasini inženirji pojasnili za Space.com. Toda Isro fotografije, ki naj bi jo posnel orbiter Čandrajan 2, ne razkriva, prav tako ne lokacije najdenčka. Celotna zadeva ostaja zavita v tančico skrivnosti.


3. Vesoljski mogotci združili moči za pristanek na Luni

Koncept Bezosovega pristajalnika. Manjka sicer element za spust iz orbite. Foto: Blue Origin

Nasa je prejšnji teden doživela hladno prho. Pristojni odbor kongresa je prvemu možu agencije Jimu Bridenstineu dal vedeti, da ne bo odobril financiranja za program Artemis, torej pospešitev vrnitve človeka na Luno (z leta 2028 na 2024). Sicer ni šlo za uradno glasovanje, le za podano mnenje. Toda brez dodatnega denarja, vsaj 30 milijard dolarjev do leta 2028, je program mrtev.

A Nasa se ne da. Naprej rine, kot da se nič ni zgodilo, in odpira razpise za nujno potrebno opremo. Najbolj se mudi z lunarnim pristajalnikom. Rakete in kapsule so že globoko v izdelavi, pa bodo najbrž vzrok zamude. Kaj šele pristajalnik, kjer se razvoj šele začenja, časa pa je le še dobra štiri leta.

Da bi zagotovili pristanek leta 2024 (in seveda zaslužili), so Nasi naproti stopili velikani ameriške vesoljske industrije. Moči so združili Blue Origin, Lockheed Martin, Northrop Grumman in Draper.

Nasa želi trodelni pristajalnik, pravo malo vesoljsko ladjo. Prvi element (Transfer Vehicle) bo ladjo iztiril iz lunarne orbite, jo usmeril proti tlom in se umaknil. Nato bo delo prevzel pristajalni modul (Descent Element), ki bo ladjo pripeljal na tla. Ko bodo astronavti želeli nazaj v nebo, se bodo povzpeli v element za vrnitev (Ascent Element). Ta jih bo ponesel nazaj v orbito in do postaje Lunarni portal. (Apollo je imel samo dva elementa, pristajalni in vrnitveni.)

Blue Origin namerava kot ključni izvajalec izdelati pristajalni modul in koordinirati integracijo. Je pravzaprav edino podjetje, ki že ima kaj pokazati, to je storilo maja letos, ko je razgrnilo prototip lunarnega pristajalnika z že razvitim motorjem. Northrop Grumman bo poskrbel za spust, Lockheed Martin za dvig, Draper pa za elektronsko navigacijo. Prav Draper Labs je pred 50 leti isto storil za misije Apollo. Zveneča ekipa, ki ima na razpisu velike možnosti.

Video: Celotna predstavitev prototipa:

Program Artemis predvideva pet pristankov ljudi na Luni – začenši z letom 2024, postavitev lunarne vesoljske postaje in izstrelitev okoli 40 raket. Tudi če ne bo odobren (financiran), se bodo ZDA zelo verjetno vrnile na Luno z ljudmi, a precej počasneje.

Japonska uradno pristavila lonček
Svoj košček bo očitno prispevala Japonska. Njen premier Šinzo Abe je prek Twitterja sporočil naslednje: "Naposled bo še Japonska storila pomemben korak naproti raziskovanju Lune in vesolja. Odločili smo se glede politike sodelovanja pri zahtevnem projektu naših tesnih in pomembnih zaveznikov, Združenih držav. [...] Tudi Japonska bo vključena v široko mednarodno sodelovanje z ZDA in drugimi državami ter tako prispevala k širjenju meja človeštva."

Mednarodno sodelovanje poveča možnost izvedbe programa, saj bi ukinitev pustila partnerje na cedilu in znižala ugled ZDA.

Toyotin "terenec" na Luni?

Kaj točno bo prispevala Japonska, ni jasno. Lahko bi opravljala dostavo tovora na Lunarni portal s svojimi raketami in kapsulami HTV-X, sofinancirala omenjeni portal, v dolgoročnem načrtu ima celo izdelavo lunarnega "terenca". Toda po pisanju Space.com se kot najrealnejša možnost kristalizira v roverju, in sicer v sodelovanju z indijskim Isrom. Japonska bi prispevala raketo in vozilce, Isro pa pristajalnik. Preiskali bi področje pri južnem polu, kjer bi pozneje pristajali astronavti.

Nasa sicer Artemis "prodaja" kot projekt, ki bi naposled pripeljal do Marsa. Veliko smo se že naučili iz desetletij Mednarodne vesoljske postaje, še marsikaj se bomo na Mesecu, in šele takrat bomo imeli dovolj razvite opreme in praktičnih izkušenj za naslednje veliko potovanje, gre logika.

