Znanost in tehnologija

Poudarki

  • Evropsko-ameriška misija Cassini-Huygens
  • Razlog za uničenje: varovanje lun pred kontaminacijo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 127 glasov Ocenite to novico!
Cassini
Vizualizacija razpada Cassinija v ozračju Saturna. V ozadju prstani. Foto: NASA/Jet Propulsion Laboratory-Caltech
Cassini
Cassini na zadnji poti. Podoba je računalniško ustvarjena. Foto: Nasa
Huygens nosi ime danskega astronoma Christiaana Huygensa, ki je v 17. stoletju odkril luno Titan. Cassini pa je poimenovan po francoskem astronomu Giovanniju Cassiniju, ki je našel štiri Saturnove lune ter razlikovanje med več prstani.
Titan, Cassini
Poslednji (in precej oddaljen) oblet lune Titan 11. septembra, poimenovan tudi "poljub v slovo". Fotografija je surova, neobdelana. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
V številkah:
 2,5 milijona izvedenih ukazov
8 milijard prepotovanih kilometrov
635 gigabajtov zbranih znanstvenih meritev
3.948 znanstvenih objav
6 odkritih in poimenovanih lun
294 orbit
162 obletov lun
435.045 posnetih fotografij
27 sodelujočih držav
360 vžigov glavnega motorja
Vir: Nasa
Saturn
Celoten Saturn s prstani vred skozi Cassinijevo kamero oktobra lani; z oddaljenosti 1,4 milijona kilometrov. Ena pika predstavlja 80 kilometrov. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn
Detajli v Saturnovi atmosferi konec avgusta letos; z oddaljenosti 1,1 milijona kilometrov. Foto: Nasa
Cassini
Poslednji delujoči kilometri Cassinija. Pika označuje deset sekund potovanja. Foto: NASA/JPL-Caltech
Mariner Mk II
Zgodnji koncept Cassinija v 80' letih prejšnjega stoletja, Mariner Mk II. Foto: Nasa
Saturn
Ostanki velike nevihte iz leta 2010. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Cassini Enkelad
Enkeladovi gejzirji. Cassini se je v njih oprhal. Foto: NASA/JPL-Caltech
Cassini Titan IVB
Izstrelitev na raketi Titan IVB s Cape Canaverala (Florida). Foto: NASA
Cassini
Cassini 20 let nazaj pred namestitvijo na raketo. Foto: NASA
Huygens
Ponazoritev pristanka Huygensa na Titanu. Foto: epa

Dodaj v

Veteranska sonda Cassini odšla v zgodovino

"Veliki finale"
15. september 2017 ob 06:18,
zadnji poseg: 15. september 2017 ob 13:57
Ljubljana - MMC RTV SLO

Ena najuspešnejših vesoljskih raziskovalnih sond sploh, Nasin Cassini, je s potopom v smrtonosno atmosfero Saturna končala 20-letno delovanje. Uničujoče sile ozračja je zdržala dvakrat dlje od pričakovanj.

S tem je konec ene najplodovitejših vesoljskih misij sploh. 2,5-tonska naprava je od izstrelitve leta 1997 po vesolju prepotovala več kot 8 milijard kilometrov, planet Saturn obkrožila skoraj 300-krat, odkrila sedem novih lun, ujela čist medzvezdni prah, zagotovila za slabih 700 gigabajtov znanstvenih podatkov, iz katerih je (in še bo) nastalo več kot 4.000 znanstvenih člankov, v njih pa kup prelomnih in dragocenih odkritij.

Lahko bi še dolgo delovala, saj je bila strukturno zasnovana kot naslednica slavnih Voyagerjev, Pioneerjev in Marinerjev, torej sond, ki so (in ki nekatere še) presegale časovne ter daljinske rekorde. A pri Nasi so jo bili prisiljeni uničiti. Zmanjkovalo ji je potisnih kemikalij za spreminjanje smeri, znanstveniki niso hoteli, da nenadzorovano trči v katero od Saturnovih lun in jih kontaminira. Nekaj izmed njih spada med najverjetnejše položaje v Osončju, kjer bi morda še lahko odkrili življenje.

Uničenje malo po poldnevu
Uničenje je bilo zadnje dejanje, vrhunec dogajanja, ki se je vleklo že od aprila letos. Takrat se je namreč začela serija drznih obletov, "veliki finale" poimenovana. Spomladi je Cassini obletel luno Titan, ta pa ga je s svojo težnostjo vrgla v nepovratno zaporedje tirnic, ki so se druga za drugo vse bolj spuščale proti Saturnu. 22 približno tedenskih se jih je nabralo, zadnja ta petek, opisuje Nasa v sporočilu za javnost.

Cassini je v atmosfero Saturna vstopil ob 13.53, torej minuto pred načrtovanim koncem. Takrat je s hitrostjo 122.500 kilometrov na uro (relativno na planet) udaril v "najprijaznejši" del ozračja, Saturnove vršace kakšnih 1.900 kilometrov nad oblaki, ki planetu dajejo značilne barvne vzorce in kjer tlak znaša približno toliko, kot na Zemlji pri morski gladini (1 bar). Vstop je bil na dnevni, osvetljeni strani Saturna, približno na 10 stopinjah severne poloble, od koder je sonda lahko še pošiljala podatke nazaj domov. (Če bi to počela na nočni, bi bil med sondo in Zemljo - celoten Saturn, ki bi signal blokiral).

A to ni trajalo dolgo. Sonda je bila srdit boj s turbulencami in pritiskom, obsojena na zanesljiv propad. Tresenje zaradi trenja s plini se je namreč vse hitreje krepilo. Prvi problem: sonda je morala imeti anteno ves čas usmerjeno proti Zemlji. Zamik le za nekaj stopinj = komunikacija nemogoča. Cassini je po načrtu od začetka pravo držo vzdrževal le z okoli 10 odstotki moči potisnikov, kar je nadalje hitro večal. Po približno minuti so morali dvojni glavni motor ter 16 potisnikov na hidrazin delovati s polno močjo in že nekaj trenutkov pozneje to ni bo več zadostovalo. To naj bi se zgodilo okoli 1.500 kilometrov nad oblaki, skupaj z izgubo signala. V praksi pa je do izgube signala prišlo še minuto kasneje od načrtov, torej ob 13.55. Naprava je bila torej še bolj vzdržljiva in zmogljiva od pričakovanj.

Cassini se je začel nenadzorovano prekopicati, vse dokler ga sile planeta niso povsem raztrgale in segrele, da je zažarel kot meteor na nočnem nebu. To naj bi se zgodilo 30 sekund po izgubi signala. Njegovi ostanki so se potapljali vse globlje v atmosfero, morda vse do regij, kjer se plini zaradi pritiska začenjajo vesti kot kovine. Snovi Cassinija, nekoč material planeta Zemlja, so obogatile silno težnostno kotanjo Saturna.

Trdo delo do zadnjega trenutka
Ker še nobena sonda ni šla tako blizu (ali celo v planet), so tam zbrani podatki še toliko bolj dragoceni. Cassini je do zadnjega trenutka izvajal meritve z osmimi od skupno 12 znanstvenih instrumentov na krovu in jih pošiljal nazaj, kolikor je še šlo. Znanstveniki so še posebej zadovoljni nad tem, da je instrument INMS zajemal neposredne vzorce atmosfere, kar iz orbite ni mogoče, in preverjal njeno sestavo. Surove fotografije so, kot je že navada, skoraj takoj objavljene na posebni spletni strani. Seveda z zamikom, ki ga nalaga 1,5 milijarde kilometrov vmesnega prostora.

Signal od Cassinija do anten omrežja DSN (Deep Space Network) potuje 83 minut, kar pomeni. "Poslednji signal bo kot odmev. Skozi Osončje bo odzvanjal skoraj uro in pol po tem, ko bo vesoljsko plovilo odšlo v zgodovino. Čeravno bomo vedeli, da je Cassini že uničen, naše misije na Zemlji ne bo konec, vse dokler bomo prejemali signal," je povedal vodja projekta pri JPL-u, Earl Maize.

Cassinijeva ekipa si je naposled oddahnila in se lotila novih izzivov. Za njo je 20 let širše misije in 13 let trdega dela.

Korenine v 80' letih
Izzvanjajoča misija ima korenine izpred dolgih desetletij. ZDA so na začetku 80' let prejšnjega stoletja iskale način, kako izkoristiti očitno dobre tehnološke rešitve, ki so jih že imele v rokah. Programi, kot so Pioneer, Mariner in Voyager, so prinašali odlične rezultate; prve oblete in pristanke ter rušili rekorde. Vodilni na Nasi so se odločili: vzemimo ta model, ga ozaljšamo z najnovejšimi dosežki in tako dobimo serijo novih sond za relativno nizko ceno. Tako je nastal program Mariner Mark II. Prva načrtovana trofeja: Saturn in njegova luna Titan. Takrat še sveži Voyagerjev oblet Saturna je namreč postregel z nenavadnimi informacijami: da ima luna Titan ozračje, aktivno vreme, oblake in je tako izjemno nenavadna. Pravzaprav so Voyager 1 takrat preusmerili k Titanu in zato žrtvovali načrtovani oblet Plutona. Manjkajoče pri Plutonu je šele čez skoraj štiri desetletja nadomestila sonda New Horizons; ki prav tako izhaja iz programa Mariner Mk 2.

Sredi desetletja je Nasa združila moči z Eso: ameriška agencija naj zagotovi orbitalno sondo za Saturn, evropska pa pripravi pristajalnik, ki je pozneje dobil naziv Huygens. Ravno sodelovanje je misijo rešilo. Ameriška politika je na začetku 90' let izvedla velike reze v vesoljski program in tudi Cassini-Huygens se je znašel na tnalu. Toda pretehtal je argument, da se evropskih partnerjev ne sme odgnati z odpovedjo; še posebej zato, ker se je novodemokratizirana Rusija začela odpirati proti Zahodu in začela prevzemati evropske zmogljivosti za zunanje sodelovanje. Misija je preživela tudi številne proteste in nasprotujoče si civilne inicative okoljevarstvenikov. Ti so opozarjali na nevarnost radioaktivnega onesnaženja, saj so bili za Cassini namenjene tri plutonijeve enote RTG, pretvornice toplote radioaktivnega razpada v električno energijo. Eksplozija rakete bi pomenila plutonijeve delce daleč naokoli. Toda okoljevarstveniki niso bili uslišani; v nasprotju z Evropo, ki je prav zato misijo Rosetta, sprva spočeto prav v prej omenjenem programu Mariner Mk II., opremila s paneli sončnih celic.