Tako naj bi Lunarni portal (Lunar Gateway) služil za spust prej omenjenega pristajalnika na Luno, pa tudi kot sidro za gradnjo vesoljske ladje, ki bo nekoč odpotovala proti Marsu. A kdaj? Nasin administrator Jim Bridenstine je v svežem govoru na Mednarodnem vesoljeplovskem kongresu napovedal letnico 2035. Takrat naj bi se peščica novodobnih Kolumbov opasala in začela potovanje proti rdečemu planetu, s kongresa poroča Space.com. In kot vse letnice je treba tudi to jemati s prgiščem soli.

Video: Celoten dogodek z govori predstavnikov ključnih vesoljskih agencij


4. Razpiranje Webbovega ščita

Teleskop (zlato-črna struktura zgoraj) in za teniško igrišče velik sončni ščit (srebrne ponjave v velikosti teniškega igrišča spodaj). Foto: Nasa/Chris Gunn
Sončni ščit je sestavljen iz petih plasti, vsaka svoje oblike in velikosti, pa še opremljena s posebnim vzorcem, ki naj bi ščitil pred trganjem. Membrane so debele kot človeški las. Foto: Northrop Grumman

Naslednji veliki vesoljski teleskop James Webb je še en korak bližje izstrelitvi. Prestal je laboratorijski test, kjer so razgrnili sončni ščit ob hkratni obtežitvi z opazovalnico. Ščit (srebrne "plahte" na fotografiji) so poprej že večkrat razgrnili, a brez teleskopa, ki deluje s svojimi silami.

Petdelni sončni ščit bo ob izstrelitvi zvit kot origami, na cilju pa bo moralo več kot 7.000 delov skozi 150 mehanizmov vsak na svoje mesto. V laboratoriju je tokrat vse delovalo, piše v Nasinem sporočilu za javnost.

To ni ravno samoumevno. Pred dvema letoma so vgradili napačne kable, ti so viseli naokoli in med razvijanjem poškodovali ponjavo, za sabo puščajoč večcentimetrske strganine.

Tudi zato so izstrelitev prestavili vse do leta 2021.

Posnetka razgrnitve ni, so pa zato znanstveniki organizirali debato na temo zmožnosti teleskopa za gledanje preteklosti. Spodaj, če koga zanima.


5. Veliki ruski up dospel do cilja

Testni posnetek ruskega dela opazovalnice. Foto: Roscosmos

Kamor je namenjen James Webb, tja je pravkar prispel še en pomemben vesoljski teleskop.

Z ruske vesoljske agencije Roskozmos so sporočili, da je observatorij Spektr-RG dospel na točko L2, ki je 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje. Izstreljen je bil junija letos, potoval pa dobrih sto dni.

Znanstveniki se zdaj pripravljajo na začetek opazovanj v rentgenskih žarkih, torej vročih delov vesolja.

Spektr-RG je observatorij, saj ga sestavljata dva teleskopa: nemška eROSITA in ruski ART-XC.

Kar nekaj časa bo Spektr-RG najzmogljivejša vesoljska opazovalnica rentgenske svetlobe. Japonski Hitomi je neslavno propadel in njegovo nadomestilo, XRISM, prihaja leta 2022, šele leta 2028 pa naj bi vse skupaj presegla evropska Athena, prav tako na točki L2.

Rusija razvija še eno sorodno napravo, Spektr-UV, ki tudi že precej zamuja. Izstreljena bo predvidoma leta 2023 in bo vesolje opazovala v ultravijoličnih žarkih.


6. Lucy gre naprej

Tako si Lucy pri trojancu predstavlja umetnik. Foto: NASA's Goddard Space Flight Center

Nasina načrtovana sonda Lucy gre naprej. Notranji odbor Nase je preveril vse načrte, ugotovil, da so primerni, in dal zeleno luč za fizično proizvodnjo, so sporočili z agencije.

Šlo je za t. i. ključni pregled (ang. critical review), kjer se vodilni v agenciji in strokovnjaki res zakopljejo v vse dokumente, preverjajo skladnost s cilji misije in finančnim načrtom, načrtovane zmogljivosti naprave, kakovost načrtovanega upravljanja skozi življenjsko dobo itd. Tokrat je trajal kar štiri dni.