Združena naprava Cassini-Huygens je 15. oktobra leta 1997 v nebo poletela z izstrelišča Cape Canaveral (Florida) na raketi Titan IVB in zgornji stopnji Centaur. A ni poletela neposredno proti cilju, za to je potrebovala še nekaj pomoči. Do leta 1999 se je še zadrževala v notranjem Osončju. Kar dvakrat je obletela Venero, enkrat pa Zemljo in izkoristila težnost obeh planetov za pospešek, ki jo je izstrelil proti cilju. Leto pozneje je na poti obletela še Jupiter, ga več mesecev proučevala in pri tem izgotovila skoraj 25.000 fotografij tega plinskega velikana. V tirnico okoli ciljnega planeta pa je vstopila šele poleti 2004, po sedemletnem potovanju. Prav takrat, 1. julija 2004 je pravzaprav vzniknilo MMC-jevo poročanje o tej tematiki.

Prvi pristanek v zunanjem Osončju
Že prvo leto so s pomočjo Cassinija odkrili tri dodatne Saturnove lune: Metono, Paleno in Polidevk; v poznejših letih pa še štiri. A precej več pozornosti je na začetku požel pristajalnik Huygens. Ta je 15. januarja 2005 opravil večurni spust skozi oranžasto ozračje Titana, uspešno pristal in nazaj pošiljal meritve ter skupno 360 fotografij. Še enkrat toliko so jih sicer izgubili zaradi programske napake. Ne glede na to je bil dosežek zgodovinski. To je bil prvi in doslej tudi edini pristanek sploh v zunanjem delu Osončja. Huygens je nadalje fotografiral ogromna jezera in reke tekočega metana, torej edina znana jezera, ki po znanju človeštva še obstajajo zunaj Zemlje. Še kulturni dodatek: Huygens je na Titan ponesel nekaj rockposnetkov. A Huygens je bil kratkoživ; na tleh je deloval le uro in pol, kolikor je dovoljevala baterija.

Lune, prstani in letni časi
Precej več posla je ostalo v tirnici, kjer se je Cassini poganjal še naslednjih 13 let. Opravil je bližnje ali daljne oblete pretežnega dela od kar 62 Saturnovih lun, večino od njih je človeštvo prvič videlo od blizu in skoraj vsaka bi bila vredna svojega članka zaradi nenavadnosti, denimo, spužvasti Hiperion. Daleč največ pozornosti je požel Enkelad, saj so na površju povsem zaledenelega telesa najprej zaznali vroče lise, nato pa še bruhajoče gejzirje vodne pare. Tako so ugotovili, kako nastaja eden izmed prstanov (iz ledu), in dobili namig, da je morda notranjost Enkelada tekoča. Poznejša raziskovanja so vse to ne le potrdila, še nadgradila. Ugotovili so, da se po debelim ledenim oklepom skriva ne samo jezero, temveč globalen ocean tekoče vode, ki na dnu doseže do 90 stopinj Celzija in je zapovrh še poln spojin, ki bi lahko zagotavljale kemično energijo za morebitno življenje. Enkelad je zdaj poleg Jupitrove lune Evropa v središču pozornosti planetarnih biologov.

Veliko zanimivosti je razkril Titan, saj ima precej vzporednic z Zemljo. Ima aktivno geologijo ter tektoniko, trikilometrske vršace, ledene ognjenike, zaradi metanotokov kar kraške pojave in jezera, večja od Slovenije. Temperatura tam sicer znaša –180 stopinj Celzija, a ravno to omogoča druge vrste vremenske in erozijske cikle in vreme. Metanova in etanova jezera valovijo, ta snov tudi dežuje in ustvarja ledenike in ne nazadnje ustvarja organsko kemijo. Organsko sicer ne gre enačiti z življenjsko.

Cassini je temeljito proučil Saturnove prstane in dokazal, da so večinoma sestavljeni iz vodnega ledu, imajo zelo tanko atmosfero, in med njimi opazil "rojstvo" nove lune, ki je iz njih nabirala material. Stari naj bi bili le do 100 milijonov let.

"Vremenski" pojavi so zanimivi tudi na samem Saturnu. Še največ pozornosti je požel slavni šestkotnik na severnem polu, orkan, večji od Zemlje; katerega oblike znanstveniki še ne znajo dobro pojasniti. Je pa v desetletju Cassinijeve prisotnosti spremenil barvo iz modrikaste v bolj rumenkasto. Spremembo pripisujejo letnim časom. Tudi Saturn jih ima, le da trajajo precej več časa. Pravzaprav je Cassiniju v 13 letih uspelo videti zgolj prehod iz poletja v jesen; celoten cikel traja dobrih 28 let. V tem časovnem okviru se periodično pojavlja še en zanimiv dogodek, velika bela nevihta, katere nenavadne posledice je Casssini posnel leta 2012. Merila je več kot 300.000 kilometrov (več v galeriji).

Naslednika ni
Ugotovitev misije je daleč preveč za en sam članek; vsekakor pa bomo o njej še poročali. Na Nasi namreč pojasnjujejo, da na analizo čaka še velik kup surovih znanstvenih podatkov, ki bodo število člankov dvignili krepko čez 4.000. A poudariti je treba, da bo to za kakšno desetletje tudi vse. V načrtih namreč nobena država sveta nima nikakršnega naslednika sonde Cassini. Tudi če bi se razvoja lotili danes, pred letom 2030 tam ne bo nič več človeškega. Esa in Nasa sicer v predalih imata nekaj konceptov za raziskovanje Enkelada, a to ne pomeni veliko; konceptov mrgoli za vsa pozornosti vredna nebesna telesa Osončja.

Je pa trenutno pri sosednjem plinskem velikanu, Jupitru, aktivna Nasina sonda Juno, ki deluje na panele sončnih celic (velike kot košarkarsko igrišče) in ki bo podoben destruktivni potop izvedla že prihodnje leto. V realnem kolesju izvedbe je misija na njeno luno Evropo, financiranje pa je dobila še misija, ki bo enkrat v prihodnjem desetletju obiskala Uran in/ali Neptun. Zunanji del Osončja torej dobiva nekoliko več pozornosti.

Dejstvo ostaja, da živimo v obdobju, kjer se pri raziskovanju Osončja velikokrat poroča o "prvič". Cassini je poskrbel za marsikatero od teh poročil. Vsekakor je skoraj največje vesoljsko plovilo brez posadke (večja sta bila le ruska Fobosa) in tudi najkompleksnejše. In nenazadnje: je prvi človeški izdelek, zemeljski material, ki se je potopil v Saturn - in bo vekomaj del njega.

Video 1: Nasin prenos iz nadzornega središča

Video 2: Nasa TV s komentarjem (le v angleščini)