Lucy bo izstreljena predvidoma leta 2021 in bo nato 12 let potovala po Osončju, obiskala bo kar sedem asteroidov. Enega in edinega v asteroidnem pasu bo srečala leta 2026, nato pa se bo odpravila do Jupitrovih trojancev, gruče asteroidov, ki planetu sledijo in bežijo po tirnici okoli Sonca. Človeštvo do zdaj ni obiskalo še nobenega trojanca, znanstveniki pa se nadejajo podatkov o njihovi sestavi, kar bi lahko marsikaj pojasnilo o nastanku Osončja in današnji razporeditvi planetov.

Psyche.

Istočasno bo predvidoma izstreljena sestrska misija Psyche, namenjena k istoimenskemu asteroidu, ki je ena ogromna kepa kovine. Znanstveniki menijo, da gre za golo jedro planeta, ki mu ni uspelo zrasti. Tudi Zemlja ima kovinsko jedro, Psyche pa je najbližje, kar se lahko takšnemu objektu približamo. Več o obeh misijah v napovedi izpred dveh let.


7. BepiColombo eno leto na poti

Tako si BepiColombo med potjo do Merkurja v še sestavljeni konfiguraciji predstavlja Esin umetnik. Foto: ESA/ATG medialab

Pred enim letom je bila izstreljena evropsko-japonska misija BepiColombo. Namenjena je proti Merkurju, notranjemu planetu Osončja, a po dolgi in zapleteni poti, po kateri jo poganjajo šibki, a zanesljivi ionski motorji. Večkrat se bo zavihtela okoli Sonca, pa tudi obletela tako Zemljo kot Merkur, da bo pridobila dovolj energije za obisk Merkurja. Lična vizualizacija poti in zdajšnjega položaja v spodnjem videu.

Za dodatne vizualije velja preveriti Twitter profil BepiColomba, kjer je objavljena kopica GIF-utrinkov sonde v zadnjem letu.

BepiColombo je dvojna sonda. Sestavna dela se bosta leta 2025 ob Merkurju ločila, nato pa planet vizualno ter kemično kartirala. Več o misiji v tem članku.


8. InSightov krt se vendarle premika

Mala srebrna naprava, povezana z rdečim trakom, je "krt" HP3. Večja naprava pa je robotska roka sonde InSight, ki pritiska od strani. Foto: NASA/JPL-Caltech

Nasin instrument HP3, ki se je zataknil med poskusom vrtanja v Mars, se naposled premika. Prejšnji teden so inženirji poskusili z novo metodo: z robotsko roko matične sonde so postrani pritisnili na "krta", da bi ta pridobil več trenja med prebijanjem skozi prst. Z Nase so sporočili, da se krt vendarle premika. V enem tednu je premeril dva centimetra!

Malo, a neskončno bolje kot nič. Prvič, premik kaže, da poti ne blokira kamen. In drugič, da bo krt počasi, a vendarle napredoval. Pri tem bo meril pretok toplote skozi tla, s čimer bodo znanstveniki izračunali, kako hitro se planet kot celota hladi.

HP3 je eden izmed instrumentov na nepremični sondi InSight, ki na Marsu deluje že leto dni.

Nasin rover Curiosity je pred nekaj dnevi posnel tale "sebek" z Marsa. Ni samoumevno, da ima človeštvo oči in nenehen dostop do planeta kar 60 milijonov kilometrov stran. Dodatna zanimivost, točno na tej lokaciji je Curiosity lani opravil dve vrtanji in kemični analizi. Vzorca v svojem notranjem kemičnem laboratoriju še ni sežgal in analiziral, to sledi šele prihodnje leto. Foto: NASA/JPL-Caltech


9. Konec misije Van Allen

Ta teden je ugasnila še druga v paru sond Van Allen. Zadnjih sedem let sta preučevali istoimenske pasove sevanja v Zemljinem magnetnem polju, zdaj pa ju je Nasa zaradi pomanjkanja "goriva" ugasnila. Več o prispevku sond k poznavanju narave tukaj.

10. SKOK V ZGODOVINO: Prva fotografija iz vesolja

Foto: White Sands Missile Range/Applied Physics Laboratory

Do leta 1946 smo domači planet videli kvečjemu pod nogami. Najvišje, nekaj čez 20 kilometrov, so šli baloni, ravno dovolj, da se je očitno opazila ukrivljenost Zemlje. Prva prava fotografija domačega planeta iz vesolja je prišla leto dni po 2. svetovni vojni, 24. oktobra 1946, ko so Američani na nacistično raketo V-2 namestili še 35-milimetrsko kamero in jo poslali več kot 100 kilometrov visoko. Tam je "uradna" meja vesolja.