Video 3: Huygensov spust

Aljoša Masten
Saturn
Najnovejša fotografija Saturna skozi leče sonde je v bistvu mozaik 36 posnetkov. Kaže na spremembe, ki jih prinašajo Saturnovo vreme in letni časi. Še pred dvema letoma je bila severna polobla priča velikanski nevihti, za katero je ostala le svetlejša, pletena črta. Leta 2004 je bila na severu zima, zato je zgornja polovica nosila modrikaste odtenke, na jugu pa je bilo poletje. Osem let pozneje se je na sever prikradla pomlad in s seboj prinesla zlate barve, medtem ko se južna počasi barva v modro. Foto: NASA/JPL-Caltech/SSI/Cornell
Saturnova nevihta
Za primerjavo: posnetek velike nevihte iz leta 2011. Modrikasti kvadrat je posnetek skozi infrardeči spekter ter razkriva mešanje vodnega in amonijakovega ledu globoko v Saturnovi atmosferi. Takrat so prvič potrdili prisotnost vode na tem planetu. Foto: NASA/JPL-Caltech
Saturn
Velika nevihta tokrat v barvno obdelani različici za boljšo razločnost. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn
ZMAJEVA NEVIHTA - Še pred Veliko nevihto so se znanstveniki ukvarjali s podobnim, a za ščepec manjšim pojavom: Zmajevo nevihto, ki je še danes izvor nejasnosti. Nevihta je namreč oddajala močne radijske valove, ki spominjajo na kratke, a močne preskoke statične elektrike na Zemlji (strele). Nenavadno je bilo, da je sonda Cassini izbruhe radijskih valov zaznala le, če je bila nevihta v temi; ko je prišla pod sončne žarke, so se ti ustavili. Znanstveniki še danes ne ponujajo prepričljivega odgovora, zakaj je tako. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturn
Sonda Cassini-Huygens je sicer v zakladnico človeštva prispevala še številne druge zanimive posnetke. Na tej fotografiji je poleg ogromnih Saturnovih prstanov ujela vročo Venero, kamniti planet s 500 stopinjami Celzija in zadušljivo toplo gredo ogljikovega dioksida. Foto: NASA/JPL
Saturn
Veličastni slavolok Saturnovih prstanov je sestavljen skoraj izključno iz čistega, vodnega ledu. Na nekaterih delih je izjemno tanek (10 metrov debeline), največja širina pa znaša do enega kilometra. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Saturn
Saturn je bil od svojega rojstva priča neštetim enakonočjem. To je prvo, ki ga je posnela človeška sonda. Saturn je v mešanici svetlobe in senc. Ena stran planeta je izjemno osvetljena, druga pa v temi, zato so na Nasi desno stran prstanov dodatno računalniško osvetlili, levo pa nekoliko zatemnili. Nekaj senc mečejo tudi Saturnove lune: Janus je spodaj levo, Pandora je zunaj prstanov na desni strani. Foto: Nasa
Saturn
Tako kot Zemlja ima Saturn svoje magnetno polje in svoj severni sij ali avroro. Pravzaprav gre tukaj za južni sij, viden skozi valovne dolžine blizu infrardeče svetlobe. Sij je na fotografiji viden v zeleni barvi in se dviga 1.000 kilometrov nad planet. Foto: NASA/JPL/University of Arizona/University of Leicester
Saturn
Še malo drugačna ponazoritev Saturnove avrore na južnem polu. Fotografija je kombinacija človeškemu očesu vidne svetlobe in posnetkov v ultravijolični svetlobi. Foto: NASA/Hubble/Z. Levay and J. Clarke
Saturn
Človeštvo je dolgo fascinirala temna stran Lune. Na tem posnetku sonde Cassini pa je temna stran Saturnovih prstanov. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturn
VRŠACI - Od daleč precej enolično, a od blizu precej razgibno. Saturnovi prstani poleg razlike v debelini (od 10 metrov do kilometra) ustvarjajo tudi raznolike navpične strukture. Ti stolpi se dvigajo daleč navzven, saj so visoki do dveh kilometrov in pol, ter mečejo dolge sence. Foto: NASA/JPL/SSI
Saturn
Med ogromnimi prstani in okoli njih se skriva kar 62 Saturnovih lun. Na tej fotografiji je v vidni svetlobi Mimas, v ozadju pa Saturn sam. Temne črte so sence, ki jih mečejo prstani. Naj vas modra barva ne prevara: to je posledica dejstva, da je bil sever Saturna med fotografiranjem skorajda brez oblakov, svetloba je prodirala globoko v atmosfero in se zato vračala nazaj v "hladnejših" valovnih dolžinah. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Diona, Saturn
Ko je sonda posnela ledeno luno Diono, je bila ta skoraj vzporedno s prstani in je skrila njihovo ogromnost. Prstani so tu videti le kot tanka črta. Sama luna Diona je skoraj povsem brezbarvna: če jo posnameš v črno-beli tehniki ali v običajni, se posnetek ne bo prav nič razlikoval, poudarjajo na Nasi. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Saturn, Janus, Pandora, Enkelad, Rea, Mimas
Kvintet lun se na ogled postavi. Janus, Pandora, Enkelad, Rea in že videni Mimas so vsi zajeti na enem samem posnetku. Enkelad, svetla luna malo nad sredino posnetka, je sicer eno izmed najvznemirljivejših nebesnih teles našega Osončja. Ponaša se z vodo precej blizu površja in s toplim jedrom, zato je najverjetnejša lokacija v Osončju, kjer bi lahko (poleg Zemlje seveda) našli življenje. Foto: NASA/JPL-Caltech/Space Science Institute
Hiperion
Že samo surovo število lun (53) prinese precejšnjo raznolikost. Luna na sliki, Hiperion , je videti kot preluknjana morska spužva, polna kraterjev in vdolbin. Spužvasta je dobesedno: ima izjemno nizko gostoto, poroznost in šibko gravitacijo za tako veliko nebesno telo. V povprečju je široka okoli 270 kilometrov, največji krater pa ima premer 120 kilometrov. Foto: NASA/JPL/Space Science Institute
Titan
Rdeča površina Marsa oz. nekoliko zaprašena kamera na vozilu Radovednost (Curiosity)? Ne, temveč površje lune Titan. Projekt Cassini-Huygens je plod sodelovanja med Ameriško vesoljsko agencijo ter Evropsko vesoljsko agencijo in je sestavljen iz dveh delov. Cassini še danes kroži okoli Saturna, medtem ko je Huygens pristal na izjemno zanimivi luni - in ne deluje več. Foto: ESA/NASA/JPL/University of Arizona
Saturn, Titan
Le za primerjavo in prikaz napredka tehnologije. Prvi pravi posnetek Saturna izhaja iz leta 1979, posnela pa ga je sonda Pioneer 11. Odkrila je dve novi luni (in se v eno izmed njih septembra 1979 skoraj zaletela). Foto: NASA/Ames
Prijavi napako
Komentarji
Bluzer
# 15.09.2017 ob 07:04
Zelo dobro napisan članek.
igor-za
# 15.09.2017 ob 07:54
Te slike vzbujajo moje občudovanje in spoštovanje, tako do tega našega bližnjega vesolja, kot do naših dosežkov.
Vsekakor bi namenil veliko več denarja v tole, kot pa recimo v finanicranje vojsk in vojn. Kdaj bomo odrasli in to doumeli?
grapar
# 15.09.2017 ob 08:14
Poklon znanosti in znanstvenikom, ki se tako neumorno trudijo in uspevajo odkrivati neznano in pojasnjevati nerazumljeno. Res pravi obliž na razna ideološka bombardiranja in delitve, ki temeljijo na strahu pred izgubo vpliva.
AM
# 15.09.2017 ob 08:33
Hvala Cassini.
aparat-čik
# 15.09.2017 ob 08:39
Saturnovci lahko danes pričakujejo Roswell.
Master5
# 15.09.2017 ob 14:54
party :)
če se ne hecaš, ti odgovarjam.... v vesolju ni zgoraj, spodaj, leve, desno... vse pada (zaradi gravitacije) proti močnejšemu predmetu od njih. Saturn stalno pada proti soncu, a ker ima neko hitrost se ravno dovolj premakne, da kljub padcu ne azdane sonca, in se ravno točno toliko prestavi, da zaokroži okrog sonca. Že tisočletja (kaj tisočletja, miljardletja:). Če ne bi "točno za toliko", bi pač padla v sonce (kar jih je premnogo) in saturna ne bi bilo.
Enako je s saturnovimi lunami. Stalno "padajo" proti Saturnu, in ga obkrožijo. 50-60 se jih je tako ujelo, drugi so popadali vanj (že pred miljardo ali miljoni let).
Sonce pada proti središču naše galaksije (ni ni nujno da so na isti ploskvi... luna pada navpično, starun vodoravno, sonce poševno.. kamor ga pač sili gravitacija).
Naša galaksija pada proti neki drugi, ali jati galaksij, itn...
Drugo si pa na kakem youtubu oglej.. pyhsics in 7 minutes so ravno dovolj enostavni in zanimivi...
Vongobongo
# 15.09.2017 ob 19:44
svyatoslav

Jaz jim verjamem in to cist resno ;) Medtem ko tebi manjka veliko ucenja in branja ;)
gozdar1
# 15.09.2017 ob 21:40
@svyetoslav
Upam, da se zavedaš da spadajo yutube, google,.. kot produkti iste znanosti v isti koš kot nasa tako, da si boste morali alternativci omisliti svojo platformo , ki bo temeljila na alternativni znanosti, ker drugače ste samo veliki dvoličneži.
mb128
# 15.09.2017 ob 19:49
No še par podatkov. Sonda se je približevala planetu z hitrostjo 34km/s in naj bi razpadla na višini 1.500 km. Do zadnjega je pošiljala podatke o atmosferi planeta.
Rip Casini in še enkrat hvala ti za vse.
Radoveden
# 15.09.2017 ob 14:44
Kako lepo. Poklon človeški inteligenci.
Grommm
# 15.09.2017 ob 21:10
@Svya...
tu nisi dobrodošel in tvoje nebuloze vzbujajo samo
zaničevanje.

Resno. A' uživaš v tem, če bralcu pride slabo,
ko prebere tvoj zapis?

Menda nisi tako butast, da misliš, da bo kdo verjel tem oslarijam?
Ali pač?

Kaj če bi se raje speljal "u3cerkvicematerne" in tam
s somišljeniki razmišljal o ploščati zemlji?

Daj naredi nam uslugo - spelse!
Rasta75
# 15.09.2017 ob 16:19
Grommm, rad bi te popravil samo vtoliko, da je v vesolju precej nesmiselno govoriti o padanju, saj za pad potrebuješ definirati smer gor/dol. Zato je veliko bolje govoriti o gibanju, približevanju in oddaljevanju.
Rasta75
# 15.09.2017 ob 16:14
@PartyTime
Zvezde na nebu so na prvi pogled v mirovanju zaradi izjemnih razdalj do njih. Severni voz, ki si ga dal za primer, je par tisoč let nazaj zgledal precej drugače in čez par tisočletij ne bo prav nič podoben temu, kar vidimo sedaj: https://www.youtube.com/watch?v=txJH8RlI
oXQ
Vongobongo
# 15.09.2017 ob 14:46
PartyTime

Hm ;) Nimajo kam padat ;p Ceprav bi lahko rekel da lune padajo okoli planetov ;) planeti padajo okoli sonca ;) In sonca padajo okoli galaksije ;) itd...

Najbrz sm to napisal tako da sm te se bolj zmedel , a se mi neda pisat na dolgo ;)
tuintam
# 15.09.2017 ob 09:11
V članku je kar nekaj lepih fotografij, vseeno bi jih pa nekaj dodal. V tem posnetku na YouTube so posnetki zloženi v filmček (drugi), ki se ga morda splača pogledati: "What Is INSIDE Planet Saturn? 9/14/17". Naslov naj ne moti.
Grommm
# 15.09.2017 ob 16:11
PartyT.

Fantje mal nakladajo, ker ne vedo, da zadeve RES PADAJO in to s hitrostmi, katere že težko dojemamo.

Res je, da je težko reči v vesolju kaj je "gor" in kaj "dol", vendar se pa vse galaksije premikajo proti velikemu "privlačniku" .. kot da bi jih tja gnala neka teža, privlačnost - med tem ko se vse vrti z blaznimi hitrostmi med seboj. Gl. proti koncu članka. To je sicer v nasprotju s teorijo stalnega širjenja vesolja - ali pač ne. Tako je širjenje vesolja in let naše galaxije lahko razumljen tudi kot "padanje". Vse je še predmet raziskav in astronomija bo dokončne odgovore morda lahko podala čez desetletje ali 2 .. kar bom jaz težko dočakal.

Naša skupina galaxij skozi vesolje "pada" (drvi) s cca.627 (+ ali - 22) km/ sekundo - torej več kot 2.250.000 km/uro.
VEČ o teh zadevah ..
Po teoriji poka bi se morala hitrost zmanjševati, ker se pa povečuje, je vključena tudi teorija (!!) velikega 'privlačnika' (Great Atractor), ki sicer ne izključuje samega poka, pojasnjuje pa povečevanje teh hitrosti.

Kaj pa "veliki privlačnik" v bistvu je .. pa še nihče ne ve.

Odgovora bo nekoč, po dolgo moji smrti v svoji pozni starosti napisal Aljoša Masten v tejle rubriki "Znanost.
;o)))
Vongobongo
# 15.09.2017 ob 14:54
aless70

No no ESA in ISA sta tudi bile prisotne pri Cassiniju ;)
Vongobongo
# 15.09.2017 ob 11:39
gkamin

Evo sam zate ;)

https://www.youtube.com/watch?v=JgY8zNZ3
5uw
https://www.youtube.com/watch?v=TeMooNFt
FJk
https://www.youtube.com/watch?v=EJ0EKJWy
l_g
Vongobongo
# 15.09.2017 ob 10:03
pobalin

Prav si uganu , sonda Huygens je lepo pristala na Titanu, Cassini se bo pa rastrescu v Saturnu ;)
pobalin
# 15.09.2017 ob 09:51
Super clanek, imam pa eno vprasanje.
Zakaj pristanek Huygensa Titana ni kontaminiral, sonda Cassini pa bi ga? Ker pristanek ne bi bil nadzorovan in bi se sonda raztrescila?
Olorin
# 16.09.2017 ob 06:56
@svyatoslav
"In kdo sploh še verjame tem CGI slikam?
Ljudje, zresnite se."

Po tvojih kosarkarskih prerokbah - kdo sploh se verjame tebi?
iufhdfewd
# 16.09.2017 ob 09:55
Ok, sem našel: Hydrazine is also used as rocket fuel propellant. ... As the fuel burns, three reactions take place, decomposing hydrazine into ammonia, nitrogen and hydrogen gases. Within milliseconds, the reaction chamber can exceed 800°C due to these extremely exothermic reactions.
Verjetno se ustvarjajo mikroreakcije s tem hidrozinom ,ki ustvarjajo minimalne potiske ki so potrebni za spremembo smeri sonde.
dr Strangelove
# 15.09.2017 ob 17:29
@artoum

fotka 1. kaj dela tisti šest kotnik na polu ?

To je razloženo tu: https://en.wikipedia.org
/wiki/Saturn's_hexagon
Encefalitis
# 15.09.2017 ob 16:05
MISLITE DA ŠE V TAKO IMENOVANEM VESOLJU OBSTAJA ŽIVLJENJE KJE DRUGJE RAZEN NA Zemlji?
Vongobongo
# 16.09.2017 ob 22:59
Aljosa nared clanek o planetu WASP-12b, pls ;)
iufhdfewd
# 16.09.2017 ob 09:45
"Zmanjkovalo ji je potisnih kemikalij za spreminjanje smeri"

Uau,mene pa fascinira da so bile na sondi kemikalije za 20 letno "šofiranje" po vesolju.A obstaja kak bolj podroben opis tega sistema?
eMZe
# 15.09.2017 ob 22:40
Samo en svyatosrav? Super.

Veliki atraktor je po vesoljskih merilih dovolj blizu, da ga razširjanje vesolja ne prizadene, kar se tiče nas. Kaže, da se bodo galaksije na teh razdaljah še nekaj časa gravitacijsko držale skupaj (nekaj 100 milijonov svetlobnih let), kar pa je bistveno čez milijardo svetlobnih let narazen, nezadržno izginja iz vidika.
Žal je Veliki atraktor za naše oči tako rekoč za centrom naše Galaksije, kar zelo otežuje meritve in poglede. Ni računati, da bomo v naslednjih desetletjih zgradili napravo, ki nam bo pomagala pokukati prek centra; ko pa jo bomo, bomo na njene izsledke čakali tisočletja, ker se bom za meritve morala oddaljiti nekaj tisoč svetlobnih let pravokotno na galaktični disk.
Grommm
# 15.09.2017 ob 18:15
@geni...
Glej, za to, da definiraš nek nov element rabiš precej več kot spektralno analizo. Element moraš imeti pri roki, definirati njegovo atomsko sestavo, šele potem lahko določiš ali v kaki zvezdi ta element obstaja.
geni7us
# 15.09.2017 ob 18:02
Homer.

Ja res je vesolje se širi, širi se izjemno hitro. Ampak bi te popravil, saj se ne med seboj vse galaksije oddaljujejo med sabo. Krivec je gravitacija. Zaradi gravitacije, ki je tako močno se nekatere galaksije med seboj bližajo. primer je rimska cesta in andromeda, ki bodo če se ne motim čez 3 milijarde let postale ena galaksija ali pa bo andromeda pogoltnila rimsko cesto.
Grommm
# 15.09.2017 ob 16:20
@Ence...
.. seveda.

In za to sploh ni treba tako ugodnega okolja kot ga imamo mi. Celo na zemlji so našli enoceličarje v okoljih podmorskih vulkanov polnih za nas zelo strupenih žveplovih spojin, za katere so mislili,da tam ne bi preživelo nič.
Življenje je precej bolj trdoživa zadeva kot si rad predstavlja človek v svoji nadutosti in ga lahko najdeš v izredno "strupenih" okoljih.

klik1

klik2

klik3
Olorin
# 15.09.2017 ob 15:59
@PartyTime
"Zakaj imamo vsak večer vse zvezdne na istem mestu, recimo Veliki voz? Kaj vse okoli nas z nami vred pada enakomerno v isti smeri?"

No, zdaj se pa ze hecas... :/
aless70
# 15.09.2017 ob 14:36
Fascinantno.
Hvala Cassini, hvala NASA, hvala ZDA in predvsem hvala ameriški davkoplačevalci, ki plačujete in omogočate ta znanstvena raziskovanja.
Grommm
# 15.09.2017 ob 18:12
Fantje dragi ..

Lejte pri odkrivanju skrivnosti vesolja smo šele na začetku. Trki galaxij se lahko dogajajo zaradi več razlogov od gravitacijskega privlaka, do slučajnostnega križanja krožnic oz. poti ali nečesa tretjega o čemer se nam niti sanja še ne.

Ali gre za padanje, širjenje, brzenje, potovanje proti "Great Atractorju" (neki veliki zadevi z gromozansko silo) ali za kaj drugega bo pokazala bodočnost - zaenkrat je to le izbor besed .. tu je še cel kup nejasnosti od črne materije in črne energije naprej. Ta seveda ni zares črna. Tako ji rečemo zato, ker jo zaznavamo le posredno, nimamo pa še tehnologije s katero bi jo lahko zares definirali.

@Homer
predlagam, da prebereš linke katere sem podal v prejšnjih komentarjih.
geni7us
# 15.09.2017 ob 18:05
ali se je kdo že kdaj vprašal, kako to da v vesolju in na drugih planetih ne odkrijejo kakšnega novega elementa ali spojine. Kako to možno, da imamo že na zemlji vse spojine in elemente?
Homer.
# 15.09.2017 ob 17:54
Kakšno padanje neki?
V vesolju gredo vse galaksije narazen (glede na dokaze, da se vesolje širi).
Po drugi strani pa kaže, da vse galaksije imajo črno luknjo. Torej bodo galaksije prej ali slej končale v gromozanski črni luknji.

@PartyTime
Tudi meni ni jasno, če se hecaš ali kaj......
In če se ne hecaš, je odgovor zelo preprost.
Človeško življenje je prekratko, da bi opazil kakršnekoli premike ozvezdij.
Pravzaprav je tudi homo sapiens premalo časa.......
Grommm
# 15.09.2017 ob 16:33
@Rasta
.. pa še to. A' si gledal film "Gravity"?

V njem je zelo lepo prikazano "padanje" na planet. Pa tudi ni moč reči ali je planet nad ali pod astronavtom, kdo na koga pada, se približuje ali pač nekaj po lastnem izboru verbalike. Lahko, da je planet astronavta vlekel gor, k sebi in ni padal dol na planet.
Ali pa je glede na gibanje planeta planet enostavno astronavta dohitel ...
;o)))
Po moje boo s prodorom v vesolje morali temu malo prirediti besednjak ... kot se je to zgodilo pri uvedbi prenosnih telefonov ...
Grommm
# 15.09.2017 ob 16:23
@Rasta
Saj vem .. ampak glede na teorijo
"Great Atractor"-ja
kjer gre za privlačnost .. kot gre za privlačnost zemlje, se lahko tudi tako menimo.

Treba je biti "open minded", da to premikanje lahko pojasniš nekomu, ki ne ve kaj se dogaja.
PartyTime
# 15.09.2017 ob 15:35
Master5

Ne hecam se ;). OK, vse nekam pada vsepovrpek pa vseeno "organizirano" :D... Zakaj imamo vsak večer vse zvezdne na istem mestu, recimo Veliki voz? Kaj vse okoli nas z nami vred pada enakomerno v isti smeri?
PartyTime
# 15.09.2017 ob 13:25
Jaz pa imam vprasanje? Meni je zanimivo, da vsi te planeti lebdijo v praznem prostoru, ceprav imajo svojo tezo, ki ni majhna, vem za brezteznostni prostor in gravitacijo in podobne zadeve ampak vseeno, kako, zakaj itd? Zakaj vse skupaj nekam ne pada, okoli njih je prazno? Ne znam si vsega tega razlagati, zame je to prezapleteno vse skupaj :) in tudi ne znam prav vprasanj postaviti verjetno zaradi tega :D. Kakrsen koli odgovor dobrodosel ;).
artoum
# 15.09.2017 ob 09:04
fotka 1. kaj dela tisti šest kotnik na polu ?
trdoleska
# 15.09.2017 ob 08:00
53 ali 63 lun - v članku sta oba podatka. Fajn članek, razveseljujoče, ampak pesniški obliki pa se avtor nikakor ni mogel izogniti.
baabu
# 15.09.2017 ob 16:30
pa dobro super clanek, samo pred kopipejstanjem iz gugltrenslejta bi se pa spodobilo prvopisne napače prepopravit jebemu
svyatoslav
# 15.09.2017 ob 19:03
In kdo sploh še verjame tem CGI slikam?
Ljudje, zresnite se.
MITJA VILAR
# 15.09.2017 ob 11:58
Po dolgem času ena stvar v lasti ZDA, ki jo niso uničili teroristi ali pa kakšen neviden (steath efekt) tanker, ki je križal pot njihovem nasodobnejšem rušilcu.
valcek2010
# 15.09.2017 ob 07:30
lepo je videt planete osončja,

problem invezivnosti , plevela te vrste, vedno oblj uničujemo svoj dom zemljo, s tem mislim na onasnaženje, podiranje pragozda, uničenje živalskih vrst samo za ugodje ki ga živimo

ko bomo naredili red v glavah, da se ne vrte vse okoli nas, bomo mogoče dojeli da življenja nikoli ne bomo najdli, ker nimamo takega dometa, oz bomo prej izčpali zemljo z namenom iskanja novega življenja, oh yeah
Kazalo